Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
V Cerkvi na Slovenskem čez dobro desetletje pričakujejo občutno zmanjšanje števila duhovnikov. Iz tistih dežel, kjer je pomanjkanje že sedaj veliko, prihajajo opozorila, da vse to občutno vpliva na delo duhovnikov. O tem, kakšna bo njihova vloga v prihodnosti v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Ena najzačilnejših podob prvega krščanstva predstavlja rimska mučenka sveta Cecilija. Kako velik pomen je imela v prvi Cerkvi, kaže dejstvo, da je v kripti pokopana med papeži, škofi in mučenci. Poznamo pa jo predvsem kot zavetnico glasbe. O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Plenus venter non studet libenter«, poln trebuh noče študirati, pravi škof dr. Smej, ki v 93. letu še vedno piše znanstvene članke, predava, prevaja iz grščine in latinščine ter počne še veliko drugega. Priljubljeni mariborski pomožni škof nagovarja s svojo skromnostjo in asketskim življenjem.
Svetovna luteranska zveza (SLZ) je združenje nacionalnih in regionalnih krščanskih Cerkva, ki slonijo na luteranskem izročilu. Zveza (sprva društvo) je bila ustanovljena leta 1947 v Lundu na Švedskem. Trenutno je vanjo vključenih 144 cerkva iz 79 dežel, to je približno 72 milijonov kristjanov. O temeljnih izhodiščih in ciljih SLZ častni škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji, mag. Geza Erniša.
»Delaj dobro, varuj se hudega« je temeljno etično načelo, ki ga najdemo v vseh velikih religijah. Dejanja imajo svoje posledice; dobro se vrača z dobrim, hudo s hudim. To naj bi človek občutil že v zemeljskem življenju, še posebej pa v posmrtnem življenju. Katoliška eshatologija govori o treh stopnjah posmrtnega življenja. Nebesa in pekel naj bi bila dokončni stopnji bivanja duše, vice pa le prehodno stanje na poti v nebesa. Gost: patrolog p. dr. Miran Špelič. Vir fotografije: wikimedia commons
Odnos do drugače verujočih je ena od osrednjih tem v Trubarjevih spisih. Ti so pravi kalejdoskop individualnih in stereotipnih slovenskih pogledov na »turško vprašanje«. Če so bili Turki za bolj radikalne nemške reformatorje sovražnik številka ena, je Trubarjev pogled večplasten. S kulturnim in literarnim zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem se je pogovarjal Peter Frank.
Mineva 140-letnica rojstva duhovnika, publicista in narodnega buditelja Jožefa Klekla. Poleg pastoralne in založniške dejavnosti se je ukvarjal tudi s politiko, zavzemal se je za siromašne kmete in ustanovil hranilnico ter agrarno zadrugo. O življenju in delu Jožefa Klekla smo se pogovarjali z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom. Pogovor vodi Boštjan Debevec.
Po tem, ko sta bila spomladi za svetnika razglašena papeža Janez Pavel II. in Janez XXIII., pa bo v tem mesecu za blaženega razglašen tudi Pavel VI. S papeškim službovanjem je pričel v viharnih 60. letih prejšnjega stoletja in med drugim dokončal 2. Vatikanski koncil. Več o njegovem življenju in delovanju v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Kraj, kjer muslimani že stoletja opravljajo Hadž - obred romanja v Meko, predstavlja Kaba. Zgradba je pokrita z zlato izvezenim črnim pregrinjalom, proti kateri so obrnjeni vsi muslimani sveta v času njihove molitve. O osrednji točki Meke podrobneje v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Anton Martin Slomšek, zavetnik šolarjev, učiteljev in vzgojiteljev, je bil prepričan v potrebnost šole in dobre vzgoje. Pred 150 leti je zapisal: »Kdor ima srce mladih ljudi v svojih rokah, lahko skrbi za boljšo bodočnost«. Kaj pa je poslanstvo sodobnega pedagoga in kje se danes srečujeta izobraževanje in vzgoja? Ali učitelji še vedno vzgajajo in skrbijo za boljšo prihodnost? S Heleno Kregar, podpredsednico Društva katoliških pedagogov Slovenije in Slavkom Rebcem, rektorjem škofijske gimnazije v Vipavi, se je pogovarjal Peter Frank.
Vera in kultura, ateizem, svetovna verstva, dialog z neverujočimi; to so bila glavna področja, s katerimi se je ukvarjal kardinal dr. Franc Rode. Že v doktorski disertaciji je obravnaval modernistične tokove v okviru Katoliške cerkve, pozneje pa je na ljubljanski teološki fakulteti predaval o modernem ateizmu in soočenju teologije z sodobnimi miselnimi tokovi. Ob njegovem življenjskem jubileju se bomo s kardinalom pogovarjali o razmerju med vero in kulturo nekoč in danes.
Izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar je v Sloveniji malo znan. Šele ob letošnji 200. obletnici njegovega rojstva je širša javnost lahko spoznala neprecenljivo vrednost Puharjeve zapuščine. Poleg fotografskih veščin je obvladal tudi številna druga področja. Posvečal se je slikarstvu, tehniki, kemiji, astronomiji, pesništvu, glasbi, jezikom in še marsičemu. Večkrat spregledan pa je tudi njegov osnovni poklic – poklic duhovnika. O tem, kdo vse je bil Janez Puhar, bo spregovoril avtor knjige o Puharju, dr. Damir Globočnik. Pogovor vodi Boštjan Debevec.
Vernost v splošnem pozitivno vpliva na posameznika in prispeva k njegovi blaginji. Verska prepričanja pa lahko postanejo tudi opravičilo za vedenje, ki ga lahko opredelimo kot vrsto čustvene zlorabe. O soočanju s posledicami zlorab v oddaji Sedmi dan, ki jo tokrat pripravlja Marko Rozman.
Zakonska zveza med možem in ženo je sklenjena dosmrtno in je po cerkvenem pravu naravnana na blagor zakoncev in rojstvo otrok. Ker je za veljaven zakon treba izpolnjevati več pogojev, je lahko zakonska zveza tudi neveljavna ali nična. Statistike na cerkvenih sodiščih kažejo, da je simuliranje poročne privolitve poleg psihičnih vzrokov najpogostejši razlog za neveljavnost zakona. Kaj pomeni hliniti privolitev in kako poteka dokazovanje ničnosti na sodišču, bo predstavil cerkveni pravnik dr. Andrej Saje.
Življenje francoske filozofinje in krščanske mistikinje Simone Weil je vsekakor znano po izjemnem sočutju do trpečih ljudi. Njeno življenjsko pot so zaznamovale predvsem verske in mistične tematike. Simone Weil je pisala celo življenje, večina njenih spisov pa je pritegnila večjo pozornost šele po njeni smrti. Čeprav so jo opisovali kot čudakinjo, brez smisla za humor, je navduševala z veliko naklonjenost do tistih, ki so jo poznali. Albert Camus jo je opisali kot "edinega velikega duha našega časa«. Več v oddaji Sedmi dan, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Čeprav je o Marijinem življenju zelo malo znanega in jo Sveto pismo predstavlja zlasti v senci njenega sina Jezusa, zaseda Marija pomembno mestu v krščanskem nauku. Dogme oziroma verske resnice o Mariji dopolnjujejo številne liturgične hvalnice, likovne upodobitve in razvita ljudska pobožnost. Mariologijo, teološko vejo, ki preučuje verski pomen Marije in njeno vlogo pri odrešenju, je predstavil dr. Anton Štrukelj.
Mistična doživetja so od nekdaj burila duhove. Redki posamezniki naj bi doživljali nenavadne pojave kot so: levitacija, bilokacija, stigme, zamaknjenja, videnja … V zgodovini je prihajalo tudi do številnih zlorab, obstajajo pa primeri, ki jih medicinska znanost ni znala razložiti. Širši javnosti malo znana je slovenska mistikinja Magdalena Gornik z Gore pri Sodražici, ki je živela v 19. stoletju. Ko je bila stara 11 let, naj bi doživela prvo srečanje z devico Marijo, od 13 leta naprej pa naj bi živela le še od evharistije in skrivnostne jedi, ki jo je prejemala v zamaknjenju. Skoraj 50 let, vse do smrti, pa naj bi imela tudi stigme. Gostja: Martina Kraljič.
Po svetu vsako leto potekajo verski festivali za mlade, ki so organizirani bodisi na lokalni ali mednarodni ravni. Konec julija in v začetku avgusta se v Medjugorju odvija zdaj že tradicionalni Mednarodni festival mladih, kjer se 50.000 mladih s celega sveta druži ob raznih dogodkih, molitvah in glasbi. Za marsikaterega takšno druženje pomeni prvi stik s širšo krščansko skupnostjo tudi na mednarodni ravni. O tem, kakšno mesto predstavlja izkušnja skupnosti v verskem razvoju in pri pastoralnem delu, se je s patrom dr. Andrejem Šegulo pogovarjal Peter Frank.
Eberhard Schockenhoff je profesor moralne teologije na Univerzi v Freiburgu. Pred kratkim je med obiskom v Sloveniji predstavil knjigo Etika življenja. Obsežna monografija predstavlja različne argumente o bioetičnih vprašanjih s katoliškega stališča. Profesor se je dotaknil tudi številnih proceduralnih in pravnih zapletov v odnosu pacient - zdravnik. V nekaterih poglavjih knjige lahko preberemo tudi o ubijanju in smrtni kazni. Več v oddaji Sedmi dan, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Perun je v slovanski mitologiji bog gromovnik, s tem pa tudi bog ognja in dežja. Njegov kult je bil razširjen predvsem med vzhodnimi Slovani, v obdobju dvoverja pa ga je zamenjal starozavezni mož sv. Elija ali Ilj, ki goduje 20. julija. V Bibliji namreč beremo, da se je Elija na gorečem vozu dvignil v nebo, kar spominja na bliskanje med nevihto in na nekdanjega boga Peruna. Gostja oddaje je podpredsednica društva Slovenski staroverci Irena Urankar.
Neveljaven email naslov