Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca
Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.
Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Poleg tega je sneg slovenskemu narodu dal identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič
V obdobju novega leta sta združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. Zato tokratna oddaja Sledi časa razmišlja o času kot eni temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem.
»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja. Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku. Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo. Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.
V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega, in del tega bomo spoznali v današnji oddaji. Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico. V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica. V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov - Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce. Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu. Več o simbolnem pomenu palice pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.
V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno – pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalci in pripadniki slovenskih obrambnih sil. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih po vsej Evropi, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«
Pred 100 leti se je v kraju Grmada pri Trebnjem rodil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Po študiju teologije in duhovniškem posvečenju je ostal v tujini. V domovino se je vrnil leta 1977 in bil tri leta pozneje imenovan na najvišji položaj v nadškofiji. Dr. Alojzij Šuštar je opravil pomembno delo, povezano z demokratičnimi procesi in poznejšim mednarodnim priznanjem Slovenije. Tokratno oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Ob besedah smrt, minevanje, pogreb, pokopališče se vsakdo izmed nas zdrzne. O teh poslednjih stvareh namreč zelo neradi govorimo, če pa že, je to takrat, ko umre eden izmed naših svojcev ali prijateljev. Neizogibnost slovesa je potem navzoča še dolgo, pogosto vse naše življenje, dokler tudi sami nismo postavljeni pred dokončno dejstvo, da smo na tem svetu le popotniki, ki jih čaka končni odhod. V teh prazničnih dneh so nam smrt in z njo povezane besede še posebno blizu. Marsikdo meni, da je tako prav, drugi spet temu nasprotujejo in si namesto obiska pokopališč in prižiganja svečk izberejo tako ali drugačno potovanje in oddih. V današnji oddaji ne bomo razmišljali o simbolnih pomenih smrti in pogrebnih šegah in navadah. Ne bomo ocenjevali, kakšna ekološka obremenitev so gore ostankov plastičnih sveč na pokopališčih, niti nas ne bo zanimalo, kako gledajo na smrt druge kulture, narodi in ljudstva. Zanimal nas bo čisto oseben stik s smrtjo, kot ga doživljajo tisti, ki jim je nekako blizu, kot poslanstvo, poklic, navdih za razmišljanje. Za nekatere sta smrt in minevanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Njihov poklic je vezan na smrt in dogajanje v zvezi z njo. Spet drugi so se recimo odločili, da jim bo ta končni del vsakega človeškega življenja še posebno blizu, ne zaradi njihove lastne smrti, ampak tako, da spremljajo umirajoče in njihove svojce. In tu so tudi tisti, ki o smrti razmišljajo. O tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja Lahko noč, otroci z legendarnim avizom Urbana Kodra je ena najstarejših radijskih oddaj, ki jo lahko na Prvem – neprekinjeno – poslušamo prav vsak dan ob 19.45 že 55 let. Čeprav se ustvarjalci – režiserji, avtorji, igralci in uredniki – menjajo, čeprav so danes drugačni tudi časi, v katerih živimo, pa poslanstvo pravljice za lahko noč ves čas ostaja enako: otroke popeljati v svet domišljije in sanj. Oddaja nastaja v sodelovanju igranega in otroškega programa Radia Slovenija, s spomini naših sogovornikov pa se bomo tudi mi potopili v pravljični radijski svet.
Janez Svečnik se je kot član mariborskega harmonikarskega orkestra pri glasbenem mojstru Šuštaršiču kot osemletni deček skrbno pripravljal na gostovanje v Združenih državah, ki je bilo načrtovano za pomlad 1941. Pa so vojaške koračnice preglasile zven harmonike, sledila je pot v Ljubljano, kjer so bili člani orkestra Doma Ivana Cankarja še bodoči zdravnik Anton Dolenc, pesnik Janez Menart, zapornik na Golem otoku Radovan Hrast in drugi. Draga Šauperla si je nemška turistka odpeljala v domovino, v Kölnu je postal član ugledne vokalne zasedbe in z njo prepotoval velik del sveta. Dve zgodbi, ki ju je življenje izpisalo po notnem črtovju. Tokratne Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Zaradi tega, ker v času teniškega turnirja, ki se je odvijal v Ljubljani, Maribor s širšo okolico še ni bil pokrit s TV signalom, je neki moški z nožem napadel opremo takratne TV Ljubljana in kričal »Kje je Bergant?« Leta 1941 so oddajnike napadli vojaki tretjega rajha, 50 let pozneje pa iz istega razloga še vojaki JLA. Vendar ti stojijo še danes in zaradi njih vsak dan več kot tretjina Slovenk in Slovencev spremlja dogajanje doma in na tujem. Stebri, ki oddajajo signal so hkrati tudi stebri, ki podpirajo demokracijo. Med njimi se je v oddaji Sledi časa sprehodil Jure K. Čokl.
Obiskovalca lekarne je nekoč ob vstopu v ta prostor pričakalo bogato okrašeno pohištvo in posodje, po prostoru se je širila nenavadna mešanica vonjev. »Mistično in skrivnostno vzdušje, ki pa je imelo tudi psihološki učinek, ki je vzpostavil nekakšno zaupanje v zdravila, ki so jih tam pripravljali,« opiše tokratni sogovornik dokumentarno-feljtonske oddaje Sledi časa. Na polurni potep po Lekarniškem in alkimističnem muzeju vas vabi Darja Pograjc!
Neveljaven email naslov