Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pozdravljeni v oddaji Second hand.
Tudi danes se posvečamo svežem hitu, tokrat pesmi All the time od Zare Larsson.
Kot Zarin priimek nakazuje, je le-ta Švedska pevka in pisateljica pesmi.
S kariero v glasbi je začela izjemno hitro, saj je že pri 10tih letih v Švedski postala zelo popularna na podlagi zmage na švedski verziji TV oddaje Talenti leta 2008. Štiri leta kasneje je že podpisala pogodbo z založbo in januarja leta 2013 izdala debitantski EP Introducing.
Pesem z EP-ja, "Uncover", je zasedla same vrhove lestvic v skandinavskih državah, Švedski, Norveški in Danski ter je bila komercialno zelo uspešna. Izjemen uspeh za samo 14 let mlado dekle.
Larssonin debutantski album So Good je izšel marca 2017 in ji slavo zagotovil še drugje po svetu. Prav vsi od osmih izdanih singlov z albuma: "Lush Life", "Never Forget You", "Ain't My Fault", "I Would Like", "So Good", "Don't Let Me Be Yours", "Only You" in "Symphony" so se uvrstili med top 15 v Veliki Britaniji in so se dobro prodajali.
Lani je Zara pričela z izdajami singlov s prihajajočega tretjega albuma, pričela je s pesmijo "Ruin My Life", pesem v ozadju, All the time, pa je že četrti.
Izdani singli nadaljujejo uspešno zgodbo preteklih izdanih materialov in tudi pesem All the time se vztrajno vzpenja po lestvicah.
Zara po navadi ne uporablja tujih materialov za kompozicijo svojih pesmi, a v pesmi All the time najdemo elemente, ki so izjemno podobni elementom iz določene starejše pesmi, avtorskih pravic pa izvajalcu te ni pripisanih s strani Zare. Prisluhnite in presodite sami.
Verjeten vir sempla prihaja iz pesmi "Hold On, We're Going Home" Kanadskega raperja Drake-a, ki jo je posnel skupaj z R&B duom Majid Jordan.
"Hold On, We're Going Home" je drugi singl z njegovega tretjega studijskega albuma Nothing Was the Same, izdan pa je avgusta 2013.
Pesem je dosegla četrto mesto na US Billboard Hot 100 in UK Singles Chart, v rodni Kanadi pa zgolj peto. Kritiki so jo ocenili z zelo dobrimi ocenami in pri Pitchfork Media so jo razglasili za najboljšo pesem leta 2013 ter kasneje vključili na lestvico "Best Tracks of the Decade", in sicer na 21to mesto.
Drake je pevec, pisec, producent igralec in poslovnež, ki se je med slavne zavihtel na podlagi igranja v mladinski TV seriji Degrassi: The Next Generation v ranih 2000-ih.
Za prestop v svet glasbe se je odločil leta 2007, ko je sodelovanje pri seriji tudi prekinil. Riskantna poteza se je izkazala za dobro odločitev. Debitantski album Thank Me Later je izdal leta 2010, album pa je takoj zasedel vrh US Billboard 200 lestvice in kmalu dosegel platinasto prodajo. Prav vsak album, ki ga je izdal, je bil izjemno uspešen, še posebej četrti, Views, iz leta 2016, ki je zrušil mnoge rekorde lestvic.
Drake je tako eden najbolje prodajanih glasbenikov vseh časov, s prodanih preko 170 milijonov albumov ter je najbolje prodajani glasbenik v kategoriji digitalnih prenosov singlov. Je pa njegova slava v veliki meri povezana z ZDA, tako da pri nas njegov status in uspeh morda nista tako očitna.
Drake je s svojimi deli osvojil štiri Grammy Awards, šest American Music Awards, 27 Billboard Music Awards in tri Juno Awards. Leta 2019 ga je Billboard razglasil za 16. najbolj uspešnega glasbenika vseh časov.
Torej, Zara Larsson si je za vir sempla, katerega je verjetno uporabila pri novem hitu, izbrala preverjen vir, "Hold On, We're Going Home" od Drake-a.
375 epizod
Second hand looks at the trend of recycling existing music in the form of samples, remixes and covers - although sometimes these modifications are actually flagrant violations of copyright laws... Some artists use without acknowledging where they got it, so we decided to take a closer look. The result: a huge number of hits are credited to the wrong musician, while the people who really wrote it remain ignored. Listen to the original and the adaptation and familiarize yourself with what's going on in the music industry - you'll be surprised by how many of your idols have built their reputation on the shoulders of others.
Pozdravljeni v oddaji Second hand.
Tudi danes se posvečamo svežem hitu, tokrat pesmi All the time od Zare Larsson.
Kot Zarin priimek nakazuje, je le-ta Švedska pevka in pisateljica pesmi.
S kariero v glasbi je začela izjemno hitro, saj je že pri 10tih letih v Švedski postala zelo popularna na podlagi zmage na švedski verziji TV oddaje Talenti leta 2008. Štiri leta kasneje je že podpisala pogodbo z založbo in januarja leta 2013 izdala debitantski EP Introducing.
Pesem z EP-ja, "Uncover", je zasedla same vrhove lestvic v skandinavskih državah, Švedski, Norveški in Danski ter je bila komercialno zelo uspešna. Izjemen uspeh za samo 14 let mlado dekle.
Larssonin debutantski album So Good je izšel marca 2017 in ji slavo zagotovil še drugje po svetu. Prav vsi od osmih izdanih singlov z albuma: "Lush Life", "Never Forget You", "Ain't My Fault", "I Would Like", "So Good", "Don't Let Me Be Yours", "Only You" in "Symphony" so se uvrstili med top 15 v Veliki Britaniji in so se dobro prodajali.
Lani je Zara pričela z izdajami singlov s prihajajočega tretjega albuma, pričela je s pesmijo "Ruin My Life", pesem v ozadju, All the time, pa je že četrti.
Izdani singli nadaljujejo uspešno zgodbo preteklih izdanih materialov in tudi pesem All the time se vztrajno vzpenja po lestvicah.
Zara po navadi ne uporablja tujih materialov za kompozicijo svojih pesmi, a v pesmi All the time najdemo elemente, ki so izjemno podobni elementom iz določene starejše pesmi, avtorskih pravic pa izvajalcu te ni pripisanih s strani Zare. Prisluhnite in presodite sami.
Verjeten vir sempla prihaja iz pesmi "Hold On, We're Going Home" Kanadskega raperja Drake-a, ki jo je posnel skupaj z R&B duom Majid Jordan.
"Hold On, We're Going Home" je drugi singl z njegovega tretjega studijskega albuma Nothing Was the Same, izdan pa je avgusta 2013.
Pesem je dosegla četrto mesto na US Billboard Hot 100 in UK Singles Chart, v rodni Kanadi pa zgolj peto. Kritiki so jo ocenili z zelo dobrimi ocenami in pri Pitchfork Media so jo razglasili za najboljšo pesem leta 2013 ter kasneje vključili na lestvico "Best Tracks of the Decade", in sicer na 21to mesto.
Drake je pevec, pisec, producent igralec in poslovnež, ki se je med slavne zavihtel na podlagi igranja v mladinski TV seriji Degrassi: The Next Generation v ranih 2000-ih.
Za prestop v svet glasbe se je odločil leta 2007, ko je sodelovanje pri seriji tudi prekinil. Riskantna poteza se je izkazala za dobro odločitev. Debitantski album Thank Me Later je izdal leta 2010, album pa je takoj zasedel vrh US Billboard 200 lestvice in kmalu dosegel platinasto prodajo. Prav vsak album, ki ga je izdal, je bil izjemno uspešen, še posebej četrti, Views, iz leta 2016, ki je zrušil mnoge rekorde lestvic.
Drake je tako eden najbolje prodajanih glasbenikov vseh časov, s prodanih preko 170 milijonov albumov ter je najbolje prodajani glasbenik v kategoriji digitalnih prenosov singlov. Je pa njegova slava v veliki meri povezana z ZDA, tako da pri nas njegov status in uspeh morda nista tako očitna.
Drake je s svojimi deli osvojil štiri Grammy Awards, šest American Music Awards, 27 Billboard Music Awards in tri Juno Awards. Leta 2019 ga je Billboard razglasil za 16. najbolj uspešnega glasbenika vseh časov.
Torej, Zara Larsson si je za vir sempla, katerega je verjetno uporabila pri novem hitu, izbrala preverjen vir, "Hold On, We're Going Home" od Drake-a.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo 30 letnici kariere enega pomembnejših DJ-jev hip hop scene, DJ Jazzy Jeff-a oziroma Jeffrey Allen Townes-a. Za šalo lahko zatrdimo, da gre za najljubšega DJ-ja vašega najljubšega DJ-ja, DJ Jazzy Jeff-a, ki je med drugim tudi zaslužen za iznajdbo stila skrečanja pod imenom Transforming. Leto 87 je tudi sicer bilo za hip hop sceno zelo eksplozivno leto. Zaznamovale so ga izdaje debutantskih albumov kasnejših legend kot so Public Enemy, Boogie Down Productions, Eric B. & Rakim, Ice-T, N.W.A in Heavy D & the Boyz, nekateri pa so že bili na poti k zvezdniškem statusu, na primer Beastie Boys, Run-DMC in LL Cool J. Istega leta je spomladi sceno zaznamoval malo manj dramatičen prihod hip hop dua, ki pa je s časom postal močno gibalo znotraj in širše kot samo v hip hop sceni. Pred 30timi leti sta namreč pričela svoj ''rock the house'' pohod pričela DJ Jazzy Jeff & the Fresh Prince. Za uspeh skupine je imel na začetku zasluge prav DJ Jazzy Jeff, čeprav je kasneje usoda hotela, da je druga polovica dua, Will Smith, postal eden najpopularnejših mož na svetu. Jazzy Jeff je za njuno produkcijo rad črpal iz tujih stvaritev. Tudi pri eni njunih prvih pesmi, ki je posvečena prav njemu, The magnificent Jezzy Jeff, ni kaj drugače. Sposodil si je bobnarski break iz tudi sicer zelo popularne pesmi za semplanje, Herman Kelly-jeve Dance to the drummer's beat. Z Willom sta ustvarila še kopico hitov kot so: "Boom! Shake the Room", "Men in Black", "Girls Ain't Nothing But Trouble'', "I Think I Can Beat Mike Tyson", "Ring My Bell", "The Fresh Prince of Bel-Air" (Theme), "Parents Just Don't Understand" in Summertime. Za produkcijo Summertine je seveda Jazzy Jeff uporabil sempl. Sempl prihaja iz pesmi Summer madness in je delo skupine Kool and the gang, ki so se originalno imenovali the Jazziacs, kar je slišno tudi iz pesmi. Če se vrnemo Jazzy Jeff-u, je ta ustvarjal tudi sam, in v sklopu tega izdal 15 albumov in mixtape-ov, ki pa so svoje mesto našli na manj komercialnih policah prodajaln. Med njimi sta največ pozornosti kritikov požela albuma The magnificent iz leta 2002 in The return of the Magnificent iz leta 2007, ki sta vredna poslušanja. Omenimo še, da se Jeff še vedno zelo posveča svoji založbi A touch of jazz in producira in promovira nove glasbenike kot so Dayne Jordan in Ayah. Njegov studio pa je verjetno najbolj znan po tem da nas je opozoril na Ms. Jill Scott, izredno zanimivo pevko, ki je pod njegovim okriljem leta 2000 izdala debutantski album Who is Jill Scott? Words and Sounds Vol 1’. Jeffova potovanja po svetu in žeja po novih glasbenih dogodivščinah je skupaj z njegovim fenomenalnim naborom talentov v produkcijski ekipi založbe rodila skupnost The PlayList, ki jo Jeff vodi. To nas pripelje tudi do njegovega zadnjega projekta, ki se nanaša na leto 2017. Letos je v sklopu PlayList Retreat sessions skompletiral cel album. Tega zaznamuje kopica gostujočih talentov, nosi naslov Chasing Goosebumps in je resnično odličen produkt vreden poslušanja. Zanimivo bo videti, kaj bo Jeff Townes še ponudil ob izteku treh desetletij izredno pisane kariere, ki se še ne nameni končati. Karkoli bo, bo 'Magnificent'.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo Ed Sheeranovi Photograph, ki se je v zadnjem času pogosto predvajala po radijskih postajah. Photograph, ki je izdana z Sheeranovega albuma X, je dosegla velike komercialne uspehe in se je prebila med top 20 na lestvicah po vsem svetu. Je že druga tožba na račun Sheeranovega hita. Primer njegove pesmi Thinking Out Loud v povezavi z Marvin Gaye-jevo Let’s Get it On je še na sodišču. Če boste podobnost prepoznali potem se boste strinjali, da gre za plagiat. Tožbo je pisec originalne pesmi vložil takoj po izdaji pesmi Photograph, letos pa sta z Sheeranom dogovorila poravnavo izven sodišča, ki naj bi znašala 20 milijonov dolarjev. Kot smo omenili že v oddaji o Chainsmokers in njihovi Closer, za katero so morali plačati skupini The Fray, je pojav tožb v glasbeni industriji v nevarnem porastu. Tu predvsem mislimo na mejne primere, kje podobnost ni takoj očitna, kot je na primer pri Blurred Lines. Na tem področju se je proslavil odvetnik Richard Busch, ki je prisoten tudi v tem primeru. Kot pravijo kritiki, ni naključje, da vsi tovrstni primeri prihajajo iz ZDA, kjer ima največjo besedo porota, medtem ko v Veliki Britaniji več dajo na glas strokovnjakov. Ker je sodišče v primeru Blurred Lines razsodilo v korist Marvin Gayevim dedičem, se je meja plagiatorstva nevarno premaknila v korist tožnikom, zaradi česar se jih mnogo odloča za tožbo brez realne podlage. Tožbo sicer Thicke spodbija na višjem sodišči in mu bo verjetno uspelo, saj se večina strokovnjakov strinja, da ne gre za plagiatorstvo. Dodatno so opravljene raziskave, ki dokazujejo, da je kar četrtina nr.1 hitov v zadnjih 60 letih spisana v G akordu in da so linije poteka refrenov zelo podobne, kar pomeni tudi, da je izredno težko biti uspešen in resnično originalen ter se popolnoma izogniti podobnostim z drugimi pesmimi. V današnjem primeru je situacija sicer bolj jasna, saj so uspeli dokazati enakost celi liniji tonov melodije in tudi poteku besedila in je podobnost očitna že ob nekritičnem poslušanju. Original nosi naslov Amazing je zapel X Factor zmagovalec Matt Cardle, pesem sta pa zanj spisala Thomas Leonard in Martin Harrington, ki je znan po sodelovanju z Kylie Minogue. Glede na časovno zaporedje izdaje pesmi in podobnost melodij, kritiki sklepajo, da je šlo za nenamerno plagiatorstvo, kjer pisec znano melodijo izpred par let zamenja za novo idejo, kot je bil primer tudi v pri Sam Smithu in Tom Petty-jevi pesmi I Won’t Back Down.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Oboževalci skupine Gorillaz verjetno že nestrpno pričakujete čisto svež peti album, ki bo po šestih letih zatišja izdan v petek in nosi naslov Humanz. Albumu bo letos sledil še Demon Dayz Festival. Logika skupine je takšna, da vsi kupci albuma v predprodaji imajo tudi pravico do rezervacije karte zanj, zato tisti, ki imate obisk tega v mislih, pohitite z nakupom albuma preko njihove uradne strani. Sami nastopajoči na festivalu še niso popolnoma znani, naj pa bi bili vsaj tisti, ki z njimi sodelujejo na albumu, kar pa je že po sebi kar zanimiva druščina: Noel Gallagher, Mavis Staples, Carly Simon, Grace Jones, De La Soul, Savages’ Jehnny Beth, Pusha T, Danny Brown, Vince Staples, Kelela in D.R.A.M. Festival, ki bo predvidoma 10. junija v Margate-u, Angliji, bo izvajan v Dreamland amusement parku, obiskovalci festivala pa bodo imeli dostop tudi do vseh naprav in ostalih elementov tega impresivnega zabaviščnega parka. Znova zanimiva poteza te zanimive skupine. Gorillaz, glasbeni projekt, katerega idejni oče sta Damon Albarn in Jamie Hewlett, soustvarjalec komičnega stripa Tank Girl, je združitev glasbe in virtualne resničnosti video karakterjev. Virtualni svet benda je obširno predstavljen na spletni strani benda, resnični bend pa ima v bistvu samo enega stalnega člana – Damon-a Albarn-a, ki za potrebe glasbe sodeluje z drugimi glasbeniki. Glasba, ki jo dirigira Albarn je večinoma eksperimetiranje, je dejansko projekt, ki po potrebi vključuje različne glasbenike in z njimi različne stile in žanre, tako da je vsak album kot produkt novega benda. Z novega albuma so sicer nekatere pesmi že predvajane, a nobena se še ni čisto 'prijela' kot prvi singl. Januarja se je na Youtube-u pojavila "Hallelujah Money", marca sta na BBC predvajani "Saturnz Barz", ki je edina dobila tudi svoj video in največ medijske pozornosti ter "Andromeda". Na Radio X in na Radiu SI imamo priložnost slišati "We Got the Power", pesem "Ascension" pa se je že pojavila na Beats 1. Dokler še čakamo na pravi hit skupininega novega albuma, se posvetimo njihovem zadnjem večjem hitu, ki prihaja iz albuma Plastic beach iz leta 2010. Na tem albumu so v ospredje prišli hard pop in elektronska glasba ter okoljska in družbeno-kritična besedila, na pesmi, ki jo slišite v ozadju, Stylo, pa sta svoj prispevek dodala tudi soul legenda Bobby Womack in Mos Def. Womack pred snemanjem Gorillaz ni poznal in po pričanjih ga je v sodelovanje prepričala njegova hčera, ki je sicer oboževalec benda. V pesmi sodeluje še ena legenda, a je na žalost za sodelovanje nihče ni prosil, Gorillaz so namreč za Stylo zelo verjetno semplali pesem brez dovoljenja, kar je takrat dvignilo veliko prahu. Gre za pesem Eddy-ja Grant-a iz leta 83 z naslovom Time Warp, ali so jo Gorillaz semplali pa presodite sami. Eddy je vsekakor prepričan v to in se pripravlja na tožbo, zanimivo proti svoji lastni založbi, saj so tako Gorillaz kot on sam pri EMI. Eddy Grant je sicer rojen v Gvajani, državi južne Amerike, ki je soseda Braziliji, star pa je skoraj 70 let. Že v mladosti je s starši emigriral v Anglijo in pri dvajsetih ustvaril svoj prvi hit, ki je dosegel sam vrh lestvice, takrat še z bendom The Equals in pesmijo Baby come back, katero je kasneje uspešno priredil tudi Pato Banton. Eddy je znan po svojih družbeno-kritičnih in političnih besedilih predvsem na temo apartheid-a v Južni Afriki. Eddy je bil v glasbenih vodah v 80tih zelo uspešen, njegova pesem 'I dont wanna dance' je kar tri tedne zasedala prvo mesto lestvic, podoben uspeh pa je doživljal tudi album 'Killer on the rampage', s katerega pesem prihaja. Electric avenue je še eden njegovih hitov, katerega slavo pa je oživel Wycleaf Jean leta 2001. Gimme hope Joana, s katero je prav tako dosegal velike uspehe, je bila v Južni Afriki prepovedana, saj se besedilo dotika tudi režima v tej državi.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo izjemoma posvečamo filmski glasbi. Ljubitelji znanstvene fantastike in japonskih anime filmov se verjetno spomnite leta 95 in filma Ghost in the shell, ki uživa kultni status v svojem žanru, na Japonskem pa je znan tudi kot Mobile Armored Riot Police. Nastal je po predlogi stripa oziroma mange z enakim imenom, ki jo je spisal in narisal Masanori Ota, ki se podpisuje kot Masamune Shirow. Že originalni anime je sicer koprodukcija Britanskih in Japonskih studiov, a ohranja bistvo mange. Po 22 letih pa so Američani zbrali pogum in si drznili posneti tudi zahodno verzijo filma Ghost in the shell. Neverjetno, a skoraj predvidljivo, so pri tem pozabili na vse, kar je lahko narobe pri predelavi tovrstne kultne stvaritve in si nakopali kar nekaj gneva kritikov in oboževalcev originalnega Ghost in the shell. Tukaj predvsem mislimo na ozadje zgodbe, filozofsko in kulturološko, nenazadnje tudi izbiro glavnih igralcev, ki so v predelavi seveda Američani. Ker filmske kritike niso domena te oddaje, se vanje ne spuščamo podrobneje. Za vse, ki ste morda preslišali, da se je predelava z aprilom pričela vrteti v kinematografih, vabljeni k oblikovanju lastnega mnenja. Nas seveda zanima glasba, ki je tako kot originalni anime nekaj posebnega. Preden se posvetimo originalni glasbi, zaključimo s predelavo originalne kultne pesmi Making of a cyborg, ki nosi naslov Reawakening in je otvoritvena pesem novega sountracka. V sodelovanju s originalnim kompozitorjem Kenji-jem Kawai-jem se je je lotil Steve Aoki, ameriški elektro-house glasbenik in producent z japonskimi koreninami. V producentskem svetu je dokaj znan, saj je sodeloval že s kopico zvezdnikov, kot so Will.i.am, Afrojack, LMFAO, Iggy Azalea, Lil Jon, Laidback Luke in Louis Tomlinson. Od lastnih del je najbolj znan njegov album Wonderland, ki je bil nominiran za Grammy Award for Best Dance/Electronica Album leta 2013. Z novim izdelkom podobnega uspeha no bo požel, saj z izjemo pričetka pesmi ni ravno primer dobre prakse remixa pesmi s kultnim statusom kot jo ima Making of a cyborg. Sam soundtrack novega filma bo verjetno deležen enake ocene kot film. Kar pa nas veseli v vsej zgodbi novih preoblek kultne glasbe in filma, je to, da je ponovno zanimanje za Ghost in the shell sprožilo nastanek prve vinilne izdaje originalnega soundtracka iz leta 95. Pravice za izdajo je uspelo pridobiti založbi s pomenljivim imenom We Release Whatever The Fuck We Want Records, ki so že izdali nekaj zvenečih ponatisov, audiofilom vsekakor vrednih nakupa. Originalna glasba je tako kot originalni anime nekaj posebnega. Ker je Kenji Kawai za anime želel ustvariti resnično kvaliteten produkt je uporabil vrsto naprednih audio tehnik. Za otvoritveno pesem, ki jo poslušamo v ozadju, Making of a Cyborg, je Kenji uporabil starodavni klasični Japonski jezik, besedilo poročne pesmi, glasba pa je mešanica Bulgarske harmonije in klasičnih japonskih elementov. Pesem je tako odlična uglasbitev filozofije filma, ki se spogleduje s človeško naravo in tehnološkimi znanstveno fantastičnimi idejami. Zaradi svoje posebnosti in kultnega statusa je postala tudi pogost vir semplov in predelav.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Ko smo nekaj oddaj gledali v preteklost, je spet čas, da se posvetimo prihajajočim hitom. V ozadju že poslušate novo pesem Angleške superskupine The Last Shadow Puppets, ki jo sestavljajo Alex Turner iz Arctic Monkeys, Miles Kane, ki sicer deluje kot solo artist in v skupini The Rascals ter James Ford, znan kot Simian, Simian Mobile Disco in uspešen glasbeni producent. Sodelovanje se je pričelo po turnejah med letoma 2005 in 2007, ko so skupine skupaj koncertirale po Angliji. Kmalu so nastale skupne pesmi, ki so se v posnetke prelevile avgusta 2007 v Franciji, nato pa so materiale dodajali še do decembra, ko so s pomočjo London Metropolitan Orchestra dodali še manjkajoče instrumente. Nastal je album The Age of the Understatement, ki je takoj zasedel vrh lestvice v Angliji in sproduciral kopico hitov. The Last Shadow Puppets so po tem za dolgo časa potihnili, lani aprila pa so se vrnili z albumom Everything You've Come to Expect, ki pa ni bil tako uspešen kot prvi. Decembra je sledila še izdaja EP-ja z naslovom The Dream Synopsis EP, ki pa vključuje dve predelavi lastnih pesmi in štiri priredbe tujega materiala, ki so jih igrali na turneji. EP so posneli zgolj v enem dnevu v studiu. Pesem Is This What You Wanted, ki so jo s tega EP-ja izdali, in ji lahko prisluhnemo na radijskih postajah, je seveda priredba. Original so si sposodili od pred kratkim preminule legende, Leonarda Cohena. Cohen je svojo umetniško pot pričel s pisanjem pesmi in novel v 50-tih in ranih 60-tih letih prejšnjega stoletja in se je na tem področju močno uveljavil. Hkrati je gojil ljubezen do glasbe in kot mladenič igral kitaro v country skupini Buckskin Boys. Ljubezen do glasbe ga je ponesla v Nashville, kjer se je želel uveljaviti kot pisec country pesmi. Namesto tega se je zapletel v New Yorško folk sceno ter spisane pesmi ponudil v snemanje. Nekatere je z veseljem v svoj album In my life vključila Judy Collins, med njimi tudi pesem Suzanne, s katero je požela kar nekaj uspeha. S pesmijo je Cohen nase opozoril producenta John Hammond-a, ki ga je uvedel v izvajalske vode preko Columbia records. Sledil je Cohenov debutantski album Songs of Leonard Cohen decembra 67, na katerem najdemo tudi nam bolj znano, njegovo lastno verzijo pesmi Suzanne. Z istega albuma prihaja tudi njegov veliki hit: So long, Marianne. Cohen je na slavo v Ameriki moral počakati, medtem, ko je v Veliki britaniji in drugod postal zvezda že s prvim albumom. Sledili so trije folk albumi: Songs from a Room iz leta 1969, Songs of Love and Hate iz leta 1971 ter New Skin for the Old Ceremony iz leta 1974, iz katerega prihaja tudi pesem Is This What You Wanted. Leonard je skupno izdal 14 studijskih albumov, zadnjega, You Want It Darker, zgolj tri tedne pred smrtjo, ter več live in kompilacijskih albumov. Kot pisatelj in kasneje pevec se je večkrat dotaknil tem kot so politika in sociologija, pa tudi religije, odnosov in sexualnosti. Za svoja dela na obeh področjih je prejel množico nagrad in priznanj, na ravni Kanade pa tudi širše. Kot zapuščino omenimo še prvo pesem iz Cohenovega albuma Various Positions iz leta 1984, ki nosi naslov "Hallelujah" in je eden njegovih največjih hitov. Z istega albuma prihaja tudi njegov velik hit Dance me to the end of love.Cohen se je pred kratkim pri 82-tih letih starosti in petih desetletjih delovanja v glasbeni sceni poslovil in za sabo pustil odlične skladbe, ki jih je že in očitno še bo prirejala nepregledna množica glasbenikov.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo legendi rock'n'roll glasbe Chuck Berry-ju, ki je prejšnji teden pri 90tih letih preminil, verjetno kot za posledicami srčnega zastoja. Charles Edward Anderson oziroma umetniško "Chuck" Berry, je Ameriški kitarist, pevec in pisec ter eden pionirjev rock'n'roll glasbe, v katero se je vpisal s hiti kot "Maybellene", "Roll Over Beethoven", "Rock and Roll Music" in "Johnny B. Goode". Berry je s svojim stilom zgladil in razvijal Rhythm and Blues z elementi, ki so kasneje definirali rock'n'roll. Med drugim je del njegove zapuščine besedilo, ki se nanaša na življenje v mladosti in potrošništvo ter glasbeni stil, ki vključuje kitarske solo vložke in performanse ter je eden prvih artistov, ki so jih vključili ob nastanku the Rock and Roll Hall of Fame leta 86. Za glasbo se je navdušil že mlad, znanje je najprej pilil pri T-Bone Walker-ju, leta 55 pa je spoznal Muddy Waters-a, ki ga je povezal z Leonard-om Chess-om iz Chess Records, česar prvi produkt je bila pesem "Maybellene'' sicer priredba country pesmi "Ida Red". V nekaj letih po tem je že bil uveljavljena rock zvezda. Berry je sicer imel kar nekaj težav z zakonom in je večkrat končal v zaporu, kar pa ni bistveno oviralo njegovega nadaljnjega vzpona do statusa legende. O njegovem vplivu dosti pove dejstvo, da so se po njegovih pesmih mnogokrat zgledovale skupine kot so Rolling Stones in The Beatles. Za primer vzemimo pesem I'm Talking About You (1961), katero so oboji priredili, Beatles pa so elemente te pesmi uporabili tudi v pesmi I Saw Her Standing There. podobno velja za pesem You Can't Catch Me (1956), ki so jo priredili Stonesi in John Lennon, njene elemente pa so T he Beatles uporabili v pesmi in Come Together. Še ena pomembna pesem je Sweet Little Sixteen (1958), katere elemente so med drugimi uporabili The Beach Boys v Surfin' USA, priredili pa Jerry Lee Lewis in Ringo Starr, John Lennon, The Animals, The Beatles, Johnny Hallyday in mnogi drugi. Zanimivo, zanjo si je Berry verjetno tudi sam malce sposodil, in sicer od Clarence Garlow-e pesmi Route 90 (1954). Kasnejši artisti so zelo radi prirejali tudi pesmi Roll Over Beethoven (1956), Run Rudolph Run (1958) in Memphis, Tennessee (1959). Zdaj se raje posvetimo njegovi najpomembnejši pesmi, 'Johnny B. Goode', ki je hkrati tudi ena najpomembnejših pesmi v razvoju rock glasbe, Rolling Stone magazine jo na svoji lestvici '500 Greatest Songs of All Time' uvršča na visoko sedmo mesto! Berry-ja samega kot artista pa na podobni lestvici celo na peto mesto. Pesem iz distinktivenga kitarskega rifa preide v zelo ušesu prijetno melodijo, v kateri je razložena zgodba dečka s skromnimi in ponižnimi začetki. Berry je v enem intervjuju povedal, da je pesem avtobiografska in da je prvotno besedilo "colored boy" zamenjal s "country boy", da bi pesmi zagotovil predvajanje. Chuck si je zanjo malo pomagal, in sicer z uporabo elementov pesmi 'Ain't That Just Like a Woman' od Louis Jordan, ki je nastala 12 let prej. 'Johnny B. Goode' je pa sama prirejana in semplana v množici primerov in je ena bolj vplivnih pesmi sploh. Tudi Sex Pistols so se lotili prirejanja te, s tem da njihova priredba z The Great Rock 'N' Roll Swindle albuma ni ravno piredba, saj je Johnny Rotten v bistvu pozabil večino besedila in je bolj improviziral, kar je tudi javno priznal. Pesmi 'Johnny B. Goode' je svoj poklon podal v priredbi tudi Jimi Hendrix. Pesem so uporabljali tudi v hip hop svetu, kot je primer pri LL Cool J.-ju in njegovi 'Go Cut Creator Go'. Med svežimi primeri uporabe omenimo še interpolacijo besedila v Ed Sheeran-ovi pesmi 'Nina'. Če se vrnemo Chuck Barryjevem originalu, je nujno omeniti, da je pesem 'Johnny B. Goode' leta 1977 NASA vključila na Voyager Golden Record. To je posebni fonogram poslan v vesolje z vesoljsko sondo Voyager kot predstavnik raznolikosti življenja na Zemlji, v upanju, da morebitni nezemljan dobi občutek o našem delovanju in čustvih. Zaradi svoje popularnosti se pojavlja tudi v množici filmov.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvečamo dokaj nenavadni skupini za našo oddajo, heavy metal pionirjem, Black Sabbath, k so se uradno razpustili po skoraj pet desetletjih delovanja. Black Sabbath so znani kot pionirji in ena bolj vplivnih heavy metal skupin vseh časov, ki je vplivala na skoraj vse kasnejše skupine od Guns N' Roses pa do Metallice. Prav tako so v času ustvarjanja ustvarili ogromno materiala, primernega za semplanje in prirejanje, celo za žanre kot so hip hop in dance in to za različna počutja. Ker se sliši malce neverjetno poglejmo par primerov: Iz pesmi Iron man, kateri se še vrnemo, je vokalni rif uporabil Kanye za svoj opus My Beautiful Dark Twisted Fantasy in pesem Hell of a life. Eminem pa je na primer uporabil izsek iz pesmi Changes za svoj emocionalni album iz leta 2010, s čimer je izpostavljena subtilna povezava z Ozzyjem v javnih vzponih in padcih skozi kariero in življenje. Beastie Boys so svoj zdaj legendarni album Licensed to Ill otvorili s pesmijo 'Rhymin & Stealin', ki vsebuje sempl iz pesmi 'Sweet Leaf'. Fatboy slim si je sposodil strašljivi zvok harmonike iz pesmi 'The Wizard' za svojo big beat produkcijo'The Weekend Starts Here'. Cypress Hill je privlačilo podobno in so si sposodili grozljiv zvočni efekt za svojo pesem 'I Ain't Goin' Out Like That' z legendarnega Black Sunday albuma. Pred kratkim so si pa recimo sposodili bobnarski izsek iz pesmi 'Behind the Wall of Sleep' tudi na primer A Tribe Called Quest za lanskoletni povratek na sceno s pesmijo 'We the People...' Če se vrnemo pesmi Iron man, ta je zanimiva iz razloga, da je ena redkih kjer je celo možno, da si je kitarist in pisec Tony Lommi celo nekaj sposodil, in sicer pesmi Ellis Island od Julie Driscoll and Brian Auger and the Trinity. Presodite sami, uradno sempl ni potrjen. Iron man je sicer poleg Paranoid verjetno najbolj znana pesem od Black Sabbath, čeprav ob izdaji ni požela večjega uspeha in je kultni status pridobila s časom. Je pa zaradi svoje strukture njihova najbolj semplana, v preko 20 uspešnih pesmih. Pogosto je tudi prirejana, večinoma s strani pričakovanih metal skupin kot so Metallica in Ministry, a tudi s strani bolj nepričakovanih kot so The Cardigans. Omenimo, da jih je s priredbo presenetil Frank Zappa, saj jo je s skupino zaigral na svojem koncertu, ker je zvedel da so med poslušalci tudi člani Black Sabbath. Kakor koli, novega materiala za semplanje ali prirejanje s strni Black Sabbath ne bo, saj so ti v Birminghamu s pesmijo Paranoid, česar posnetek vam priporočamo v ogled, 4. februarja letos zaključili svoje delovanje. 7. marca so namreč na svojih profilih na socialnih medijih objavili sliko z logom skupine, datumi 1968-2017 in pripisom THE END.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo Clyde Stubblefield-u, o katerem smo že govorili v povezavi z James Brown-om. Clyde je najbolj znan prav po delo z njim, pred mesecem dni pa je preminil pri 74 letih. Zdravstvene težave so se pri Clydu pričele že pred 20 leti, od takrat pa je premagal raka in se boril z boleznijo ledvic, kateri je nazadnje podlegel. Zanimivo, Clyde ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, za njegove račune pa je v veliki meri poskrbel Prince, kateremu je Clyde predstavljal bobnarskega idola. Get Up, Get Into It, Get Involved je pesem leta 70 izdana kot dvojni singl, prvič se pa na albumu pojavi na kompilaciji leta 86 In the Jungle Groove, ki jo je Brown izdal, da vnovči svojo popularnost v hip-hop sceni takratnega časa, saj so njegova dela sepmlali tako rekoč vsi na sceni. Poleg pesmi v ozadju na kompilaciji najdemo tudi pesem "Funky Drummer", ki je posneta leta 69. Ni bila izrazito komercialno uspešna pesem, je pa njen uspeh iz vidika vpliva na kasnejši razvoj glasbe bistveno večji kot pri drugih njegovih pesmih. Sama pesem sloni na ponavljanju groova z raznimi vložki instrumentov in tudi Brown-ovi vokali so namenjeni predvsem spodbujanju ostalih članov ter so postranskega pomena. Največjega pomena pa je bobnanje, za katerega je odgovoren Clyde Stubblefield. Pesem je zaradi pogostega semplanja Clydovega bobnarskega vložka, ki mu prisluhnimo, postala neke vrste glasbeni kliše in najdemo omenjanje tega sempla tudi v sarkastičnem smislu. Pesem je na naši lestvici najbolj semplanih pesmi v zgodovini glasbene industrije na drugem mestu. Zaradi kvalitete breaka je pesem dobila tudi ime Funky Drummer, kar je postal tudi Clyde-ov vzdevek. Vsaj to je Clyde imel od svojega sodelovanja z Brownom, saj kolikor je znano, Brown glasbenike ni razvajal in ti niso dobili niti centa iz naslova avtorskih pravic. To velja tudi za nagrade iz naslova semplanja, ki bi lahko Clyde-a verjetno preživele do konca življenja in ne bi bilo potrebe, da za njegovo zdravljenje plačuje Prince. Več o tej temi si lahko ogledate v odličnem PBS-ovem dokumentarcu Copyright Criminals. V pesmi Funky drummer ga Brown napove z nagovorom "give the drummer some", kot je tudi primer v "Cold Sweat", ki jo poslušamo v ozadju sedaj. Da ne presežemo okvire oddaje, kar bi se pri legendi kot je Stubblefield hitro zgodilo, omenimo samo še dejstev nekaj o Clydu izven sodelovanja z Brownom. Kar se tiče navdiha, Stubblefield pravi: ''Kar me je navdihovalo, so zvoki. Železniški tiri. Pralni stroji. Enostavno postavim vzorce ob naravne zvoke in to delam tudi danes. Postavim vzorec ob vse, kar kdo počne. Stubblefieldov prvi solo album The Revenge of the Funky Drummer je izšel 1997, leta 2002 pa je izdal album z 26 break-beat pesmimi z naslovom The Original Funky Drummer Breakbeat Album in leto kasneje album z naslovom The Original. Preko 20 let je s svojo skupino igral na Monday nights v Madisonu, kjer je živel. V skupini je igral še njegov dolgoletni prijatelj in organist Steve "Doc" Skaggs in soul vokalist Charlie Brooks ter Karri Daley. Zaradi zdravstvenih težav je moral leta 2011 prekiniti s to tradicijo. Stubblefield je pogosto sodeloval z "Jabo" Starks-om, ki je drugi bobnar, ki je močno zaznamoval funk in hip hop glasbo, oba pa sta prejela Yamaha Legacy Award. Stubblefieldove podpisane bobnarske palice lahko najdete v Rock and Roll Hall of Fame. Clyde Stubblefielda je LA Weekly razglasil za drugega največjega bobnarja vseh časov, s čimer se strinjajo tudi kritiki. Clyde je preminil pred mesecem dni pri svojih 74 letih, za sabo pa zapustil enormno bazo breakov, ki jo z veseljem že desetletja semplajo skoraj vsi na glasbeni sceni. Če bi radi slišali več Clydovega bobnanja, pa lahko na Soundcloudu poiščete 30 minutno kompilacijo s podobno strukturo kot je naša oddaja, ki jo je Clydu v čast sestavil Gilles Peterson.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se posvetimo dokaj svežem hitu z radijskih postaj, pesmi Closer v izvedbi The Chainsmokers. The Chainsmokers sta sicer Ameriški DJ duo, ki se je na sceni prvič pojavil leta 2014 s pesmijo Selfie in leto kasneje izdal debutantski EP Bouquet, ki vključuje tudi kasnejši hit Roses. Duu je še več slave zagotovil hit Don't Let Me Down, ki jima je prinesel Grammyja in pesem v ozadju, Closer, ki je njun prvi nr.1 hit. Obe pesmi sta kasneje dodani drugemu izdanemu EP-ju z naslovom Collage, oboževalci The Chainsmokers pa že težko pričakujejo njun prvi debutantski album Memories...Do Not Open, ki naj bi izšel sedmega aprila, z njega pa sta že izdana dva singla, Paris in Something Just Like This. Mi se posvetimo zaenkrat njunemu edinemu nr.1 hitu "Closer", ki je nastal v sodelovanju s pevko Halsey. Duo je v intervjujih kot inspiracijo za pesem omenjal navdušenje nad pesmijo "I Miss You" od Blink 182, ki je v besedilu tudi omenjena. Omenjala sta tudi delo skupine Taking Back Sunday, a zaradi ničesar od tega se nista znašla v naši oddaji. Pozabila sta namreč omeniti pesem, iz katere sta dejansko črpala in sta šele pod kasnejšim pritiskom javnosti in kritikov, kot avtorja pesmi dodala Isaac Slade-a in Joe King-a. Ta sta seveda člana skupine The Fray. Pesem, iz katere je duo Chainsmokers črpal za svoj hit Closer, nosi naslov Over My Head (Cable Car), ki pa je prav tako bil velik hit in je skoraj nemogoče, da ga ne bi slišala. Ob očitni podobnosti so ju na to malenkost opozorili še pred kakšnim uradnim sporom in sta še pravi čas poklicala glasbenike iz Fray in potiho uredila, da so naknadno dodani kot avtorji, The Frey pa so bili pri stvari zelo razumevajoči. Očitno je recept za uspeh novih hitov dokaj enostaven – narediti neko znano melodijo novo. Če pogledamo par leta nazaj, ugotovimo namreč naslednje: Sam Smith je moral za svoj megahit Stay With Me naknadno pripisati avtorstvo Tom Petty-ju in Jeff Lynne-u zaradi podobnosti z "I Won't Back Down." Mark Ronson in Bruno Mars sta bila prisiljena storiti enako in še več pri "Uptown Funk". Obe pesmi sta seveda osvojili Grammy award za pesem leta, kar je še bolj zaskrbljujoče. Še bolj izstopajoče so Marvin Gaye-evi dediči prejeli večmiljonsko odškodnino na sodišču, potem ko sta Robin Thicke in Pharrell bila primorana priznati podobnost s Gay-evo "Got to Give It Up" pri hitu "Blurred Lines". Sodbo sicer še vedno izpodbijajo na sodišču, a vseeno se vidi recept, vsi enormni, največji hiti zadnjih let, vsi kopije starih uspešnic. Podobno se godi trenutnem hitu Closer, v katerem je uporabljena pesem “Over My Head (Cable Car)” od The Fray, ki jo poslušamo v ozadju. Čeprav se mnogi modernih kavč-producentov in glasbenikov izgovarja na podzavestno uporabo znane pesmi, se zdi realnost bližja strategiji ''uporabiti, če pa bo hit in bo kdo podobnost odkril, pa ti tako ali tako ne bo težko plačati avtorske pravice naknadno''. Včasih so sicer te odškodnine večje, kot so si zamislili, a vseeno, če se avtorje vključi še pravi čas, se temu da izogniti, kot je to tokrat uspelo duu Chainsmokers. "Over My Head (Cable Car)" iz katere sta črpala Chainsmokers za Closer kot rečeno izvajajo The Fray, najdemo jo pa na njihovem debutantskem albumu How to Save a Life iz leta 2005 na katerem najdemo še istoimenski hit. Drugi album z naslovom The Fray je ponudil še dodatne hite in skupina se je uveljavila kot resen glasbeni produkt. Zaradi uporabe klavirja kot osnovnega instrumenta so jih kritiki radi primerjali z Coldplay in Keane, skupina pa kot inspiracijo za glasbo navaja The Wallflowers, Counting Crows, Better Than Ezra in U2. Že tretji album Scars & Stories iz leta 2012, ni ponudil primerljivega uspeha, enako pa se je zgodilo tudi s četrtim, Helios iz leta 2014. Letos The Fray koncertirajo ob izdaji kompilacijskega albuma Through the Years: The Best of the Fray. The Fray in pesmi "Over My Head (Cable Car)" oživljanje s strani DJ dua Chainsmokers v svojem svežem hitu Closer pravzaprav trenutno prinaša same koristi in zato verjetno na prikrivanje avtorstva niso odgovorili s pretirano jezo.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo novem, 25tem albumu rock legend The Rolling Stones z naslovom Blue & Lonesome, kar je prekinilo njihov 10 letni premor v studiu. Rolling Stones so pričeli z delom že pred 55 leti v Londonu. Člani skupine so se sicer v tem času, predvsem na začetku delovanja, spreminjali, stalnica skupine pa sta ves čas delovanja Mick Jagger in Keith Richards. Blue & Lonesome, ki je izšel decembra lani, je prvi album po več kot 30tih letih na katerem Jagger ne igra kitare, ampak se posveča zgolj vokalu in harmoniki in prvi album po 25tih letih, na katerem Richards ne prispeva vokala na nobeni pesmi. Razlog za to najdemo v tem, da je to njihov prvi album, ki je v celoti sestavljen iz priredb. Prav tako pa na njem s kitarskimi vložki sodeluje Eric Clapton, ki je prav v času snemanja v istem studiu snemal svoj album in je z veseljem sprejel vabilo Stonesov, da se jim pridruži še na njihovem. Že po navedenem in naslovu albuma je jasno, da na njem najdemo blues glasbo, in sicer predvsem Chickago blues. Grafična podoba albuma izhaja iz njihove legendarne podobe jezika in ustnic s Sticky Fingers albuma, s tem da je v skladu z blues pridihom, obarvana modro. Pesmi so si sposodili v več primerih od Little Walter-ja, sicer pa tudi od Willie Dixona, Howlin' Wolf-a in drugih blueserjev. Zanimivo, Stonesi so ga posneli zgolj v treh dneh. Album je bil s strani kritikov in oboževalcev dobro sprejet in je dosegel pričakovanja, ki glede na desetletje posta niso bila majhna. Ob izdaji je takoj zasedel vrh UK lestvice, do sedaj pa se je prodal že v več kot 2 milijonih izvodov. Prvo pesem z albuma, "Just Your Fool", ki so jo tudi izdali kot prvi singl, imamo priložnost večkrat slišati tudi na Radiu SI. Just Your Fool je sicer uradno priredba Buddy Johnson-a, je pa res, da so Stonesi dejansko priredili Little Walter-jevo priredbo iste pesmi. Pred kratkim je izšel tudi singl in video za pesem "Ride 'Em On Down", ki je originalno stvaritev Eddie Taylor-ja, drugi singl z albuma pa je "Hate to See You Go''. Tudi ta pesem je priredba originala, pod katerega se podpisuje Little Walter, kateremu se sedaj malce posvetimo. Little Walter oziroma Marion Walter Jacobs, je znan po svoji revolucionarni uporabi ustne harmonike in vplivu na razvoj blues glasbe, zaradi česar ga postavljajo ob bok legendam kot so Django Reinhardt, Charlie Parker in Jimi Hendrix in je kot edini glasbenik na ustni harmoniki, ki je s tem opisom vključen v Rock and Roll Hall of Fame. Rojen leta 30 ali kakšno leto prej, je že kmalu pustil šolo in se odpravil s trebuhom za kruhom. Na poti, bolje rečeno, na cesti, se je učil od starejših blues glasbenikov kot so Sonny Boy Williamson II, Sunnyland Slim in Honeyboy Edwards. Njegov talent za glasbo je hitro postal očiten in v Chicagu je kmalu opozoril nase. Takrat popularne ojačevalce je kot prvi pričel uporabljati za harmoniko in v jakosti, ki je presegale tehnične omejitve ojačevalca, tako da je namensko ustvarjal efekt, kasneje znan kot 'distortion'. S tem je razvoj bluesa in rock glasbe popeljal na čisto nove poti in je upravičeno eden pomembnejših oseb razvoja glasbe, v čemer so si enotna vsa večja imena rock glasbe. Uspeh mu je prinesel sodelovanje z Muddy Waters-om in Chess založbo ter zagon uspešne lastne kariere. Umrl je mlad, pri 38 letih, za zapoznelimi posledicami pretepa oziroma pretepov, ki niso bili redkost v njegovem življenju.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo povečamo 30-letnici albuma ‘Yo! Bum Rush The Show’ najbolj semplane hip hop skupine vseh časov, Public Enemy. Public enemy so si sicer tudi sami radi sposojali, tako da se jih bomo lotili z obeh strani semplarske zgodbe. Public Enemy prihajajo iz Long Islanda, New York. Skupino so ustanovili Hank Shocklee, Keith Shocklee, ki je deloval pod imenom The Bomb Squad in Carl Ridenhour aka Chuck D iz Queensa, ki je bil skupinin frontman ter je pred tem deloval kot DJ za Spectrum City soundsystem konec 70-tih. Leta 82 je Spectrum City dobil radijsko oddajo na postaji WBAU. Tam so srečali še bodočega producenta, Bill-a Stephney-a, in Chuckovega študentskega prijatelja, William Drayton-a aka Flavor Flav, moža z uro. Kmalu so pritegnili pozornost Def Jam-ovega Rick Rubin-a, ki jih je takoj vzel pod svojo založbo. Na začetku so Public enemy bili zgolj kup DJ-ev iz New Yorka, ki so se odločili, da bodo ustvarjali glasbo, socio-politična angažiranost je prišla kasneje. Z radijsko podporo in soundsystem filozofijo, je kmalu bilo jasno, da bodo ustvarjali predvsem ogromno hrupa, še posebej, ko se je za gramofoni priključil še Terminator X, katerega je sicer kasneje zamenjal DJ Lord. Uporaba Def Jam-ove standardne 808-ke in kitarskih vložkov se je dvignila še za stopnjo višje, kot je to bilo pri založbenih kolegih tistega časa – Beastie boys-ih in LL Cool J-ju. Zvok je postal gost in temen, črn in močan. Public enemy nr.1 je bila z debutantskega albuma ‘Yo! Bum Rush The Show’ najbolj komercialno uspešna in dobro nakazuje skupinine korenine in zametke nadaljnjega dela. Ker smo ravno pri semplih, se posvetimo dvema semploma, ki sta bila uporabljena za naslednji 'break'. Del breaka je predelava začetka legendarne Kurtis Blow-ove AJ Scratch. Ph pesem AJ Schratch smo gostili tudi na naši lestvici najbolj semplanih pesmi vseh časov, in sicer na 31. mestu. Drug del breaka je prav tako pričetek znane old school hip hop pesmi, Feel the Heartbeat od The Treacherous Three. Če se vrnemo pesmi Public enemy nr.1 in albumu Yo! Bum Rush The Show, je to pričetek izjemne kariere, ki je imela na hip hop produkcijo izjemen vpliv. S kasnejšo nadgradnjo besedil s socio-političnimi temami in dodelavo zvoka, je skupina postala stereotip za surovo glasbeno izražanje. Pomembnost MC-ja kot je bil Chuck D za svet hip hopa in širše je bila enormna za možnost izražanja kritike zatiralskega sistema s strani Afro-Američanov in politično angažirane mladine po svetu. Hip hop je z njim postal CNN črne Amerike, termin 'fake news' pa je Chuck D skoval že desetletja preden je ta postal popularen. The Bomb Squad-ova v več plasteh s sempli prežeta produkcija, ki je Chuck D-ja in ekipo še podkrepila, je dokončno zaokrožila stil skupine, ki je svojo nepopustljivost, surovost in realnost uprizarjala na vseh nivojih, glasbi, besedilu, ovitkih in koncertnih nastopih. Na tem mestu omenimo še en uporabljen sempl, ki pa je pesem Public enemy nr.1 najbolj zaznamoval. Gre za Fred Wesley and The J.B.'s- ovo pesem Blow Your Head, ki smo jo prav tako srečali na naši lestvici, na 49-tem mestu. Kakšen vpliv je skupina imela na hip hop, verjetno pove že dejstvo, da je samo pesem Public enemy nr.1 semplana v preko 250 kasnejših pesmih.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečano v nedeljo preminuli legendi jazz glasbe, ki ga poznamo pod umetniškim imenom Al Jarreau. Ameriški pevec in glasbenikje združeval jazz s soulom in popom in je imel svoj poseben stil. Za svoje delo v skoraj 50 letni karieri je prejel sedem Grammyjev ter zvezdo na Hollywoodski poti slavnih. Najbolj je znan kot vokalist v naslovni pesmi televizijske serije Moonlighting, sodelovanju v dobrodelni izvedbi pesmi We Are the World iz leta 85 ter po albumu Breakin Away iz leta 81. S tega albuma prihaja tudi pesem We're in This Love Together, ki je bila velik hit in so jo radi semplali, na primer Tony! Toni! Tone! za svoj hit Dance hall, zelo radi pa so jo predvsem prirejali mnogi kasnejši glasbeniki. Jarreau prihaja iz Milwaukee, Wisconsina, in je član številčne družine. Ker sta oba starša v sklopu cerkvenih koncertov pela oziroma igrala klavir s svojimi otroci se je Jarreau hitro navdušil za glasbo. Že na fakulteti, kjer je doštudiral psihologijo, je pel v skupini The Indigos. Kasneje se je pridružil triu, ki je sodeloval z George Duke-om in združil moči s kitaristom Julio Martinez-om, s katerim sta postala atrakcija v lokalnem klubu Gatsby's, kar ga je motiviralo za zagon profesionalne glasbene kariere. Leta 75 ga je pri sodelovanju s pianistom Tom Canning-om zaznala založba Warner Bros in že februarja 76 je nastopil na NBC's new Saturday Night in pogoji za kritično in komercialno uspešen album We Got By, so bili postavljeni. Sledili so še nadaljnji uspehi z albumi Glow, Look To The Rainbow in Breakin' Away, ki je ostal njegov najboljši album, čeprav jih je kasneje izdal še 15, skupaj pa kar 21. Jarreau si je leta 90 vzel daljši oddih od snemanja, saj je želel predvsem koncertirati, kar je bila njegova največja ljubezen, ter se posvetiti novim projektom, hkrati pa je iskal založbo z večjim posluhom za svoje potrebe, kar je kasneje našel pri Verve records. Sledil je znan nastop na Molde International Jazz Festival leta 1996 z Joe Sample, Chick Corea, Kathleen Battle, Miles Davis, David Sanborn, Rick Braun in George Benson-om. Ljubezen do koncertiranja ga v starosti večkrat je pripeljala do roba zdravja. Leta 2010 so se pričele pojavljati prve resne težave med turnejo z aritmijo, leta 2012 pa še s pljučnico. Takoj ko si je opomogel, se je Jarreau takoj vrnil na turnejo, kar pa se je letos izkazalo za preveč za njegovih 76 let. Izčrpanost je bila raztlog za hospitalizacijo v začetku meseca, v nedeljo 12. februarja pa se je poslovil. Jarreau je znan tudi po sodelovanjih, omenjenem sodelovanju na We are the world ter sodelovanju z Natalie Cole pri pesmi Mr. President, ki je prav tako bila izdana v humanitarne namene, na katerem področju je bil Al zelo aktiven. Pesem, ki je za nas pomembna iz vidika oddaje, je njegovo sodelovanje z Quincy Jones na njegovi pesmi If I Ever Lose This Heaven, kjer se jima pridružita še Minnie Riperton in Leon Ware. If I Ever Lose This Heaven so zelo radi semplali, prav tako pa so pesem radi prirejali. Med artisti, ki so se lotili prirejanja, pa najdemo tudi velike zvezde kot so Average white band, Sergio Mendez, Billy Griffin, Jonathan Butler, prirejali pa so jo še mnogi drugi.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo dvajsetletnici izdaje enega bolj izstopajočih albumov v 90-tih. Kot ste verjetno ugotovili, gre za francoski duo Daft Punk in njun debitantski album Homework. Duo se je pojavil na radarju glasbenih oboževalcev sicer že leta 95, ko je pred albumom izdal pesem v ozadju, Da Funk. Prva izdaja je bila izdana v nakladi zgolj 2000 primerkov in s strani glasbene scene popolnoma ignorirana, dokler jo nista v svoj show vključila Ed Simons in Tom Rowlands, oziroma britanski duo Chemical Brothers. Pesem nekateri imenujejo za prvega glasnika takrat močne French house scene, ki je revitalizirala house produkcijo s težko pričakovanim odmikom od eurodance stila. Klubska scena je zato nenavadno French house produkcijo, ki meša funk, disco, synthpop in techno, kaj hitro vzela za svojo. Kmalu so se za duo začele zanimati večje založbe, kar je privedlo do podpisa pogodbe z Virgin in ponovne izdaje pesmi z videom, pod katerega se podpisuje ikona Spike Jonze. Duo se nikoli ni rad kazal v javnosti in tudi v tem videu je glavna oseba pes, nadalje pa sta se Guy-Manuel de Homem-Christo in Thomas Bangalter načeloma skrivala pod čeladama. Januarja 97 je sledil še pričakovan album z naslovom Homework, s katerega prihaja tudi pesem Around the world, ki je duo Daft Punk dokončno potrdila kot resen glasbeni produkt in jima prinesla tudi komercialni in kritični uspeh, ki se je z leti nadgrajeval, pred kratkim tudi s hitom Get Lucky. Če se vrnemo pesmi v ozadju, Da Funk, ta izstopa po več elementih. Kot je v enem intervjuju izjavil Bangalter sta dejansko želela, da bi "Da Funk" izpadla kot G-funk produkcija, saj sta takrat bila več tednov izpostavljena tem hip-hop žanru, pravi: ''okoli časa izdaje Warren G-jeve Regulate sva želela narediti neke vrste Gangsta rap in spreminjala zvoke kolikor je bilo mogoče. Slišala sva da bobni zvenijo kot Queen in The Clash, melodija da je podobna Giorgio Moroder-jevi, in synthesizerji kot electro, nihče pa se ni strinjal, da se pesem sliši kot hip-hop'' Za svojo nesojeno 'hip hop' produkcijo pa sta uporabila dva sempla, ki ju sicer nista navedla: bobni imajo svoj izvor v pesmi 'Bounce, Rock, Skate, Roll' od Vaughan Mason and Crew. To je sicer pogosto semplana pesem, katere uporaba ne preseneča … Drug sempl, ki je verjetno večje presenečenje, pa vodi do pesmi, ki so jo dejansko radi semplali producenti West Coast hip hop scene - I'm Gonna Love You Just a Little More Baby Barry White-a.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes bomo pod drobnogled vzeli svežo produkcijo ameriške skupine Train, ki jo označujejo kot root-rock skupino. Na pota slave so zakoračili že z debutantskim albumom Train iz leta 2001 in hitom Meet Virginia, uspeh pa se je nadaljeval tudi z drugim albumom: Drops of Jupiter in istoimensko pesmijo, ki jim je prinesla tudi 2 Grammyja. Naslednja dva albuma nista prinesla podobnega uspeha, zaradi česar so si vzeli tudi krajšo pavzo in se leta 2009 vrnili z albumom Save Me, San Francisco, ki je ponudil kar tri hite "Hey, Soul Sister", "If It's Love" in "Marry Me" in leta 2012 še z albumom California 37 in hitom "Drive By". Za tem pa je spet sledil neuspeh z albumom Bulletproof Picasso. Omenimo še, da se je v tem času sestava skupine večkrat premešala, kar vsaj delno razloži nihanja v uspešnosti skupine. Novi povratek je slonel na priredbah, najprej z albumom Christmas in Tahoe, ki poleg priredb božičnih klasik ponuja tri lastne pesmi, in album Train Does Led Zeppelin II, ki ne potrebuje dodatne razlage. Prejšnji petek je izšel še njihov 10. album A Girl, a Bottle, a Boat, s katerim upajo, da bodo znova uspešni in še povečali trenuten izkupiček, ki znaša 10 milijonov prodanih albumov in 30 milijonov prodanih singlov. Prvi singl, ki je izšel že pred albumom, "Play That Song", zaenkrat še ni poskrbel za to, a njegova popularnost še raste in verjetno ga bomo še nekaj časa lahko poslušali na radijskih valovih. So pa pri pisanju pesmi "Play That Song" bili Train očitno še pod vplivom albumov priredb, saj so si melodijo zanjo enostavno sposodili. Ta prihaja iz pesmi "Heart and Soul", ki sta jo napisala Hoagy Carmichael in Frank Loesser daljnega leta 1938. Originalno verzijo je izvajal Larry Clinton & his Orchestra skupaj z Bea Wain. Njegova verzija je dosegla vrh lestvice, istega oziroma naslednjega leta pa sta s svojo izvedbo te pesmi uspehe žela tudi Eddy Duchin in Al Donahue. Pesem je doživela množico priredb, leta 52 že novo uspešno izvedbo z The Four Aces, leta 56 z Johnny Maddox-om, leta 61 pa s kar dvema, priredbo od The Cleftones v RNB preobleki in kasneje tega leta še od Jan and Dean. Verzija The Cleftones je tudi njihova najprepoznavnejša pesem in je pustila vidno sled v glasbeni industriji. Omenimo še par znanih prirejevalcev te pesmi: Ella Fitzgerald, Crystal Gayle, Glenn Miller in Livingston Taylor.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes jo posvečamo pop superzvezdi, George-u Maichael-u, ki je preminil pred mesecem dni, na božični dan, ki je očitno nadpovprečno usoden za zvezdnike, saj so se na ta dan poslovili tudi James Brown, Charlie Chaplin in Dean Martin, če omenimo samo nekatere. Daljše Georgios Kyriacos Panayiotou je Angleški pevec, pisec in producent, ki je pot začel v duu Wham! skupaj z Andrew Ridgeley-jem, njun hit Last Christmas, pa je z Michaelovo smrtjo dobil povsem nov pomen. 30 let trajajočo glasbeno kariero je okronal z vrhunskimi pop albumi, med katerimi izstopata Faith in Listen Without Prejudice Vol. 1. in jih prodal več kot 100 milijonov izvodih. Sedem njegovih hitov je osvojilo same vrhove lestvic po vsem svetu, je pa tudi najbolj predvajan artist na britanskih radiih v obdobju od 1984 dalje. Znan je seveda tudi po svoji spolni usmerjenosti in filantropiji. Če pod drobnogled vzamemo njegovo glasbeno aktivnost povezano z našo oddajo, torej prirejanje in semplanje, ugotovimo, da ga najdemo na obeh straneh zgodbe. Michael ni imel zadržkov s prirejanjem in je izdal tudi cel studijski album z njemu ljubimi pesmimi drugih izvajalcev z naslovom Songs from the Last Century. Ta je kljub kvalitetni izvedbi priredb postal edini album, ki ni dosegel vrhov lestvic in se je tudi komercialno slabo odrezal. Tudi na druge albume je uvrščal priredbe kot so na primer: Tonight, originalno od Elton Johna, Killer/Papa was a rolling stone, originalno od Seal oziroma Temptations, True Faith, originalno od New Order in verjetno najbolj uspešna As, originalno od Stevie-a Wonder-ja. Tudi semplanje mu ni tuje, poslužil se ga je pri pesmih Fastlove … Too Funky … Freek! … Spinning the wheel in drugih. Sam je poskrbel tudi za ogromno materiala za druge avtorje, njegove pesmi so izredno radi prirejali in semplali, pri tem pa izstopajo seveda njegovi največji hiti kot so Faith, Father figure, Too Funky, Careless Whisper in njegova podpisna pesem Freedom!. Najbolj znana priredba pesmi Freedom! Je seveda tista od Robbie Williamsa, saj je z njo stopil na pota solo kariere in nadaljnje slave. Izbira priredbe, glede na podobne začetke kariere pri obeh, seveda ni bila naključna. Zanimivo, Robbijeva verzija se je povzpela na drugo mesto na UK singles chart, kar 26 mest višje od originalne pesmi Georga Michaela.
Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes se lotevamo ozadja nastanka trenutno popularne pesmi Human v izvedbi Rag 'N' Bone Man-a. Rory Graham, ki se skriva za imenom Rag'n'Bone Man, prihaja iz Anglije. Čeprav naj bi šlo za novega izvajalca, je ta v glasbenih vodah aktiven že od leta 2000 oziroma svojega 15. leta starosti. Pri 19. letih je v lastni režiji izdal vokalni EP z naslovom Blues Town, na podlagi česar so sledila razna sodelovanja, med drugim tudi s producentom Mark Crew-om, ki mu je zagotovil pogodbo z Warnerjem in dva nova EP-ja: 'Wolves' in 'Disfigured'. Z zadnjega je prišla tudi pesem Bitter End, ki se je porebila na playlisto BBC radia. Po uspehu z njo je izdal še prvi singl z prihajajočega debutantskega albuma, ki naj bi bil izdan marca letos. Singl nosi naslov Human, je pa Rag'n'Bone Man-u takoj ob izdaji priskrbel preboj na veliko sceno in nagrado Brits Critics' Choice Awards 2017. Rag'n'Bone Man-u semplanje ni tuje in že za prvi hit je posegel po semplu. Uporabljen sempl je dokaj popularen v semplerskih vodah in smo ga gostili pri številki 26 na naši lestvici najbolj semplanih pesmi v zgodovini glasbene industrije. Gre za sempl iz pesmi Long Red skupine Mountain, in sicer za dokaj nekonvencionalen sempl uvodnega bobnanja in vokalov. Mountain so ameriška rock skupina ki prihaja iz Long Islanda v New Yorku. Začeli so leta 69, razpadli pa že tri leta kasneje, nakar so se večkrat združevali za različne projekte in so na ta način aktivni še danes. Najbolj znani so po pesmi Mississipi queen, ki je vključena tudi v soundtrack kultnega filma Vanishing point in njihovem nastopu na Woodstocku leta 69, zaradi česar jih pogosto navajajo kot skupino, ki je kljub kratkem trajanju bistveno vplivala na razvoj rocka oziroma heavy metala v 70tih. Long red ni katera izmed njihovih prepoznavnejših pesmi, so jo pa v 90tih odkrili producenti hip hop scene in jo vključili v svojo bazo semplov. Gre predvsem za sempl iz začetka posnetka njihove izvedbe pesmi v živo, kjer izstopajo bobni in vokalni vložek, ki ga najdemo pri nepregledni množici pesmi. Pred kratkim ga je uporabila tudi Lana del Rey v svoji Born to die med zadnjimi pa Rag'n'Bone Man za izdelavo svojega hita Human, ki ga bomo poslušali na radijskih postajah še lep čas, saj še pridobiva na popularnosti.
Današnjo oddajo posvečamo pred 16. leti preminuli brazilski legendi, Luiz-u Bonf-i. Najprej se posvetimo pesmi Underwater love skupine Smoke city, ki je uspešno semplala Bonfine stavritve. Po njihovem zvoku bi lahko ugibali da skupina izvira iz Brazilije ali druge z bossa novo obarvane države, gre pa v resnici za Londonsko skupino. Trio je nastal na pobudo pevke Mirande, ki je svoje otroštvo preživljala med Anglijo in Južno Afriko. Skupaj s svojim sošolcem Markom Brownom, s katerim je delila navdušenje nad Santano in Albertom Gilom, je v začetku 90tih ustanovila Smoke city. Mark je bil navdušenec tudi kalsičnega funka 70tih, pridružil pa se jima še Chris Franck, ki je prej igral z perkašn skupino Batu, ki je igrala brazilske skladbe, kar je dokončno zaokrožilo distinktiven zvok skupine, v katerem elektronske betae mešajo s sambo in bossa novo. Njihov največji komercialni in kritični hit je bila prav današnja pesem iz leta 96, Underwater love, ki svojo popularnost verjetno v največji meri dolguje uporabi v Levisovi reklami. Pesmi je naslednje leto sledil tudi album, Flying away, ki je tudi kot celota vreden poslušanja. Leta 2001 so izdali še drugi album Heroes of nature, nakar so leto kasneje skupino razpustili. Omenjali smo že bossa vplive, ki so očitni tudi v Underwater love, in v tem primeru so le ti seveda sposojeni od Luiza Bonfe in njegove Bahia soul. Luiz Floriano Bonfa jo legendarni brazilski kitarist in kompozitor, ki je najbolj znan po svojem delu za film Black Orpheus. Rojen v Riu de Janeiru, je svojo ljubezen do gitare spoznal že v rani mladosti in hodil na učne ure k Urugvajskem klasičnem gitaristu Isias Saviu. Talent ga je pripeljal do oddaje na Rio Radio nacional, ki je bil merodajen za mlade brazilske talente. Tako se je začel spoznavati z odločilnimi ljudmi brazilske glasbene scene in se pridružil ekipi omenjenega filma Black Orpheus Marcela Camusa za keterega je napisal del orginalne glasbe vključno z Samba de Orfeu in Manha de carneval ali angleško A day in the life of a fool. Preden nadaljujemo z Bonfo, omenimo še en hit, ki je uspešno uporabil njegov sempl pred par leti: Gotye in pesem Somebody that i used to know. Gotye je belgijsko avstralski glasbenik in pevec, ki ga radi primerjajo z Petrom Gabrielom in Stingom. Pesem Somebody that i used to know je njegov najuspešnejši glasbeni produkt doslej in je zgolj peti avstralski oziroma drugi belgijski glasbenik ki mu je uspelo zasesti vrh Billboard lestvice. Z glasbo se je začel ukvarjati že zelo mlad, svojo prvo pesem, ki sicer sloni izključno na semplih, pa je posnel pri svojih 21tih, leta 2001. Pravi preboj med glasbene zvezde na mednarodni sceni je doživel prav s pesmijo v ozadju, Somebody that i used to know, pri kateri pa je uporabil sempl iz pesmi Sevilla Luiz-a Bonf-e. Kot je slišno tudi v pesmi Sevilla, je Bonfa s svojim stilom nakazal samba concao stil, ki ga je kasneje razvil Joao Gilberto. Gilberto in Camusov film sta zaznamovala brazislko sceno in pritegnila velike ameriške jazziste kot so Stan Getz in Charlie Byrd. Če ta dva primerjamo, je Bonfin stil bolj prodoren in izrazit, prav tako pa je bil dosti bolj izkušen soloist, ki je igral solo tudi v po polifočnem stilu in harmoniziral melodijo podobno kot Wes Montgomery, ki je zaradi tega postal slaven. Pogosto je solo in ritem vložke igral tudi sočasno. Pravi mojster samba-cançao stila torej. Bonfa je postal ambasador brazilske glasbe v Ameriki, kjer je od 60 do 75 leta tudi živel. Sodeloval je z Quincy jones, Goergom Bensonom in Frankom Sinatro. Tudi Elvisa je dosegla njegova glasba saj je ta za film Live a little love a little zapel Bonfino kompozicijo Almost in love. V zadnjih letih življenja se je Bonfa preselil nazaj v Brazilijo in izginil iz središča pozornosti, nakar je pred 16 leti, 12. januarja 2001, pri 78tih letih preminil.
Najprej se posvetimo pesmi, ki se ta čas pogosto vrti po radijskih postajah, zagotovo pa izstopa po govorjenem besedilu na začetku pesmi, katerega izvor je mnogim že znan in je osrednja točka današnje oddaje. Gre za zadnji singl izjemne britanske skupine Coldplay, ki nosi naslov "A Head Full of Dreams". Prihaja iz letos izdanega albuma z istim imenom, na katerem zaseda prvo mesto. Pesem so sicer napisali že leta 2014, kritiki in oboževalci pa so v pesmi videli predvsem podobnost s pesmimi skupine U2 in so jo sprejeli zelo pozitivno, medtem ko večjega komercialnega uspeha ni zabeležila. Zelo zanimivo je, da enak sempl govorjenega besedila, ki so ga uporabili Coldplay, v istem času najdemo še pri eni pesmi, ki je bila pred kratkim izdana in jo lahko slišimo na radijskih valovih. Gre za pesem Iron Sky škotskega pevca Paolo Nutini, ki prihaja iz njegovega tretjega albuma Caustic Love. Tudi za to pesem velja, da ni požela velikega komercialnega uspeha, čeprav je bila med kritiki in oboževalci dobro sprejeta, a naj bi bila "slow burner" in naj bi s časom pridobivala na uspehu. Paolo Nutini, ki je star šele 30 let, je s strani BBC sicer proglašen za trenutno najboljšega škotskega avtorja. Kot rečeno, je za svoj zadnji singl, Iron sky, uporabil enak sempl kot Coldplay, znano govorjeno besedilo. To je seveda govor iz filma The Great Dictator, Charlie Chaplinove politične satire iz leta 40. Kot pri mnogih drugih filmih je Charlie sam napisal, sproduciral, zrežiral in odigral v filmu. Je pa res, da je The Great Dictator njegov prvi zares zvočni film, saj je Chaplin sicer vztrajal pri nemih filmih še dolgo v čas zvočnih filmov. V filmu Chaplin skritizira Adolfa Hitlerja, Benita Mussolinija, fašiste in naciste, čeprav je takratni odnos ZDA do Nemčije bil še nevtralen, kar je bilo posledično tudi zgodovinskega pomena. Film je eden njegovih popularnejših in je komercialno najbolj uspešen, z njim pa si je Chaplin prislužil tudi 5 nominacij za Academy Awards. Sir Charles Spencer Chaplin oziroma krajše "Charlie" Chaplin, je umrl prav v prazničnem času, na božični dan, leta 77, pri svojih 88-tih letih. Velja za svetovno ikono filmske industrije, njegova kariera pa se razteza preko 75 let, od ranega otroštva do zgolj leta pred smrtjo. Chaplin je odraščal z mamo v revščini Londona in je pri 9. letih že dvakrat delal, pri 14. pa je ostal sam, saj so mamo odpeljali v psihiatrično bolnico. Kmalu se je posvetil igri in komediji in hitro razvil svojo najbolj znano vlogo-persono – Potepuha, ki ga je kasneje v ZDA tudi realiziral v filmu. Za konec še prisluhnimo govoru iz Velikega diktatorja, filmske legende Charlie Chaplina, ki je preminil na Božični dan leta 77, govor pa zaradi njegove sporočilnosti v svoja dela vključujejo mnogi artisti, ravno v tem času tudi Coldplay in Paolo Nutini. Besedilo in njegovo sporočilo, ki mu morda še niste imeli čas pozorno prisluhniti, je aktualno še dandanes, naj bo voščilo in vodilo za prihajajoče leto.
Danes oddajo posvečamo 25-letnici smrti enega večjih pevcev in performerjev rock glasbe, Freddie-ju Mercury-ju. Kot verjetno veste, je umrl pri ranih 45-tih za posledicami komplikacij zaradi AIDS-a. Britanski pevec, pisec in producent, najbolj znan po delu v skupini Queen, je izstopal po svojem videzu, karizmi in glasovnem razponu preko štirih oktav. Napisal in odpel je vrsto hitov za Queen, med katerimi so tudi "Bohemian Rhapsody," "Killer Queen," "Somebody to Love," "Don't Stop Me Now," "Crazy Little Thing Called Love," ter "We Are the Champions'', uspešen pa je bil tudi s kasnejšo solo kariero. Za svoje delo je prejel nešteto nagrad in je splošno priznan za enega največjih pevcev našega časa. Rojen je v Zanzibarju in je Parsianske narodnosti. Šele v mladosti se je s straši preselil iz Indije v Anglijo. Že v Indiji se je učil igranja klavirja, v Angliji pa nadaljeval s kitaro. Kmalu po prihodu je prepričal May-a in Tylor-ja, ki sta že takrat igrala skupaj pod imenom Smile, da ustanovijo nov projekt z imenom Queen. Prvi večji uspeh so zabeležili z Bohemian Rhapsody, ki je vbila pomemben faktor pri popularizaciji glasbenih videov in na kateri imajo Freddijevi vokali pomembno vlogo. Sledila sta še hita We will rock you in We are the champions, ki sta tudi njihovi najbolj semplani pesmi. Under pressure je prav tako semplala nepregledna množica kasnejših glasbenikov. Med njimi je verjetno najbolj znana zgodba s hitom Ice ice baby Vanille Ice-a, ki sprva ni želel priznati plagiatorstvo. Bowie, ki je sodeloval na Under Pressure, je, kot množica drugih kritikov, nad Freddi-jevim performerstvom na nastopih bil navdušen, kot razlaga njegova izjava: ''od vseh teatralnih rock performerjev, je Freddie show ponesel najdlje … in preko roba. Videl sem ga v živo samo enkrat in imel je občinstvo v dlani ene roke …'' Brian May opisu pristavi še: ''zadnja oseba na najbolj oddaljenem stojišču na koncu stadiona se je počutil, kot da je povezan …''. Eden njegovih najboljših nastopov je bil leta 85 na Live Aid pred 72.000 oboževalci. Njegov vokal iz capella sekcije koncerta je postal znan kot ''nota, slišna po vsem svetu'', koncert pa je oklican za najboljši koncert v zgodovini rock glasbe. Freddie je rad nastopal in je v svoji karieri pel na več kot 700 koncertih, po navadi pred velikimi množicami. Kot glasbenik je inspiracijo iskal pri takratnih glasbenikih: The Who, The Beatles, Jimi Hendrix, David Bowie in Led Zeppelin, napisal in igral pa je klavirske naloge pri pesmih "Killer Queen," "Bohemian Rhapsody," "We Are the Champions," "Somebody To Love" in "Don't Stop Me Now.", ter kitarske pri "Ogre Battle" in "Crazy Little Thing Called Love". Kot pevec pa je očitno iskal vzornike pri opernih pevcih, saj najdemo eden in edini primer prirejanja vokalov v pesmi It's a hard life in sicer v uvodnem delu. Original prihaja s strani Ruggero-a Leoncavallo-a in skladbe Vesti La Giubba iz njegovega najbolj znanega dela Pagliacci.
Današnjo oddajo posvečamo legendi glasbene scene, ki je preminila na božični dan pred natanko desetimi leti, James Brown-u. James Brown je seveda vsem dobro znan, saj gre za enega pomembnejših figur v razvoju funka, plesne glasbe in mnogih drugih žanrov, njegova preko šest desetletij trajajoča kariera pa mu je prislužila naziv boter Soula. Skladno s tem, so se po njem zgledovali mnogi kasnejši artisti, še več, njegove pesmi so izredno radi semplali, tako da je povezava Browna s tematiko naše oddaje še posebej močna. Browna najdemo na samem vrhu lestvice najbolj semplanih in prirejanih artistov vseh časov, ki smo jo predstavili lani. Število uporabljenih semplov iz njegovih pesmi krepko prekaša vse ostale konkurente, četudi ne upoštevamo druge pogosto semplane produkcije, s katerimi je tesno povezan: Lyn Collins in njena pesem Think (about it), pesmi skupine The JB's ter pesem Hot Pants njegovega tesnega sodelavca Bobby Byrda. Kljub konfliktom sta vseskozi ostala v dobrih odnosih in mnoge pesmi, kot je na primer "Get Up, Get into It, Get Involved", so njuno skupno delo. Pesem je leta 70 izdana kot dvojni singl, prvič se pa na albumu pojavi na kompilaciji leta 86, In the Jungle Groove, ki jo je Brown izdal, da vnovči svojo popularnost v hip-hop sceni takratnega časa, ko je ugotovil, da njegova dela semplajo tako rekoč vsi na sceni. Seznam James Brown-ovih pesmi, s katerih so kasnejši artisti črpali semple presega format te oddaje, zato poleg že omenjenih omenimo le tiste najbolj izstopajoče: Payback, The boss, Say it loud …, Get on a good foot, Get up offa that thing, Make it funky in Funky president. Pesem Funky President s podnaslovom (People It's Bad) je Brown izdal leta 74 in z njo zasedel četrto mesto na RNB lestvici in je izdana na Reality albumu, ki ni požel večjih uspehov. Za konec pa se posvetimo še pesmi "Funky Drummer", ki je posneta leta 69, torej že v njegovih zrelih ustvarjalnih letih. Ni bila izrazito komercialno uspešna pesem in je albumsko izdajo doživela šele na omenjeni Jungle Groove kompilaciji. Je pa njen uspeh iz vidika vpliva na kasnejši razvoj glasbe bistveno večji kot pri drugih njegovih pesmih. Sama pesem sloni na ponavljanju groova z raznimi vložki instrumentov. Brown-ovi vokali so namenjeni predvsem spodbujanju ostalih članov ter so postranskega pomena. Ni pa postranskega pomena bobnanje, za katerega je odgovoren Clyde Stubblefield. Stubblefieldov ritem je sicer nastal tudi po Brownovih navodilih in ni čisto avtorsko delo bobnarja, temveč bolj Browna, je pa sama izvedba bobnarja Browna tako navdušila, da je pesem posvetil njemu – Funky Drummer-ju. Sam sempl tega bobnarskega ritma je tako pogost, da je neke vrste glasbeni kliše in najdemo omenjanje tega sempla delno v sarkastičnem smislu. Bobnarja, Clyde-a Stubblefield-a, se je na podlagi tega sempla tudi uradno prijel vzdevek Funky Drummer, kar je ta pridno izkoristil za nadaljevanje svoje kariere, kot na primer pri poimenovanju svojega prvega solo albuma Revenge of the Funky Drummer iz leta 97. Vsaj to je Clyde imel od svojega sodelovanja z Brownom, saj kolikor je znano, Brown svoje glasbenike ni razvajal. Tudi glasbeniki z velikim vplivom na njegovo glasbo, kot je bil Clyde, niso videli niti centa iz naslova avtorskih pravic ali uporabe sempla.
Neveljaven email naslov