Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
V Mursko soboški škofiji so v teh dneh zaključili škofijski postopek za beatifikacijo božjega služabnika Danijela Halasa. Priljubljeni prekmurski duhovnik, ki se je rodil v začetku 20. stoletja, je bil zavzet dušni pastir, posebej priljubljen pa je bil tudi med mladimi. Zaradi domnevnega sodelovanja s komunisti so ga leta 1941 zaprli Madžari, pozneje pa je padel v nemilost pri partizanskih aktivistih. Marca 1945 so ga ubili neznanci in njegovo truplo vrgli v reko Muro. Spregovorili bomo o Halasovem življenju, ter o postopku za beatifikacijo.
Nacionalsocializem je zaživel v katoliškem in protestantskem okolju. Hitler je v svoj program vključil tudi boga in izrecno poudarjal, da stoji proti brezboštvu. Ob tem se poraja vprašanje, kakšen je bil pravzaprav ta Hitlerjev bog? In kako se lahko skladata Kristus in nacizem? Gost oddaje je sociolog prof. dr. Marko Kerševan.
Monarhična struktura vodstvenih služb je v Cerkvi prisotna že od začetka, zato tudi velja, da ni Cerkve brez škofa in ni škofa brez Cerkve. Čeprav je postopek posvečenja praktično isti že skoraj 2000 let, pa so prva stoletja zaznamovale ugrabitve škofov, nasilne posvetitve in protipravna škofovstva. Kakšne so torej naloge, orodja in namen škofa? V kakšno pomoč je škof skupnosti in kdo je pristojen, da ga imenuje? Gost oddaje je profesor za patrologijo p. dr. Miran Špelič.
Samomor je večplasten fenomen, ki pomeni eno večjih bolečih ran sodobne družbe. Velik izziv tako še vedno ostaja ozaveščanje te problematike oziroma iskanje rešitve, kako ga preprečevati. Čeprav je Cerkev samomor zavračala in branila življenje, poizkuša v današnjih časih pokazati predvsem usmiljenje in razumevanje. Da je človek bitje smisla, ki išče samo bistvo svojega bivanja, in o tem, kako mu religija lahko pomaga odkrivati ta smisel, se bomo pogovarjali s filozofinjo in teologinjo Matejo Pevec Rozman. Oddajo vodi Marko Rozman.
Šiizem je s približno deset odstotkov vernikov druga največja veja islama za večinskim sunizmom. Je državna vera v Iranu, večinski delež pa ima v Iraku in nekaterih drugih državah. Šiizem odpira pogled na nekoliko drugačen islam, ki se kaže že pri branju in interpretaciji Korana, razlike pa se kažejo tudi pri drugih verskih vprašanjih. Gost oddaje bo teolog, misijonar in publicist dr. Drago Ocvirk.
Računalniške igre so sestavni del moderne družbe, vendar jih še nihče ni poglobljeno teološko raziskal. Z združevanjem slike, zvoka in pripovedi ponujajo igre posamezniku aktivno vključevanje v dogajanje, posledica tega pa je izpolnitev njegovih želja. So nekakšna kopija človeškega življenja. Izražajo hrepenenje po nečem, kar nas presega. Več v pogovoru s teologom Aljažem Pečkom. Pogovor vodi Marko Rozman.
Logoterapija poudarja, da človek ni samo nagonsko bitje, ki bi mu bilo v prvi vrsti pomembno le zadovoljevanje osebnih potreb, gonov in želja, ampak je predvsem vrednostno bitje, bitje smisla, ki sta mu bistveni uresničevanje vrednot in iskanje smisla. Gost oddaje je predstojnik Nacionalnega inštituta za psihoterapijo in predavatelj na fakultetah v Novi Gorici, Ljubljani in Novem mestu dr. Sebastjan Kristovič.
Nedavno je bil slovenski javnosti predstavljen prevod poslanice papeža Frančiška ob svetovnem dnevu miru, pod naslovom Bratstvo, temelj in pot do miru. V njej sedanji papež posebej opozarja, da je bratstvo utemeljeno v skupnem presežnem očetovstvu. Bratstvo je zato eno od ključnih poti in sredstev za gradnjo miru. O tem ali je to besedilo mogoče razumeti kot novo Frančiškovo presenečenje, ki jih je bilo doslej v slogovnem in vsebinskem smislu že veliko, se bomo pogovarjali z urednikom zbirke Cerkveni dokumenti, dr. Rafkom Valenčičem.
Svetovne religije so bile tisočletja nosilke etike in morale. Avtoriteta, ki takšni etiki zagotavlja pravičnost, je transcendenca oziroma Bog. Nemški filozof Immanuel Kant pa z mislijo »Delaj tako, da bo tvoje ravnanje lahko zakon za vse ljudi« odpira možnost tudi tako imenovani sekularni etiki. Je etika brez religijske podstati sploh mogoča? O tem s filozofom in teologom dr. Janezom Juhantom.
Leto 2013 je bilo prelomno na marsikaterem področju. Gospodarski krizi še ni videti konca, veliko se govori o spremembah predvsem o spremembah o etiki o pravični porazdelitvi dobrin.
V svetem pismu stare zaveze najdemo kar nekaj odlomkov, ki govorijo o pričakovanju Mesije. V času rimske okupacije pa so mnogi verjeli, da bo Odrešenik tisti, ki bo nastopil kot vojaški voditelj, ki bo ponovno vzpostavil judovsko kraljestvo. Svetopisemski pogled na mesijansko pričakovanje in učlovečenje bo predstavil predavatelj eksegeze in biblične teologije prof. dr. Maksimilijan Matjaž.
Religija je eden tistih pojmov, za katere ljudje navadno vedo, kaj pomenijo, dokler jih ne poizkusijo bolj natančno opredeliti. Pomeni lahko pripadnost veroizpovedi ali pa preprosto naravnanost na nekaj presežnega. Zajema lahko sistem vrednot in norm ali pa je preprosto življenjski nazor. Pomen religije se je v zgodovini spreminjal in tako oblikoval mnogotere poglede na eno osnovnih razsežnosti človeka. O tem, kako gleda sodobna filozofija na religijo, bo spregovoril prof. dr. Robert Petkovšek.
Zvest o obžalovanju slabih dejanj in pokori najdemo v vseh religijah. Postopki in dejanja se razlikujejo glede samega pojmovanje greha.
"Sreča ni imeti več stvari, ampak biti boljši v svojem srcu," pravi Pedro Opeka, ki se na Madagaskarju že 40 let bojuje za dostojanstvo najrevnejših ljudi. Skozi njihove oči so tudi težave zahodnega sveta videti nekoliko drugačne. Ob začetku adventa se je z njim pogovarjal Peter Frank.
Drugi Vatikanski koncil (1962-65) je v Katoliško Cerkev prinesel številne spremembe. Med drugim je spodbudil tudi razvoj evropske feministične teologije, oziroma vprašanja o navzočnosti ženske v življenju Cerkve. O spremembah in o današnjem položaju žensk, bo spregovorila religiologinja in teologinja, doc. dr. Nadja Furlan Štante iz primorske univerze. Pogovor vodi Marko Rozman.
Racionalistični razvoj zadnjih dveh stoletij evropske kulture kljub velikim dosežkom v znanosti ni uspel preprečiti vojn, izkoriščanja, težav v medčloveških odnosih... Nova nevroznanstvena spoznanja odkrivajo, da se veliko bolj razvija leva hemisfera možganov, ki skrbi za kognitivno raven, hkrati pa se zanemarja nasprotni pol, ki je med drugim tudi prostor za etično vzgojne procese. O povezavi etičnosti in duhovnosti bo spregovoril predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka, antropolog dr. Jože Ramovš.
Ljudje si pod pojmom svetnik navadno predstavljajo človeka posebnih kreposti, ki je svoje življenje posvetil sočloveku, obenem pa bil v globokem odnosu z Bogom. Cerkev je skozi zgodovino za svetnike razglašala tiste, ki so na različne načine sledili zgledu Jezusa Kristusa. Pri tem imajo posebno mesto mučenci, ki so za svojo vero trpeli in umrli. Več o prazniku, profesor duhovne teologije, jezuit p. dr. Ivan Platovnjak.
Pred praznikom reformacije se v Sloveniji spominjamo izida naše prve tiskane knjige, ki jo je napisal Primož Trubar. Reformacija leta 1517 je prinesla reformo zahodnega krščanstva. Protestantske cerkve, ki so izšle iz nje, se tudi danes srečujejo z različnimi izzivi sodobne družbe. Okrog 20 tisoč članov Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji pa je nedavno dobilo dva nova duhovnika. O izzivih sodobnega protestantskega krščanstva sta spregovorila Katja Ajdnik in Peter Andrejčak.
Slovenija je po številu misijonarjev na prebivalca ena izmed vodilnih misijonskih držav. Med najbolj znane misijonarje lahko uvrstimo tudi minorita Miha Drevenška, ki je bil več kot 30 let dejaven v Zambiji, vse do svoje smrti leta 2011. Gost oddaje je njegov prijatelj in redovni brat, p. Janez Šamperl, ki je Drevenškovo bogato življenje in delo strnil v knjigi Črnec v beli koži.
Neveljaven email naslov