Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Morda najnenavadnejši primerek iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije je magični pečatnik iz 17. stoletja, opremljen z vrezano kabalistično formulo. To naj bi lastnik vtisnil na hostijo, ki jo je bilo treba zaužiti na tešče, da bi zagotavljala varnost pred sovražnikovo kroglo ali kako drugo nevarnostjo. Podobni praznoverni običaji so bili na Slovenskem in tudi drugod v Evropi zelo razširjeni. (vir: Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 2626, foto: T. Lazar)
1163, Šentrupert na Dolenjskem
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 522
Najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije
Notarska listina Romulusa, notarja oglejskega patriarha, s katerim izvoljeni oglejski patriarh Ulrik II. naznanja, da je na prošnjo Gerloha, v katerem alodu leži kapela sv. Marjete v Velesovem (= na Trati pri Cerkljah na Gorenjskem) ter po nasvetu svojih duhovnikov izločil to kapelo z njeno doto in jurisdikcijo vred iz župnije sv. Marije v Cerkljah na Gorenjskem pod pogojem, da se spoštovanje in pokorščina še dalje izkazujeta Oglejski cerkvi. Na Gerlohovo prošnjo podeli patriarh imenovani kapeli krstno in pogrebno pravico ter 50 kmetov, ki plačujejo desetino, ki jih je imel Gerloh v fevdu od Oglejske cerkve, v ta namen, da bi tamkajšnji duhovnik izvrševal božjo službo ter patriarhu, njegovim naslednikom in njegovemu arhidiakonu izkazoval dolžno spoštovanje in pokorščino. Imenovani Gerloh, njegova žena in njegovi otroci prepuste z dovoljenjem njihovega gospoda grofa Bertolda iz Andechsa, ter s soglasjem Riherja, župnika cerkve sv. Marije, njegovi župniji kot odškodnino za kapelo eno kmetijo in enega hlapca pri Velesovem v popolno last. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1363 marec 16., Gradec
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4602
Avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. pooblašča celjskega grofa Ulrika I., deželnega glavarja na Kranjskem, za pogajanja s potestatom, sodniki, svetom in komuno mesta Trsta glede medsebojnih sporov. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1787 marec 8., Rim
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948
Papež Pij VI. ukinja na željo cesarja Jožefa II. goriško nadškofijo, ljubljansko škofijo povzdigne v nadškofijo in ji kot sufragana podredi senjsko-modruško in novoustanovljeno gradiško škofijo. V listini so navedena imena dekanij, župnij, ekspozitur oziroma podružničnih cerkva, ki spadajo pod novoustanovljeno ljubljansko nadškofijo. (Vir: Arhiv Republike Slovenije)
Na strojni fakulteti v Ljubljani so iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363. V sklopu katedre za management obdelovalnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani delujeta dva laboratorija:
Originalna privilegijska listina Novega mesta iz leta 1365, ki jo je dal napisati Rudolf IV. Habsburški se ni ohranila. Ohranjeni pa so njeni prepisi. V Dolenjskem muzeju Novo mesto je na ogled prepis iz leta 1661. Po podatkih iz Dolenjskega muzeja Novo mesto je Listino zaključil s naslednjimi besedami:
»…..In za večno spričevalo in polno varnost tega smo veleli obesiti svoj veliki knežji pečat na to pismo, ki je dano na Dunaju, na ponedeljek po cvetni nedelji, po Kristusovem rojstvu trinajsto let in po njih v petinšestdesetem, naše starosti v šestindvajsetem in naše oblasti v sedmem letu.«
Ohranila pa se je ustanovna listina Univerze na Dunaju, ki jo je Rudolf IV Habsburški ustanovil še ne mesec dni pred Novim mestom. Rudolf IV. je na ustanovni listini dunajske univerze uporabljal enak pečat kot dve leti poprej na listini grofom Celjskim. V Dolenjskem muzeju zato menijo, da je velika verjetnost, da je bil tudi mesec dni kasneje, na privilegijski listini Novega mesta pečat, ki ga Rudolf IV. omenja na koncu listine, v enaki obliki.
Arhiv Republike Slovenije hrani originalen pečat nadvojvode Rudolfa IV.Habsburškega iz leta 1363 na listini, izdani Urliku I. grofu Celjskemu. V Dolenjskem muzeju so v pedagoške namene želeli imeti kopijo tega pečata, zato so z uporabo sodobnih tehnologij na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani iz originalnega pečata izdelali pečatnik.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Morda najnenavadnejši primerek iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije je magični pečatnik iz 17. stoletja, opremljen z vrezano kabalistično formulo. To naj bi lastnik vtisnil na hostijo, ki jo je bilo treba zaužiti na tešče, da bi zagotavljala varnost pred sovražnikovo kroglo ali kako drugo nevarnostjo. Podobni praznoverni običaji so bili na Slovenskem in tudi drugod v Evropi zelo razširjeni. (vir: Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 2626, foto: T. Lazar)
1163, Šentrupert na Dolenjskem
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 522
Najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije
Notarska listina Romulusa, notarja oglejskega patriarha, s katerim izvoljeni oglejski patriarh Ulrik II. naznanja, da je na prošnjo Gerloha, v katerem alodu leži kapela sv. Marjete v Velesovem (= na Trati pri Cerkljah na Gorenjskem) ter po nasvetu svojih duhovnikov izločil to kapelo z njeno doto in jurisdikcijo vred iz župnije sv. Marije v Cerkljah na Gorenjskem pod pogojem, da se spoštovanje in pokorščina še dalje izkazujeta Oglejski cerkvi. Na Gerlohovo prošnjo podeli patriarh imenovani kapeli krstno in pogrebno pravico ter 50 kmetov, ki plačujejo desetino, ki jih je imel Gerloh v fevdu od Oglejske cerkve, v ta namen, da bi tamkajšnji duhovnik izvrševal božjo službo ter patriarhu, njegovim naslednikom in njegovemu arhidiakonu izkazoval dolžno spoštovanje in pokorščino. Imenovani Gerloh, njegova žena in njegovi otroci prepuste z dovoljenjem njihovega gospoda grofa Bertolda iz Andechsa, ter s soglasjem Riherja, župnika cerkve sv. Marije, njegovi župniji kot odškodnino za kapelo eno kmetijo in enega hlapca pri Velesovem v popolno last. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1363 marec 16., Gradec
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4602
Avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. pooblašča celjskega grofa Ulrika I., deželnega glavarja na Kranjskem, za pogajanja s potestatom, sodniki, svetom in komuno mesta Trsta glede medsebojnih sporov. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1787 marec 8., Rim
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948
Papež Pij VI. ukinja na željo cesarja Jožefa II. goriško nadškofijo, ljubljansko škofijo povzdigne v nadškofijo in ji kot sufragana podredi senjsko-modruško in novoustanovljeno gradiško škofijo. V listini so navedena imena dekanij, župnij, ekspozitur oziroma podružničnih cerkva, ki spadajo pod novoustanovljeno ljubljansko nadškofijo. (Vir: Arhiv Republike Slovenije)
Na strojni fakulteti v Ljubljani so iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363. V sklopu katedre za management obdelovalnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani delujeta dva laboratorija:
Originalna privilegijska listina Novega mesta iz leta 1365, ki jo je dal napisati Rudolf IV. Habsburški se ni ohranila. Ohranjeni pa so njeni prepisi. V Dolenjskem muzeju Novo mesto je na ogled prepis iz leta 1661. Po podatkih iz Dolenjskega muzeja Novo mesto je Listino zaključil s naslednjimi besedami:
»…..In za večno spričevalo in polno varnost tega smo veleli obesiti svoj veliki knežji pečat na to pismo, ki je dano na Dunaju, na ponedeljek po cvetni nedelji, po Kristusovem rojstvu trinajsto let in po njih v petinšestdesetem, naše starosti v šestindvajsetem in naše oblasti v sedmem letu.«
Ohranila pa se je ustanovna listina Univerze na Dunaju, ki jo je Rudolf IV Habsburški ustanovil še ne mesec dni pred Novim mestom. Rudolf IV. je na ustanovni listini dunajske univerze uporabljal enak pečat kot dve leti poprej na listini grofom Celjskim. V Dolenjskem muzeju zato menijo, da je velika verjetnost, da je bil tudi mesec dni kasneje, na privilegijski listini Novega mesta pečat, ki ga Rudolf IV. omenja na koncu listine, v enaki obliki.
Arhiv Republike Slovenije hrani originalen pečat nadvojvode Rudolfa IV.Habsburškega iz leta 1363 na listini, izdani Urliku I. grofu Celjskemu. V Dolenjskem muzeju so v pedagoške namene želeli imeti kopijo tega pečata, zato so z uporabo sodobnih tehnologij na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani iz originalnega pečata izdelali pečatnik.
Bajeslovni zakladi jeruzalemskega templja, odkritje svetega grala in uničenje vojaškega viteškega reda templjarjev so teme, ki že vse od renesanse vzbujajo zanimanje svetovne javnosti. Teorije zarote so se razbohotile in razplamtele in očitno se bo to nadaljevalo. V hiperinflaciji najrazličnejših zgodb, namigov, posploševanja in prirejanja dejstev zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podatke in počasi dopolnjujejo mozaik zgodbe o križarjih, križarskih vojnah in usodi vojaških viteških redov, predvsem templjarskega. Ti so v obdobju največjega razcveta imeli pomembno vlogo ne le v tako imenovani sveti deželi, ampak tudi v tedanji Evropi. Žal konkretnih, dokumentiranih listin s podatki o tem, ali so bili navzoči tudi na Slovenskem, ni. Je pa toliko bolj živo ljudsko izročilo o templjarjih na Krasu, v okolici Lokve, Komna, Rodika, v Vipavski dolini in na Repentabru na italijanski strani. Te zgodbe in zgodovinske podatke o templjarjih bomo spoznali v oddaji Sledi čas.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med Slovenci v Ziljski dolini so pomemben del (ohranjanja) identitete verski prazniki, prepleteni s starimi ljudskimi šegami. Med njimi je za zunanjega obiskovalca najbolj atraktivno t. i. štéhvanje. Gre za konjeniško igro moči in spretnosti, katere korenine segajo daleč v preteklost. Ta šega manjšino na skrajnem severozahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja spremlja že stoletja, po spletu nenavadnih naključij pa se je po drugi svetovni vojni usidrala tudi v vaseh ljubljanskega Posavja.
Prvi turški vpad se je zgodil pri Metliki leta 1408. Turke so sicer imenovali krvoločni psi, roparski ptiči, pa požigalci in divje svinje v vinogradu krščanstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pred nekaj leti je skupina opernih zanesenjakov pričela iz pozabe obujati operno pevko Valerijo Heybal. Rojeno Kamničanko je osebno in z njim testno povezano umetniško življenje premetavalo iz operne hiše v operno hišo, iz mesta v mestu, dokler ni pod večer življenja pristala v Ljubljani. Njena zgodba pa ni le zgodba o umetniku, ki se sooča s poklicnimi izzivi, z branjenem svoje umetniške integritete, temveč tudi zgodba o nemirnem času, skozi katerega je morala tudi glasba, kot najbolj posvečena med vsemi umetnostmi v nemirnem dvajsetem stoletju. Več o usodi, vsaj med ljubitelji opere znameniti Slovenke, lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sledi časa nas tokrat peljejo daleč v preteklost; v čas, ko je svet razlagala in življenje usmerjala mitologija. Ko so se takratni ljudje odločali za gradnjo novega objekta – predvsem večjega, kot sta most ali svetišče – se je bilo o tem treba posvetovati tudi z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za gradnjo. Da so ta bitja gradnjo dovolila in postavljenega niso rušila, so v zameno zahtevala žrtev, vzidano v temelje ali zidove novogradnje. Danes, ko se marsikdaj gradi vsepovprek, nas na to, da stavbe za trdnost in varnost nujno potrebujejo daritev, spominjajo le še dobro skriti drobci pripovedi, pesmi, šeg in navad.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistih dob očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom: »Iz vseh topov!«
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
izu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V obdobju, ko se planet spopada z največjimi presežki hrane kot tudi še vedno z bičem lakote, se zdi pogled v preteklost prehranjevanja več kot primerna tema. Prehranjevanje se je iz potrebe, v kulturo in končno sistem izgradilo v globoki preteklosti, antika pa je tej temeljni človeški potrebi dala smisel. Tako je v Rimskem cesarstvu sistem prehranjevanja zaokrožala svetovna prehranska politika, imenovana annona, ki jo je država izoblikovala skozi zapleten sistem prehranskih subvencij. Zanimivo pa je, da lahko antično prehransko politiko, ki jo je imperij večkrat uporabljal tudi kot orožje, brez prevelikega napora prepoznamo tudi v današnjih, umetno vsiljenih prehranskih navadah in težnji po svetovno, od korporacij nadzorovanem prehranskem sistemu.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled razstavi Stiški urbarji iz 16. stoletja in Dolga zgodovina urbarjev. Kakšna je zgodovina urbarjev, kakšen pomen imajo za slovensko zgodovino in kakšni so izsledki raziskav o stiških urbarjih iz 16. stoletja Cistercijanskega samostana v Stični, ki je v srednjem in novem veku močno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
V zgodovini človeštva je bilo približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Od vseh je bila najhujša pandemija španske gripe v letih 1918/1919. Izbruhnila je oktobra leta 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu kot navadna gripa, ki so jo ameriški vojaki v zadnjem letu prve svetovne vojne prinesli v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen, saj je sejal smrt po vsem svetu. Dosegel je tudi samotne otoke v Tihem oceanu. Šele po 86 letih so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtipa H1N1. Drugi val te gripe, ki se je končal čez noč, in sicer isti dan kot se je končala prva svetovna vojna – 11.11.1918, je zahteval najmanj trikrat toliko žrtev, kot takrat končana prva svetovna vojna. Svetovna zdravstvena organizacija je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo o pol milijarde obolelih, kar je takrat pomenilo tretjino prebivalstva sveta, in 100 milijonov žrtev. Gripa je bila atipična, saj je izbruhnila v za gripo neprimernem času in je prizadela mlade ljudi v starosti od 20 do 40 let. Vzrok za to je mogoče iskati v dejstvu, da je šlo za zadnje leto tako imenovane velike vojne, ko je bilo prebivalstvo izčrpano, podhranjeno, lačno in tudi psihično precej na tleh. Zaradi vojne in drugačne medicinske politike pred sto leti, so podatki o natančnem številu obolelih in umrlih le ocene. Razlogov, zakaj gre za takšno razliko glede števila okuženih in umrlih je še več. Kar zadeva današnje slovensko ozemlje, tudi tu razpolagamo le z ocenami o posledicah te pandemije. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno šest tisoč ljudi, na območju takratne države SHS pa približno 60 tisoč. Več v oddaji, v kateri bomo zvedeli tudi zakaj so to gripo poimenovali španska, v Španiji pa so ji rekli francoska. Povejmo še, da je gripa še edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu in zato je pomembno, da poznamo njene vzroke in mehanizme delovanja ter genetske kode, da se ji lahko postavimo po robu s primernim cepljenjem.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zdi skoraj neverjetno je še vedno (ali pa vedno več) posameznikov, kot tudi političnih organizacij po svetu, ki dvomijo, da se je ta velika tragedija sploh kdaj zgodila. Ne gre za dvom ali zanikanje, ki sega v svet trivialnosti, kot so skupine, ki propagirajo zemljo kot ploskev, temveč gre za načrtno zanikanje enega najgrozovitejših poglavij v pestri zgodovini človeške bestialnosti. Avtor Marko Radmilovič nas vodi po dokumentih, ki ne dopuščajo nobenega dvoma.
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v najrazličnejših ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah. Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v črtici Moje življenje. Pred njim pa je " enajsta šola na Vrhniki" veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O "enajsti šoli" in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov