Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Morda najnenavadnejši primerek iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije je magični pečatnik iz 17. stoletja, opremljen z vrezano kabalistično formulo. To naj bi lastnik vtisnil na hostijo, ki jo je bilo treba zaužiti na tešče, da bi zagotavljala varnost pred sovražnikovo kroglo ali kako drugo nevarnostjo. Podobni praznoverni običaji so bili na Slovenskem in tudi drugod v Evropi zelo razširjeni. (vir: Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 2626, foto: T. Lazar)
1163, Šentrupert na Dolenjskem
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 522
Najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije
Notarska listina Romulusa, notarja oglejskega patriarha, s katerim izvoljeni oglejski patriarh Ulrik II. naznanja, da je na prošnjo Gerloha, v katerem alodu leži kapela sv. Marjete v Velesovem (= na Trati pri Cerkljah na Gorenjskem) ter po nasvetu svojih duhovnikov izločil to kapelo z njeno doto in jurisdikcijo vred iz župnije sv. Marije v Cerkljah na Gorenjskem pod pogojem, da se spoštovanje in pokorščina še dalje izkazujeta Oglejski cerkvi. Na Gerlohovo prošnjo podeli patriarh imenovani kapeli krstno in pogrebno pravico ter 50 kmetov, ki plačujejo desetino, ki jih je imel Gerloh v fevdu od Oglejske cerkve, v ta namen, da bi tamkajšnji duhovnik izvrševal božjo službo ter patriarhu, njegovim naslednikom in njegovemu arhidiakonu izkazoval dolžno spoštovanje in pokorščino. Imenovani Gerloh, njegova žena in njegovi otroci prepuste z dovoljenjem njihovega gospoda grofa Bertolda iz Andechsa, ter s soglasjem Riherja, župnika cerkve sv. Marije, njegovi župniji kot odškodnino za kapelo eno kmetijo in enega hlapca pri Velesovem v popolno last. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1363 marec 16., Gradec
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4602
Avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. pooblašča celjskega grofa Ulrika I., deželnega glavarja na Kranjskem, za pogajanja s potestatom, sodniki, svetom in komuno mesta Trsta glede medsebojnih sporov. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1787 marec 8., Rim
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948
Papež Pij VI. ukinja na željo cesarja Jožefa II. goriško nadškofijo, ljubljansko škofijo povzdigne v nadškofijo in ji kot sufragana podredi senjsko-modruško in novoustanovljeno gradiško škofijo. V listini so navedena imena dekanij, župnij, ekspozitur oziroma podružničnih cerkva, ki spadajo pod novoustanovljeno ljubljansko nadškofijo. (Vir: Arhiv Republike Slovenije)
Na strojni fakulteti v Ljubljani so iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363. V sklopu katedre za management obdelovalnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani delujeta dva laboratorija:
Originalna privilegijska listina Novega mesta iz leta 1365, ki jo je dal napisati Rudolf IV. Habsburški se ni ohranila. Ohranjeni pa so njeni prepisi. V Dolenjskem muzeju Novo mesto je na ogled prepis iz leta 1661. Po podatkih iz Dolenjskega muzeja Novo mesto je Listino zaključil s naslednjimi besedami:
»…..In za večno spričevalo in polno varnost tega smo veleli obesiti svoj veliki knežji pečat na to pismo, ki je dano na Dunaju, na ponedeljek po cvetni nedelji, po Kristusovem rojstvu trinajsto let in po njih v petinšestdesetem, naše starosti v šestindvajsetem in naše oblasti v sedmem letu.«
Ohranila pa se je ustanovna listina Univerze na Dunaju, ki jo je Rudolf IV Habsburški ustanovil še ne mesec dni pred Novim mestom. Rudolf IV. je na ustanovni listini dunajske univerze uporabljal enak pečat kot dve leti poprej na listini grofom Celjskim. V Dolenjskem muzeju zato menijo, da je velika verjetnost, da je bil tudi mesec dni kasneje, na privilegijski listini Novega mesta pečat, ki ga Rudolf IV. omenja na koncu listine, v enaki obliki.
Arhiv Republike Slovenije hrani originalen pečat nadvojvode Rudolfa IV.Habsburškega iz leta 1363 na listini, izdani Urliku I. grofu Celjskemu. V Dolenjskem muzeju so v pedagoške namene želeli imeti kopijo tega pečata, zato so z uporabo sodobnih tehnologij na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani iz originalnega pečata izdelali pečatnik.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Morda najnenavadnejši primerek iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije je magični pečatnik iz 17. stoletja, opremljen z vrezano kabalistično formulo. To naj bi lastnik vtisnil na hostijo, ki jo je bilo treba zaužiti na tešče, da bi zagotavljala varnost pred sovražnikovo kroglo ali kako drugo nevarnostjo. Podobni praznoverni običaji so bili na Slovenskem in tudi drugod v Evropi zelo razširjeni. (vir: Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 2626, foto: T. Lazar)
1163, Šentrupert na Dolenjskem
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 522
Najstarejša pergamentna listina v Arhivu Republike Slovenije
Notarska listina Romulusa, notarja oglejskega patriarha, s katerim izvoljeni oglejski patriarh Ulrik II. naznanja, da je na prošnjo Gerloha, v katerem alodu leži kapela sv. Marjete v Velesovem (= na Trati pri Cerkljah na Gorenjskem) ter po nasvetu svojih duhovnikov izločil to kapelo z njeno doto in jurisdikcijo vred iz župnije sv. Marije v Cerkljah na Gorenjskem pod pogojem, da se spoštovanje in pokorščina še dalje izkazujeta Oglejski cerkvi. Na Gerlohovo prošnjo podeli patriarh imenovani kapeli krstno in pogrebno pravico ter 50 kmetov, ki plačujejo desetino, ki jih je imel Gerloh v fevdu od Oglejske cerkve, v ta namen, da bi tamkajšnji duhovnik izvrševal božjo službo ter patriarhu, njegovim naslednikom in njegovemu arhidiakonu izkazoval dolžno spoštovanje in pokorščino. Imenovani Gerloh, njegova žena in njegovi otroci prepuste z dovoljenjem njihovega gospoda grofa Bertolda iz Andechsa, ter s soglasjem Riherja, župnika cerkve sv. Marije, njegovi župniji kot odškodnino za kapelo eno kmetijo in enega hlapca pri Velesovem v popolno last. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1363 marec 16., Gradec
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 4602
Avstrijski nadvojvoda Rudolf IV. pooblašča celjskega grofa Ulrika I., deželnega glavarja na Kranjskem, za pogajanja s potestatom, sodniki, svetom in komuno mesta Trsta glede medsebojnih sporov. (vir: Arhiv Republike Slovenije)
1787 marec 8., Rim
signatura: SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948
Papež Pij VI. ukinja na željo cesarja Jožefa II. goriško nadškofijo, ljubljansko škofijo povzdigne v nadškofijo in ji kot sufragana podredi senjsko-modruško in novoustanovljeno gradiško škofijo. V listini so navedena imena dekanij, župnij, ekspozitur oziroma podružničnih cerkva, ki spadajo pod novoustanovljeno ljubljansko nadškofijo. (Vir: Arhiv Republike Slovenije)
Na strojni fakulteti v Ljubljani so iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363. V sklopu katedre za management obdelovalnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani delujeta dva laboratorija:
Originalna privilegijska listina Novega mesta iz leta 1365, ki jo je dal napisati Rudolf IV. Habsburški se ni ohranila. Ohranjeni pa so njeni prepisi. V Dolenjskem muzeju Novo mesto je na ogled prepis iz leta 1661. Po podatkih iz Dolenjskega muzeja Novo mesto je Listino zaključil s naslednjimi besedami:
»…..In za večno spričevalo in polno varnost tega smo veleli obesiti svoj veliki knežji pečat na to pismo, ki je dano na Dunaju, na ponedeljek po cvetni nedelji, po Kristusovem rojstvu trinajsto let in po njih v petinšestdesetem, naše starosti v šestindvajsetem in naše oblasti v sedmem letu.«
Ohranila pa se je ustanovna listina Univerze na Dunaju, ki jo je Rudolf IV Habsburški ustanovil še ne mesec dni pred Novim mestom. Rudolf IV. je na ustanovni listini dunajske univerze uporabljal enak pečat kot dve leti poprej na listini grofom Celjskim. V Dolenjskem muzeju zato menijo, da je velika verjetnost, da je bil tudi mesec dni kasneje, na privilegijski listini Novega mesta pečat, ki ga Rudolf IV. omenja na koncu listine, v enaki obliki.
Arhiv Republike Slovenije hrani originalen pečat nadvojvode Rudolfa IV.Habsburškega iz leta 1363 na listini, izdani Urliku I. grofu Celjskemu. V Dolenjskem muzeju so v pedagoške namene želeli imeti kopijo tega pečata, zato so z uporabo sodobnih tehnologij na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani iz originalnega pečata izdelali pečatnik.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljubljana je brez pomislekov mesto kulture. Vso njeno zgodovino jo spremlja in to kultura v najširšem pomenu besede. Bila je mesto kulture tudi v obdobju ko so v njej prevladovali tujerodni prebivalci mesta, vse od antične Emone naprej. Zato je zanimivo spremljati njeno pot v kulturo avtohtonega prebivalstva, če temu rečemo tako. Zlasti, kako se je korak po korak osvobajala avstrijskega pritiska in diktata. Na tej poti je nekaj prav posebnih mejnikov, prvi po teži pa gotovo oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v dobi reofrmacije in zažig v slovensščini napisanih knjig nekaj let pozneje pred mestnim magistratom, kar je pomenilo konec reformacijskega gibanja v mestu. Toda knjižni jezik je ostal, domačini so izgubili bitko vojne pa ne. Mesto je z leti in stoletji vse bolj postajalo slovensko. Boj je bil vse hujši, domačini so pritiskalni na vseh področjih. Eno izmed njih je bilo tudi gledališko. Tako je leta 1921, eno leto po nemirih v Ljubljani v katerih sta bila ubita Adamič in Lunder,nastalo Šentjakobsko gledališče. Že v prvem letu je imelo to do danes amatersko repertoarno gledališče 16 premier in 56 predstav. Svoja vrata je zaprlo le v obdobju kulturnega molka med drugo svetovno vojno. Čer pogledamo na to gledališče v luči danes prevladujočih družbenih norm, je presenečenje, da se je ohranilo kot amatersko gledališče, ki je v resničnem pomenu besede gledališče ljudi za ljudi. In vedno je bilo takšno. Jurij Popov je ob pomembni obletnici (95 let) pripravil Sledi časa, ki govorijo predvsem o vrednotah, ki jim je Šentjakobsko gledališče sledilo ob svojem nastanku in jih kljub neugodni klimi, goji še danes. Na prvem mestu je ljubezen do gledališkega dela in ustvarjanja, zase in za ljudi. Pripravlja Jurij Popov
Zlato spremlja človeštvo že od pradavnine. Pomenilo je tako božje solze, kot peklensko prekletstvo, prinašalo srečo in zadovoljstvo in netilo krvave vojne. Zlato je lahko edinstven okras tako kronanih glav kot tistih, ki so čisto na dnu "statusne lestvice". Lahko je del strojev in naprav, lahko ga uporabljamo v zdravilstvu, umetnosti in še kje. Zlato je nikoli dokončna zgodba. In o zlatu, na naših tleh in po svetu, bomo govorili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
"Pisalniki so poleg rokopisov in pisal najbolj avtentične priče pisne ustvarjalnosti. /?/ V lepoti materialov in kompleksnosti njihove izdelave se zrcalijo tako gospodarka in umetnostna zgodovina, kot tudi zgodovina duha tistega časa, ko so jih kupili in uporabljali." Tako na spletnih straneh Narodnega muzeja Slovenije v teh dneh vabijo na ogled razstave Pisalno pohištvo na Slovenskem, njihovo povabilo pa je botrovalo tudi odločitvi, da bomo skušali podobe z razstave preliti v besede in v oddaji Sledi časa povedati tudi nekatere zanimive zgodbe, ki se skrivajo za razstavljenimi eksponati ? Oddajo pripravlja Dušan Berne.
Ali je mogoče iz ene same notne zbirke, iz nekaj listov na papir ujete glasbe, sestaviti zgodbo? Kaj zgodbo! Rekonstruirati življenja in usode posameznikov, kraja in rodbine, ujete v vrtincu časa? Ignacij Attems, mlad plemič katerega rodbina je posedovala ogromna posestva na ozemlju današnje Slovenije, si je sredi osemnajstega stoletja v Rimu ogledal operno predstavo. In to je tudi edini pravi začetek zgodbe, ki jo v oddaji Sledi časa raziskuje Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Franc Rupnik se je izdajal za fotografa iz Celja, ki je iznašel nov način tiskanja brez črk. Skupaj z Jurijem Potočnikom sta se zanimala za ročni tiskarski stroj, ki je primeren za hitro razmnoževanje in tudi za tiskanje v barvah. V Potočnikovi navzočnosti je potem Rupnik kupil stroj za 25 tisoč jugoslovanskih kron in pri tem dejal, da ga bo uporabljal za izdelovanje razglednic." Tako je 16. junija leta 1926, med razpravo pred mariborskim porotnim sodiščem, pričal Stanko Detela, ravnatelj Mariborske tiskarne. Toda na tem tiskarskem stroju ni zlikovski dvojec nikoli tiskal razglednic, ampak ponarejene bankovce za 1000 lir ? Pripravlja: Dušan Berne
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojaška psihologija uči, da potrebujejo sosednji narodi, ki so se zapletli v vojno, štiri rodove, da lahko spet začnejo normalno sobivati. Ker se nov rod odlikuje vsakih petindvajset let, to pomeni, da je za to potrebno sto let. Prav toliko časa mineva od izbruha prve svetovne vojne, prve totalne vojne v zgodovini človeštva. Toliko let mineva tudi od začetka soške fronte. No, eno leto več. Torej je že čas za sobivanje nekoč sprtih narodov.
Ob sodobnih razpravah posvečenim gradnji "drugega tira," bi ne bilo napačno priklicati v zavedanje ene najbolj junaških zgodb naše zgodovine. Južna žleznica in nje gradnja sta bili v programih našega radia že večkrat obdelani, zato se v Sledeh časa poglobljeno posvetimo enemu izmed mnogih detajlov na tej megalomanski progi. Ob mnogih ovirah na katere so naleteli graditelji, je bila kronski problem zagotovo prečkanje reke Drave v Mariboru. O železniškem mostu preko reke bo govorila oddaja Marka Radmiloviča s preprostim naslovom: "Most!"
Stareslike - so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Slovenija ni le dežela polna naravnih lepot in prečudovite kleti, ki jo sestavlja najmanj 11 tisoč jam. Je tudi dežela polna izjemnih umetniških del. Ko beseda nanese na Celjski strop, se začne pogovor o ugankah. Umetnina stara 400 let, ki se je ohranila deloma tudi po naključju. Verjetno gre za edini tak ohranjen strop na jugu in severu celine – Evrope. rva je že ta, koliko ljudi pri nas, tudi v Celju, ve za to izjemno evropsko umetnino? Gre namreč za enega izmed največjih biserov slovenske kulturne dediščine, ki pa je premalo znan. Celjski strop je približno 143 kvadratnih metrov velika poslikava stropa osrednje dvorane stare cesljske grofije. Vendar ne gre za poslikavo na strop, torej za fresko, gre za 11 slik s tempero na platno, ki so pritrjene na strop s pomočjo dekorativnih letev.
Gledališča v glavnih mestih avstrijskih dežel so imenovali »deželna gledališča«, ljubljanskemu pa so rekli tudi Stanovsko gledališče. Stavba Deželnega gledališča na Kongresnem trgu je bila zgrajena leta 1763, v mrzli februarski noči leta 1887, pa je pogorela do tal. Gasilci so si namreč med silovitim požarom prizadevali obvarovati predvsem sosednje hiše, pri čemer so morali zaradi zmrzali celo parno brizgalno polivati z vročo vodo. Poročevalec časnika Slovenski narod je potem med drugim zapisal: »Prizor je bil čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel kot po dnevu, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi ljubljanski grad, svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji.« Natančnega vzroka požara niso ugotovili, menda pa ga je povzročila pozabljena tleča cigara v eni izmed lož. Pogorišče je kupila Filharmonična družba in na njem zgradila stavbo današnje Slovenske filharmonije ... Zanimivo zgodbo o zgodovini hiše, kjer zdaj domuje Slovenska filharmonija in o dogajanjih za njenimi zidovi, bomo povedali v oddaji Sledi časa. Pripravlja: Dušan Berne
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi: Skala, divja skala, kras gorenjskih gor. Skala, divja skala, ti vedno boš nam vzor. Trden kakor skala je slovenski rod, kvišku kakor skala vodi naša pot.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V oddaji, ki jo pripravjla Milan Trobič, bomo spoznali enkratno zgodbo o nastanku in razvoju "dolenjskega velikana" avtomobilske tovarne IMV Novo mesto. Izjemen pogum, zagnanost in usmerjenost v razvoj, vseh tistih, ki so verjeli v prihodnost, je tlakovalo pot, ki se še ni končala. Namesto, da bi Dolenjsko poznali le po cvičku, zelju in klobasah, kot so želeli povojni oblastniki, je ta del naše države postal gonilo razvoja. Ta se kaže v podjetjih, ki so nastala iz nekdanjega IMV, to so Revoz, Adria Mobil, TPV in druga.
Neveljaven email naslov