Pesniška zbirka Milana Vincetiča Pristave, ob njej pa še roman Dragana Velikića Bonavia, poetična proza Christiana Bobina Ruševine neba in monografija Roderica Cava in Sare Ayad Zgodovina knjige skozi knjige – to so dela, o katerih bomo govorili v današnji oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Aljaž Krivec, Tadeja Krečič in Iztok Ilich.

Milan Vincetič: Pristave

Milan Vincetič nam je z zbirko Pristave zaupal izbrušen diamant, v njej razbiramo izčiščene detajle pesemske besede, povezane v izklesan mozaik hipnih zaznav, ki zalebdijo v ušesu in se še dolgo iščejo v odmevu. Pristave so podobne filmskim podobam na pesniški način, nizajo prizore v času, ki smo mu priče, ki ga pesnik vidi in ubesedi z jezikovno natančnostjo, pretehtano in odločno.

Pristavljanje, kar je izpeljanka iz pristave, izzveni kot dodajanje slik, občutenja telesa v besedi, v nabiranju časa na zemlji, vse do trenutka, ko slika zbledi, skopni, jo čas izbriše. Ali če obrnemo drugače: v pesniški zbirki Pristave podobe izginjajo v svoji nepovratnosti, v minljivi življenjski hipnosti; ta linearnost, črta, ki stremi h koncu, je vseskozi v naporu odvzemanja, ne pa pridajanja. Pristavek izgubi svoj pojasnjevalni pomen, kar ostane, so pristave, zidana poslopja besede, ki jih je človek zapustil, knjiga, ki jo je napisal.

Pesniška knjiga je kot dramatični lok nepopustljivih besed, do konca izpiljenih, najdenih in nikoli presegajočih samih sebe, razpeta med Njegovo in Njeno pesmijo, med začetkom in koncem, njegovim preskokom kopnega in njenim kopnenjem. Vmes se dogodi življenje, osebno in splošno, intimno in univerzalno. Znotraj tega tako izoblikovanega konglomerata utripanja, dihanja in mižanja, zapeljevanja in parjenja, raznovrstnih igric besede, ne-nevarnih zapletov in namigov na prebrane knjige (Marqueza, Ionesca, itd.), se zarisuje stanje nekega sveta, ki ga dobro poznamo iz vsakdanjih zveriženj, hipnega časa, spominske korespondence.

Uokvirjanje, ki je pač zavestna odločitev pesniške oblike, ne dopušča nikakršnega ponavljanja ali razpisovanja čez strani papirja. Vse, kar se zgodi, je zvedeno v ta oklepaj Njega in Nje: na robovih sama, znotraj povezana na različne načine. Oba potujeta, se stikata, dotikata, razhajata, kobacata, obračata v slikah Veselega, Svetlega, Žalostnega in Častitljivega dela, kar so tudi naslovi posameznih ciklov v Vincetičevih Pristavah.

Milan Vincetič je zelo discipliniran pesnik – s tem želim poudariti, da se ne prepušča ne naključju ne ustvarjalnemu ugodju. Vseskozi je v distanci do samega sebe in upošteva zgolj minimalizirane možnosti pesemskega ubesedovanja, ki pa pod njegovim peresom zaživijo v vsej svoji polnosti, iznajdljivosti in mojstrstvu. V pesmi vstajenje pravi:

»Prek božjih njiv / čez mrčast grič / pohaja kokošar / in krevlja / do slednjih vrat / in vedrega kletarja / ki ga napaja / in pograja // da je za korak / do raja«

Ali v pesmi spomin:

»In tako vozarim / po poštíji / spranega očeta / ki se preklada / in togoti / nad smrdokavro / češ da kraka / že od mlada // da sva znatna / in oddavna«

Besede, ki jih Vincetič postavlja v pesem, niso priložnostna sestavljanka, ki bi naključno ujela ritem. Pesnikov napor je poiskati takšno besedo, da bi pesniška minimilizacija s čim manj besedami v slogu povedati vse in v celoti, dosegla učinek univerzalnosti in bi se njen notranji pomen odtrgal od prozaične vsakdanjosti, v bralcu pa bi se naselila kot odmev premisleka, boleča zareza v samoumevnosti. Boleča prav zato, ker se nas neposredno dotakne in nas postavlja v položaj minljivosti, hipnosti, a tudi nekega notranjega glasu vztrajnosti in upora.

Pesniški svet Milana Vincetiča vrvi od energije pomenov in nedoumljivih preobratov. Pristave so živ organizem pesniške besede, ki s svojo natančnostjo precizirajo in lasersko izrisujejo tisto drugo, nevidno stran življenja, ki ga bralec ujame v podobah, podobnih Chagallovim lebdečim slikam. Pristave so čutno nazorna podoba naših domačij, kraj svetlobe in temnosti, bežnosti in trajanja, upanja in nemoči, smešnosti in resnosti, razgaljenosti in zastrtosti. Pravzaprav se nič novega ne zgodi ali se ne dogaja v človekovem času, na planetu, ki mu človek daje ritem, pomen, smer, nova pa je beseda, verz, pesem v avtorjevem pesniškem svetu.

Vincetič išče dvoje: besedo in ritem – da bi iznašel besedo v ritmu. Paradoksalno se sliši, vendar ker jo minimalizira, je ne brzda. Ali drugače povedano: prizorom, ki se nizajo drug za drugim, kot bi poslušali tiktakanje ure, nekakšne časovne taktnice, poskuša izžeti bistvo; kamen stisne tako močno, da iztisne kaplje – da spregovori. To so kaplje čiste življenjske radoživosti. V pesmi prizor zapiše:

»Nad tabo ki sloniš / na vrtnih vratcih / plužijo oblaki / te ščipajo / v podbradek / in v zajetno rit / ki se na vse pretege / s ščepcem greha // spet podela / na vesoljni mir«

Pesnik nikoli ne poskuša zmotiti ritma ali zamenjati smeri, vrta naravnost v tvar besede, da bi iz nje vzniknila pesem, ki nam pričara podobo, prizor. Besede se kotrljajo, kot bi se igrali s frnikolami ali biljardnimi kroglami, poskakujejo in preskakujejo se, ne da bi enkrat samkrat ogrozile potek igre, v vsakem pristavljanju na koncu pesmi pa se zberejo, umirijo in nepopustljivo iz-povejo poslednjo resnico sveta. Seveda ne neposredno, ampak pesniško, enkratno, neponovljivo … vincetičevsko. Z virtuoznim obračanjem besede iz vsakdanje zgodbe, fragmenta, reminiscence kleše in ohranja podobo sveta, ki se ogleduje v pesnikovem ekonomičnem zrcalu dvoumja, pesniški lakoničnosti ali kot v spremni besedi zapiše Barbara Pogačnik: »da nas namesto pred odgovor postavlja pred odprt horizont, kjer se vprašanja (o jeziku, o obstoju, o odnosih, o ljubezni) šele začenjajo«.

Marko Elsner Grošelj                                                                                                        (Franc-Franc, 2014)