Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Morda najnenavadnejši primerek iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije je magični pečatnik iz 17. stoletja, opremljen z vrezano kabalistično formulo. To naj bi lastnik vtisnil na hostijo, ki jo je bilo treba zaužiti na tešče, da bi zagotavljala varnost pred sovražnikovo kroglo ali kako drugo nevarnostjo. Podobni praznoverni običaji so bili na Slovenskem in tudi drugod v Evropi zelo razširjeni. (vir: Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 2626, foto: T. Lazar)
1163, Šentrupert na Dolenjskem
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 522
Najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije
Notarska listina Romulusa, notarja oglejskega patriarha, s katerim izvoljeni oglejski patriarh Ulrik II. naznanja, da je na prošnjo Gerloha, v katerem alodu leži kapela sv. Marjete v Velesovem (= na Trati pri Cerkljah na Gorenjskem) ter po nasvetu svojih duhovnikov izločil to kapelo z njeno doto in jurisdikcijo vred iz župnije sv. Marije v Cerkljah na Gorenjskem pod pogojem, da se spoštovanje in pokorščina še dalje izkazujeta Oglejski cerkvi. Na Gerlohovo prošnjo podeli patriarh imenovani kapeli krstno in pogrebno pravico ter 50 kmetov, ki plačujejo desetino, ki jih je imel Gerloh v fevdu od Oglejske cerkve, v ta namen, da bi tamkajšnji duhovnik izvrševal božjo službo ter patriarhu, njegovim naslednikom in njegovemu arhidiakonu izkazoval dolžno spoštovanje in pokorščino. Imenovani Gerloh, njegova žena in njegovi otroci prepuste z dovoljenjem njihovega gospoda grofa Bertolda iz Andechsa, ter s soglasjem Riherja, župnika cerkve sv. Marije, njegovi župniji kot odškodnino za kapelo eno kmetijo in enega hlapca pri Velesovem v popolno last. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1363 marec 16., Gradec
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4602
Avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. pooblašča celjskega grofa Ulrika I., deželnega glavarja na Kranjskem, za pogajanja s potestatom, sodniki, svetom in komuno mesta Trsta glede medsebojnih sporov. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1787 marec 8., Rim
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948
Papež Pij VI. ukinja na željo cesarja Jožefa II. goriško nadškofijo, ljubljansko škofijo povzdigne v nadškofijo in ji kot sufragana podredi senjsko-modruško in novoustanovljeno gradiško škofijo. V listini so navedena imena dekanij, župnij, ekspozitur oziroma podružničnih cerkva, ki spadajo pod novoustanovljeno ljubljansko nadškofijo. (Vir: Arhiv Republike Slovenije)
Na strojni fakulteti v Ljubljani so iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363. V sklopu katedre za management obdelovalnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani delujeta dva laboratorija:
Originalna privilegijska listina Novega mesta iz leta 1365, ki jo je dal napisati Rudolf IV. Habsburški se ni ohranila. Ohranjeni pa so njeni prepisi. V Dolenjskem muzeju Novo mesto je na ogled prepis iz leta 1661. Po podatkih iz Dolenjskega muzeja Novo mesto je Listino zaključil s naslednjimi besedami:
»…..In za večno spričevalo in polno varnost tega smo veleli obesiti svoj veliki knežji pečat na to pismo, ki je dano na Dunaju, na ponedeljek po cvetni nedelji, po Kristusovem rojstvu trinajsto let in po njih v petinšestdesetem, naše starosti v šestindvajsetem in naše oblasti v sedmem letu.«
Ohranila pa se je ustanovna listina Univerze na Dunaju, ki jo je Rudolf IV Habsburški ustanovil še ne mesec dni pred Novim mestom. Rudolf IV. je na ustanovni listini dunajske univerze uporabljal enak pečat kot dve leti poprej na listini grofom Celjskim. V Dolenjskem muzeju zato menijo, da je velika verjetnost, da je bil tudi mesec dni kasneje, na privilegijski listini Novega mesta pečat, ki ga Rudolf IV. omenja na koncu listine, v enaki obliki.
Arhiv Republike Slovenije hrani originalen pečat nadvojvode Rudolfa IV.Habsburškega iz leta 1363 na listini, izdani Urliku I. grofu Celjskemu. V Dolenjskem muzeju so v pedagoške namene želeli imeti kopijo tega pečata, zato so z uporabo sodobnih tehnologij na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani iz originalnega pečata izdelali pečatnik.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Morda najnenavadnejši primerek iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije je magični pečatnik iz 17. stoletja, opremljen z vrezano kabalistično formulo. To naj bi lastnik vtisnil na hostijo, ki jo je bilo treba zaužiti na tešče, da bi zagotavljala varnost pred sovražnikovo kroglo ali kako drugo nevarnostjo. Podobni praznoverni običaji so bili na Slovenskem in tudi drugod v Evropi zelo razširjeni. (vir: Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 2626, foto: T. Lazar)
1163, Šentrupert na Dolenjskem
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 522
Najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije
Notarska listina Romulusa, notarja oglejskega patriarha, s katerim izvoljeni oglejski patriarh Ulrik II. naznanja, da je na prošnjo Gerloha, v katerem alodu leži kapela sv. Marjete v Velesovem (= na Trati pri Cerkljah na Gorenjskem) ter po nasvetu svojih duhovnikov izločil to kapelo z njeno doto in jurisdikcijo vred iz župnije sv. Marije v Cerkljah na Gorenjskem pod pogojem, da se spoštovanje in pokorščina še dalje izkazujeta Oglejski cerkvi. Na Gerlohovo prošnjo podeli patriarh imenovani kapeli krstno in pogrebno pravico ter 50 kmetov, ki plačujejo desetino, ki jih je imel Gerloh v fevdu od Oglejske cerkve, v ta namen, da bi tamkajšnji duhovnik izvrševal božjo službo ter patriarhu, njegovim naslednikom in njegovemu arhidiakonu izkazoval dolžno spoštovanje in pokorščino. Imenovani Gerloh, njegova žena in njegovi otroci prepuste z dovoljenjem njihovega gospoda grofa Bertolda iz Andechsa, ter s soglasjem Riherja, župnika cerkve sv. Marije, njegovi župniji kot odškodnino za kapelo eno kmetijo in enega hlapca pri Velesovem v popolno last. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1363 marec 16., Gradec
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4602
Avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. pooblašča celjskega grofa Ulrika I., deželnega glavarja na Kranjskem, za pogajanja s potestatom, sodniki, svetom in komuno mesta Trsta glede medsebojnih sporov. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1787 marec 8., Rim
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948
Papež Pij VI. ukinja na željo cesarja Jožefa II. goriško nadškofijo, ljubljansko škofijo povzdigne v nadškofijo in ji kot sufragana podredi senjsko-modruško in novoustanovljeno gradiško škofijo. V listini so navedena imena dekanij, župnij, ekspozitur oziroma podružničnih cerkva, ki spadajo pod novoustanovljeno ljubljansko nadškofijo. (Vir: Arhiv Republike Slovenije)
Na strojni fakulteti v Ljubljani so iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363. V sklopu katedre za management obdelovalnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani delujeta dva laboratorija:
Originalna privilegijska listina Novega mesta iz leta 1365, ki jo je dal napisati Rudolf IV. Habsburški se ni ohranila. Ohranjeni pa so njeni prepisi. V Dolenjskem muzeju Novo mesto je na ogled prepis iz leta 1661. Po podatkih iz Dolenjskega muzeja Novo mesto je Listino zaključil s naslednjimi besedami:
»…..In za večno spričevalo in polno varnost tega smo veleli obesiti svoj veliki knežji pečat na to pismo, ki je dano na Dunaju, na ponedeljek po cvetni nedelji, po Kristusovem rojstvu trinajsto let in po njih v petinšestdesetem, naše starosti v šestindvajsetem in naše oblasti v sedmem letu.«
Ohranila pa se je ustanovna listina Univerze na Dunaju, ki jo je Rudolf IV Habsburški ustanovil še ne mesec dni pred Novim mestom. Rudolf IV. je na ustanovni listini dunajske univerze uporabljal enak pečat kot dve leti poprej na listini grofom Celjskim. V Dolenjskem muzeju zato menijo, da je velika verjetnost, da je bil tudi mesec dni kasneje, na privilegijski listini Novega mesta pečat, ki ga Rudolf IV. omenja na koncu listine, v enaki obliki.
Arhiv Republike Slovenije hrani originalen pečat nadvojvode Rudolfa IV.Habsburškega iz leta 1363 na listini, izdani Urliku I. grofu Celjskemu. V Dolenjskem muzeju so v pedagoške namene želeli imeti kopijo tega pečata, zato so z uporabo sodobnih tehnologij na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani iz originalnega pečata izdelali pečatnik.
Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti. Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.
Na Slovenskem po nenatačnih ocenah poje približno 170 tisoč ljudi, kar predstavlja 8,3 odtstotka populacije, oziroma 0,8 odstotka pevske populacije Evropske Unije. Še zmeraj nenatančni podatki pravijo, da pri nas deluje približno 3.800 pevskih zasedb, oziroma približno 1.300 odraslih, 1.100 šolskih, 700 cerkvenih odraslih in 700 cerkvenih otroških in mladinskih pevskih zasedb. Gre za podatke, ki jih je mogoče najti v evropski študiji Singing Europe 2015, študija francoskega ministrstva za kulturo iz istega leta pa je pokazala, da naši pevski zbori po kakovosti sodijo v sam svetovni vrh. Vse to je posledica tega, da je prepevanje v zborih najbolj razširjena prostočasna kulturna dejavnost pri nas, ki se je posebeja razmahnila po pomladi narodov sredi 19. stoletja. Za ohranjanje in razvoj te dejavnosti so ključnega pomena skladatelji in predvsem zborovodje. Lani je za življenjsko delo na tem področju dobila zlato plaketo Javnega sklada za kulturno dejavnost Republike Slovenije zborovodkinja predvsem mladinskih pevskih zborov Majda Hauptman. Njena življenjska pot se je začela pred 85-imi leti, skoraj hkrati pa tudi glasbena, saj izhaja iz glasbene družine. Več stricev, med njimi najbolj Rudolf Mecilošek , so soodgovorni za njen glasbeni razvoj, še najbolj pa vzpon slovitega pevskega zbora Trboveljski slavček, ki ga je vodil Avgust Šuligoj, pozneje tudi dober Majdin prijatelj in glasbeni svetovalec. Rojena v Zagorju in ob takšni glasbeni podlagi se je odločila za pedagoški in glasbeni študij in se posvetila predvsem vzgoji mladih zborovskih pevcev. Temu se je posvečala tudi kot urednica v glasbenem programu Radia Slovenija, kjer je vztrajala približnio desetletje preden se je vrnila k otrokom in glasbenem poučevanju. Največje uspehe je doživela z Mladinskim pevskim zborom Osnovne šole Trnovo, ki ga je sama tudi ustanovila in ga dolga leta vodila. Prav pevci prvega rodu tega zbora so ji ob svoji 50-letnici pripravili posebno presenečenje, saj so se znova zbrali in jo povabili naj jih vodi tudi zdaj, ko so že sami dedki in babice. Tako se je spletla posebna zgodba, zgodba o zgodovini in prenosu ljubezni do zborovskega petja skozi čas. Zgodbi se je posvetil in jo oblikoval v Sledeh časa Jurij Popov.
"Denar je sveta vladar!" je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška državna tvorba - Sveto rimsko cesarstvo. Od tod naprej lahko govorimo o srednjem veku. Zgodbo o srednjeveškem denarju na Slovenskem pa lahko nekoliko zaplete vprašanje, ali so bili naši predniki Slovani ali ne, in če so bili, potem zanje vemo, da niso uporabljali denarja. Pri nas se zgodba o denarništvu začne v 12 . stoletju. In o vlogi srednjeveških novcev bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
"Vsi kapucinski samostani na Slovenskem so zgrajeni na podlagi tipične zasnove beneško-tirolskega tipa samostana," poudarja med drugim v svojih znanstvenih raziskavah doktorica Tanja Martelanc. "Cerkvene zunanjščine in notranjščine so izredno skromne, le oprema samostana je bila nekoliko bolj bogata. Zato ji je umetnostnozgodovinska stroka namenila več pozornosti kot arhitekturi." No, v oddaji Sledi časa bomo skušali osvetliti oboje, doktorici Tanji Martelanc pa se bosta v studiu pridružila še dva starejša vrhunska strokovnjaka s tega področja: dr. Metod Benedik in dr. Vinko Škafar. Pripravlja: Dušan Berne
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kot za mnoge druge izdelke človeških rok in domišljije, tudi za čipko ne moremo reči, kdaj natanko in kje se je najprej pojavila. Italijani pravijo, da so prvo začeli izdelovati leta 1493 pri milanski družini Sforza, Flamci pa pravijo, da se je prva čipka pojavila na albi njihovega duhovnika Hansa Memlinga že leta 1485. Preučevalci so spoznali, da podatka ne govorita o začetku razvoja čipke in da je ta podatek nemogoče odkriti. Čipko so v 16. stoletju na vsak načn uporabljali duhovniki kot del oblačila za posebne ceremonije, v širšo rabo pa je prišla v 17. stoleltju, ko so jo uporabljali kot okras oblačil le priviligirani družbeni sloji – plemstvo in svečeništvo. Najprej je čipka prevladovala kot okras oblek moških in šele pozneje se je uveljavila tudi v ženski modi. Tako je bilo v svetu, kako pa je bilo pri nas? Čipka se je na Slovenskem uveljavila v drugi polovici 16. in v 17. stoletju. Kot okrasni elemnt oblačil so jo tako kot drugod po svetu najprej uporabljali pripadniki visokih družbenih slojev. Na začetku uveljavljanja so jo uvažali iz Benetk in Nizozemske, vendar so jo kmalu začele izdelovati tudi naše ženske, predvsem iz nžšjih slojev družbe. Cesarica Marija Terezija je celo s posebnim patentom prepodevala uvoz dragega okrasja, med drugim tudi čipk, da je tako zaščitila čipkarstvo na avstro-ogrskem ozemlju, kamor so spadale tudi naše dežele. Žal je čipkarstvo rodilo še eno veliko anomalijo družbe. Čipke so izdelovale ženske nižjih slojev, ki so za svoje delo dobivale zelo nizko plačilo, z njo pa so se postavljali pripadniki najvišjih slojev družbe, ki so zanjo plačevali izjemno ceno, še zlasti za tiste, ki so bile izdelane s pomočjo srebrnih in zlatih niti. Tudi klekljane čipke so se kmalu pojavile na današnjem slovenskem ozemlju. V Ljubljani je bila leta 1763 ustanovljena prva čipkarska šola na našem ozemlju, idrijska je začela delovati vč kot sto let pozneje, leta 1876, in se je ohranila do danes, medtem ko ljubljanske ni več. Zgodovina razvoja čipkarstva, ki je bilo vsaj dve stoletji pomembna gospodarska panoga, je zelo zanimiva in je povezana s splošnim razvojem družbe in njenih navad.
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. Ne nazadnje je bilo treba v davnih, zlatih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke prihajale iz Italije, in to za vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala gojenje. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. je napočila zlata doba svilogojstva pri nas. Svilogojstvo bomo predstavili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Označevanje prostora pri človeku se zdi zapleten, skrivnosten pojem, s katerim se zavestno ne ukvarja nobena znanost. Če že kako, ljudje označujemo prostora preko ideologij, z zgodovino, ali z simboli skritimi v arhitekturi. Zadnja leta pa se z ideološko – zgodovinskim označevanjem, ali celo omejevanjem prostora, ukvarja vse več raziskovalcev in o neverjetnem projektu slovenskega slikarja Toneta Kralja bo tekla beseda v Sledeh časa. S slovenskim zgodovinarjem dr. Egonom Pelikanom.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak začetek leta med drugimi bolj ali manj bizarnimi obredji obeležijo tudi novoletne poslanice. V glavnem iz vrhov politike, se počasi spuščajo po lestvici in zadnja leta, sploh z eksplozijo socialnih omrežij, se čuti poklican že vsak malo bolj ambiciozen uradnik sporočiti "mestu in svetu" misel zazrto v prihodnost. Od kod novoletne poslanice prihajajo, predvsem pa kam gredo v prvih Sledeh časa leta 2017 izpod peresa Marka Radmiloviča .
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice. O trgovanju z ledom, ki so ga prodajali celo v Egipt pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Gradišča so prazgodovinske naselbine utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pr. n. št., doživela razcvet v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.); in so stala na vzpetinah ali nižinah. Pri nas najdemo gradišča zlasti na Krasu, v Posočju Vipavski dolini, Istri pa tudi na Notranjskem. Te naselbine uvrščamo v tako imenovano kulturo kaštelirjev. V oddaji bomo spoznali eno naših največjih in najbolje ohranjenih gradišč- Debelo grižo, ki je v neposredni bližini Komna na Krasu. To gradišče je spodbudilo podjetnika Gorana Živca, ki namerava to lokacijo približati širšemu krogu obiskovalcev. Zato je del površin že odkupil, ustanovil tudi javni zavod, ki bo skrbel za promocijo, povezave, predstavitve in drugo. Prav tako pa je skupaj s sodelavci pripravil zanimivo razstavo- gradišča neme priče zgodovine. Ta je trenutno postavljena v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kmalu pa bo na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Janez Puhar se je rodil v ugledni kamnoseški družini v Kranju. Že med šolanjem na gimnaziji v Ljubljani se je lahko pogovarjal v kar štirih tujih jezikih, med najboljšimi dijaki pa je bil tudi pri pouku matematike, fizike in kemije. Rad je tudi risal, slikal in pisal pesmi, svojo nadarjenost na glasbenem področju pa je čez čas nadgradil celo z izdelovanjem instrumentov. Po maturi se je tako nameraval posvetiti umetnosti, vendar je na materino željo vstopil v semenišče in bil leta 1838 posvečen v duhovnika. S fotografijo, ki je bila takrat znana kot dagerotipija, naj bi se začel ukvarjati že naslednje leto med službovanjem v Metliki. Pri tem je za slikovno podlago namesto posrebrene bakrene plošče uporabil cenejše in predvsem prosojno steklo, hkrati pa temu postopku prilagodil tudi uporabo kemikalij - žveplovih izparin. Prvo novico o Puharjevem izumu, ki ga je sam poimenoval hyalotipija oziroma svetlopis, je časnik Carniolla objavil že 10. maja leta 1841, žal pa so za njegove dosežke na cesarskem Dunaju izvedeli šele čez devet let, v Parizu pa še dve leti pozneje. Za izumitelja fotografije na steklo je tako v enciklopedije vpisan Abel Niépce, ki je francosko Akademijo znanosti obvestil o svojem izumu oktobra leta 1847 ? Pripravlja: Dušan Berne.
Dokumentarno uredništvo se ob Martinovem, prazniku vina, praviloma posveča tudi etnološko-zgodovinskim pogledom na evolucijo slovenskega vinogradništva. V oddaji na tokratno "Martinovo nedeljo" se vračamo do same geneze sodobnega vinogradništva, ki se je zgodila devetnajstem stoletju. Prav v tem času, zaznamovanem s katastrofo trtne uši, na novo vzpostavljenimi posestnimi in socialnimi odnosi, se je pričelo rojevati slovensko vinogradništvo, kot ga poznamo danes. Več torej v oddaji Sledi časa, očiščeni vse mitološke in komercialne navlake, ki jo na vino obešamo v poznojesenskih dneh. "Ko se je rodilo vino," avtorja Marka Radmiloviča.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bitka za ohranitev dediščine se v glavnem še zmeraj bije po muzejih, izza pultov predavalnic, ali pri nepregledni množici navdušenih zbirateljev. Počasi pa se vzpostavlja tudi drugačen pogled na dediščino. Že pred leti so pričeli predvsem v Skandinaviji s tako imenovano eksperimentalno arheologijo. Dogodke in dosežke globoko v preteklosti so pričeli fizično ponavljati in na tak način tudi vrednotiti. Postavljanje recimo srednjeveških stavb ali celo plovil, s katerimi so se odpravljali tudi preko oceana, je povzročilo pravo revolucijo v zanimanju za pozabljene tehnologije in posledično obrti, ki so jih poznali in implementirali naši predniki. V Sloveniji smo na tem področju šele na začetku poti, a spremenjen odnos predvsem do oživljanja pozabljenih obrti, se počasi kaže že tudi pri nas. O tem in še o čem bo govorila oddaja Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov