Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
Za Italijo se velika vojna ni začela leta 1914, ampak leto pozneje, leta 1915. Takrat je v skladu s tajnim Londonskim sporazumom podpisanim 26. aprila 1915 s Antanto napovedala vojno avstro-ogrski monarhiji, Nemčiji pa šele leta 1917, čeprav bi jo morala hkrati. Takrat se je prva svetovna vojna tudi preselila na slovenska tla, odprta je bila namreč 90 km dolga soška fronta od Rombona do Devina. Italija je bila pred vojno v obrambni zvezi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, torej Centralnimi silami. Podpis tajnega sporazuma sta ob državi označili kot italijansko izdajo, podrobna analiza dogajanj pa pokaže, da temu ni tako, ampak da je šlo za spretno trgovanje z ozemlji. Italijani so pristopili k Antanti zato ker jim je ta ponudila več - tujih ozemelj seveda. Sledi časa Jurija Popova bodo govorila o letu italijanskih pogajanj pred vstopom v vojno.
Pred 63. Leti so na Lescah pripravili prvo Svetovno prvenstvo v padalstvu. Udeležili so se ga padalci petih držav in naši tekmovalci so se dobro izkazali. Morda je prav svetovno prvenstvo spodbudilo padalski šport na Slovenskem, ki se je v naslednjih desetletjih močno razmahnil, zato Slovenci veliko pomenimo v svetu padalstva. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Sredi avgusta se počasi končuje tisto, kar se je začelo na Jakobovo, konec julija. V dneh okoli "velike maše" se po vinorodnih slovenskih pokrajinah nadaljuje tradicionalno postavljanje klopotcev. Ta nekoč intimni kmečki običaj marsikje prerašča tako meje krajev kot lokalnega turizma, žal pa tudi meje dobrega okusa. A mistike čudovite priprave, katere rojstvo je še vedno skrito v megli minulih stoletij, vse to ne zmoti. O fenomenu klopotca Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
Triglav je naš nacionalni simbol in tudi med narodnoosvobodilno vojno je simboliziral željo in boj za združitev vseh pripadnikov našega naroda. Zelo veliko je takrat pomenil borcem IX. korpusa, ki so osvobajali Primorsko in ki so si med drugim zadali nalogo, da bodo Triglav, ne glede na "ceno", priključili k matični domovini. 2. avgusta leta 1944, torej pred sedmimi desetletji, se je tako skupina borcev, članov igralske skupine IX. korpusa, odpravila na Triglav Na Aljaževem stolpu je razvila slovensko zastavo in tudi izruvala mejnik, ki je sredi naše, slovenske zemlje razmejeval takratno Italijo in Nemčijo. Raztreščil se je na skalah v globeli pod očakom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zgodovina je v Tržaškem zalivu tako temeljito pomešala narodnostne in državne meje, da tržaški Slovenci dandanes verjetno upravičeno trdijo, da sta slovensko pomorstvo in ribištvo doma med Trstom in izlivom Timáve, saj so Koper, Izolo in Piran obvladovali Benečani. Pred drugo svetovno vojno so imeli tamkajšnji ribiči 450 različnih plovil - od ščife do bragoca, danes pa ni nikogar, ki bi bil povsem odvisen od ribolova. Neločljiva povezanost z morjem in zgodbe iz tisočletne tradicije ribolova pa kljub temu ostajajo v teh krajih. Od posebnega načina lova na tune do domiselnih ribjih jedi ter celo krvavih bojev med ribiči. Sicer pa podrobneje o tem v Sledeh časa, ki jih pripravlja Matic Jerman.
Zadnji dan v letu 1977 je tisti dan, ko se je s slovenskih železniških tirov dokončno poslovila parna vleka. Na tako imenovanih relacijskih vožnjah je ni bilo več, ostala je še za premike na posameznih večjih postajah in na industrijskih tirih. V Sledeh časa bodo govorili zadnji pričevalci parne vleke pri nas. Strojevodja, ki je pri Laškem doživel hujšo železniško nesrečo, kurjač, ki je v samo enem delovnem dnevu z lopato in s svojima lastnima rokama v peč lokomotive zmetal kar 25 ton premoga in strojni mojster, ki je, kot se tudi reče, parne lokomotive "poznal v dušo". Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
"Človek je od nekdaj verjel v nadnaravne sile, božanstva, demone in druga skrivnostna bitja, ki so vplivali na njegovo življenje od rojstva do smrti. Stari Egipčani so vpliv neznanih sil prenesli celo v verovanje v posmrtno življenje in so bili zato že pred skoraj pet tisoč leti prepričani, da se lahko posameznik z amuleti zavaruje pred nevarnostjo v vsakdanjem življenju in na poti v večnost. Za amulete so uporabljali majhne predmete, ki so bili posvečeni v svetiščih in so vsebovali magično moč pod okriljem izbrane boginje ali boga ..." Tako v Slovenskem etnografskem muzeju te dni vabijo na razstavo Magija amuletov, njihovo povabilo pa je bilo tudi iztočnica za pripravo oddaje Sledi časa, v kateri bomo osvetlili zgodovino amuletov od starih Egipčanov pa vse do danes. Avtor: Dušan Berne.
Lovro von Matačić je večplastna in nikakor ne zgolj samo glasbena osebnost 20. stoletja, ki je umetnosti tega obdobja na različnih področjih vtisnila globok pečat. Ob tem pa je njegova človeška usoda tipična usoda pretresov, ki so zaznamovali naš prostor in ljudi. V zadnjem času je skupina zanesenjakov dodala kamenček k poznavanju dirigentovega delovanja v Sloveniji. Več o teh novih dognanjih v Sledeh časa Marka Radmiloviča pod naslovom: Maestrova slovenska leta. Avtor: Marko Radmilovič.
Kaj imajo skupnega Janez Puh, Edvard Kocbek, Anton Korošec, Bratko Kreft, Radoslav Razlag, Stanko Vraz, Anton Trstenjak, Karol Grossmann, Anton Krempl, Slavko Osterc in še mnogi drugi? Odgovor je preprost: skupna jim je krajina, v kateri so se rodili, ki so ji bili "zapisani" in ki jim je dala tisto, kar so potrebovali, da so postali veliki možje v naši zgodovini. V Sledeh časa se je tako Jurij Popov vprašal, kako to, da je prav Prlekija, bolj kot druge slovenske krajine, zibelka tolikšnega števila ljudi takšnega intelektualnega potenciala. Je "kriva" zemlja in človekov odnos do nje, je "kriva" zgodovinska razsežnost krajine, ki je vezana na dunajsko evroregijo? Je "kriva" nežna valovitost krajine, odprte v svet in hrepeneče po širini duha, ali pa mogoče tradicionalna kultura? Ter ne nazadnje - je "kriv" krog izmenjave dobrin med naravo in tamkajšnjim človekom? Avtor Jurij Popov
Kdo stoji za sarajevskim atentatom 28. junija leta 1914? To je vprašanje, ki so si ga v stoletju po njem zastavili mnogi zgodovinarji in še pogosteje nezgodovinarji in si ga še zastavljajo. Atentat, ki se je zgodil "v vasi, zbrani okoli strela", kot je Sarajevo leta 1914 opisal britanski pisatelj in pesnik Lawrence Durrell, je bil samo eden izmed mnogih v tistem obdobju, a zagotovo atentat z daleč največjim odmevom in posledicami v svetu. Zgodil se je na pragu izbruha prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je zaradi atentata na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo mesec dni pozneje napovedala vojno Srbiji in s tem sprožila plaz vojnih napovedi, ki so zapletle najprej Evropo v do tedaj najbolj kruto vojno v zgodovini človeštva. Vojna se je začela, še preden se je v Sarajevu začel proces proti zarotnikom, storilcem atentata, sicer pa pripadnikom gibanja Mlada Bosna. Ko je izbruhnila, je bila šele vložena obtožnica proti Gavrilu Principu, ki je ustrelil vojvodski par, in vsem, ki so mu pri tem pomagali. Proces sam je dokazal, da Srbija v atentat ni bila vpletena. Zato ga mnogi zgodovinarji vidijo le kot povod za izbruh prve vojne, povod, ki so ga iskali tisti, ki so bili prepričanim, da je takšen spopad nujen in potreben. Sledi časa na to temo je pripravil Jurij Popov. Delno jih je posnel tudi v Sarajevu, na kraju, kjer so odjeknili usodni streli Gavrila Principa.
20. oktobra 1164 je bila v mariborski trdnjavi napisana listina o pravnem dejanju, s katerim je štajerski mejni grof Otakar podelil benediktinskemu samostanu v Šent Pavlu na Koroškem posesti v Labotski dolini. Šentpavelski opat Pilgrim pa je Otakarju v povračilo namenil užitek od svojih posesti v neposredni bližini gradu. Takrat je bilo, po doslej znanih virih, prvič zapisano ime Marchburch in današnji Maribor se zato letos spominja 850-letnice prve pisne omembe gradu, ki je nekoč stal na mestnem griču Piramida in je dal ime naselbini pod njim. Zakaj ima Maribor v svojem "rojstnem listu" vinsko trto in od kod bo v oktobru za dober mesec dni prišla na ogled starodavna listina? To bo tema oddaje Sledi časa, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Beltinčan Mirko Baligač je bil tako poseben človek, da je imel kar dva psevdonima: Imrek in Dimek. Letos bi praznoval devetdeseti rojstni dan, pa ga je žal pri dvainštiridesetih letih vzela Mura. Mogoče bi lahko rekli, da je bil tako imenovani "mali človek", ki je, tako kot mnogi drugi, s svojim življenjem polnil strani neke zgodovine. Neopazno, bi k temu nekateri dodali. Toda tudi to bi držalo le deloma, saj je bil Dimek takšne vrste posebnež, da je zaznamoval in še vedno zaznamuje zgodovino Beltincev. In je bil torej vse prej kot neopazen. Bil pa je posebnež, ki ljudem med obujanjem spominov nanj še dandanes prikliče nasmeh na obraz. In o tem, kakšne vrste posebnež je bil Dimek, bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova. Povejmo, da je bil kmet, ki je zase in za druge delal ponoči, da je lahko podnevi kolesaril, ribaril v Muri ali pa čepel na drevesih ter opazoval živali in poslušal ptičje petje. Velja za izjemnega poznavalca in ljubitelja narave, za začetnika beltinškega planinstva, za prvega prekmurskega "Tarzana" in tudi za obetavnega igralca. Pa to še ni vse! Avtor: Jurij Popov
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča je v 60 letih obstoja in delovanja postal osrednja rehabilitacijska ustanova v Sloveniji. Rehabilitacijski inštitut Soča na leto obišče več kot 18.000 bolnikov. Nekateri zaradi poškodb po prometni nesreči, drugi zaradi okrevanja po kapi, tretji zaradi poškodbe pri delu. Vsem pa je skupno to, da zanje skrbi ekipa vrhunskih strokovnjakov, ki je že mnogim pomagala, da so se lahko vrniti nazaj v življenje. URI - Soča je bila med prvimi zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji, ki je pridobila pomembne mednarodne certifikate. Od prvih lesenih protez na Vrazovem trgu do vrhunskih dosežkov bionike pa je samo en vidik razvoja skozi šest desetletji. Kajti ob vseh tehnoloških spremembah je ves čas stalnica Soče predvsem humanost in pomoč soljudem. Po sledeh razgibane in plemenite zgodovine Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča nas bo v oddaji vodil Bojan Leskovec.
Letos praznujemo 2000 let nastanka Emone, rimske naselbine na tleh današnje Ljubljane. Nastala je tam, kjer se stikajo prastare poti, ki so vodile na zahod proti Aquilei ali Ogleju in naprej v Rim, na vzhod proti Sisciji ali današnjemu Sisku in na sever proti Celei in Petovii ali današnjima Celju in Ptuju. In seveda naprej proti Dunaju, kjer je bila takrat skrajna meja rimskega cesarstva. Toda: je bila Emona znotraj obzidja vojaško ali trgovsko naselje? In kaj je bilo zunaj? Zakaj je nastala in zakaj propadla? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Poljska »zlata generacija« alpinistov je bila v svojem času že sama po sebi »razred zase«. Uspehi, ki so jih dosegali predvsem z zimskimi pristopi na najvišje vrhove sveta, so še danes mejnik mogočega. Izmed njih je posebej izstopal Jerzy 'Jurek' Kukuczka, srečno poročen oče dveh otrok, rojen v poljskih Katovicah. V samo osmih letih mu je le dva meseca po legendarnem Reinholdu Messnerju uspelo osvojiti krono Himalaje - vseh 14 osemtisočakov. Messner je za to potreboval 16 let. Poleg tega je Jurek 11 osemtisočakov preplezal po prvenstvenih smereh, kar štiri izmed njih pa je osvojil v zimskem času. Skoraj natanko deset let po svojem prvem vzponu na osemtisočaka je na isti gori ostal za vedno. Lhotse je postal zadnje počivališče človeka, ki je nekoč zapisal: »Sanjal sem o vrhu, ki je bil nekje nad mano in v sanjah sem čutil, da ga lahko dosežem. Zunaj je divjal snežni vihar in s soplezalcem sva bila v zasilnem bivaku ujeta že tretji dan. V polsnu sem se odločil. Jutri bo lep dan in uspelo nama bo. Ko me je zjutraj prebudila tišina, sem počasi odkopal okno bivaka, odmaknil nahrbtnik in pokukal ven. Sijalo je sonce, nad nama pa je bil vrh. Minulo noč sem pomislil, da bova morda tukaj ostala za vedno. Očitno sem se moral najprej odločiti sam. In sem se. Bogovi, recimo jim tako, so očitno samo čakali na mojo odločitev. Čez eno uro sva bila na grebenu in nato v še treh na vrhu. Takrat sem spoznal, da moraš vrh najprej preplezati v sebi, šele nato lahko ponižno pričakuješ, da te bo sprejel v svoj svet.« V čas zlate generacije alpinistov se bo v Sledeh časa s sogovorniki odpravil Jure Čokl.
Avtor: Marko Radmilovič. Na Primorskem je znan, drugje malo manj. Od rojstva pisatelja in zdravnika Bogomirja Magajne je minilo 110 let. Avtor je pokoni že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, nekateri njegovi liki pa so še vedno živi. Oziroma bi morali biti živi. Vse bolj. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča z naslovom: Brkonja Čeljustnik, kje si, ko te najbolj potrebujemo?
Koliko časa je minilo od ustanovitve Emone, zgodovinske predhodnice Ljubljane? Je minilo 2000 ali precej več let? Če upoštevamo dokaze, ki jih je mogoče šteti za zgodovinska dejstva, potem sta Emono, pravzaprav Colonio Iulio Emono leta 14 ustanovila rimski cesar Avgust in njegov posinovljenec Tiberij. Takrat naj bi na delu ozemlja današnjega mesta dala zgraditi večji objekt, najverjetneje mestno utrdbo, ki naj bi imela 26 stolpov. Če pa se ozremo samo na mitsko preteklost Emone oziroma današnje Ljubljane, potem moramo letnico njenega nastanka iskati v povezavi s poznorimskimi zapisi mita o argonavtih. Prvi je na to povezavo opozoril ljubljanski zgodovinar, govornik in duhovnik Janez Ludvik Schönleben v svojem delu Aemona Vindicata leta 1674 in pozneje še v delu Corniola antiqua et nova leta 1681. Oprl se je na pisanje poznoantičnih piscev Sozomena in Zosima. Ta dva sta pisala, da je Emono ustanovil Jazon, potem ko je z argonavti ukradel zlato runo in se tod vračal domov. Schönleben je izračunal, da se je to zgodilo leta 1222 pred našim štetjem (471 let pred ustanovitvijo Rima). Povezava med Jazonovo Emono in Ljubljano je v 17. stoletju navduševala več zgodovinarjev, med njimi tudi Valvasorja in Linharta. Še najbolj se je uveljavil mit, po katerem je Jazon pred ustanovitvijo mesta najprej ubil zmaja, ki je postal Ljubljanski zmaj in je od Valvasorja naprej v mestnem grbu postavljen na grajski stolp. Prav o teh mitih bo govor v Sledeh časa Jurija Popova.
Avtor: Ivan Merljak. 27. april 1941 ni samo dan ustanovitve Protiimperialistične fronte, poznejše Osvobodilne fronte - OF, kar danes slavimo kot dan upora proti okupatorju, marveč tudi dan, ko so italijanske okupacijske oblasti priključile zasedeno ozemlje h kraljevini Italiji in ga poimenovale Ljubljanska pokrajina. Poleg že po prvi svetovni vojni priključene Primorske je obsegala še južni del osrednje Slovenije z Ljubljano do reke Save ter Dolenjsko in Kočevsko. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, vojne, ki so jo iz različnih razlogov poimenovali "velika". Ta vojna je bila pozneje, predvsem zaradi druge, potisnjena v ozadje in zato premalo analizirana. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je preučevanje tega spopada doživelo renesanso, ki še traja. Ta vojna je prinesla dehumanizacijo družb, militarizacijo, uveljavljanje tako imenovane vojne diktature, vodilno vlogo medijev pri propagandnih namenih, totalitarizacijo, spreminjanje odnosa do življenja in smrti in med drugim spreminjanje vloge žensk in otrok. Prinesla je tudi nastanek velikih armad, razvoj orožja za množično uničevanje in med drugim letalstva. Mogoče se zdi protislovno, toda ta vojna je vplivala tudi na razmah pismenosti, zato je precej dobro dokumentirana tudi v pismih, razglednicah, spominskih dnevnikih in v podobnih zapisih. V Sledeh časa Jurija Popova o tej temi bomo govorili predvsem o različnih pogledih na vzroke za veliko vojno in o razmerah v Evropi in svetu pred njenim izbruhom.
avtor: Dušan Berne Tudi kadar dandanes pomislimo na uporabo vojaškega letalstva med prvo svetovno vojno, se nam največkrat v misli nehote prikrade že skoraj stoletje star medvojni propagandni stereotip o zračnih bitkah svojeglavih, drznih in praviloma samotarskih letalskih asov na krovu tresočih se letečih strojev, ki tam nekje pod oblaki bijejo nekakšne viteške dvoboje. In če se nam ime Manfred von Richthofen mogoče ni vtisnilo dovolj globoko v spomin, pa je tam zelo verjetno ostal njegov vzdevek Rdeči baron, ki naj bi sam sestrelil kar 80 sovražnih letal. Toda, kot opozarjajo zgodovinarji in strokovnjaki, "se zračna vojna prve svetovne vojne ni bila toliko na nebu, ampak predvsem z neba. Z neba, na katerem so se srečevali težki trimotorni bombniki in vodljivi zrakoplovi, pa baloni za opazovanje ter ranljiva letala za prepoznavanje in usmerjanje topniškega ognja. Torej ljudje in sredstva, katerih delovanje je bilo sistematsko, vsakdanje in daleč proč od luči slave ?"
Neveljaven email naslov