Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!
Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimivo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem.
Med prostori Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ki letos praznuje 100-letnico prvih predavanj - je poleg predavalnic, knjižnice in kabinetov tudi "skrivnostna" klet. Ta je do vrha napolnjena z najrazličnejšimi arheološkimi najdbami ter s pripomočki, ki te najdbe pomagajo razumeti in shraniti.
Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.
Piranska Punta, piranski svetilnik, Rt Madona. Katero od teh treh imen je pravo? Pirančani pravijo, da uporabljajo vsa tri imena, s tem da ko rečejo Punta, mislijo na ves polotok. Ko pa rečejo grem do svetilnika ali na Rt Madona, pa je jasno, da so mislili točno določeno točko na Punti. To sestavlja kompleks stavb, ki so nekaj posebnega, lepo oblikovanega in načrtovanega. Vse skupaj ima dolgo in zanimivo zgodbo. Tu je namreč svetilnik, ki je del nekdanjega obrambnega stolpa, ki je bil del srednjeveškega piranskega obzidja. Del kompleksa stavb je tudi srednjeveška cerkev Marije zdravja. Svetilnik je dobil današnjo podobo v 19. stoletju. Sestavljata ga osmerokotni kamniti stolp in hišica s stanovanjem za svetilničarja. Ta je tu bival do leta 1976, pozneje pa so nekaj časa tu ustvarjali umetniki, med njimi tudi kipar Janez Lenassi. Piransko Punto bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Radijska kukavica se je oglasila že leta 1928. Za uradni dan otvoritve Radia Ljubljana velja 28. oktober, dan, ko je minilo 10 let od razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljanska radijska postaja je sicer oddajala že sredi avgusta tega leta, uradno poskusno predvajanje pa se je začelo 1. septembra. Kakšen je bil prvi radijski studio, kakšna vsebina se je predvajala v prvih desetletjih radia in kako se je starejšemu bratu leta 1958 pridružila televizija? Kakšno poslanstvo je imel Radio Ljubljano, kakšnega ima RTV Slovenija? V Sledeh časa smo se potopili v zgodovino našega javnega nacionalnega radia, in - sicer v bolj skromnem obsegu - tudi televizije.
Gorske bukve. Najbrž bi marsikdo pomislil, da bomo govorili o kakšni redki drevesni vrsti, ki si zasluži posebno pozornost. Vendar pa to ne bo tako. Leta 1582 je župnijski vikar Andrej Recelj na Raki pri Krškem prevedel štajerski vinogradniški ali gorski zakon iz leta 1543. Recljev prevod pa je znan pod imenom Gorske bukve. To je najstarejše ohranjeno slovensko zakonsko besedilo in najobsežnejše ohranjeno slovensko besedilo kakega katoliškega avtorja iz obdobja, ko so slovenski protestanti vzpostavili slovenski knjižni jezik. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Tako so med drugim zapisali ob izidu kritičnih prepisov in jezikovnih posodobitev Gorskih bukev leta 2022. In o Gorskih bukvah bomo govorili tudi v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Leto 2023 je za mestni kino Kinodvor izjemno pomembno. Nekdanji ponos jugoslovanskih kinodvoran praznuje tri obletnice: stoletnico delovanja kina na Kolodvorski, dvajset let art kina ter petnajst let Javnega zavoda Kinodvor in s tem delovanja Mestnega kina Kinodvor. Da je ta kinodvorana preživela vse do danes, si je nadela vrsto različnih podob: najprej je bila Kino Ljubljanski dvor, ki se je sredi tridesetih let preimenoval v Kino Sloga. Kasneje je Sloga postala erotični kino in sinonim za mehko erotiko. In to je ostala do leta 1992, ko je na isti lokaciji zaživel Kino Dvor in nazadnje današnji Mestni kino Kinodvor. Skozi njegovo rojstvo, odraščanje in zrela leta se je s sogovorniki sprehodil Jure K. Čokl.
Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.
Včasih o kom rečemo, da ima v življenju – krompir. Za agronoma Viktorja Repanška iz Kamnika je to veljalo vsaj dvopomensko. Veljal je namreč za vodilnega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega strokovnjaka za vzgojo novih sort krompirja. Podrobnosti o njem in o njegovem delu pa prinašajo tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar.
Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Letos se s številnimi dogodki poklanjamo delu in liku izjemnega moža – Ivana Tavčarja. V slovensko zavest se je najbolj zasidral kot pisatelj povesti, romanov, črtic in novel, kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev realizma. Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja.
V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.
Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirka
Ob 390. obletnici turističnega obiska jame Vilenica in 60. obletnici delovanja Jamarskega društva Sežana, ki skrbi za to najstarejšo turistično jamo v Sloveniji, se je letos zvrstilo kar nekaj zanimivih in odmevnih prireditev ter akcij pri omenjeni jami in v njej. Vilenica je jama na Krasu. Njen razmeroma strmi vhod se odpira ob vznožju Starega Tabora, na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih med Lokvijo in Lipico. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač. Po navedbah v literaturi je začel nekaj let pozneje grof Petač dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal avstrijski cesar Leopold I. Število obiskovalcev jame se je nato povečevalo in od leta 1821 do leta 1889 je bilo v vpisni knjigi že več kot 2000 obiskovalcev. To je za tiste čase presenetljivo veliko. Vilenica je bila odprta vse do leta 1920, ko je italijanska oblast jamo zaprla, prepovedali so tudi vsakršno zbiranje domačinov in plese v njej. Tu se zgodba o Vilenici nikakor ne konča; odkrivali jo bomo v oddaji Sledi čas, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.
Na začetku letošnjega poletja je minilo 80 let od prihoda prvih zavezniških vojaških misij k enotam narodnoosvobodilne vojske. Kaj so zahodni zaveznik o razmerah v tedaj razkosani Jugoslaviji že vedeli in zakaj so se odločili za pomoč v orožju in opremi, ne pa tudi za izkrcanje na Jadranski obali ? Odgovor na to in več drugih vprašanj osem desetletij pozneje prinaša oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov