Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Medtem ko ameriški predsednik zaostruje nadzor nad uporabo strelnega orožja, se je že skoraj 300.000 Evropejcev podpisalo pod peticijo proti predlogu, ki ga je po napadu v Parizu predstavila Evropska komisija.
Kakšna so ozadja predloga direktive o strelnem orožju v Bruslju, koliko trgovcev z orožjem je v Sloveniji in kaj meni policija? Kako bo regulacija vplivala na črni trg? Bo direktiva le prvi korak k manj militarizirani Evropi?
Pariški teroristični pokol je novembra pretresel Francijo in Evropo. Tudi zato je Francija zahtevala odločnejši odziv glede strelnega orožja. Teden dni po napadu je evropska komisija predstavila svoj predlog.
Direktiva naj bi po novem vključevala tudi zbiratelje in tudi deaktivirano orožje. Kot je pojasnjevala komisarka Elzbieta Bienkowska, to ne pomeni, da zbiratelji ne bodo mogli pridobiti orožja, pač pa, da bodo morali vnaprej pridobiti odobritev.
Novost je prepoved določenega polavtomatskega orožja za posameznike, poostrili bodo tudi pravila za deaktivirano orožje. “Zdaj ga na notranjem trgu obravnavamo kot navaden kos kovine, po novem bodo veljala enaka pravila kot za orožje. Tisto najbolj nevarno bo treba povsem uničiti, za drugo zagotoviti sledljivost.”
Da bi izboljšali sledljivost, bodo uvedli enotnejše označevanje orožja ob izdelavi, države si bodo morale izmenjevati informacije – na primer o tem, komu so zavrnili izdajo dovoljenja za posest orožja, tako da bi to lahko upoštevale tudi druge članice. Pomembna novost je urejanje prodaje orožja prek interneta. V poskusu napada na hitrem vlaku Thalys med Brusljem in Parizom je bila ena od uporabljenih pušk namreč sestavljena iz delov, legalno kupljenih na internetu.
Na zaprtih sestankih so se države odzvale z vrsto zadržki; Čehi so izrazili velike dvome, Avstrijci terjali podatke o številu kaznivih dejanj, storjenih z legalnim orožjem. Finci so zahtevali izvzetje iz prepovedi glede polavtomatskega orožja. Imajo namreč naborniško vojsko in tovrstno orožje je pomembno za vojaške rezerviste. Po drugi strani pa naj bi bili Nizozemci, ki odo kot predsedujoči usklajevali sestanke, razočarani zaradi premalo strogih predlogov; Velika Britanija pa ima že zdaj stroga pravila, celo glede igrač.
Najbolj glasno so se odzvali lovci, športni strelci in zbiratelji, češ da bi jim bo prepoved nekaterih vrst orožja onemogočila njihove legalne hobije, nove zahteve pa povzročile dodatne stroške in težave. Dobro organizirana zelena bratovščina in športne zveze so pritisnile na vlade in tudi evropske poslance. Tudi v parlamentu so mnogi kritični – nekaj predlogov je koristnih, večina pa populističnih in nestrokovnih.
Kdo ima torej prav? Eni in drugi, pravi Cedric Poitevin, raziskovalec in namestnik direktorja raziskovalnega centra za varnostna vprašanja. Spremembe so potrebne, a v predlogu je dejansko nekaj nejasnosti.
Upoštevati pa je treba tudi, da legalni lastniki strelnega orožja po Evropi niso monoliten blok in romantične predstave so lahko naivne. “Nekateri imajo le eno, dve puški, s katerima gredo nekajkrat na leto na lov. Drugi imajo doma ogromna skladišča, polna raznoraznega orožja. In nekateri zakoniti lastniki so vpleteni v kriminalna dejanja. Taki so orožje prodali Coulibalyju, tak je bil moški, ki ga je po pariškem napadu ustavila nemška policija.”
Zato so tudi lobiji, ki skušajo vplivati na spreminjanje evropske direktive, zelo različni, a nobeden se seveda ne more primerjati z ameriško NRA. A Cederic Poitevin vendarle pričakuje, da bo direktiva v bolj ali manj popravljeni obliki sprejeta. Države in ljudje enostavno želijo nekaj storiti po pariških napadih.
Po ocenah Evropske komisije je v uniji kar 81 milijonov kosov nezakonitega orožja. Boj proti nelegalni trgovini z orožjem do nedavnega ni bil prioriteta, pač pa trgovina z drogami, belim blagom. V Belgiji je po nekaterih ocenah neprijavljenih tudi 300 tisoč kosov strelnega orožja, ki ga imajo posamezniki zakonito v svoji lasti.
Direktor Inštituta za demokratični nadzor nad oboroženimi silami in vodja programa za mejno varnost DCAF Jugovzhodne Evrope Anton Travner je naklonjen enotnim standardom za deaktivacijo orožja, možnosti izmenjave informacij o prosilcih in omejitvi možnosti nakupa orožja prek interneta. Kljub temu meni, da je direktiva šla predaleč. Ne verjame, da bi lahko zajezila črni trg.
»V Švici ni nič nenavadnega, če vidiš posameznika z vojaško puško M16 na rami na tramvaju.«
Tudi slovenski trgovci z orožjem – približno 80 jih je – nasprotujejo načrtovanim spremembam. Mitja Rebec meni, da direktiva ne bi vplivala na črni trg. “Črni trg deluje neodvisno od tega, kar legalno počnejo državljani in podjetja, ki se s tem ukvarjajo.”
Ocenjuje, da zaradi direktive trgovci ne bi prodali manj orožja, temveč bi spremenili ponudbo. “Ne pričakujemo, da bi ti ukrepi povzročili upad prometa.”
Rebec meni, da težava ni prodaja orožja na civilnem trgu. “Vso to orožje je nekoč bilo del vojaških arzenalov urejenih držav. V roke paravojaških skupin je prišlo iz vojaških rok.”
“Ne pričakujemo, da bi ta direktiva povzročila upad prometa. Namesto polavtomatskih bomo prodajali repetirne puške.”
Po oceni višjega kriminalističnega inšpektorja Robija Ribiča z Uprave kriminalistične policije GPU bi uredba lahko zajezila črni trg.
Ob težnjah po večji regulaciji se zaradi terorističnih groženj pojavljajo celo nekatere težnje po večji deregulaciji orožne zakonodaje. Filozof in pisatelj z Univerze v Ljubljani dr. Mirt Komel meni, da so take zahteve absurdne.
»Civilno prebivalstvo je po definiciji civilno prav zato, ker ne nosi orožja.«
Medtem ko ameriški predsednik zaostruje nadzor nad uporabo strelnega orožja, se je že skoraj 300.000 Evropejcev podpisalo pod peticijo proti predlogu, ki ga je po napadu v Parizu predstavila Evropska komisija.
Kakšna so ozadja predloga direktive o strelnem orožju v Bruslju, koliko trgovcev z orožjem je v Sloveniji in kaj meni policija? Kako bo regulacija vplivala na črni trg? Bo direktiva le prvi korak k manj militarizirani Evropi?
Pariški teroristični pokol je novembra pretresel Francijo in Evropo. Tudi zato je Francija zahtevala odločnejši odziv glede strelnega orožja. Teden dni po napadu je evropska komisija predstavila svoj predlog.
Direktiva naj bi po novem vključevala tudi zbiratelje in tudi deaktivirano orožje. Kot je pojasnjevala komisarka Elzbieta Bienkowska, to ne pomeni, da zbiratelji ne bodo mogli pridobiti orožja, pač pa, da bodo morali vnaprej pridobiti odobritev.
Novost je prepoved določenega polavtomatskega orožja za posameznike, poostrili bodo tudi pravila za deaktivirano orožje. “Zdaj ga na notranjem trgu obravnavamo kot navaden kos kovine, po novem bodo veljala enaka pravila kot za orožje. Tisto najbolj nevarno bo treba povsem uničiti, za drugo zagotoviti sledljivost.”
Da bi izboljšali sledljivost, bodo uvedli enotnejše označevanje orožja ob izdelavi, države si bodo morale izmenjevati informacije – na primer o tem, komu so zavrnili izdajo dovoljenja za posest orožja, tako da bi to lahko upoštevale tudi druge članice. Pomembna novost je urejanje prodaje orožja prek interneta. V poskusu napada na hitrem vlaku Thalys med Brusljem in Parizom je bila ena od uporabljenih pušk namreč sestavljena iz delov, legalno kupljenih na internetu.
Na zaprtih sestankih so se države odzvale z vrsto zadržki; Čehi so izrazili velike dvome, Avstrijci terjali podatke o številu kaznivih dejanj, storjenih z legalnim orožjem. Finci so zahtevali izvzetje iz prepovedi glede polavtomatskega orožja. Imajo namreč naborniško vojsko in tovrstno orožje je pomembno za vojaške rezerviste. Po drugi strani pa naj bi bili Nizozemci, ki odo kot predsedujoči usklajevali sestanke, razočarani zaradi premalo strogih predlogov; Velika Britanija pa ima že zdaj stroga pravila, celo glede igrač.
Najbolj glasno so se odzvali lovci, športni strelci in zbiratelji, češ da bi jim bo prepoved nekaterih vrst orožja onemogočila njihove legalne hobije, nove zahteve pa povzročile dodatne stroške in težave. Dobro organizirana zelena bratovščina in športne zveze so pritisnile na vlade in tudi evropske poslance. Tudi v parlamentu so mnogi kritični – nekaj predlogov je koristnih, večina pa populističnih in nestrokovnih.
Kdo ima torej prav? Eni in drugi, pravi Cedric Poitevin, raziskovalec in namestnik direktorja raziskovalnega centra za varnostna vprašanja. Spremembe so potrebne, a v predlogu je dejansko nekaj nejasnosti.
Upoštevati pa je treba tudi, da legalni lastniki strelnega orožja po Evropi niso monoliten blok in romantične predstave so lahko naivne. “Nekateri imajo le eno, dve puški, s katerima gredo nekajkrat na leto na lov. Drugi imajo doma ogromna skladišča, polna raznoraznega orožja. In nekateri zakoniti lastniki so vpleteni v kriminalna dejanja. Taki so orožje prodali Coulibalyju, tak je bil moški, ki ga je po pariškem napadu ustavila nemška policija.”
Zato so tudi lobiji, ki skušajo vplivati na spreminjanje evropske direktive, zelo različni, a nobeden se seveda ne more primerjati z ameriško NRA. A Cederic Poitevin vendarle pričakuje, da bo direktiva v bolj ali manj popravljeni obliki sprejeta. Države in ljudje enostavno želijo nekaj storiti po pariških napadih.
Po ocenah Evropske komisije je v uniji kar 81 milijonov kosov nezakonitega orožja. Boj proti nelegalni trgovini z orožjem do nedavnega ni bil prioriteta, pač pa trgovina z drogami, belim blagom. V Belgiji je po nekaterih ocenah neprijavljenih tudi 300 tisoč kosov strelnega orožja, ki ga imajo posamezniki zakonito v svoji lasti.
Direktor Inštituta za demokratični nadzor nad oboroženimi silami in vodja programa za mejno varnost DCAF Jugovzhodne Evrope Anton Travner je naklonjen enotnim standardom za deaktivacijo orožja, možnosti izmenjave informacij o prosilcih in omejitvi možnosti nakupa orožja prek interneta. Kljub temu meni, da je direktiva šla predaleč. Ne verjame, da bi lahko zajezila črni trg.
»V Švici ni nič nenavadnega, če vidiš posameznika z vojaško puško M16 na rami na tramvaju.«
Tudi slovenski trgovci z orožjem – približno 80 jih je – nasprotujejo načrtovanim spremembam. Mitja Rebec meni, da direktiva ne bi vplivala na črni trg. “Črni trg deluje neodvisno od tega, kar legalno počnejo državljani in podjetja, ki se s tem ukvarjajo.”
Ocenjuje, da zaradi direktive trgovci ne bi prodali manj orožja, temveč bi spremenili ponudbo. “Ne pričakujemo, da bi ti ukrepi povzročili upad prometa.”
Rebec meni, da težava ni prodaja orožja na civilnem trgu. “Vso to orožje je nekoč bilo del vojaških arzenalov urejenih držav. V roke paravojaških skupin je prišlo iz vojaških rok.”
“Ne pričakujemo, da bi ta direktiva povzročila upad prometa. Namesto polavtomatskih bomo prodajali repetirne puške.”
Po oceni višjega kriminalističnega inšpektorja Robija Ribiča z Uprave kriminalistične policije GPU bi uredba lahko zajezila črni trg.
Ob težnjah po večji regulaciji se zaradi terorističnih groženj pojavljajo celo nekatere težnje po večji deregulaciji orožne zakonodaje. Filozof in pisatelj z Univerze v Ljubljani dr. Mirt Komel meni, da so take zahteve absurdne.
»Civilno prebivalstvo je po definiciji civilno prav zato, ker ne nosi orožja.«
Vsi, rojeni v drugi polovici zadnjega leta v prejšnjem tisočletju in prvi v novem boste za vaš 18 rojstni dan morda dobili prav posebno darilo. Evropska komisija vas bo na pobudo evropskih parlametarcev obdarila z brezplačno vozovnico po Evropi! Čez nekaj dni bo na spletni strani Evropskega mladinskega portala objavljen razpis projekta Dicover EU in morda boste prav vi že čez nekaj tednov lahko odpotovali na do eno mesečno pot in raziskali ter spoznali do štiri evropske države. A žal vozovnic ne bo dovolj za vse, za to se bo treba malo potruditi in imeti tudi nekaj sreče.
Zagotovo večina udeležencev v prometu misli, da dostojno in pravilno opravlja svojo vlogo v prometu. Vendar ali jo res? Koliko bi jih ustavilo, če bi videli prometno nesrečo? Koliko jih zna avto varno voziti s prikolico? Koliko jih zna zamenjati pnevmatiko? Kaj se lahko izkušeni starejši naučijo od mladih, ki so ravnokar pridobili vozniški izpit, in obratno, smo se spraševali v sobotni Reakciji.
Podatki Evropske unije kažejo, da sta do 18. leta starosti spolno zlorabljena vsako tretje dekle in vsak peti fant. Čeprav se pri nas radi izogibamo takih podatkov, češ da nas ti ne zadevajo, pa sta po podatkih slovenske raziskave do svoje polnoletnosti spolno zlorabljena vsako peto dekle in vsak sedmi fant. Večina ljudi misli, da so storilci pedofili, vendar je lahko storilec vsak, ne glede na spol, družbeni status in položaj. V večini primerov pa je storilec član otrokove ožje oziroma širše družine. UNICEF Slovenija je v sodelovanju z Združenjem proti spolnemu zlorabljanju, da bi ozaveščal o spolnih zlorabah, pripravil kampanjo Skriti escape room. Kar 62 odstotkov žrtev molči in zato je izjemnega pomena govoriti o spolnih zlorabah in opozarjati na znake, ki morda kažejo nanje.
Po podatkih Zavoda za gozdove sodi Slovenija med štiri najbolj gozdnate države Evrope. Za Finsko, Estonijo in Latvijo. Gozdovi pokrivajo približno 60 odstotkov države. Ob tem pa je Slovenija tudi v vrhu po lesenosti pri ravnanju s svojim naravnim bogastvom. Po propadu večjih lesnih podjetij sredi 90. let prejšnjega stoletja zdaj pri nas lesno-predelovalne industrije, če odštejemo družinska podjetja, tako rekoč ni in država večino lesa izvozi kar v obliki hlodovine k sosedom. Poleg tega pa namesto uporabe v industriji Slovenci les najraje kurimo in, kot kaže, smo pozabili, zakaj je les dober in za kaj vse uporaben material. Med pohištvom in kolesi se na trgu najdejo tudi lesene obleke, torbice, kravate, klobuki in druge oblikovne in uporabne lesene stvari. Da bi ljudje, predvsem pa država, spet začela ceniti les, skušajo doseči tudi sodelujoči na dogodku Čar lesa, ki bo letos na vrsti že desetič.
Pot ob žici je 35 kilometrski obroč okoli Ljubljane. Pomnik tragičnih zgodovinskih dni druge svetovne vojne, ki so ga Ljubljančani spremenili v največjo rekreativno površino v državi. Po njej se dnevno sprehodijo tisoči, nekateri na njej nabirajo tekaške kilometre, primerna je tudi za kolesarje. S časom je za prebivalce prestolnice postala tako samoumevna, da sploh ne pomislimo, da česa podobnega nimajo vsa mesta. O njej smo v Reakciji razmišljali skupaj s tistimi, ki jim je Pot še posebej pri srcu.
Odkar obstajajo avtomobili, so stalnica tudi tatovi vozil. Proizvajalci ves čas poskušajo uvajati varnostne sisteme, ki bi tatovom otežili ali preprečili kraje, a tudi tatovi se poslužujejo vedno novih tehnologij. "Storilci so se prilagodili, ne uporabljajo več kladiv, izvijačev in klešč, zdaj med njihovo opremo sodijo tudi elektronski pripomočki, s katerimi zaobidejo serijski sistem varovanja vozila," pravi Dejan Garbajs, vodja Sektorja za splošno kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije. Pred začetkom glavne turistične sezone, ko se z avtomobili lahko znajdemo tudi na bolj izpostavljenih mestih od domače garaže, velja ohraniti v mislih, da desetina ukradenih avtomobilov izgine v tujini. Najnovejše tehnologije, ki jih uporabljajo tatovi, pa ogrožajo tudi moderne avtomobile, sploh tiste, ki uporabljajo sistem pametnega ključa.
Po zadnjih raziskavah je stopnja pitja alkohola med slovenskimi mladostniki še vedno nad evropskim povprečjem. Če smo pošteni in se preselimo v svoja najstniška leta, tudi v “naših” časih ni bila kakšna velika težava priti do alkohola, zato se ne gre čuditi, da je danes situacija podobna. In to kljub Zakonu o omejevanju porabe alkohola. Ta med drugim prepoveduje prodajo in točenje alkoholnih pijač mladoletnim in vidno opitim mladoletnim osebam. Ampak da je tako lahko priti do alkohola, celo 14-letnici, je presenetilo tudi “skrite kupce”, ki so preverjali sceno v nekaterih kranjskih lokalih.
Zloraba drog, begi od doma, težave v šoli, kazniva dejanja, konflikti in nasilje doma, ali pa doma sploh ni. Vse to je mladostnike in mladostnice pripeljalo v Višnjo Goro, v zavod, ki sprejme mlade s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in kjer ločijo osebo od storjenih dejanj. Na začetku je bil zavod namenjen samo dekletom, leta 1992 pa se je odprl tudi za fante. Približno 40 mladih v vseh enotah se tam šola v enem izmed štirih poklicnih dijaških programih, imajo pa tudi skupino z intenzivnim vzgojnim programom za mlade, ki ne zmorejo bivanja v zavodu in tudi poodpustno spremljanje. To je namenjeno tistim, ki dopolnijo 18 let, a nimajo kam. Naša zakonodaja namreč predvideva, da se je človek ob polnoletnosti sposoben poročiti, zaposliti in postati samostojen, vendar so resnične možnosti mladih, ki izvirajo iz nefunkcionalnih družin ali pa so bili v rejništvu, vse prevečkrat čisto drugačne.
Dobra cena, neverjetni učinki, izjemne, po večini naravne sestavine, ki blagodejno vplivajo na našo kožo, zdravje, denarnico … kakšni strokovnjaki moramo postati v svetu, ki nam ga narekujejo oglasi? Na podlagi česa vemo, da je izdelek, ki ga nekdo oglašuje, ustrezen in da navaja resnične učinke? Zakaj državne institucije ne kaznujejo tistih, ki objavljajo zavajajoče oglase? Zgodbo o zavajajočih zdravstvenih oglasih nadaljujemo v sobotni Reakciji.
Pred približno dvema tednoma so se v Pjongčangu končale 12. zimske paraolimpijske igre. Na največjem zimskem festivalu za športnike invalide je nastopilo več kot 500 tekmovalcev, ki so s seboj prinesli različne zgodbe in težke izkušnje, ki so zaznamovale njihova življenja. Ob tem se je marsikdo vprašal, kako zdrav oziroma varen je pravzaprav šport za ljudi z različnimi stopnjami poškodb. Je vredno kljub invalidnosti poizkusiti s surovim profesionalizmom za ceno zdravja?
“Vsako leto zaradi parazitov umre 15 milijonov ljudi. Znebite se bolečin v sklepih takoj zdaj, revolucionarno odkritje skupine znanstvenikov z univerze za revmatologijo v Chicagu:, revolucionarna metoda omogoča povrniti slušne sposobnost v samo 27 dneh - brez operacij in dragih slušnih aparatov, preverite, kako hitro izgubiti kilograme v le mesecu dni in kvalitetno definirati postavo.” Takšne so visokoleteče navedbe, ki jim je pogosto skupen pridevnik revolucionarno, v resnici niso nič revolucionarnega. Zavajajoči, tudi zdravstveni, oglasi nam obljubljajo čudeže, do katerih nam uradna medicina - po njihovih navedbah - ne more pomagati. Pogosto se ponujajo kot alternativa zdravniškemu zdravljenju, kar lahko celo ogrozi naše zdravje. Vam bodo skrivnostne kapljice za uho res povrnile sluh, boste s kremo BeezMax res obnovili hrustanec, so kapsule za hujšanje res dobra rešitev za hitro in kakovostno hujšanje? Morda boste res postali vitki, a samo v denarnici. Kako prepoznati zavajajoče oglase in zakaj za objavo teh nihče ne odgovarja?
Leta 1958 so po spletu okoliščin uradno zagnali krožno žičnico do poraščenih terenov pod vrhom Krvavca in nastalo je smučišče, na katerem so se mnoge generacije učile prvih zavojev. Zadnji dve leti "naj slovensko smučišče" praznuje 60 letnico. Preverili smo, kako se začetkov spominjajo prvi zaposleni žičničarji, kdo so bili prvi smučarji na Krvavcu, zanimalo pa nas je tudi kakšna je sedanjost ali še bolj pomembno, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti.
Storitve pretočne glasbe vse bolj obvladujejo glasbeni trg in ga vlečejo iz brezna, v katerega je padel v začetku tisočletja. Danes različne storitve, ki ob plačevanju naročnine omogočajo poslušanje glasbe prek spleta, uporablja približno 200 milijonov ljudi po vsem svetu, čez desetletje naj bi bilo uporabnikov petkrat več. Ko se pogovarjamo o pretočni glasbi, se torej pogovarjamo o prihodnosti, zaenkrat pa je ta trg milo rečeno neurejen. Odpirajo se vedno nova etična, finančna in izvedbena vprašanja glede izplačevanja zaslužka glasbenikom, transparentnosti in novih razmerij moči na glasbenem trgu.
Devetošolci in njihovi starši so pred pomembno odločitvijo. Intenzivno zbirajo informacije o tem, katera srednja šola bi bila za otroka najboljša odločitev in v kateri bo lahko uveljavil vse potenciale, ki jih ima. Pogosto je dovolj le pogovor in medsebojno poslušanje, a v številnih primerih to vendarle ni dovolj. Nasvete o tem, kakšno podporo pri odločanju naj ponudijo starši, predvsem pa kakšno vodilo naj imajo pred vpisom v srednjo šolo otroci sami, bo predstavila dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
Lažne novice so v političnem besednjaku in imaginariju v zadnjem letu ali dveh našle pomembno mesto, čeprav ob pogosti in mnogokrat neselektivni rabi izraza sploh ni več jasno, kaj vse naj bi ta pomenil oziroma obsegal. Tokrat bomo o njih govorili kot o kvazi-novicah, ki namerno vsebujejo laži oziroma neresnice. Na Fakulteti za družbene vede so namreč pred dobrim tednom dni organizirali konferenco z naslovom Proti kulturi laži, v okviru katere so se delavnice, predavanja in okrogle mize na lažne novice pogledale z različnih zornih kotov. Obiskala sta jo tudi Gašper Andrinek in Jan Grilc ter se pogovorila z nekaj sodelujočimi akademiki.
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Ne glede na to, ali preklapljate med postajami, televizijskimi kanali ali listate po časopisu, nekje boste gotovo naleteli na nagradno vprašanje ali kviz. Kvizomanija traja že desetletja, tekmovalci in občinstvo pa še vedno dejavno sodelujejo. Iz studiev in dnevnih sob se celo selijo v kavarne, šolske razrede in dvorane. Uršula Zaletelj s “kvizoljubi” razpravlja o fenomenu dokazovanja v miselnih preizkušnjah.
Digitalne tehnologije zadnjih 10 let obvladujejo naša življenja in z marsikaterega gledišča so ga izboljšale. Danes na spletu v enem samem dnevu dobimo toliko podatkov, kot so jih nekoč v dveh letih. Računalnik je dobro orodje in pomagalo, lahko pa tudi zasvoji in takrat postane orožje, usmerjeno proti uporabniku. Zasvojenost je beseda, ki se zadnja leta velikokrat pojavlja prav v zvezi z računalnikom in internetom – ne le pri odraslih, pač pa tudi pri mladostnikih in otrocih. Več kot 60 odstotkov otrok danes prosti čas namesto v resničnem svetu preživi v virtualnem. V naši edini ambulanti v okviru zdravstvenega sistema, v kateri se ukvarjajo tudi z nekemičnimi zasvojenci, kot so odvisni od hitre vožnje, interneta, stav, računalniških igric in celo lepotičenja, obravnavajo celo več nekemičnih zasvojencev kot kemičnih. Več kot 37 odstotkov staršev najstnikov, ki jih imajo v ambulanti, je doživelo nasilje zaradi prepovedi uporabe sodobnih tehnologij. V centru pomoči pri pretirani rabi interneta in sodobnih tehnologij LOGOUT pa so imeli tudi primer, ko je fant po več kot 70-urnem nepretrganem igranju računalniške igre potreboval hospitalizacijo.
V reviji Science, eni izmed dveh najpomembnejših znanstvenih publikacij na svetu, je izšel strokovni članek o specifičnosti mikrobnih citolizonov. Pri mednarodni raziskavi so imeli ključno vlogo slovenski raziskovalci, nadaljnje študije pa bi lahko pripeljale do razvoja ciljanih in bolj učinkovitih škropivnih sredstev. Gre za še en vrhunski dosežek, ki uveljavlja slovensko znanost v svetovnem merilu in Kemijski inštitut postavlja ob bok uveljavljenim raziskovalnim institucijam. Navkljub podhranjenem financiranju znanosti v Sloveniji, je prebojev vedno več, a priča smo tudi primerom, ko je na primer vodja projekta, ki ga je z 2 milijonoma evrov podprl celo Evropski raziskovalni svet, že 15 let zaposlen le za določen delovni čas … Res znamo najboljše izstreliti tudi v nebo?
Neveljaven email naslov