Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
Skupno prizadevanje in obojestranski interes za etične vrednote sta osrednja elementa medverskega dialoga, ki uči, da se religije med sabo ne predstavljajo v slabi luči. O tem, kako medverski dialog pomeni pot opolnomočenja posameznika in družbe, prisluhnite v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
V današnjem času se pogosto poudarja slab vpliv modernizacije in potrošniške kulture na religijo in religioznost, a že sam obstoj tradicionalne religioznosti v (post)moderni japonski družbi, kaže na skrivnost nekakšnega sožitja. O razumevanju religije v potrošniški družbi v tokratni oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
»Platon je edini Grk, ki je dospel do preddverja krščanske resnice«, je zapisal cerkveni zgodovinar in teolog Evzebij Cezarejski ravno v času, ko se je preganjanje kristjanov izpelo v svobodo verovanja. V iskanju izvorov krščanske misli se z njim strinjajo mnogi, ki vidijo v Platonovih konceptih – kot so dualizem telesa in duše, nesmrtnost duše in večno življenje, obstoj popolnega sveta idej in absolutne resnice – povezavo s krščansko teologijo. O vplivu platonizma na krščanstvo se je s filozofinjo dr. Ignacijo Fridl Jarc pogovarjal Peter Frank.
Pred 300 leti je na kitajskem cesarskem dvoru deloval – Slovencem malo znani – astronom, matematik in zgodovinar slovenskega rodu Avguštin Hallerstein, ki je v tistem času veljal za enega največjih učenjakov na svetu. O življenju kranjskega jezuita se bo z gostom pogovarjal Marko Rozman.
Za duhovnost se tudi v Sloveniji zanima vse več ljudi, vendar pod tem pojmom razumejo različno vsebino. Največkrat jo opredelijo kot »odnos«, ki je delitev ljubezni, upanja in veselja z drugimi ter sprejemanje drugih takšnih, kot so. Je duhovnost zgolj zasebna, ali pa človeka odpira do drugih in mu omogoča, da dela dobro in deli življenje z drugimi? Več v pogovoru s preučevalcem duhovne teologije dr. Ivanom Platovnjakom. Pogovarjal se je Peter Frank.
S škofovskim posvečenjem je dr. Franci Šuštar postal ljubljanski pomožni škof. Kakšne bodo njegove naloge? Katera dela je opravljal do sedaj? Kateri so glavni izzivi nove evangelizacije?
Križ je eden najstarejših človekovih simbolov in ga poleg pike, kroga in kvadrata uvrščamo med tako imenovane »temeljne simbole«. Zaradi svoje grafične preprostosti in univerzalnosti se je uveljavil že pred krščanstvom. V antičnem Rimu je bil križ kruta naprava za mučenje sužnjev in zločincev, zato v prvih stoletjih tega simbola pri kristjanih skorajda ne najdemo. Iz znamenja ponižanja in smrti pa je križ sčasoma postal simbol Jezusovega vstajenja in slave. O simbolu križa se je z dr. Robertom Petkovškom pogovarjal Peter Frank.
Islamski mistik in filozof Abu Hamid Muhhammad al Ghazali velja za enega najpomembnejših mislecev v celotni islamski duhovno-intelektualni zgodovini. Ob izidu dela Rešitelj iz zablode se bomo s prevajalcem Raidom Al Daghistanijem pogovarjali o filozofijo, teologiji, mistiki in ezoteriki, kot jo je al Ghazali dojemal v svojem času 11. in 12. stoletja. Oddajo vodi Marko Rozman.
Čeprav krščanstvo izhaja iz judovstva, je Sveta Trojica koncept, ki ga judovstvo še ni poznalo. Verska resnica, po kateri je Bog troedin v osebah Očeta, Sina in Svetega Duha, je bila razglašena leta 325 na prvem ekumenskem koncilu v Niceji in je še danes dogmatični temelj krščanske vere. Osrednjega vprašanja krščanstva, nerešljive enačbe, kako so tri božje osebe lahko en sam Bog, se je lotil tudi sv. Avguštin v monumentalnem delu »O Trojici«, kateremu je posvetil kar dve desetletji svojega življenja. O Avguštinovem umevanju trinitarične skrivnosti se je s patrom dr. Miranom Špeličem pogovarjal Peter Frank.
Bolj kot literatura in umetnost, tržaškega Pisatelja – dobitnika letošnje nagrade Državljan Evrope – zanima smisel človekovega bivanja. Koliko je človek svoboden? Zakaj trpljenje in smrt? Kako je lahko Bog dober ob vsem hudem, ki se danes dogaja po svetu? To so vprašanja, s katerimi se vedno znova spopada Alojz Rebula.
V burno 16. stoletje se je z velikimi črkami zapisala tudi Španka Terezija iz Avile. Hude telesne in duhovne preizkušnje so jo privedle na rob smrti, a to je bila le pot do globoke mistične izkušnje. Tenkočutna poznavalka človekove duše in notranjih bojev je čez nekaj stoletij postala Terezija Velika.
Profesor dogmatične teologije Anton Strle je bil eden najpomembnejših teologov 20. stoletja pri nas. Ljudje so ga poznali kot tihega in skromnega človeka, ki je s svojim asketskim življenjem vzbujal spoštovanje. Ob 100 letnici rojstva bomo spregovorili o osebnosti duhovnika, teologa, prevajalca in – za marsikoga tudi svetnika – Antona Strleta, za katerega tudi že teče postopek za beatifikacijo. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Prevodi Svetega pisma v različne evropske jezike odsevajo kulturne, verske, politične in družbene razmere v posamezni državi ali skupnosti. Dežele, v katerih je bilo Sveto pismo zgodaj prevedeno v domači jezik, naj bi dosegle tudi višjo stopnjo človeškega razvoja. Zato je v svetovnem merilu nekaj posebnega, da se majhen slovenski narod uvršča na 14. mesto najstarejših celotnih prevodov Svetega pisma. Kako nastaja najnovejši slovenski prevod po zgledu slovite Jeruzalemske Biblije in s kakšnimi izzivi se srečujejo prevajalci, se je z dr. bibličnih ved, akademikom Jožetom Krašovcem pogovarjal Peter Frank.
Ob svetovnem dnevu religij se bomo vprašali kakšna je vloga religije v sodobni sekularizirani družbi na Zahodu kot tudi drugje v svetu. Ob številnih napetostih v svetu je razprava o tem še toliko bolj pomembna. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Češki protestantski teolog Anton Chráska je od leta 1896 do 1922 deloval med Slovenci kot osrednja osebnost protestantizma. Njegovo najpomembnejše delo je tako imenovana Cháskova Biblija, slovenski prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov. Mogočno delo iz leta 1914 je prvo po Dalmatinu, ki je izšlo kot celota v eni knjigi. Prav tako je Chráska prvi, ki je pripravil z referencami opremljeno Sveto pismo Stare in Nove zaveze po vzoru češke Kralicke Biblije.
Nedavno je izšel prevod knjige v slovenskem jeziku, kjer se zrcalijo teološka antropologija papeža Janeza Pavla II. in vse njegovo delovanje v času papeške službe. O čem konkretno piše kardinal Angelo Scola v knjigi Poročna skrivnost, prisluhnite v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
»Tudi danes je preveč situacij, v katerih se s človeškim bitjem ravna kot z objektom…ki ga lahko sprogramiramo in zavržemo ko ni več uporaben; bodisi zaradi slabotnosti, bolezni ali starosti.« Za kakšno dostojanstvo človeka, se mora zavzemati današnja Evropa? Se je spraševal papež Frančišek v svojem govoru, poslancem Evropskega parlamenta.
Že več stoletij se astronomi prepirajo ali se je na dan Jezusovega rojstva res na nebu pojavila zvezda. Že od nekdaj je veljalo, da se pomembni ljudje ne rodijo brez posebnega znamenja na nebu. Za kakšen nebesni pojav torej gre? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio je veljal za umirjenega, tihega, skoraj nekoliko introvertiranega človeka. Izogibal se je medijem, širša argentinska javnost ga ni poznala. Z izvolitvijo na mesto rimskega škofa pa se je marsikaj spremenilo. Z nasmeškom in spontanostjo je, kot papež Frančišek, v enem večeru osvojil ves svet. Če njegov revolucionarni slog še naprej navdušuje ljudi različnih prepričanj, pa po drugi strani povzroča negotovost v delu kurije. V tokratni oddaji Sedmi dan bo o osebnosti papeža Frančiška govorila avtorica knjige Od Benedikta do Frančiška, Mojca Širok.
V Cerkvi na Slovenskem čez dobro desetletje pričakujejo občutno zmanjšanje števila duhovnikov. Iz tistih dežel, kjer je pomanjkanje že sedaj veliko, prihajajo opozorila, da vse to občutno vpliva na delo duhovnikov. O tem, kakšna bo njihova vloga v prihodnosti v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Neveljaven email naslov