Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.
Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.
"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)
Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.
Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.
"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)
Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:
"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."
Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.
Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:
"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)
Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.
Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.
Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.
Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.
"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."
Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.
Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.
"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)
Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.
Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.
"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)
Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:
"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."
Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.
Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:
"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)
Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.
Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.
Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.
Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.
"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."
Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Doktor Matej Sova, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, ima, če naj uporabimo prispodobo, »na plezalni steni svojega življenja« dva »oprimka«: na eni strani raziskovalno in pedagoško delo na fakulteti, na drugi strani pa športno plezanje, pri katerem se lahko med drugim pohvali z naslovom evropskega mladinskega prvaka in državnega prvaka v članski konkurenci. In če k temu prištejemo še »čvrsto oporo za obe nogi« v njegovi družini, lahko razumemo, kako mu je pred kratkim, pri »okroglih« štiridesetih, spet uspelo premagati ekstremno plezalno smer v steni z oceno 8 c. Z Matejem Sovo se je pogovarjal Dušan Berne.
Irena Furlan je svoje življenje posvetila vzpostavljanju stika med ljudmi in živalmi, ki ga po njenih besedah nikakor ne more biti brez neposredne čutne izkušnje. Že trideset let vodi pedagoške programe v Živalskem vrtu Ljubljana, mnogi pa jo poznajo tudi s televizijskih ekranov.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen pri Mladinski knjigi, potem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda, z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral rodove mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je ves čas razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznovrstno delo je Pregl, ne nazadnje, prejel večernico in desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, saj je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen v Mladinski knjigi, zatem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda. z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral generacije mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je vseskozi razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznoliko delo je Pregl, ne nazadnje, prejel Večernico in Desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi Red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle, stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, ki je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: BoBo (MMC RTVSLO)
V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic. »V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Tokrat boste lahko prisluhnili izjemno zanimivi, izobraženi in privlačni ženski, ki se ne le ukvarja z redkim poklicem v slovenskem prostoru, pač pa ima tudi svojo agencijo. Gre za Bernardo Škrabar, detektivko, ki pripravlja doktorat in je tudi v skupini, ki dopolnjuje zakon o detektivski dejavnosti pri nas. Ne dela le v državi, ampak se povezuje tudi s primeri iz mednarodnega okolja. Čeprav je najprej mislila, da bo veterinarka, pozneje se je odločala za policistko, je poklic začela kot medicinska sestra in ima uspešno kariero zdaj kot detektivka. O svoji strokovni in deloma zasebni plati življenja bo govorila v oddaji Razkošje v glavi.
Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.
Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ljubezen do rastlin ga je zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Botanika ni samo njegovo delo, postala je njegov način življenja. Prof. dr. Nejca Jogana s katedre za botaniko in fiziologijo rastlin, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes najbolj poznamo po preučevanju tujerodnih invazivnih vrst, kar je tudi zelo zaznamovalo njegovo nadaljnje delo in raziskovanje. Bil je ustanovni član Botaničnega društva Slovenije in tudi dva mandata njegov predsednik. Zdaj je dejaven pri pripravi nove izdaje Male flore Slovenije ter druge izdaje Atlasa flore Slovenije. Je tudi kustos največje herbarijske zbirke pri nas, ki jo hrani Biotehniška fakulteta. Prof. dr. Nejc Jogan bo gost oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
V tokratnem Razkošju v glavi bomo gostili upokojenega tenorista Jurija Rejo, ki je vso kariero ostal zvest ljubljanski operi, a kljub temu veliko pel po številnih najimenitnejših evropskih odrih. Tudi danes kljub častitljivim letom ne miruje, saj svoje bogato znanje prenaša na mlade domače in tuje pevce. Poleg tega vrtnari, skrbi za svoj nasad oljk, še pred nedavnim je pri dobrih osemdesetih letih strastno kolesaril, še prej pa leta in leta pilotiral in imel celo svoje letalo. Danes je, tako kot vse življenje, še zaljubljen v glasbo in knjige, ima pa tudi zanimiv konjiček. Navdušen je nad streljanjem v premične tarče in to s svojo lastno pištolo počne vsak teden z odličnim rezultatom. Oddajo je pripravil Marjan Rogelj.
Rada ima burjo, ki ji je že kot deklici v Postojni mršila lase. Rada bere knjige in še zdaj jo peče vest, ker si je eno skrivaj »izposodila« v šolski knjižnici v Ljubljani. Matematika ji je bila že v osnovni šoli trn v peti, zato je lahko šele po popravnem izpitu prestopila prag »Šubičeve« gimnazije. S sprejemom na igralsko akademijo ni bilo težav, čeprav ji je pred komisijo iz glave izpuhtel del besedila, ki bi ga sicer doma stresla iz rokava. In še preden se je črnilo na njeni diplomi dodobra posušilo, je že postala članica stalne igralske ekipe Mestnega gledališča v Ljubljani … V oddajo Razkošje v glavi je filmsko in gledališko igralko Jožico Avbelj povabil Dušan Berne.
Ljudje imamo celo vrsto strahov, med njimi ima svoje mesto tudi strah pred različnimi živalmi in seveda tudi pred pajki. Pajki so tako že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oziroma strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi gomazečimi bitji z več nogami. Gre verjetno za psihološki potencirani instinktivni odziv na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojen. Tako so zapisali na enem od spletnih portalov, dr. Matjaž Gregorič, arahnolog in evolucijski biolog, pa k temu dodaja, da je strah pred pajki evolucijsko pogojen in je kombinacija različnih vzrokov. Njega pajki navdušujejo, zato jim posveča vso raziskovalno pozornost, ki je poplačana z vedno novimi odkritij. Pa naj gre za novo skupino pajkov ali pa za njihovo nenavadno vedenje. Matjaž Gregorič je tudi eden tistih biologov, ki so že na začetku svoje izobraževalne poti natančno vedeli, kaj jih zanima. Ta presenetljivi svet pajkov, ki je jedro njegovega zanimanja, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Sanja Mlinar Marin je vsestranska velenjska glasbenica, ki je zaradi pevskih nastopov na festivalskih odrih v drugi polovici osemdesetih let že kot deklica doživela izjemno prepoznavnost. Čeprav je svet estrade in popkulturni stroj nista obdržala zase, je ostala zavezana glasbi, saj danes veliko snema, nastopa, komponira in poučuje, kolegi glasbeniki pa z njo zelo radi sodelujejo.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je prvič igral pred približno trinajstimi leti, še prej, že med študijem, pa se preizkušal v Drami, Gleju, Škucu in drugod, saj je kot zelo mlad igralec opozoril nase. Prejel je študijsko Severjevo nagrado, Borštnikovo nagrado za mladega igralca, letos pa tudi nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca sezone. Govorimo o Juretu Henigmanu, ki že vrsto let zapored v mestnem gledališču bogati nastope ansambla in mu daje poseben pečat. Igral je tudi v filmu in za to vlogo prejel laskava priznanja, na Berlinskem festivalu pa se je uvrstil med deset najperspektivnejših igralcev, prav zdaj je sredi novega filmskega snemanja. Jure Henigman je zelo zanimiv mladenič, ki bo v sobotni oddaji Razkošje v glavi odstrl marsikatero tančico iz svojega poklicnega in zasebnega življenja. Pripravil jo je Marjan Rogelj.
»Pred skokom te mora biti strah. Če te ni, potem s tabo nekaj ni v redu. Srečal sem že ljudi, ki takšnega strahu niso čutili, ampak potem tudi v zraku niso vedeli, kaj pravzaprav počnejo,« poudarja Stane Kranjc, konstruktor in začetnik zmajarstva pri nas, eden od pionirjev jadralnega padalstva v Sloveniji, starosta med peščico tistih, ki so na sončni strani Alp opravili tako imenovani BASE skok, in prvi, ki si je v »netopirskem kombinezonu s krili« s pticami delil naše nebo. »In prav prosto padanje je posebno doživetje. Užitek je, ko lahko vzamem nekaj metrov zaleta, jih pretečem, kolikor le zmorem hitro, se vržem v globino in potem občutim zrak, ki me obliva. Seveda se zavedaš, da počneš nekaj, kar za nas ljudi ni normalno, toda tisti hip, ko se odženeš, te preplavi blažen občutek …« Razkošje v glavi Staneta Kranjca predstavlja Dušan Berne.
Peter Gedei je bil rojen v Ljubljani, v kateri živi še danes. Svojo pot jamskega fotografa je začel kmalu po vključitvi v ljubljanski jamarski klub Železničar leta 1987. Sicer pa ga je za jamarstvo navdušil njegov brat in skupaj sta prvo obiskala jamo Mačkovica v bližini Laz na robu Planinskega polja. Potem ko si je nekaj let nabiral izkušnje predvsem kot raziskovalec podzemlja, se je v začetku devetdesetih začel posvečati jamski fotografiji. Z leti je izpopolnjeval tehniko osvetljevanja in svoj ustvarjalni pristop in bil za svoje delo večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji domačih in mednarodnih natečajev. Na prvem natečaju Poslikajmo Slovenijo leta 2009 je njegova fotografija Kačne jame med 8500 prispelimi deli osvojila prvo mesto. Uveljavil se je kot eden najboljših svetovno znanih jamskih fotografov, loteva se tudi najzahtevnejših projektov. Fotografije redno objavlja v domačih in tujih tiskanih medijih, predstavlja zgodbe o obiskanih jamah, zadnja leta je dejaven tudi na družbenih omrežjih. Peter Gedei je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ilustrator, stripar in karikaturist Ciril Horjak, ki se v javnosti predstavlja tudi z umetniškim psevdonimom dr. Horowitz, je že v rani mladosti natančno vedel, da bo njegova poklicna pot zaznamovana z risanjem, medtem ko je bil njegov brat dvojček Metod glede tega nekoliko bolj neodločen in omahljiv. Tako ima zdaj Ciril med množico risb, ki jim je doslej vtisnil svoj umetniški pečat, do tedna natančno izračunano, koliko objav njegovih del se je zvrstilo v zdaj že več kot desetletnem sodelovanju s časnikom Večer, samo pri natančni »kvadraturi« vse prej kot dovolj velikega stanovanja družine Horjak se mu rado zatakne … Kot zanimivega in zgovornega gosta, ki je znan tudi po tem, da »nima dlake na jeziku«, ga je na snemanje oddaje Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Bil je kmečki fant v Dobrôvniku v Prekmurju in starši, ki so imeli dobro stoječo kmetijo, so pričakovali, da bo agronom. Po osnovni šoli in gimnaziji pa se je Evgen Car odločil, da bo igralec. In res je postal prvi Prekmurec, ki je končal igralsko akademijo v Ljubljani. A kljub temu je v njem ostala duša, naklonjena zemlji, zato zase pravi, da je nališpan kmet. Nališpan, ker si je velikokrat za vloge moral nadeti masko. In ni le to. Je tudi avtor dramskih besedil, pa zelo dober in uspešen vinogradnik. Za svoje igralske stvaritve je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada in vesno na našem filmskem festivalu. Danes vas bo v oddaji Razkošje v glavi po svojem življenju popeljal imeniten človek, igralec, oče, deda, mož in za prijatelje Jeni – igralec Evgen Car. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Roboti, robotizacija sta izraza, ki nas seveda po eni strani zelo pritegneta, po drugi pa se tega področja kar malce bojimo. Prvič naj bi besedo robot leta 1920 uporabil češki pisatelj Karel Čapek v eni izmed svojih dram, raziskovalci njegovega življenja pa pravijo, da si je besedo robot izmislil pravzaprav njegov brat Josef. Torej je ta izraz znan že skoraj 100 let, vendar pa je bil prvi patent za industrijskega robota prijavljen leta 1961. Gre za sicer razmeroma staro področje industrije, do katerega pa imamo zelo mešane občutke. Spodbujeni od najrazličnejših teorij zarote in hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmov se mnogi pravzaprav bojijo robotizacije in napovedi, da bodo roboti zavladali svetu. Da vse le ni tako črno, pa nam bo v Razkošju v glavi odkril prof. dr. Marko Munih, ki vodi laboratorij za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov