Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.
Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.
"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)
Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.
Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.
"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)
Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:
"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."
Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.
Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:
"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)
Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.
Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.
Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.
Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.
"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."
Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.
Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.
"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)
Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.
Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.
"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)
Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:
"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."
Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.
Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:
"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)
Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.
Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.
Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.
Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.
"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."
Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daša Medvešček živi v Solkanu, kjer je obiskovala osnovno šolo, potem se je šolala na srednji šoli v Novi Gorici in Tolminu. Na Univerzi v Novi Gorici na Fakulteti za humanistiko je študirala slovenistiko in leta 2013 postala magistrica slovenistike, nato pa se je izobrazila še iz bibliotekarstva in postala bibliotekarka. Leta 2018 se je zaposlila v Knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici, kjer dela na domoznanskem oddelku in skrbi za krajevno knjižnico v Desklah. Na domoznanskem oddelku hranijo gradivo, ki so ga izdali posamezniki in založbe in ki obravnava domoznansko tematiko, od etnografije do zgodovine in še česa. To gradivo prihaja z območja Severne Primorske, od Nove Gorice do Tolmina, Cerknega, Idrije in Ajdovščine, pa tudi zamejstva. Vendar Daša ni samo knjižničarka, je tudi vnukinja znamenitega Pavla Medveščka. Kaj to pomeni, pa v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Maja Kastelic, slovenska ilustratorka, se je rodila v Novem mestu. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je vpisala na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je leta 2006 ob pomoči mentoric prof. Metke Krašovec in doc. dr. Nadje Zgonik končala z odliko in knjižno izdajo diplomskega dela pri Raziskovalnem inštitutu ALUO. Med letoma 2006 in 2010 se je posvečala znanstvenemu magistrskemu študiju in je na fakulteti za humanistične študije v Kopru vpisala predmet filozofija in teorije vizualne kulture. Od leta 2011 je v razvid samozaposlenih v kulturi na ministrstvu za kulturo vpisana kot slikarka, od leta 2014 pa tudi kot ilustratorka. Svoje slikarsko delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, od leta 2012 pa se ukvarja z ilustratorskim delom za slovenske in tuje založnike. Prejela je vrsto pomembnih nagrad doma in na tujem. Živi in ustvarja v Trebnjem. Maja Kastelic je gostja v oddaji Razkošje v glavi; avtor je Milan Trobič.
Béla Szomi je človek mnogih strasti in zanimanj, od fizike, astronomije in šaha pa do glasbe, pesnjenja, prevajanja ter celo gobarjenja in zeliščarstva. Poslušalci našega radia ga verjetno najbolje poznajo kot vodjo glasbene skupine Kontrabant, ki že skoraj 20 let ustvarja in poustvarja etno in ljudsko glasbo, zaznamovano s Prekmurjem, kjer je Béla Szomi preživel svojo mladost, ter temu primerno polno besedil v najrazličnejših jezikih tega obmejnega področja, od prekmurskega narečja, pa do madžarščine in romskega jezika. In vendar to sploh ni osnovni poklic tokratnega gosta Razkošja v glavi. Béla Szomi je namreč že dobrih trideset let izjemno uspešen učitelj osnovnošolske fizike, njegovi učenci, ki se jim ogromno posveča tudi izven rednega pouka, pa dosegajo odlične rezultate tudi na področjih logike in astronomije. In kot da to ni dovolj, se naš gost v zadnjih letih vse intenzivneje ukvarja tudi s pisanjem pesmi in leposlovja ter prevajanjem iz madžarščine. O njegovem razgibanem in zanimivem življenju, ki ga na vsakem koraku prežemata iskrena radovednost in neverjetna energija, se je z Bélo Szomijem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Kot najstnik je sanjal, da bi imel »rock band«, da bi z njim in orkestrom nastopil na stadionu. Ali pa da bi pisal filmsko glasbo. Izpolnila se mu ni le ena, temveč kar obe želji. V oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali glasbenika in skladatelja Tomaža Okrogliča Rousa, ki ga večina pozna kot klaviaturista skupine Siddharta. Sam zase pravi, da ga je toliko, da se ne more izraziti le skozi rock, tako da se je v zadnjem obdobju podpisal tudi pod glasbo v nekaj filmih, promocijskih videih in v nadaljevanki V imenu ljudstva.
Gostja tokratne oddaje Razkošje v glavi je pisateljica in visokošolska učiteljica angleščine, dr. Cvetka Sokôlov. V oddaji razkriva, kako se študij tujih jezikov danes temeljno razlikuje od študija pred desetletji; razmišlja o pomembnosti vživljanja in iskanja stika z otroštvom za pisanje mladinskih zgodb; ter pojasnjuje, zakaj nikoli ne piše v angleščini, ki jo sicer poučuje. Pred mikrofon jo je povabil Ambrož Kvartič.
Ob 31. obletnici razglasitve državnosti se bo svojega poslanskega dela v začetku 90-ih spomnila dr. Metka Mencin. "Ni mi žal – dobila sem dragoceno izkušnjo," pravi danes, ko se spominja tistega časa. A politika je le del njene poklicne poti. Metka Mencin je docentka socialne psihologije, predavateljica in raziskovalka – njeno osrednje raziskovalno zanimanje so stigmatizirane identitete, oblike diskriminacij in oblikovanje oblastnih razmerij znotraj znanosti, v psihologiji, izobraževanju, državnih politikah in vsakdanji komunikaciji. Je soavtorica več monografij ter avtorica številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. V času tranzicije, če se vrnemo v 90-a, je bila predsednica Komisije za žensko politiko Skupščine Republike Slovenije. In njenim gorečim in neomajnim prizadevanjem v parlamentu, ki so jih spremljala prizadevanja civilne družbe in tudi drugih posameznikov in posameznic ter gibanj, gre zahvala za to, da je bil v slovensko ustavo, temeljni pravni akt, zapisan 55. člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Pot do tega člena pa ni bila lahka.
Primož Vitez je mož številnih talentov in precej raznolikih zanimanj: na Oddelku za romanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti med drugim predava francoski govor pa pravopis in pravorečje; obilo tudi prevaja iz francoske književnosti 17. in 18. stoletja, prevod Voltairovih Filozofskih zgodb pa mu je pred leti prinesel prestižno Sovretovo nagrado; kot dramaturg je sodeloval pri več deset gledaliških uprizoritvah in za svoje delo prejel Smoletovo nagrado; je tudi pevec skupine Bossa de Novo, ki je nenavadno uspešno prenesla brazilsko glasbo v slovenski prostor. Pa je vsem tem Vitezovim raznorodnim dejavnostim mogoče poiskati kak skupni imenovalec? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi, ki ga je pripravil Goran Dekleva.
Roman Treven se je rodil v Ljubljani. Živi v Hotedršici v občini Logatec. Po izobrazbi je diplomirani inženir gozdarstva in obnovljivih virov. Zaposlen je v Zaposlitvenem centru Zarja 2, kjer je vodja in organizator dela za invalidne osebe. Je aktivni član v Kulturno turističnem društvu Hotedršica, kjer je trenutno predstavnik za kulturo in sovodja otroške in odrasle dramske skupine. Je pisec dramskih besedil, zbiralec ljudskega izročila v okolici Hotedršice in pisec otroških zgodbic oziroma pravljic, ki temeljijo na slovenskem ljudskem izročilu. Lani je prejel februarsko priznanje za izredne kulturne dosežke v občini Logatec. Leta 2020 je izdal svojo prvo slikanico z naslovom Barbara, kje si?, ki je bila prevedena tudi v latvijski jezik. V letu 2021 pa je v Avstriji izšla v slovenščini in nemščini, njegova tretja slikanica Lihardina gostija za pobalina. Roman Treven je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomaž Toporišič je dramaturg, teatrolog, publicist, esejist, urednik, prevajalec, kritik in univerzitetni učitelj, ki se kot avtor in urednik pojavlja v nepreštevnem številu naslovov knjig in razprav. Najbolj se ujame z interaktivnim razmerjem drame in gledališča, tako v teoriji kot v zgodovini. Raziskovalno se podaja v 20. stoletje, saj spremlja levitve in preobrazbe medijev gledališča in literature skozi čas, vsakokratna moč kreativnih praks pa ga vedno znova očara, tudi v najbolj sveži, sodobni obliki in pojavnosti, ko družbe lebdijo v negotovosti transhumanizma, postresnice in postdemokratičnosti, gledališče pa izumlja, dokumentira, postavlja ogledala, odgovarja, se igra in vedežuje.
Jože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Naša tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi je Manja Žugman, profesorica slovenščine, ki znanje predaja najranljivejšim otrokom – tistim v bolnišnici. Po dolgih letih poučevanja je lani, ko so praznovali 70-letnico delovanja, postala vodja Bolnišnične šole OŠ Ledina. Čeprav ji zato zmanjkuje časa za hobije, še vedno ostaja zvesta svoji drugi ljubezni – pisanju kritik in pesmi – ter ohranja naklonjenost mladim in veselje do poučevanja.
Verjetno ni slovenskega knjižničarja, bibliotekarja, založnika in podpornika knjižnic, ki bi ne poznal Darje Lavrenčič Vrabec in njenega prispevka k slovenski mladinski književnosti in knjižničarstvu. Danes zaposlena v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo ter vrsto let tudi kot vodja Oddelka za otroke in mladino Knjižnice Otona Župančiča sodeluje pri številnih projektih tako znotraj knjižnice kot tudi v povezavi z drugimi institucijami. Ob obsežni bibliografiji in dolgem seznamu izvedenih predavanj jo odlikujejo izjemne osebnostne lastnosti in strokovne sposobnosti, zaradi katerih jo vabijo v mnoge odbore, komisije in žirije, v sodobnem jeziku pa jo tako lahko poimenujemo kar legenda mladinske književnosti in knjižničarstva. O njenem delu in ljubezni do branja in knjig več v tokratni oddaji Razkošje v glavi, v kateri se je z mag. Darjo Lavrenčič Vrabec pogovarjala Tadeja Bizilj.
Darija Cvikl pravi, da jo opredeljuje predvsem veselje do dela z ljudmi in radovednost. Živi v Celju in skupaj z možem sta ponosna Celjana, doda z nasmehom. Svojo energijo posveča predvsem družini, je mati dveh fantov. Matija in Luka sta študenta, eden na arhitekturi, drugi na področju kineziologije. Darija je vesela, da sta uspešna na poteh, ki sta si ju izbrala. Sicer pa je Darija Cvikl univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu in že od leta 2015 si prizadeva za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. To je tudi tema njene doktorske naloge na programu Inovativni turizem na Fakulteti za turizem in šport Univerze na Primorskem. Darija Cvikl je gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dediščino razumemo vsak po svoje. Za nekatere pa ta beseda ni samo pojem, ampak tudi konkretno izhodišče ali navdih za stvari, ki jih počnejo. Tako je dediščina navdihnila tudi Katarino Karlovšek, ki se ukvarja s številnimi stvarmi, med drugim tudi s slovenskim ornamentom. Tega pa je odkrival, raziskoval in poustvarjal njen ded, znameniti Jože Karlovšek, ki je ustvaril tako obsežen opus, da bi se z njim lahko ukvarjale tri generacije raziskovalcev. Danes bi Jožeta Karlovška lahko brez zadržkov imenovali multidisciplinarni umetnik, in to je po njem podedovala tudi njegova vnukinja Katarina Karlovšek. Ona ne zajema samo iz bogate zakladnice slovenskega ornamenta, ampak se ukvarja še z marsičim. Na primer z organizacijo kompleksnih mednarodnih prireditev in dogodkov, med katere sodijo evropska prvenstva v različnih športih in snemanje tujih filmskih ekip v Sloveniji. Katarina Karlovšek je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je klasična filologinja ter prevajalka iz stare in nove grščine Jelena Isak Kres.
Vojna v Ukrajini je v beg pognala več milijonov ljudi, predvsem ženske in otroke. V medijih spremljamo ponujanje pomoči ljudi, ki so jih pričakali na meji. Tudi v državah, v katerih najdejo zatočišče, je veliko pripravljenosti pomagati v stiski. Vendar ta pomoč ni vedno le iskrena. Ranljivost lahko vodi tudi v trgovino z ljudmi, ki ima veliko obrazov oziroma zgodb. Katjuša Popovič je soustanoviteljica Društva Ključ, ki deluje od leta 2001. Kar 19 let je bila tudi njegova predsednica. Zgodbe žrtev trgovine z ljudmi je začela spremljati že kot kriminalistka.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je pevec, učitelj, igralec, sihronizator ter radijski in odrski moderator Marjan Bunič. V oddaji razkriva, kje in kako se vzpostavljajo povezave med javno nastopajočimi in njihovimi publikami, pripoveduje zgodbe iz popularno-glasbenih in glasbeno-gledaliških zaodrij, ter pojasnjuje, kako se trema z leti izkušenj spremeni. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Medijska psihologinja mag. Martina Peštaj je prag Televizije Slovenija prvič prestopila pred četrt stoletja, zadnjih šest let pa je urednica Otroškega in mladinskega programa. V oddaji Razkošje v glavi razkriva, kako pridobiva odzive najmlajših gledalcev, pripoveduje, kako je slovenska medijska produkcija za otroke in mladostnike vpeta v mednarodno dogajanje, in pojasnjuje, zakaj bo ustrezna vsebina v ustreznem trenutku otroka vedno navdušila.
Ljudje smo zelo različni in prav je tako. Nekateri smo bolj ali manj odprti, spet drugi o sebi ne povedo veliko in se raje predstavijo s svojim delom, projekti in načrti. Ena takih je tudi Karla Kofol, ki veliko raje govori o svojem zanimivem delu kot o sebi. Karla Kofol je etnologinja, kustosinja v Tolminskem muzeju. Prihaja s Šentviške planote, to je svet, ki se dviga med dvema rekama, med dolino reke Bače in dolino reke Idrijce. Doma je iz manjše vasice z okrog 70 hišami z imenom Pečine. Pri njej doma so imeli gostilno, ki jo je vodila mama, oče pa je bil voznik. Karla Kofol pravi, da je bila to povsem povprečna delavsko-kmečka družina, saj je Šentviška planota še vedno izrazito kmetijsko področje. Karla je tudi zelo vpeta v vsakdanje življene skupnosti bodisi v mestu ali na vasi. Ker je zelo radovedna in jo zanima veliko stvari, povezanih tako z etnologijo kot tudi širše, ji izzivov nikoli ne zmanjka. Karla Kofol je gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov