Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
V tokratni oddaji Sedmi dan boste lahko slišali povzetek oddaj iz druge polovice sezone v letu 2015. Z gosti smo se med drugim pogovarjali o temeljnih človekovih vprašanjih s stališča duhovnosti in drugih humanističnih ved. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
V tokratni oddaji Sedmi dan boste lahko slišali povzetek oddaj iz druge polovice sezone v letu 2015. Z gosti smo se med drugim pogovarjali o temeljnih človekovih vprašanjih s stališča duhovnosti in drugih humanističnih ved. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Dr. Anton Jamnik je po duhovniškem posvečenju leta 1987 sprva deloval kot kaplan in nadškofijski tajnik. Pozneje je poučeval filozofijo na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, z doktorsko disertacijo Rawlsov poskus etične utemeljitve liberalizma pa je na Teološki fakulteti v Ljubljani postal izredni profesor za filozofijo in etiko. Potem ko ga je papež Benedikt XVI. imenoval za škofa, je bil januarja leta 2006 v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani tudi posvečen. Pri Slovenski škofovski konferenci je odgovoren za mednarodno sodelovanje, univerzitetno pastoralo ter kulturo kot prostor dialoga. Ob deseti obletnici škofovskega posvečenja s škofom Jamnikom o tem, kaj je zaznamovalo njegovo dosedanje delo.
Mark Tulij Ciceron velja za enega najspretnejših umov rimske kulture. V današnjem času je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka ter svojih filozofskih in političnih spisov. Več v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Prekmurski pisatelj, prevajalec in katoliški duhovnik Lojze Kozar je v slovensko literaturo uvedel prekmursko-goričko pokrajino s Porabjem. V svojih delih je orisal življenje in stisko tamkajšnjih ljudi, obenem pa vpletel avtobiografske podrobnosti. Napisal je več verskih priročnikov in spisov, bil pa je tudi zbiratelj narodne pesmi iz Prekmurja in Porabja. 8. decembra se je zanj začel škofijski postopek za blaženega.
Postavljanje jaslic ima po svetu in tudi pri nas dolgo tradicijo. Poleg bolj ali manj miniaturnih oblik so v zadnjih letih pri nas vse pogostejše žive jaslice. Pri drugih narodih je jasličarsko izročilo močno v Avstriji, Italiji in Nemčiji, najmočnejše pa je na Bavarskem, Tirolski pa tako nekateri pravijo dežela jaslic. O pomenu jaslic v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
V angleškem zgodovinopisju velja sv. Beda Častitljivi za najbolj znanega srednjeveškega zgodovinarja, saj je bila njegova Cerkvena zgodovina zelo pomembna za razvoj angleške nacionalne identitete in oblikovanje angleškega naroda. V svojem monumentalnem delu opisuje spopad med keltskim in rimskim krščanstvom ter dogodke, po katerih so na britansko ozemlje preseljena germanska plemena proti koncu 6. in na začetku 7. stoletja sprejela krščanstvo. Po njegovi zaslugi je računanje let po Kristusu postalo najbolj razširjeno v srednjem veku in se je ohranilo vse do današnjih dni.
Letos mineva 500 let od rojstva ene najbolj znanih žensk 16. stoletja, pa tudi ene izmed najbolj izstopajočih literarnih osebnosti obdobja španske »zlate dobe«, sv. Terezije Avilske. O tem, kako sta si španska mistikinja in filozof Ludwig Wittgenstein – kljub zgodovinski oddaljenosti in nazorskim razlikam – pravzaprav podobna pri iskanju jezikovne poti, da bi ubesedila svoje temeljne miselne in življenjske uvide, poslušajte v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
V Ljubljani so se jezuiti za stalno naselili leta 1597 in takoj začeli graditi kolegij – prvo visokošolsko ustanovo na področju današnje Slovenije. Sredi 17. stoletja se je v njem šolalo okrog 700 otrok, v začetku 18. stoletja pa že več kot 900. Vzpostavili so napreden vzgojno-izobraževalni sistem, ki je močno prekašal prejšnje šolske strukture in v pedagoške aktivnosti vnesel nove poudarke.
Janez Evangelist Krek je bil ena najpomembnejših osebnosti na političnem, gospodarsko-socialnem in izobraževalnem področju v začetku 20. stoletja. Ob poučevanju fundamentalistične teologije in tomistične filozofije na ljubljanskem bogoslovju se je uveljavil tudi kot publicist, organizator in politik. Velja za začetnika katoliškega socialnega nauka, saj je na podlagi okrožnice Rerum Novarum papeža Leona XIII. zahteval večjo dejavnost Cerkve pri reševanju socialnih vprašanj.
Edinstvena pot doživetja Indije in vzhodne modrosti vodi skozi ašrame – posebna duhovna in družbena okolja. Kaj pomenijo za indijske hindujce, budiste in kristjane? Kaj lahko prispevajo k sodobnim kulturam? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Škof Anton Bonaventura Jeglič velja za enega najdejavnejših škofov v malo več 550-letni zgodovini ljubljanske škofije in eno ključnih osebnosti prve tretjine 20. stoletja. Svoj čas je zaznamoval ne le v cerkvenih krogih, ampak tudi na političnem, kulturnem, delavskem, šolskem in na gospodarskem področju. Čeprav je bil Jeglič vsestranska osebnost, je v svojem dnevniku potožil, da nima človeka, ki bi se mu lahko popolnoma zaupal in mu povedal svoje preizkušnje in dvome. Zato je njegov edini pravi zaupnik postal njegov dnevnik, v katerem piše tudi o svojih razmišljanjih, načrtih, dilemah, stiskah in strahovih.
Krščanstvo se v družbenem okolju predstavlja kot posrednik vere in odpuščanja. Podobne cilje pa si zastavlja psihoterapija, ko si prizadeva izboljšati in ohranjati človekovo duševno zdravje. Stališča, ki se kažejo v odnosu psihoterapije do tradicionalnih duhovnih prizadevanj – vključno s krščanskimi – so lahko zelo različna. O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Človek je dialoško bitje, ki se skozi besedo razodeva in oblikuje. Hkrati ni zgolj dajalec, je tudi prejemnik. Tako z drugimi odkriva življenje, poglablja odnose in postaja eno. Dialog kot prostor transcendentnega in presežnega predstavlja področje, kjer človek postaja človek. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Najstarejša krščanska besedila izvirajo iz vrst Jezusovih učencev in drugih sodobnikov, ki so širili njegov nauk. Večino teh besedil je Cerkev sprejela kot svete knjige v kanon Nove zaveze, nekatera pa so dobila predznak spornosti. Tako imenovana apokrifna besedila kljub temu kažejo veliko oznanjevalno sorodnost s kanoničnimi spisi in so rezultat istega vrenja, ki ga je povzročilo življenje in delovanje Jezusa iz Nazareta.
Anton Martin Slomšek je poznan kot zavetnik učiteljev, vzgojiteljev in katehetov. V Društvu katoliških pedagogov Slovenije vsako leto ob njegovem godu pripravijo raznovrstne izobraževalne vsebine, ki so namenjene vsem pedagogom. Kakšno je poslanstvo sodobnega katoliškega pedagoga in kako se prepleta s krščanskim naukom?
Nedavno se je na Otočcu končala pravoslavna konferenca, na kateri so obravnavali tematiko preučevanja religije in kultov. V povezavi s tem in še drugimi aktualnimi tematikami se bomo pogovarjali z aktualnim patriarhom zagrebško-ljubljanske metropolije Porfirijem Perićem. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
»Imej srce, polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih, ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …« Ta naročila je svojemu sinu v oporoki zaupal francoski kralj Ludvik IX., ki je bil že nekaj let po smrti razglašen za svetega. Kako je mogoče biti svetnik tudi na kraljevskem prestolu?
Papež Frančišek je pred kratkim reformiral kanonski postopek o primerih ugotavljanja ničnosti zakona, kot ga določa Zakonik cerkvenega prava. S prenovo želi pospešiti sam postopek in ga narediti dostopnejšega. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Jezuitska služba za begunce je mednarodna organizacija, katere glavni namen je pomagati prebežnikom, prosilcem za mednarodno zaščito, beguncem in migrantom. Na kakšen način zagovarjajo njihove pravice in kakšna je vloga organizacije danes, prisluhnite v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Neveljaven email naslov