Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.
Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov