Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poslušalec je ob doplačilu 470 evrov dohodnine na poštnem okencu plačal kar 4,7 evra provizije. Kako je to mogoče? Zakaj je Slovenija med evropskimi državami z najdražjimi bančnimi storitvami? Javne blagajne napovedujejo konkurenco Pošti in bankam.
Povod, da smo se zatopili v provizije, ki jih Pošta in banke zaračunajo ob plačilu različnih položnic, je bilo sporočilo poslušalca, ki je debelo pogledal, ko so mu ob doplačilu dobrih 470 evrov dohodnine Davčni upravi Republike Slovenije na okencu Pošte Slovenije zaračunali kar 4,7 evra provizije oziroma 1 odstotek vrednosti plačila. In zakaj takšna zasoljena provizija?!
Strošek plačila standardne položnice na Pošti Slovenije namreč stane 96 centov ne glede na višino zneska. Odgovor je, kot pojasnjuje Boštjan Krisper z Zveze potrošnikov Slovenije, v novih, tako imenovanih univerzalnih plačilnih nalogih (UPN): »Davčna uprava je očitno izdala plačilne naloge brez izpolnjene OCR vrstice, ki pa so seveda dražji.«
DURS se brani
To je nenavadno, saj naj bi državni organ vendarle delal v dobro državljank in državljanov, torej naj bi jim omogočil najugodnejše možnosti, ne pa dajal priložnost dodatnega zaslužka bankam. Na Dursu se branijo, da so bili postavljeni pred dejstvo. Stojan Glavač: »Zahteva za OCR kodo je 13-mestno število, tem kriterijem pa ne moremo zadostiti. Že davčna številka je 8-mestna, čemur sledi še sklic, kar je več kot 13 mest, torej OCR kode nismo mogli izpolniti. Zaradi tega davčni zavezanci ne morejo poravnati položnic niti na bankomatih.«
In kako je mogoče, da je kljub dolgim pripravam na uvedbo univerzalnih plačilnih nalogov (ti v polno veljavo stopajo z letom 2012) prišlo do takšnega sistemskega problema, ki pomeni večji strošek za državljane in v konkretnem primeru večji zaslužek za Pošto? Na Združenju bank Slovenije pojasnjujejo, da je problem v optičnih čitalcih, OCR zapisa za nove obrazce pa do zdaj niso spreminjali zaradi minimiziranja stroškov tako pri bankah kot pri izdajateljih obrazcev. Problem bodo skupaj z davčno upravo skušali rešiti, so sporočili.
Minimiziranje stroškov ne ravno revnih ustanov pa v konkretnem primeru seveda pomeni večji izdatek za davčne zavezance …
Ogromne razlike med bankami
Razlike v provizijah pa so med bankami tudi sicer izredno velike. Na Zvezi potrošnikov Slovenije provizijsko politiko slovenskih bank redno spremljajo in ugotovitve Boštjana Krisperja niso spodbudne. »Leta 2005 je plačilo položnice na bančnem okencu pri naši največji banki stalo 1 evro, danes stane že 1,80 evra. Po elektronski poti je bil pred šestimi leti strošek 17 centov, danes je že 33 centov.«
Na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije je na voljo podrobna primerjava tarif vseh slovenskih bank, ki svoje cenike rade čim bolj zapletejo. »Razlike so izredno velike. Potrošnik bo za elektronsko poslovanje pri najcenejši banki na letni ravni plačal 51 evrov (Delavska hranilnica), pri najdražji pa kar 111 evrov (NKBM).«
Še večje pa so razlike pri plačevanju na bančnih okencih, ki so še vedno prevladujoč način poravnave mesečnih stroškov Slovencev. »Razlika med tremi najdražjimi (Banka Koper, Unicredit, NKBM) in tremi najcenejšimi bankami (Deželna banka, Hranilnica Lon, Delavska hranilnica) je na letni ravni več kot 100 evrov,« pravi Krisper.
Alternativa so lahko javne blagajne
Poleg ugodnejših ponudb e-bančništva in nekaterih hranilnic, ki imajo nizko provizijo, so ena izmed alternativ oderuškim provizijam tako imenovane javne blagajne, ki jih je ustanovilo že kar nekaj slovenskih občin. Brez provizije je določene položnice na primer že mogoče plačati v Mariboru, Velenju, Šentjurju, Trebnjem … Mi smo obiskali Mestno blagajno v Celju. »Plačala sem šest položnic in tako prihranila približno 6 evrov. To mi veliko pomeni,« je povedala Celjanka Milena.
Če bi gospa s šestimi položnicami stopila v sosednjo banko, bi plačala kar 9,5 evra provizije. Na celjski mestni blagajni je brez provizije mogoče plačati položnice vseh celjskih javnih zavodov ter še nekaterih podjetij, ki skupaj z občino pokrijejo minimalne stroške transakcij. Na mestni blagajni pa ni mogoče poravnati položnic večjih slovenskih podjetij, na primer telekomunikacijskih.
Poslušalec je ob doplačilu 470 evrov dohodnine na poštnem okencu plačal kar 4,7 evra provizije. Kako je to mogoče? Zakaj je Slovenija med evropskimi državami z najdražjimi bančnimi storitvami? Javne blagajne napovedujejo konkurenco Pošti in bankam.
Povod, da smo se zatopili v provizije, ki jih Pošta in banke zaračunajo ob plačilu različnih položnic, je bilo sporočilo poslušalca, ki je debelo pogledal, ko so mu ob doplačilu dobrih 470 evrov dohodnine Davčni upravi Republike Slovenije na okencu Pošte Slovenije zaračunali kar 4,7 evra provizije oziroma 1 odstotek vrednosti plačila. In zakaj takšna zasoljena provizija?!
Strošek plačila standardne položnice na Pošti Slovenije namreč stane 96 centov ne glede na višino zneska. Odgovor je, kot pojasnjuje Boštjan Krisper z Zveze potrošnikov Slovenije, v novih, tako imenovanih univerzalnih plačilnih nalogih (UPN): »Davčna uprava je očitno izdala plačilne naloge brez izpolnjene OCR vrstice, ki pa so seveda dražji.«
DURS se brani
To je nenavadno, saj naj bi državni organ vendarle delal v dobro državljank in državljanov, torej naj bi jim omogočil najugodnejše možnosti, ne pa dajal priložnost dodatnega zaslužka bankam. Na Dursu se branijo, da so bili postavljeni pred dejstvo. Stojan Glavač: »Zahteva za OCR kodo je 13-mestno število, tem kriterijem pa ne moremo zadostiti. Že davčna številka je 8-mestna, čemur sledi še sklic, kar je več kot 13 mest, torej OCR kode nismo mogli izpolniti. Zaradi tega davčni zavezanci ne morejo poravnati položnic niti na bankomatih.«
In kako je mogoče, da je kljub dolgim pripravam na uvedbo univerzalnih plačilnih nalogov (ti v polno veljavo stopajo z letom 2012) prišlo do takšnega sistemskega problema, ki pomeni večji strošek za državljane in v konkretnem primeru večji zaslužek za Pošto? Na Združenju bank Slovenije pojasnjujejo, da je problem v optičnih čitalcih, OCR zapisa za nove obrazce pa do zdaj niso spreminjali zaradi minimiziranja stroškov tako pri bankah kot pri izdajateljih obrazcev. Problem bodo skupaj z davčno upravo skušali rešiti, so sporočili.
Minimiziranje stroškov ne ravno revnih ustanov pa v konkretnem primeru seveda pomeni večji izdatek za davčne zavezance …
Ogromne razlike med bankami
Razlike v provizijah pa so med bankami tudi sicer izredno velike. Na Zvezi potrošnikov Slovenije provizijsko politiko slovenskih bank redno spremljajo in ugotovitve Boštjana Krisperja niso spodbudne. »Leta 2005 je plačilo položnice na bančnem okencu pri naši največji banki stalo 1 evro, danes stane že 1,80 evra. Po elektronski poti je bil pred šestimi leti strošek 17 centov, danes je že 33 centov.«
Na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije je na voljo podrobna primerjava tarif vseh slovenskih bank, ki svoje cenike rade čim bolj zapletejo. »Razlike so izredno velike. Potrošnik bo za elektronsko poslovanje pri najcenejši banki na letni ravni plačal 51 evrov (Delavska hranilnica), pri najdražji pa kar 111 evrov (NKBM).«
Še večje pa so razlike pri plačevanju na bančnih okencih, ki so še vedno prevladujoč način poravnave mesečnih stroškov Slovencev. »Razlika med tremi najdražjimi (Banka Koper, Unicredit, NKBM) in tremi najcenejšimi bankami (Deželna banka, Hranilnica Lon, Delavska hranilnica) je na letni ravni več kot 100 evrov,« pravi Krisper.
Alternativa so lahko javne blagajne
Poleg ugodnejših ponudb e-bančništva in nekaterih hranilnic, ki imajo nizko provizijo, so ena izmed alternativ oderuškim provizijam tako imenovane javne blagajne, ki jih je ustanovilo že kar nekaj slovenskih občin. Brez provizije je določene položnice na primer že mogoče plačati v Mariboru, Velenju, Šentjurju, Trebnjem … Mi smo obiskali Mestno blagajno v Celju. »Plačala sem šest položnic in tako prihranila približno 6 evrov. To mi veliko pomeni,« je povedala Celjanka Milena.
Če bi gospa s šestimi položnicami stopila v sosednjo banko, bi plačala kar 9,5 evra provizije. Na celjski mestni blagajni je brez provizije mogoče plačati položnice vseh celjskih javnih zavodov ter še nekaterih podjetij, ki skupaj z občino pokrijejo minimalne stroške transakcij. Na mestni blagajni pa ni mogoče poravnati položnic večjih slovenskih podjetij, na primer telekomunikacijskih.
Vsi, rojeni v drugi polovici zadnjega leta v prejšnjem tisočletju in prvi v novem boste za vaš 18 rojstni dan morda dobili prav posebno darilo. Evropska komisija vas bo na pobudo evropskih parlametarcev obdarila z brezplačno vozovnico po Evropi! Čez nekaj dni bo na spletni strani Evropskega mladinskega portala objavljen razpis projekta Dicover EU in morda boste prav vi že čez nekaj tednov lahko odpotovali na do eno mesečno pot in raziskali ter spoznali do štiri evropske države. A žal vozovnic ne bo dovolj za vse, za to se bo treba malo potruditi in imeti tudi nekaj sreče.
Zagotovo večina udeležencev v prometu misli, da dostojno in pravilno opravlja svojo vlogo v prometu. Vendar ali jo res? Koliko bi jih ustavilo, če bi videli prometno nesrečo? Koliko jih zna avto varno voziti s prikolico? Koliko jih zna zamenjati pnevmatiko? Kaj se lahko izkušeni starejši naučijo od mladih, ki so ravnokar pridobili vozniški izpit, in obratno, smo se spraševali v sobotni Reakciji.
Podatki Evropske unije kažejo, da sta do 18. leta starosti spolno zlorabljena vsako tretje dekle in vsak peti fant. Čeprav se pri nas radi izogibamo takih podatkov, češ da nas ti ne zadevajo, pa sta po podatkih slovenske raziskave do svoje polnoletnosti spolno zlorabljena vsako peto dekle in vsak sedmi fant. Večina ljudi misli, da so storilci pedofili, vendar je lahko storilec vsak, ne glede na spol, družbeni status in položaj. V večini primerov pa je storilec član otrokove ožje oziroma širše družine. UNICEF Slovenija je v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju, da bi ozaveščal o spolnih zlorabah, pripravil kampanjo Skriti escape room. Kar 62 odstotkov žrtev molči in zato je izjemnega pomena govoriti o spolnih zlorabah in opozarjati na znake, ki morda kažejo nanje.
Po podatkih Zavoda za gozdove sodi Slovenija med štiri najbolj gozdnate države Evrope. Za Finsko, Estonijo in Latvijo. Gozdovi pokrivajo približno 60 odstotkov države. Ob tem pa je Slovenija tudi v vrhu po lesenosti pri ravnanju s svojim naravnim bogastvom. Po propadu večjih lesnih podjetij sredi 90. let prejšnjega stoletja zdaj pri nas lesno-predelovalne industrije, če odštejemo družinska podjetja, tako rekoč ni in država večino lesa izvozi kar v obliki hlodovine k sosedom. Poleg tega pa namesto uporabe v industriji Slovenci les najraje kurimo in, kot kaže, smo pozabili, zakaj je les dober in za kaj vse uporaben material. Med pohištvom in kolesi se na trgu najdejo tudi lesene obleke, torbice, kravate, klobuki in druge oblikovne in uporabne lesene stvari. Da bi ljudje, predvsem pa država, spet začela ceniti les, skušajo doseči tudi sodelujoči na dogodku Čar lesa, ki bo letos na vrsti že desetič.
Pot ob žici je 35 kilometrski obroč okoli Ljubljane. Pomnik tragičnih zgodovinskih dni druge svetovne vojne, ki so ga Ljubljančani spremenili v največjo rekreativno površino v državi. Po njej se dnevno sprehodijo tisoči, nekateri na njej nabirajo tekaške kilometre, primerna je tudi za kolesarje. S časom je za prebivalce prestolnice postala tako samoumevna, da sploh ne pomislimo, da česa podobnega nimajo vsa mesta. O njej smo v Reakciji razmišljali skupaj s tistimi, ki jim je Pot še posebej pri srcu.
Odkar obstajajo avtomobili, so stalnica tudi tatovi vozil. Proizvajalci ves čas poskušajo uvajati varnostne sisteme, ki bi tatovom otežili ali preprečili kraje, a tudi tatovi se poslužujejo vedno novih tehnologij. "Storilci so se prilagodili, ne uporabljajo več kladiv, izvijačev in klešč, zdaj med njihovo opremo sodijo tudi elektronski pripomočki, s katerimi zaobidejo serijski sistem varovanja vozila," pravi Dejan Garbajs, vodja Sektorja za splošno kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije. Pred začetkom glavne turistične sezone, ko se z avtomobili lahko znajdemo tudi na bolj izpostavljenih mestih od domače garaže, velja ohraniti v mislih, da desetina ukradenih avtomobilov izgine v tujini. Najnovejše tehnologije, ki jih uporabljajo tatovi, pa ogrožajo tudi moderne avtomobile, sploh tiste, ki uporabljajo sistem pametnega ključa.
Po zadnjih raziskavah je stopnja pitja alkohola med slovenskimi mladostniki še vedno nad evropskim povprečjem. Če smo pošteni in se preselimo v svoja najstniška leta, tudi v “naših” časih ni bila kakšna velika težava priti do alkohola, zato se ne gre čuditi, da je danes situacija podobna. In to kljub Zakonu o omejevanju porabe alkohola. Ta med drugim prepoveduje prodajo in točenje alkoholnih pijač mladoletnim in vidno opitim mladoletnim osebam. Ampak da je tako lahko priti do alkohola, celo 14-letnici, je presenetilo tudi “skrite kupce”, ki so preverjali sceno v nekaterih kranjskih lokalih.
Zloraba drog, begi od doma, težave v šoli, kazniva dejanja, konflikti in nasilje doma, ali pa doma sploh ni. Vse to je mladostnike in mladostnice pripeljalo v Višnjo Goro, v zavod, ki sprejme mlade s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in kjer ločijo osebo od storjenih dejanj. Na začetku je bil zavod namenjen samo dekletom, leta 1992 pa se je odprl tudi za fante. Približno 40 mladih v vseh enotah se tam šola v enem izmed štirih poklicnih dijaških programih, imajo pa tudi skupino z intenzivnim vzgojnim programom za mlade, ki ne zmorejo bivanja v zavodu in tudi poodpustno spremljanje. To je namenjeno tistim, ki dopolnijo 18 let, a nimajo kam. Naša zakonodaja namreč predvideva, da se je človek ob polnoletnosti sposoben poročiti, zaposliti in postati samostojen, vendar so resnične možnosti mladih, ki izvirajo iz nefunkcionalnih družin ali pa so bili v rejništvu, vse prevečkrat čisto drugačne.
Dobra cena, neverjetni učinki, izjemne, po večini naravne sestavine, ki blagodejno vplivajo na našo kožo, zdravje, denarnico … kakšni strokovnjaki moramo postati v svetu, ki nam ga narekujejo oglasi? Na podlagi česa vemo, da je izdelek, ki ga nekdo oglašuje, ustrezen in da navaja resnične učinke? Zakaj državne institucije ne kaznujejo tistih, ki objavljajo zavajajoče oglase? Zgodbo o zavajajočih zdravstvenih oglasih nadaljujemo v sobotni Reakciji.
Pred približno dvema tednoma so se v Pjongčangu končale 12. zimske paraolimpijske igre. Na največjem zimskem festivalu za športnike invalide je nastopilo več kot 500 tekmovalcev, ki so s seboj prinesli različne zgodbe in težke izkušnje, ki so zaznamovale njihova življenja. Ob tem se je marsikdo vprašal, kako zdrav oziroma varen je pravzaprav šport za ljudi z različnimi stopnjami poškodb. Je vredno kljub invalidnosti poizkusiti s surovim profesionalizmom za ceno zdravja?
“Vsako leto zaradi parazitov umre 15 milijonov ljudi. Znebite se bolečin v sklepih takoj zdaj, revolucionarno odkritje skupine znanstvenikov z univerze za revmatologijo v Chicagu:, revolucionarna metoda omogoča povrniti slušne sposobnost v samo 27 dneh - brez operacij in dragih slušnih aparatov, preverite, kako hitro izgubiti kilograme v le mesecu dni in kvalitetno definirati postavo.” Takšne so visokoleteče navedbe, ki jim je pogosto skupen pridevnik revolucionarno, v resnici niso nič revolucionarnega. Zavajajoči, tudi zdravstveni, oglasi nam obljubljajo čudeže, do katerih nam uradna medicina - po njihovih navedbah - ne more pomagati. Pogosto se ponujajo kot alternativa zdravniškemu zdravljenju, kar lahko celo ogrozi naše zdravje. Vam bodo skrivnostne kapljice za uho res povrnile sluh, boste s kremo BeezMax res obnovili hrustanec, so kapsule za hujšanje res dobra rešitev za hitro in kakovostno hujšanje? Morda boste res postali vitki, a samo v denarnici. Kako prepoznati zavajajoče oglase in zakaj za objavo teh nihče ne odgovarja?
Leta 1958 so po spletu okoliščin uradno zagnali krožno žičnico do poraščenih terenov pod vrhom Krvavca in nastalo je smučišče, na katerem so se mnoge generacije učile prvih zavojev. Zadnji dve leti "naj slovensko smučišče" praznuje 60 letnico. Preverili smo, kako se začetkov spominjajo prvi zaposleni žičničarji, kdo so bili prvi smučarji na Krvavcu, zanimalo pa nas je tudi kakšna je sedanjost ali še bolj pomembno, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti.
Storitve pretočne glasbe vse bolj obvladujejo glasbeni trg in ga vlečejo iz brezna, v katerega je padel v začetku tisočletja. Danes različne storitve, ki ob plačevanju naročnine omogočajo poslušanje glasbe prek spleta, uporablja približno 200 milijonov ljudi po vsem svetu, čez desetletje naj bi bilo uporabnikov petkrat več. Ko se pogovarjamo o pretočni glasbi, se torej pogovarjamo o prihodnosti, zaenkrat pa je ta trg milo rečeno neurejen. Odpirajo se vedno nova etična, finančna in izvedbena vprašanja glede izplačevanja zaslužka glasbenikom, transparentnosti in novih razmerij moči na glasbenem trgu.
Devetošolci in njihovi starši so pred pomembno odločitvijo. Intenzivno zbirajo informacije o tem, katera srednja šola bi bila za otroka najboljša odločitev in v kateri bo lahko uveljavil vse potenciale, ki jih ima. Pogosto je dovolj le pogovor in medsebojno poslušanje, a v številnih primerih to vendarle ni dovolj. Nasvete o tem, kakšno podporo pri odločanju naj ponudijo starši, predvsem pa kakšno vodilo naj imajo pred vpisom v srednjo šolo otroci sami, bo predstavila dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
Lažne novice so v političnem besednjaku in imaginariju v zadnjem letu ali dveh našle pomembno mesto, čeprav ob pogosti in mnogokrat neselektivni rabi izraza sploh ni več jasno, kaj vse naj bi ta pomenil oziroma obsegal. Tokrat bomo o njih govorili kot o kvazi-novicah, ki namerno vsebujejo laži oziroma neresnice. Na Fakulteti za družbene vede so namreč pred dobrim tednom dni organizirali konferenco z naslovom Proti kulturi laži, v okviru katere so se delavnice, predavanja in okrogle mize na lažne novice pogledale z različnih zornih kotov. Obiskala sta jo tudi Gašper Andrinek in Jan Grilc ter se pogovorila z nekaj sodelujočimi akademiki.
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Ne glede na to, ali preklapljate med postajami, televizijskimi kanali ali listate po časopisu, nekje boste gotovo naleteli na nagradno vprašanje ali kviz. Kvizomanija traja že desetletja, tekmovalci in občinstvo pa še vedno dejavno sodelujejo. Iz studiev in dnevnih sob se celo selijo v kavarne, šolske razrede in dvorane. Uršula Zaletelj s “kvizoljubi” razpravlja o fenomenu dokazovanja v miselnih preizkušnjah.
Digitalne tehnologije zadnjih 10 let obvladujejo naša življenja in z marsikaterega gledišča so ga izboljšale. Danes na spletu v enem samem dnevu dobimo toliko podatkov, kot so jih nekoč v dveh letih. Računalnik je dobro orodje in pomagalo, lahko pa tudi zasvoji in takrat postane orožje, usmerjeno proti uporabniku. Zasvojenost je beseda, ki se zadnja leta velikokrat pojavlja prav v zvezi z računalnikom in internetom – ne le pri odraslih, pač pa tudi pri mladostnikih in otrocih. Več kot 60 odstotkov otrok danes prosti čas namesto v resničnem svetu preživi v virtualnem. V naši edini ambulanti v okviru zdravstvenega sistema, v kateri se ukvarjajo tudi z nekemičnimi zasvojenci, kot so odvisni od hitre vožnje, interneta, stav, računalniških igric in celo lepotičenja, obravnavajo celo več nekemičnih zasvojencev kot kemičnih. Več kot 37 odstotkov staršev najstnikov, ki jih imajo v ambulanti, je doživelo nasilje zaradi prepovedi uporabe sodobnih tehnologij. V centru pomoči pri pretirani rabi interneta in sodobnih tehnologij LOGOUT pa so imeli tudi primer, ko je fant po več kot 70-urnem nepretrganem igranju računalniške igre potreboval hospitalizacijo.
V reviji Science, eni izmed dveh najpomembnejših znanstvenih publikacij na svetu, je izšel strokovni članek o specifičnosti mikrobnih citolizonov. Pri mednarodni raziskavi so imeli ključno vlogo slovenski raziskovalci, nadaljnje študije pa bi lahko pripeljale do razvoja ciljanih in bolj učinkovitih škropivnih sredstev. Gre za še en vrhunski dosežek, ki uveljavlja slovensko znanost v svetovnem merilu in Kemijski inštitut postavlja ob bok uveljavljenim raziskovalnim institucijam. Navkljub podhranjenem financiranju znanosti v Sloveniji, je prebojev vedno več, a priča smo tudi primerom, ko je na primer vodja projekta, ki ga je z 2 milijonoma evrov podprl celo Evropski raziskovalni svet, že 15 let zaposlen le za določen delovni čas … Res znamo najboljše izstreliti tudi v nebo?
Neveljaven email naslov