Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.
Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.
"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)
Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.
Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.
"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)
Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:
"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."
Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.
Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:
"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)
Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.
Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.
Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.
Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.
"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."
Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
899 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Zagovornica vseživljenjskega učenja, "nepoboljšljiva" prostovoljka
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl, to so: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Ko ti kdo reče, da ima v življenju ne samo eno, ampak veliko sreč, to vzbudi zanimanje, kako je to mogoče, ko pa ljudje po večini tarnamo nad življenjskimi okoliščinami, v katerih smo se znašli. Da ima veliko sreč, pove Marija Imperl, ki pravi, da to pomeni, da se je znala vedno nekako "znajti" in iz tega izluščiti tisto najboljše, to deliti z drugimi in pri tem se je počutila odlično.
Marija Imperl je odraščala na podeželju, doma so imeli kmetijo, žago, mlin in kovačnico. Vedno so veliko delali, k njim so prihajali zelo različni ljudje.
"Vesela sem, da sem odraščala na podeželju. Že od malih nog sem povezana z naravo in z ljudmi, ki so prihajali v moje življenje. Imela sem srečo, da sem vedno znova srečevala zanimive in zelo različne ljudi, od katerih sem se učila odnosov in povezanosti z naravo in vsemi dobrinami, ki jih ponuja ljudem. Še danes slišim zvoke potoka, ki je pritekal na našo žago in v mlin, ko obiščem kakšno kovačijo me obide občutek topline in domačnosti. Odraščala sem med otroki, ki so prihajali k nam na domačijo, in srkala modrosti in znanja starejših klenih ljudi. Od tu najbrž izvira tudi moja ljubezen do narave in sočloveka, ki se kaže v paradigmi vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja. Zame so v življenju najpomembnejši odnosi: odnos do sebe, do drugih in do narave." (vir: Posavski Obzornik)
Marija Imperl si je zgodaj ustvarila družino.
Marija Imperl se je najprej zaposlila v Tovarni papirja Radeče, kjer je opravljala vrsto odgovornih nalog. Pozneje pa se je usmerila v kulturo, turizem, rekreacijo, kar nima povsem neposredne povezave z ekonomijo, čeprav je vse skupaj zelo prepleteno.
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah.
"Za največji dosežek v času vodenja KTRC si štejem, da smo se povezali zelo različni soustvarjalci življenja v kraju in širše. Sodelovali smo s številnimi društvi in organizacijami v kraju, bili sooblikovalci razvoja v regiji Posavje in se močno povezali z Zavodom za gozdove Slovenije in Andragoškim centrom Slovenije. Ustvarili smo veliko uspešnih zgodb, ki so vse temeljile na zavedanju, da moramo vsak po svojih močeh prispevati k skupnemu napredku in razvoju." (vir: Posavski Obzornik)
Zaradi nje so Radeče postajale prepoznaven kraj. K temu je veliko pripomogel Turistično rekreacijski center Savus, ki ga je najprej dobesedno začrtala v pravljici, kmalu pa tudi uresničila. Savus je ime antičnega božanstva, ki živi v reki in čuva splavarje, zato so na reki Savi seveda najprej oživili splav. "Ni šlo samo za vožnjo s splavom po Savi, ampak je Savus postal simbol sodelovanja v lokalnem okolju. Arhitekt za izdelavo projekta je bil domačin, splav so gradili domači splavarji, program na splavu še danes izvajajo domačini, na njem plešejo folkloristi iz domačega folklornega društva. Les so darovali naši lastniki gozdov. Ko smo organizirali dneve splavarjenja na Savi, smo povabili vse, ki so sodelovali, in bili smo kot eno. Vsa dolina je dihala s tem praznikom, ker so ljudje v njem videli svoj prispevek in so se čutili povezane," je spregovorila o povezovanju kot rdeči niti svojega udejstvovanja. (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Daleč od hrupnih odmevov sodobnega življenja v Hiši na Magolniku ob pomoči različnih delavnic razvijajo sodobne oblike izobraževanja in gojijo principe vseživljenjskega učenja. Na voljo so dve predavalnici, kuhinja z jedilnico in urejenimi sanitarijami, za hišo pa je lesen privzdignjen prireditveni prostor. Kot nam je povedal Marija Imperl:
"Hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, je odkupila občina. Tako smo združili moči: KTRC, številni domačini prostovoljci ter društva in nastala je ta čudovita hiša. V njej je center vseživljenjskega učenja. Tu potekajo številni delavnice, predavanja, planinski pohodi, otroški tabori, naravoslovni dnevi, joga, meditacije in še marsikaj."
Zaposlitev v velikem kolektivu v Tovarni papirja Radeče, kjer je imela stike s številnimi ljudmi različnih poklicev in iz različnih držav, ji je dala nek širši pogled onstran lokalnih meja. Kot direktorica KTRC Radeče pa je to usmeritev še razširila in poglobila.
Leta 2013 je prejela priznanje Andragoškega centra Slovenije za promocijo učenja in znanja odraslih, Marija Imperl:
"Priznanje, ki mi ga je podelila nacionalna institucija za izobraževanje odraslih, pomeni mojo prepoznano aktivnost pri uveljavljanju in razvoju različnih oblik neformalnega izobraževanja odraslih in pri promociji vseživljenjskega učenja kot prispevek za razvoj učeče se skupnosti. Sodelovala sem pri oblikovanju letnih načrtov za izobraževanje odraslih in predstavljala naše dosežke na mednarodnih konferencah in v programih Grundtvig in Erasmus+. Posebno mesto in vlogo pa so odigrali ŠK, v katere so se vključevali domačini, ki so jih sprejeli za svoje in v njih aktivno sodelovali." (vir: Posavski Obzornik)
Povezovanje ljudi je za Marijo Imperl zelo pomembno, še posebno če imajo ti povsem različne interese in usmeritve. To ji pomeni izziv in ji ni težko.
Marija Imperl je združila svojo željo po potovanju z odpiranjem lokalne skupnosti in njenih predstavnikov v svet. Tako so na njeno pobudo številni predstavnice in predstavniki društev, skupin in drugih obiskali številne države in se seznanili z zanimivimi projekti in izkušnjami v teh okoljih.
Marija Imperl je navdušena pohodnica, rada ima naravo, gozd, in seveda hribe in gore.
Zanjo je prostovoljstvo odlična zgodba.
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih je zagotovo več tisoč.
"To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in tam spi, dokler ne ozavestiš, da je v naravi človeka sobivanje, sopomoč, sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!'."
Nekoč so bili prostovoljci nujni sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to poimenovali delo na črno, se med pripovedovanjem kar malo razjezi. Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, "saj ni naravne nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori ali so poplave, potres ali kaj drugega". (vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/marija-imperl-zdaj-smo-v-tistih-casih-ko-na-dan-prihajajo-stare-resnice/)
Tanja Lesničar Pučko, dolgoletna kolumnistka časopisa Dnevnik, kulturna kritičarka, prevajalka, novinarka, neizprosna opazovalka družbe, je študirala francoski jezik in primerjalno književnost. Javnosti je znana po svojem kritičnem pisanju o političnih elitah ter družbenih anomalijah. Je kolumnistka, ki jo odlikuje ne le svojevrsten slog pisanja, temveč zvrhana mera osebnega poguma, odgovornosti ter družbene angažiranosti. Tanjo Lesničar Pučko je v oddajo Razkošje v glavi povabila voditeljica Tita Mayer.
Špela Frlic, ki se v pripovedovanju, pisanju in drugih dejavnostih, povezanih z otroško in mladinsko literaturo, nenehno uči in izpopolnjuje, proučuje nove in nove reči, je letos za svoj naslovniško odprt romaneskni prvenec Bleščivka, detektivsko zgodbo, polno simbolnih pomenov, prejela nagrado večernica. Kot raziskovalka pripovedne tradicije se je pred kratkim spoprijemala z Italijanskimi pravljicami Itala Calvina, zdaj je v njenem fokusu balkanska pripovedna zapuščina. Ko ji uspe napisati izvirno avtorsko delo, so njeno bralno občinstvo otroci, odeti, kot rada reče, v plašč nedolžnosti, ki pa ga je treba enkrat sleči, zato da odrasteš. Rada je v družbi ljudi, ki jih, kot njo, vleče proti robu, k eksperimentu, čeprav ta lahko ne uspe … Občuduje pogumne in neustrašne, saj je v življenju treba vsaj malo tvegati.
Gregor Kresal je vrhunski slovenski alpinist, po poklicu arhitekt, režiser in tudi pisatelj. Že od zgodnjega, brezskrbnega otroštva ga navdušuje šport. Do 5. razreda je v Šiški v Ljubljani obiskoval osnovno šolo Riharda Jakopiča. Takrat je imel veliko energije in se je kmalu začel ukvarjati s smučanjem in gimnastiko. Ob koncu tedna pa je s starši začel zahajati v gore. Kot nekakšno logično nadaljevanje je sledilo plezanje, alpinizem, ta pa ga je pripeljal do naziva vrhunskega športnika državnega in mednarodnega razreda, ki mu ga je za obdobje med letoma 1991 in 2007 podelil Olimpijski komite Slovenije. Od leta 1993 do 2008 se je kot član ali vodja udeležil več kot dvajsetih alpinističnih odprav v svetovna gorstva. Skupaj je opravil več kot sedemsto plezalnih vzponov, od teh več kot sto prvenstvenih. Od alpinizma ga je pot vodila v svet fotografije in filma, v katerem se njegova zgodba plete naprej. Gregor Kresal je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič
Tako kot oče je tudi Matija Malešič, ki se je rodil pred 90 leti (1933) v Svečini, doštudiral pravo in najprej v Mariboru opravljal vrsto pomembnih nalog. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje prav v času, ko se je odločalo o socialnem zavarovanju kmetov, v sila kriznem obdobju direktor tedaj Splošne bolnišnice v Mariboru. Leta 1986 je prevzel podpredsedniško mesto Skupščine občine Maribor. Po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah je sprejel povabilo in postal podpredsednik slovenske vlade in poklicno kariero sklenil z iztekom veleposlaniškega dela v Zagrebu. Letos je dopolnil 90 let. V Razkošje v glavi ga je povabil Stane Kocutar.
Klara Drnovšek Solina, rojena leta 1998, je najmlajša članica ekipe kuratork letošnjega festivala Mladi levi. Ko je obiskovala umetniško gimnazijo, smer sodobni ples, se je prvič srečala z ustvarjanjem opisov in zapisov o videnih predstavah ter obravnavo teoretičnega vidika ustvarjalnega procesa. Študirala je južnoslovanske študije in primerjalno književnost, trenutno pa študira sociologijo kulture. Kljub mladosti je odlična poznavalka sodobnih uprizoritvenih umetnosti in izjemna sogovornica. Za oddajo Razkošje v glavi se je z njo pogovarjal Miha Žorž.
Naj postavimo zelo retorično vprašanje: kakšna je življenjska pot človeka, ki ga je potapljanje zasvojilo že v zgodnji mladosti? Odgovor je le, tak človek svoje življenje dobesedno zlije s potapljanjem, ali v morju ali v sladkih vodah. Taka je tudi pot Mateja Mihailovskega, vrhunskega jamskega potapljača iz Ljubljane, ki mu potapljanje ni samo prostočasna zabava, ampak je tudi njegov poklic. Z jamarstvom in potapljanjem se je začel ukvarjati pri 14 letih v osnovni šoli, najprej je bil jamar in potem jamski potapljač. Po končani šoli pa je svojo pot nadaljeval kot potapljač in to počne še danes. Matej Mihailovski je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Antropologinja, ki je z družino dolgih sedem let preživela na jadrnici in postala nekakšna morska nomadka
V zadnjih letih smo jo v medijih spoznali kot predstavnico svetovalnih delavcev, zagovornico kakovostnega šolstva in glas mladih. Psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec je več kot deset let delala v šolski svetovalni službi, zraven pa dolgo pisala dopise odgovornim s področja izobraževanja, se vključevala v številne strokovne razprave, predlagala spremembe. Pred dvema letoma je dala protestno odpoved kot šolska svetovalna delavka, da bi opozorila na nemogoči položaj svetovalnih delavcev v šolstvu. Zdaj na gimnaziji poučuje psihologijo, v delo svetovalne službe pa ni več vpeta. Ima dovolj boja z mlini na veter? V katero smer bi morala iti šolska reforma? In zakaj je med mladimi več duševnih stisk kot nekoč? O vsem tem v oddaji Razkošje v glavi z Ajdo Erjavec.
Magistrica Tilka Jamnik je upokojena knjižničarka, komparativistka in bibliotekarka ter neustavljiva bralka; promotorka branja in literature, sploh za otroke in mladino; podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter nekdanja predsednica Slovenske sekcije Mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY.
Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.
Blaž Demšar je izdelovalec in popravljavec glasbil, violin, viol, kontrabasov in violončelov, nekoč so za njegov poklic uporabljali tudi malce manj poznani izraz goslar. Je tretji predstavnik generacije izdelovalcev godal, izdelovati jih je začel najprej njegov dedek okrog leta 1927, potem je to nadaljeval njegov stric in leta 2015 je vodenje goslarskega ateljeja prevzel Blaž. Ta ni samo izdelovalec, ampak glasbila tudi popravlja in restavrira. Delo z lesom ga je veselilo že od zgodnjega otroštva. Že ko je bil v vrtcu, so ga starši velikokrat peljali k babici in dedku, ki sta ga čuvala. Tam je bila dedkova in nato stričeva delavnica in Blaž je opazoval, kaj se dogaja v ateljeju. In stric mu je dal v roke tudi razne kose lesa, brusilni papir in podobno. Pozneje mu je kupil tudi modelarski komplet, s katerim je obdeloval les. Ko je dopolnil 12 let, pa ga je delo v delavnici premamilo in je prosil očeta, naj ga odpelje tja. Blaž Demšar je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Magistrica Jožica Frigelj je po odločitvi strokovne komisije, učiteljev v iniciativi Učitelj sem! Učiteljica sem! in tudi javnosti postala učiteljica leta 2023. To je zadnje od številnih priznanj in nagrad, ki jih je prejela v 41 letih na svoji učiteljski poti. V štirih desetletjih se je nabralo veliko izkušenj in novih spoznanj, pravi in dodaja: »Otroci so vedno enaki, so vedoželjni, radovedni, spreminjajo se le razmere, v katerih živijo.«
Monika Skaberne je dolgoletna organizatorka koncertov in promotorka alternativne glasbe, v zadnjih desetletjih predvsem garažnega rocka, punk-rocka in delta bluesa. Na čelu založbe FV Music že od sredine 80-ih let spremlja in kroji slovensko alternativno glasbeno sceno. Organizirala je množico nastopov domačih in tujih bendov ter vrsto festivalov, nekaj let je sodelovala tudi pri programu KUD France Prešeren, ob zasedbi Avtonomnega kulturnega centra Metelkova v zgodnjih 90-ih letih pa je tam za dobro leto prevzela vodenje največje dvorane Gala hala. O tem, kako je pristala v rockovskih vodah, o vodenju ene naših največjih neodvisnih glasbenih založb, o turnejah po Ameriki, zasedbi Metelkove in srednješolskem bivanju v Amsterdamu, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala z Aljo Zore. foto: Monika Skaberne, osebni arhiv
Ervin Hartman je zrasel v glasbeni družini, že njegov ded je kot otrok igral pri kmečki godbi na Remšniku na Kozjaku in ljubezen do glasbe se je nadgrajevala in prenašala iz roda v rod. Triindvajsetleten je prevzel Pihalni orkester KUD Pošta Maribor in ga vodil do leta 2019. Danes je še vedno aktiven v glasbeni šoli, vodi pa tudi čezmejno godbo veteranov Štajerske.
Leja Jurišič je plesalka, koreografinja in performerka. Deluje na presečišču sodobnega plesa, performativnih praks in gledališča. Kritična je do ekonomskega in političnega izkrivljanja osebnih in kolektivnih svoboščin, v svojih predstavah pa sodeluje z umetnicami in umetniki z različnih področij. Prestopa meje plesa, razbija konvencije ter na novo definira umetniški izraz. Je tudi ena izmed vodij festivala Spider, ki bo v sredini junija zavzel Plečnikovo gledališče v ljubljanskem Tivoliju. Lani je med predstavo utrpela hudo poškodbo kolena, a je vztrajna, da se vrne na odre tudi kot plesalka.
Jožica Bajc Pivec od nekdaj ceni in spoštuje naravo. »Sem človek zemlje«, pravi. Življenjske okoliščine, predvsem pa zagledanost v tisto, kar nam ponuja narava, je botrovalo zeliščarstvu, s katerim se ukvarja. Je ena od nosilk zeliščarstva kot nesnovne kulturne dediščine.Pozna učinke rastlin, dela tinkture, piše članke, pripravlja brošure o zdravilnih rastlinah, pa tudi vodi delavnice in predava, saj je znanje treba širiti, pravi.
Ko potujemo po Sloveniji, se pogosto čudimo, kako je mogoče, da smo tako močno degradirali prostor in krajino. Včasih dobimo občutek, da urbanizem v naši državi sploh ne obstaja, da se gradi stihijsko in vsevprek, z malo premišljenega načrtovanja in s še manj nadzora. Sem ter tja vznikajo nove stanovanjske soseske, tako individualnih hiš kot večstanovanjskih stavb, ki pa ne ponujajo povezanega življenja in kakovostnega javnega prostora. V tokratni oddaji Razkošje v Glavi gostimo Matevža Grando, arhitekta in publicista, svetovljana in lokalno dejavnega človeka. Človeka, ki svoje znanje o arhitekturi in urbanizmu z javnostjo deli v svojih kolumnah, z izdajanjem revije Outsider in programom obnovljene Plečnikove Trafike na Vegovi ulici v Ljubljani.
V Razkošju v glavi je z nami Ivan Zakeršnik iz Dravske doline. Sredi vojne vihre je kot vojak dveh vojska dopolnil dvajset let in zaradi doživetega nikoli več ni želel slišati ničesar o orožju. Raje je gradil hiše in čebelaril …
Glasba izraža tisto, česar ni mogoče ubesediti in kar ni mogoče zamolčati. In ta véIika dama umetnosti je vsakodnevna družica ene najbolj znanih glasbenih družin v Posavju – družine Strnad. Rudolf Strnad in Simona Rožman Strnad sta v slovenskem prostoru že odtisnila neizbrisljivo glasbeno stopinjo. Rudolf tudi kot dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, soproga Simona pa je vse do lani kar 30 let vodila Mešani pevski zbor Viva Brežice. Dirigentsko palico je predala sinu Krištofu, študentu 3. letnika kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani, hči Veronika, ki je na Popevki 2022 navdušila s skladbo “Ljubim” in prejela nagrado za mladega obetavnega avtorja in izvajalca, pa se avgusta podaja na študij na znamenito univerzo Berklee College of Music v Bostonu. Za družino Strnad je glasba umetnost, pobliže vam jo predstavimo v najnovejši izdaji oddaje Razkošje v glavi..
Neveljaven email naslov