Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.
Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.
"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)
Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.
Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.
"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)
Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:
"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."
Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.
Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:
"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)
Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.
Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.
Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.
Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.
"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."
Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.
Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.
"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)
Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.
Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.
"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)
Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:
"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."
Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.
Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:
"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)
Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.
Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.
Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.
Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.
"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."
Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.
»Čeprav letos mineva že 60 let od moje prve razstave, pa se v vsem tem času nisem še nikomur predstavil kot 'mojster fotografije' Stojan Kerbler, ampak sem ob prvem stisku rok vselej rekel, da sem samo 'fotograf'. Se pa zdaj, ko sem dobil Prešernovo nagrado za življensko delo, počasi privajam tudi na tega 'mojstra' v nekaterih novinarskih zapisih, po drugi strani pa razmišljam o tem, da mi je nekdaj pot na kmečka dvorišča mojih Haložanov utiral predvsem moj priimek, ki je praviloma takoj dobil odmev: 'So vaši starši učili na naši osnovni šoli?' In potem smo najprej kramljali o njihovemu življenju in delu, šele proti koncu našega druženja pa sem prvič pritisnil na sprožilec fotografskega aparata.« V oddajo Razkošje v glavi je fotografa Stojana Kerblerja povabil Dušan Berne.
Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji, in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Franci Lazarini je doktor umetnostne zgodovine in raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta na ZRC SAZU in predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Pretežno se ukvarja z zgodovino arhitekture. Ta ga je tudi med študijem najbolj navduševala. Ob diplomi in tudi pozneje se je posvetil predvsem arhitekturi 19. stoletja, ki je pri nas dolgo časa veljala za nekakšno neraziskano »belo liso«. Arhitektura historizma je namreč dolgo bila nekaj povsem drugorazrednega, predvsem obdobje, ki je bolj ali manj uspešno posnemalo sloge prejšnjih zgodovinskih obdobij. Vrednosti te arhitekture so začeli spoznavati in ceniti šele v 70. letih prejšnjega stoletja v tujini. Pri nas pa je pionirske članke o tem napisal v istem obdobju dr. Damjan Prelovšek. Sicer pa dr. Francija Lazarinija zanimajo tudi arhitektura 20. stoletja, začetek moderne in kot nekak osrednji lik tega časa Maks Fabiani. O tem znamenitem arhitektu še zbira podatke in načrtuje tudi obsežnejšo objavo svojih ugotovitev v prihodnje. Zanima ga tudi arhitekt Plečnik, ki ga, kot prizna, kot študent ni povsem razumel, to se je zgodilo šele, ko je študiral celotno 19. stoletje. Posebno ga zanimajo Plečnikovi neuresničeni načrti. Pred leti se je dr. Franci Lazarini ukvarjal na splošno tudi s cerkveno umetnostjo 19. stoletja v povezavi s cerkvenimi redovi. Dr. Franci Lazarini je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Razkošje v glavi Dr. Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki deluje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, poznamo pa jo tudi kot urednico, kritičarko, kuratorko in ne nazadnje kot dobro poznavalko kulturne politike. Objavlja tako v strokovnih publikacijah kot v medijih s poljudnejšim pristopom do obravnave likovnih tem. Tako je sourejala slovensko revijo za vizualno umetnost Likovne besede, sodelovala je z Radiem Študent, vodila je Galerijo Vodnikove domačije Šiška … Na področju likovnega in vizualnega jo od nekdaj zanimajo tokovi umetnosti, ki se ne uvrščajo med glavne smeri in v prepoznaven kanon. Petja Grafenauer se pozorno ukvarja z nekoliko spregledano umetnostjo, recimo s popartom in z zgodovino vključevanja fotografije na področje likovnega … Je namreč specialistka za lokalno in regijsko umetnost po drugi svetovni vojni, predvsem slikarstvo. Vsekakor pa jo v javnosti poznamo tudi kot zelo angažirano intelektualko civilne sfere.
Dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrambne sisteme in vojskovanje tistega časa. Njegovo strokovno področje je predvsem zgodovina do 18. stoletja, med zbirke, ki so ali pa so bile njegovo področje dejavnosti, pa spadajo tudi merila, igrače, nakit, pečati in lapidarij. Rojen je v Ljubljani, kjer tudi živi, zato je tudi njegova celotna študijska pot vezana na to mesto. Kot nam je povedal, je z zgodovino povezan že zelo dolgo, najbolj pa se je to pokazalo v osnovni šoli, ko se je v naši državi zgodila osamosvojitev. Takratno dogajanje se mu je močno zarezalo v spomin. Čas osamosvojitve je bil prelomen. Med ljudmi je bilo takrat čutiti močan čustven naboj, povezanost in občutek pripadnosti skupnosti. Tako dojemanje časa pa je po mnenju Tomaža Lazarja tesno povezano s samo zgodovino. Ta zgodnja leta, ko se človek počasi usmeri v neko dejavnost, študij in podobno, so bila zaznamovana tudi s serijo oddaj na TV Slovenija o srednjeveških gradovih na Slovenskem, ki jih je vodil naš priznani kastelolog dr. Ivan Stopar. On je odprl zelo zanimivo tematiko arhitekture srednjeveških gradov, to pa je mladega nadobudneža Tomaža Lazarja še dodatno navdušilo za pot v zgodovinske vode. Tomaž Lazar je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Jadranka Završnik je ponosna na delo oziroma že kar na poslanstvo, ki ga opravlja. Veliko energije, predanosti pa tudi ljubezni namreč vlaga v prizadevanja, da bi prebivalci Kranja dodobra spoznali in vzljubili svoje mesto, njegovo zgodovino, njegove skrite ulice in trge ter tudi naravo, ki ga obdaja. Ključ, ki odpira vrata v vse našteto, pa je kultura, ki pod isto streho združuje in povezuje umetnike najrazličnejših smeri. In kamenčke v mozaik teh prizadevanj ves čas prispeva tudi Jadranka Završnik, ki s svojimi kamišibajskimi predstavami in pravljicami, ki jih pripoveduje, nagovarja predvsem otroke. V oddajo Razkošje v glavi je »Jadrnico«, kot so jo poimenovali najmlajši, povabil Dušan Berne.
Njeno življenje oblikujejo zgodbe. Tatjana Knapp je pisateljica, strastna bralka in zagovornica pisanja v tehniki lahkega branja pri nas. Kot direktorica Zavoda Risa se zavzema za pravico ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da se jim omogoči dostop do informacij, kulturno-umetniških in drugih vsebin v njim prilagojeni tehniki, saj se ji zdi nedopustno, da ljudi še vedno ločujemo po njihovih domnevnih sposobnostih. Razmišljanje Tatjane Knapp boste slišali v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, v tokratni oddaji Razkošje v glavi se nam bo predstavil znanstvenik, raziskovalec in pedagog docent doktor Tomaž Podobnikar, ki se je večji del svoje poklicne kariere ukvarjal predvsem z razvojem geografske informacijske znanosti. Pri tem ga je pot vodila tudi na najodročnejše konce sveta, kot ljubiteljski glasbenik, kolesar in jadralec pa je seznam držav, ki jih je obiskal, še razširil. Na klepet v studio je Tomaža Podobnikarja povabil - Dušan Berne.
Matej Hohkraut je informatik, profesor likovnih umetnosti. Kot rodoslovec zagnano deluje že dobrih trinajst let. Ker ga poleg rodoslovja privlačita tudi domoznanstvo in obča zgodovina, so njegova raziskovalna dela multidisciplinarna ter zajemajo gradiva in spoznanja različnih področij delovanja in bivanja naših prednikov. Svojo pot rodoslovca je začel leta 2007, vzrok za to pa je bil projekt, ki sta ga zastavila skupaj s kolegom, takratnim predsednikom Krajevne skupnosti Zidani Most. Ta ga je zaprosil, da bi izdelala spletno stran, na kateri bi predstavljali njun domači kraj. Ko je Matej razmišljal, kako bi to najbolje izpeljal, se je odločil, da je treba v projekt vključiti pestro zgodovino kraja, to pa predstaviti tako, da bo prijazno do ljudi. Ob tem se je srečal z osebnimi zgodbami krajanov in zgodovino svoje družine, saj je večji del njegovih prednikov prav iz Zidanega Mosta in okolice. Matej Hohkraut je od marca lani tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Njegovi najbolj znani deli sta Lipa zelenela je o rodbini Slanšek in Vrelci naše zgodovine o rodbini Hochkraut. Načrtuje tudi trilogijo o svojih prednikih, ima svojo spletno stran in piše blog. Matej Hohkraut je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Pavle Učakar se je po študiju na likovni akademiji zaposlil pri založbi Mladinska knjiga, kjer je kot likovni urednik delal štirideset let. V tem času je bdel nad nastajanjem izjemnega opusa slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev.
O ravnatelju Centra Janeza Levca v Ljubljani dr. Mateju Rovšku bi lahko rekli, da premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. V življenju ga vodi želja po pravičnem odnosu do vseh depriviligiranih družbenih skupin, pravičnejši šoli in odprti družbi. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. O njegovem življenju, poslanstvu – prizadevanju za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanju inkluzivne šole ter o sami ideji mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki se je začel te dni – letos se je preselil na spletni oder in tako postal edini virtualni inkluzivni festival pri nas doslej – se je z dr. Matejem Rovškom v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas. Ta z modernimi tehnologijami in izjemnimi dogodki, kot je na primer koronavirus, vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode, nadzora in do drugih ljudi. Zakaj je torej koronačas zanimiv za antropologe, bomo izvedeli od doc. dr. Dana Podjeda, ki je zaposlen za ZRC Sazu, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto in Inovacijsko razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani. Je tudi eden od pobudnikov in članov globalne mreže Zakaj svet potrebuje antropologe.
V turizmu so uspešni predvsem tisti, ki v ospredje postavljajo svoje lastne izkušnje, življenjsko energijo in odprtost. Vse to ima v obilju Manja Lilek, ki razvija svojo poslovno zgodbo v okviru agencije Židana marela. Glavno vodilo v njenem življenju je bila želja, ali bolje rečeno nasvet njene babice, da naj se nauči špansko. Zdaj Manja govori pet jezikov in se ukvarja s turizmom na povsem oseben način. Manja Lilek se je rodila v Mariboru, nato pa je živela v Radencih. Zase pravi, da je »izvožena Prekmurka«. Tako starši po očetovi kot po mamini strani so namreč živeli v Prekmurju in zato je tudi Manja ob vseh koncih tedna in vse proste dni preživela pri enih ali drugih. Sicer pa je Manja profesorica španščine in filozofije, kar je tudi njen uradni poklic, vendar pa je v življenju izbrala drugačno pot. To pa so zaznamovala številna potovanj po svetu. Tako je v zadnjih 20 letih prepotovala več kot 70 držav. Turizem in potovanja so bila od nekdaj njen hobi, ob pomoči katerega se je učila, se veselila in nenazadnje se je to nadaljevalo v poklic ali pa delo, ki ga opravlja sedaj. To pa je rodoslovni turizem. Tega pa bomo skupaj z Manjo Lilek spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Marko Brdnik je harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi. Spoznajte ga v glasni in besedi v oddaji Razkošje v glavi.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen, nestor slovenske regulacijske tehnike in živa legenda letalskega modeliranja pri nas. Pri svojih 86 letih je še vedno izjemno dejaven. Potem ko je v več desetletjih pedagoškega in raziskovalnega dela vzgojil na tisoče strokovnjakov elektrotehnike in se posvečal hobijem, kot so letalsko modelarstvo, lov, video in fotografija, zdaj o vsem tem piše knjige in še vedno dejavno spremlja svoje strokovno področje. Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, kjer hrani več kot 60 letečih letalskih modelov in vrsto unikatnih izumov s področja elektrotehnike.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Igralka Ajda Smrekar, ki jo lahko gledamo v nadaljevanki V imenu ljudstva, resno pa nastopa tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem ,kjer se je zaposlila leta 2013, ima pri svojih 35 letih za seboj bogato in uspešno kariero. Končala je dve fakulteti, ima magisterij, je izobraženka in intelektualka, a hkrati prežeta tudi s poetičnostjo in milino dolenjske duše, predvsem pa izžareva energijo, s katero je in bo določala svojo lastno prihodnost. Vabljeni, da prisluhnete tej izjemni ženski, pri kateri ni nič običajno, pa vendar je vse narejeno s tolikšno ljubeznijo in redom, da zna svojo posebnost skriti v vsakdanjosti. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Ob današnjem kulturnem prazniku je pozornost usmerjena v našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, ki so ga od nekdaj preučevali številni raziskovalci iz različnih področij, od literature do umetnostne zgodovine. Eden takšnih je tudi naš današnji gost. Damir Globočnik je dvojni doktor, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Dela in živi v Radovljici. Po končani gimnaziji v Kranju se je vpisal na samostojni študij umetnostne zgodovine, ki ga je končal leta 1989. Dve leti pozneje se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost v muzeju v Kranju. Med pripravništvom je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin, ki ga je usmerjal z napotki in svojim lastnim zgledom. Nato se je Damir Globočnik vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je končal leta 1997, naslov njegove magistrske naloge je : »Slovenska karikatura 1869–1941, Pregled, gradivo in interpretacije«. Leta 2005 je nato končal tudi doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani – naslov doktorske disertacije: »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti«. Damir Globočnik je nato leta 2012 končal še doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovine filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika - pomožna zgodovinska vira. In Damir Globočnik je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov