Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
Ringu Tulku Rinpoče, tibetanski budistični učitelj linije kagju, je na inštitutu za tibetologijo v Sikkimu in sanskritski univerzi v Varanasiju v Indiji študiral vse linije izročil tibetanskega budizma, že 25 let piše učbenike za študij tibetanščine, pa tudi knjige o budizmu za odrasle in otroke. S profesorjem tibetanskih študij v Sikkimu, ki veliko predava po svetu in se udeležuje medverskih in znanstvenih srečanj, se je o reinkarnaciji in o karmi pogovarjala Špela Šebenik. Ta dva koncepta sta namreč v tibetanskem budizmu in budizmu nasploh povezana. In če je ideja karme že sprejeta v naše besedišče, to nekoliko manj velja za reinkarnacijo, ki v sebi vsebuje idejo cikličnosti, značilno za predkrščanska verovanja. Kako torej karmo in reinkarnacijo razumejo v tibetanskem budizmu, bomo izvedeli v pogovoru z Ringu Tulku Rinpočejem.
V krščanski sakralni arhitekturi vzhoda in zahoda sta se od 7. stoletja dalje vedno jasneje izrisovali dve teološki ideji bogoslužnega prostora. Vzhodna teologija je videla cilj kristjana v njegovi soudeleženosti pri življenju Svete trojice in je dajala posebno mesto Svetemu Duhu, na krščanskem zahodu pa je vse jasneje izstopal motiv poti, ki je vernika usmerjal skozi tuzemsko trpljenje proti sreči večne blaženosti. Različni teološki poudarki se že zelo zgodaj odražajo tudi v arhitekturnih značilnostih bogoslužnega prostora. Gost oddaje je arhitekt dr. Leon Debevec.
Filokalija je izraz znan predvsem kot naslov najslavnejše zbirke mističnih in asketskih spisov. Deli zbirke, ki so v času razsvetljenstva postavili povsem drugačno »enciklopedijo« tradicionalne vzhodno-krščanske vednosti o molitvenem in duhovnem življenju, so bili prevedeni tudi v slovenski jezik. Podrobneje v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Depresija je bolezen sodobnega sveta in postaja vedno bolj razširjena. Označuje jo žalost, izguba interesov, slaba samopodoba, občutek utrujenosti in slaba koncentracija. Človeku vzame energijo in voljo do dela. Če je depresija huda, lahko vodi v samomor. Po podatkih WHO trpi za depresijo vsaj 350 milijonov ljudi, skoraj milijon pa si vsako leto zaradi te bolezni vzame življenje. Kako lahko duhovnost in vera pomagata poiskati izgubljeno upanje in nov smisel življenja? Gost oddaje je klinični psiholog dr. Janez Mlakar.
Leta 1303, po smrti papeža Bonifacija VIII., se je v Cerkvi začela nekakšna dekadenca, ki je dosegla svoj višek s preselitvijo papeštva v Francijo. Z imenovanjem dveh papežev se je Cerkev razdelila: nekateri so priznali rimskega, nekateri pa avignonskega papeža. V teh kaotičnih razmerah se razraste prodaja Cerkvenih služb, zaradi vzdrževanja dveh papeških dvorov pa se poviša tudi Cerkveni davek. Ko kardinali imenujejo še tretjega papeža, je zmeda popolna. Proti temu stanju nastopi vrsta reformnih gibanj, ki kulminirajo v zahtevah Martina Lutra. Gost oddaje je zgodovinar dr. Janez Mlinar.
Družbo apostolskega življenja lazaristov je pred skoraj štiristo leti ustanovil Vincencij Pavelski. Med bolj znanimi Slovenci, ki danes pripadajo tej družbi sta tudi kardinal Franc Rode in misijonar Pedro Opeka. Mogoče manj znan pa je slovenski javnosti argentiski Slovenec Tomaž Mavrič, ki je pred kratki postal vrhovni predstojnik vseh lazaristov na svetu. Z njim se je v Rimu pogovarjal Janko Petrovec.
Ep o Gilgamešu velja za najstarejšo junaško-mitološko pesnitev in naj bi nastal okoli leta 2000 pred Kristusom, nekaj stoletij pred hebrejsko Biblijo. Dvanajst klinopisnih tablic vsebuje nekatere teme in motive, ki so presenetljivo podobni svetopisemskim zgodbam. Med bolj znanimi je opis, kako kralj Gilgameš sreča Utnapištima, nekakšen noetovski lik, ki zgradi ladjo, nanjo vkrca ljudi in živali, in jih tako reši pred vesoljnim potopom. So svetopisemske zgodbe samo prepis Mezopotamskih mitov? Gost oddaje je biblicist dr. Marijan Peklaj.
Pred 80. leti je mučeniške smrti umrl blaženi Zefirin Giménez Malla imenovan tudi El Pelé. Izhajal je iz družine španskih Romov in je mladost preživel kot nomadski trgovec s konji. Pozneje je začel vsak dan zahajati k maši, postal je član Frančiškovega tretjega reda in je rad molil rožni venec. Čeprav je bil Zefirin nepismen in je pripadal manjšinskemu romskemu narodu, je s svojo vero pričeval za Kristusa. Gost oddaje je koordinator za pastoralo Romov Peter Kokotec.
Poleg italijanskega mesta Assisi se nahaja bazilika sv. Marije Angelske, pod njeno kupolo pa stoji kapelica Porciunkula, v kateri naj bi leta 1208 doživel spreobrnjenje sv. Frančišek Asiški in kjer so se zbirali že njegovi prvi bratje. V Assisiju letos praznujejo 800-letnico porciunkulskega odpustka, saj je leta 1216 papež Honorij III. podelil poseben odpustek vsem tistim, ki so obiskali cerkev, se spovedali in pokesali. Pozneje se je ta odpustek razširil na frančiškanske cerkve, sčasoma pa tudi na vse župnijske cerkve. Gost p. Primož Kovač nam je predstavil zanimivo zgodbo Porciunkule in posebnega odpustka.
Podobo psihoterapije v veliki meri spreminja razširjenost čuječnosti. Prinaša namreč opozorila na v družbi zanemarjene in spregledane dimenzije, kot so usmerjenost na telo in pomen telesnih občutij, kot tudi na soočanje in sprejemanje življenjskih danosti.
Trpljenje kot temeljni vidik človekovega bistva je neločljivo povezano z ljubeznijo. Hkrati pomeni pozitivno razsežnost človekovega življenja, saj je prav v njem človek »najbolj edinstven, subjektiven, nenadomestljiv in sam«. O smislu pa tudi nesmislu trpljenja v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
»S seboj prinesite Sveto pismo, spalno vrečo, copate, zvezek in pisalo,« se navadno glasijo navodila, ki tudi v letošnjem počitniškem času vabijo v različne centre duhovnih vaj. Trening lahko poteka skupinsko, nekateri pa si raje privoščijo osebnega (duhovnega) trenerja. Med različnimi vrstami vaj se čedalje več ljudi odloča za duhovne vaje v tišini. V pogovoru z dolgoletno duhovno voditeljico s. Štefko Logar tudi o tem, koliko se splača zapravljati čas v enotedenskem molku.
Le kdo ne pozna zgodbe o princu Siddharti, ki je pred 2.600 leti v iskanju resnice opustil življenje plemiča, nato pa po več letih v Bodgaji doživel razsvetljenje in tako postal Buda, »prebujen«? Rodil se je budizem, Budova učenja pa so se prek učencev in ustnega izročila ohranila vse do danes. V 7. stoletju so prišla na tibetansko planoto in danes je tibetanska tradicija budizma – zaradi dalajlame – ena izmed najbolj poznanih. Pa jo res poznamo? Špeli Šebenik je osnovne pojme in značilnosti razložil Gjalton Rinpoče. Rinpoče pomeni »nekdo, ki je dragocen«, modrec, mojster. In Gjalton Rinpoče je med drugim mojster meditacije in vizualizacije med obredi. Živi v samostanu Sherab Ling v Indiji, v enem izmed najpomembnejših tibetanskih samostanov, ki je tudi eden od sedežev karma kagju veje tibetanskega budizma.
»Iščemo dobro vzgojene gospodične, ki razumejo več jezikov ali so posebno spretne v matematiki«, je bilo zapisano v oglasu, ki je vabil dekleta v Družbo sv. Petra Klaverja za afriške misijone. Ženske, ki so se prostovoljno odločile za delo v Klaverjevi družbi, so se imenovale sodalinje ali pomožne misijonarke in so bile usmerjene v pomoč misijonarjem in misijonskim ustanovam v Afriki. Družba je imela v prvi polovici 20. stoletja svojo podružnico tudi v Ljubljani in je bila vpeta v mednarodno organizacijo s centralo v Rimu. Ob odprtju priložnostne razstave »Odmevi Afrike« v Muzeju krščanstva na Slovenskem se je z avtorjem razstave, kustosom za afriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Markom Frelihom pogovarjal Peter Frank.
Huiji, kitajsko govoreča etnoreligiozna manjšina, prevprašujejo in oblikujejo svoje identitete kot moderni, izobraženi kitajski državljani ter hkrati pobožni, krepostni muslimani. Kako se globalne transformacije odražajo v izkušnjah ljudi na obrobjih Kitajske in islamskega sveta v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman. Gostja: dr. Maja Veselič
Ob deseti obletnici celjske škofije je dr. Bogdan Kolar, profesor zgodovine na Teološki fakulteti v Ljubljani, napisal knjigo Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije. V njej je zbral in na novo ovrednotil obsežno zgodovinsko gradivo in dogajanje, od začetkov in prvih sledov krščanstva na Celjskem v antični rimski dobi, prek srednjega in novega veka vse do današnjih dni. Iz sive davnine se tako znova dvigajo stebri začetkov krščanstva na tleh današnje celjske škofije.
Družbena vloga duhovnika, ki je nekoč veljal toliko kot drugi gosposki naslovi, se je v zadnjem stoletju močno preoblikovala. Zakaj torej postati duhovnik? Obstaja racionalni odgovor na to vprašanje? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman. Gost dr. (iz molekularne biofizike in biokemije) Janez Jurij Arnež
Človek je kot družbeno bitje postavljen pred izbiro bolj ali manj dobrega načina sporazumevanja. Ta komunikacija, ki v širšem pomenu presega samo mehansko prenašanje sporočil, odpira tudi možnost za skupni prostor srečevanja ljudi, jezikov, verovanj in občutij. Kakšno mesto ima etika v komunikaciji in katera so načela dobre komunikacije? Gost oddaje je dr. Dean Komel.
V času, ko se svet vrti vedno hitreje, ko so včerajšnji dogodki danes že skoraj pozabljena zgodovina, ko se s klikom sprehodimo po spletnem vesolju, se zdi, da je kakršna koli (vse)življenjska odločitev omejitev te človekove dinamične svobode. Je zaveza »za vse življenje« sploh še smiselna ali pa je v času nenehnih sprememb za človeka še toliko potrebnejša? Gost: moralni teolog, dr. Ivan Štuhec.
Kakšno je pojmovanje čuječnosti v islamski tradiciji, predvsem islamski mistiki? Ob pogledu na izvorna arabska besedila islamskih mistikov je opaziti dve pomembni duhovni tehniki, ki ju običajno najdemo tudi na seznamu duhovnih postajališč, ki jih mora mistik doseči na svojem duhovnem vzponu. Z islamologom mag. Raidom Al-Daghistanijem se bo pogovarjal Marko Rozman.
Neveljaven email naslov