Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
V Parku vojaške zgodovine v Pivki se ponašajo z zelo zanimivim zgodovinskim predmetom, ki je odločilno vplival na potek in konec druge svetovne vojne. Gre za nemško šifrirno napravo, imenovano Enigma. Pivški muzej je tako postal eden redkih na svetu, ki javnosti predstavlja to skrivnostno napravo, ki so jo potapljači našli v razbitinah potopljene vojne ladje, nemškega minolovca, ob istrski obali. Skupaj z nekaj drugimi predmeti je Enigmo v 80. letih prejšnjega stoletja na površje prinesel potapljač Zvone Kralj. Leta 2020 jo je izročil kolegu Danijelu Germeku, ta pa jo je potem prinesel v Park vojaške zgodovine. Sledil je zelo zahteven konservatorski postopek, ki ga je opravil konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Aleš Jelinčič s pomočjo drugih strokovnjakov Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Po posegu so stroj razstavili in bo na ogled vsaj leto dni. Več o Enigmi pa v oddaji Sledi časa.
V oddaji Sledi časa se bomo vrnili k izdelku, ki je bil nekoč nujen in nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu, danes pa je skoraj pozabljen. Govorili bomo o apnu. Pridobivanje, gašenje, hramba in uporaba apna so bili pojmi, ki so bili našim prednikom domači in nujni za življenje. Čeprav je vsaka domačija imela svojo apneno jamo, kjer so hranili gašeno apno, pa je bilo žganje apna umetnost, ki je bila mogoča le na območjih z veliko čim kakovostnejšega apnenca. In eno takih je v Sloveniji gorski hrbet Paškega Kozjaka. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.
O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok Stergar
Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.
O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali
V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič
Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
Neveljaven email naslov