Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
908 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
Najbolj kompleksna komunikacija je ena izmed temeljnih lastnosti človeške vrste, po kateri se ločujemo od drugih vrst našega planeta. Tudi zato, ker se ves čas spreminja, išče nove poti in sredstva ter sproža revolucije - male in velike. Zaradi pisem so se vojne začenjale in končevale. Telefonski klici so zapečatili usode milijonov. Elektronska sporočila so trend, ki je za zmeraj spremenil podobo komuniciranja tega sveta. Kako je Tehniški muzej Slovenije v nekaj sobah ujel duh časa, ki ga je pisala naša pošta in z njo povezane telekomunikacije, je v oddaji Sledi časa preverjal Jure K. Čokl.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati. Nosimo jo v srcu, ali je preprosto nimamo. Slovenci, ki so okusili tujino, to najlažje razumejo in težko bi našli koga, ki mu ni do doma in domovine. Večini že ob imenu Slovenija poskoči srce. Pa ne govorimo o pretiranih čustvih, ki rada uidejo čez rob, marveč o prvobitnih čustvih človeka. Ta določajo identiteto vsakogar in ga kot z dolgim nevidnim pajčolanom pripenjajo na skupnost iz katere izhaja. In ta pripetost oblikuje naš odnos do vsega, kar je družina, sorodstvo, rod in - družba. Za oddajo smo ob nedavni obletnici plebiscitarne odločitve za samostojno Slovenijo k razmisleku o domoljubju povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro.
23. decembra 1990 so Slovenci odločno in jasno povedali, da hočejo svojo državo. Od plebiscita, ki pomeni začetek rojstva samostojne in neodvisne Slovenije, mineva četrt stoletja. V Sledeh časa se bomo spomnili prelomnih dni pred 25 leti; tedanjih upov, hotenj, želja in sanj, pa tudi tega, kako je isti cilj združeval in vsaj za trenutek pometel z rivalstvi. Oddajo pripravlja Nika Benedik.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Jeseni smo na Radiu Slovenija začeli vrsto novih oddaj na temo - domoljubje. Razvrščene so v dva tematska sklopa, v Mejnike identitete in Domovina v srcu. Oddaje premierno predvajamo na III. programu ARS, danes pa jih začenjamo predvajati v nekoliko skrajšani obliki, primerni programskemu prostoru Sledi časa na Prvemu radijskem programu.
Še nekaj deset let nazaj so se otroci panično skrivali po hišah, ko je prišel večer svetega Miklavža. Zunaj so namreč rožljale verige, slišalo se je rjovenje 'parkljev', ki so lovili poredne otroke in jih včasih tudi kruto kaznovali. Če je na oknu hiše ta večer gorela sveča, so imeli prost vstop tudi Miklavževi grozljivi spremljevalci, ki so poskrbeli, da jih poredni otroci niso odnesli vsaj brez strahu. Kdo 'parklji' sploh so, kako so prišli k nam in kaj pomenijo danes? Kako so povezani s satirji in fauni ter koliko vražjega je ostalo v njih, bo v oddaji Sledi časa previdno preverjal Jure K. Čokl.
7. aprila leta 1365 je takrat 27 letni vojvoda Rudolf IV. Habsburški izdal posebno listino, ustavno pismo so ji nekdaj tudi rekli, s katero je na okljuku reke Krke ustanovil mestno naselbino in ji obstoj in razcvet med drugim omogočil tudi s podelitvijo številnih privilegijev. Samovšečno je sicer mesto kar po sebi poimenoval Rudolfwert oziroma "Rudolfovo pristanišče", vendar so ga ljudje že od vsega začetka imenovali tudi Novo mesto. Že sama geografska lega mesta kaže na to, da je želel vojvoda Rudolf, v trgovsko in prometno pomembni dolini Krke in v središču Dolenjske, postaviti na noge novo gospodarsko in upravnopolitično jedro ter tudi oporišče vse bolj proti Jadranu stremeči habsburški posesti. Ob ustanovitvi Novega mesta je bila meščanom zagotovljena osebna svoboda, mestna samouprava, lastni in voljeni sodniki, pravica do trgovanja in sejmov. Poldrugo stoletje je tako mesto cvetelo, podoba ustanovitelja pa je postala simbol mesta, tako da vojvoda Rudolf še danes sedi na prestolu tudi v grbu Novega mesta ?
Slovenski kraški svet je domovina svetovnega krasoslovja. Naš priznani, svetovno uveljavljeni krasoslovec dr. Andrej Kranjc je zapisal: "Z vidika krasoslovja je pomen Krasa predvsem dvojen, zgodovinski in 'referenčni'. Če ne bi bilo Krasa, ne bi bilo vede s tem imenom niti 'kraških' pojavov. Ko so Rimljani osvojili kraljestvo Histrov, so prvotno ime Krasa, katerega osnova je bila *karus in koren *kar (kamen), latinizirali v Carsus. Iz tožilnika tega imena je nastalo italijansko ime Carso, predslovenska oblika Kras najpozneje v 9. stol. in nemška Karst. Pomen Krasa dokazujejo stari zemljevidi. V Hohenwartovem vodniku po Postojnski jami (1830) se prvič pojavi trditev, da kras ni le na Krasu, ampak se razteza od Videmskega okrožja do otoka Kefalonija. Kras in Dinarski kras sta bila glavni vir spoznanj o krasu." Zato tudi ne preseneča, da so poimenovanja, kot so: dolina, polje in vrtača, znana po vsem svetu. Ob tem je neločljivi del krasoslovja, pa naj gre za ljubiteljske ali profesionalne raziskovalce, vezan na odkrivanje jam. Te pa so že vse od časov Valvasorja dokumentirali, opisovali in jih zbirali v posebnih zbirkah, ki so prerasle v jamarski kataster. Tega kot celoto na dveh lokacijah vodita Jamarska zveza Slovenije v Ljubljani in Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni. V oddaji Sledi časa bomo spoznali delovanje in posebnosti jamarskega katastra. Oddajo pripravlja Milana Trobič.
Letos mineva natanko 300 let od izida ene najpomembnejših, a hkrati tudi najbolj prezrtih knjig, namenjenih slovenskemu življu. Morebiti je Mali katechismus Franca Temlina v letošnjem letu z dokumentarnim filmom in kar nekaj medijskimi zapisi vendarle stopil iz anonimnosti, toda ta edicija, izrednega pomena tako za razvoj prekmurskega jezika kot tudi slovanskega življa ob Muri, skriva v sebi še zelo veliko skrivnosti. Nekatere med njimi bomo skušali razkriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Starejši ljudje na Koroškem vedo povedati, da so nekoč sredi noči v gozdovih rohneli tovornjaki, gorele luči in slišala se je tuja govorica. Zjutraj je bil gozd očiščen, sledi gum pa so iz gozda vodile neznano kam. Nihče ni vedel ničesar, prijav pa tudi ni bilo. Kdo je hodil po les, kam ga je odpeljal in koliko denarja je to početje prinašalo domačinom? Kako so na to gledali "pristojni", ki so vedeli vse, a videli nič? Med gosta koroška debla se je v Sledeh časa na lovu za odgovori podal Jure K. Čokl.
Ob dnevu spomina na mrtve in na krščanski praznik vseh svetih bomo v oddaji Sledi časa razmišljali o simboliki sveče, ki nas spremlja od rojstva do smrti. Sprehodili se bomo skozi zgodovino svečarstva, osvetlili nekatere že pozabljene šege in navade, omenili pomen sveče v krščanskem izročilu ter se vprašali, kako sveča pomaga pri obujanju spomina na umrle prednike. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Ste vedeli, da je bilo Mladinsko gledališče ustanovljeno 25. decembra leta 1955 v okviru oddelka Pionirske knjižnice? Da je bila premiera prve predstave tega gledališča izvedena čez nekaj mesecev v Viteški dvorani Križank, gledališče pa je postalo samostojna ustanova v okviru Ljubljanskega festivala šele leta 1958, ko se je tudi preselilo v dvorano Soča, ki je današnja zgornja dvorana SMG. Ste vedeli, da je "gledališče za mladino in otroke" že pod taktirko ustanoviteljice, umetniške voditeljice in režiserke Baldine Battelino Baranović nosilo v sebi klice eksperimentalnega gledališča? In da je 16. oktobra letos minilo 40 let od premiere predstave Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanovića, ki ni bila samo veliki "bum" na odrih takratne Jugoslavije, ampak se je z njo Mladinsko gledališče, ki se je leta 1979 preimenovalo v Slovensko mladinsko gledališče, prvič tudi mednarodno uveljavilo v konkurenci eksperimentalnih gledališč? Seveda je to samo nekaj zanimivih utrinkov v šest desetletji dolgi zgodovini SMG, ki jo bomo orisali v oddaji Sledi časa. "Vodnik", ki nas bo vodil na potepanjih po teh "sledeh", bo Dušan Berne.
Kje je že leto 1933, ko je France Bevk zapisal: "Slovenija! Beneška Slovenija! Siromašna, lepa zemlja, stokrat bičana in križana, ti in srca, ki te ljubijo." Takrat je spisal eno svojih najpomembnejših del Kaplan Martin Čedermac, delo, ki je zaznamovalo slovenske duhovnike v Benečiji s posebno vztrajnostjo in pogumom. To je zgodba o zatiranju slovenskega jezika v Beneški Sloveniji in o pogumnih duhovnikih, ki so kljub preganjanju in prepovedim v cerkvah govorili in učili slovensko. Teror fašizma je bil hud, toda še huje je bilo po drugi svetovni vojni, ko so kar tri tajne organizacije preganjale, zatirale, zalezovale in ovajale slovenske duhovnike, ki niso podlegli pritiskom in so vztrajali pri ohranjanju slovenščine. To danes slišimo le še v nekaj cerkvah, slovensko pa se pogovarjajo le še starejši domačini med sabo. Mladi govorijo italijansko ali furlansko. V vseh treh dolinah - Nadiški, Terski in Kanalski, so le še štirje "čedermaci", le še štirje duhovniki, ki v nekaterih cerkvah še mašujejo v slovenščini. Vsi štirje so letos obhajali 50-letnico maševanja. Z dvema izmed njih se je pogovarjal Jurij Popov in pripravil Sledi časa, ki bodo skušale odgovoriti na eno samo vprašanje - bo slovenščina v Beneški Sloveniji utihnila?
Slovenija ima bogato pivovarsko tradicijo. Sploh v zadnjem času se je razbohotila izdelava butičnega piva, ki dosega zavidljivo kakovost. Vendar pa večina ljubiteljev penečih vrčkov zmotno misli, da se je pri nas vse začelo v Laškem ali v Ljubljani. Nikakor. Začelo se je precej prej, v pivovarni, ki danes ne obstaja več, bila pa je tako velika, da je bilo njeno pivo na večini slovenskega ozemlja celo resna konkurenca obema omenjenima pivovarnama. Ta pivovarna po doslej znanih podatkih velja tudi za najstarejšo na naših tleh. Govorili bomo o Staretovi pivovarni v Mengšu, ki je dajala kruh domačim in tujim mojstrom, ki so njeno slavo ponesli daleč naokoli. V oddaji Sledi časa bo zamašek s starih steklenic s sogovorniki odprl Jure K. Čokl.
Med socializmom in kapitalizmom živijo spomini na tovarno, kot je še ne bilo. "Mati fabrika" ji še zdaj pravijo nekdanji zaposleni, strokovnjaki pa zbirajo koščke razbitih spominov in razbitih duš. Med nostalgijo in dejstvi, ki krožijo okoli ravenske železarne, se bo v oddaji Sledi časa sprehodil Marko Radmilovič.
Slovenski alpinizem, nekoč so ga imenovali turistika, je že štiri desetletja v samem svetovnem vrhu. Jurij Popov se je v Sledeh časa vprašal, kdaj in kje se je začela in kakšna je bila pot , ki ga je pripeljala v ta položaj. Nedvomno se je začela z osvojitvijo prvega izmed mnogih izjemnih vrhov slovenskih Alp - Storžičem leta 1758. Že naslednje leto beležimo prvi pristop na Grintovec, leta 1778 pa še na Triglav. Za zgodovino slovenskega alpinizma je ključna tudi Triglavska severna stena, ena izmed največjih v Alpah, saj meri 4 kilometre v širino in enega v višino. Pa vendar prvi slovenski alpinist in eden od pionirjev modernega alpinizma na sploh Valentin Stanič, ni najprej preplezal te stene. V 19. stoletju je opravil vrsto izvirnih in drznih vzponov, tudi zimskih, znan pa je tudi kot eden prvih samohodnikov. Za prvo obdobje slovenskega alpinizma je značilen izrazit nacionalni naboj, saj so si naši alpinisti najprej prizadevali preplezati vse tiste smeri v naših Alpah, ki so jih prej že preplezali tujci, predvsem Nemci in Avstrijci. Na seznamu svetovnega alpinizma sta posebej zapisani tudi izjemni medvojni alpinistki Mira Marko Debeljak in Pavla Jesih, ki sta plezali v moško-ženski navezi, vendar večinoma prvi v navezi. Rodovi izvrstnih slovenskih plezalcev so se po drugi svetovni vojni vrstili eden za drugim. To je bila posledica predvsem odlične organizacije tako pohodništva kot alpinizma, načrtnega šolanja in ne nazadnje razvoja gorske reševalne službe. Po ustanovitvi komisije za tuja gorstva so naši alpinisti začeli načrtno obiskovati Himalajo in si tam začrtali pot v sam svetovni alpinistični vrh. Hkrati pa so v domačih gorah reševali probleme, ki jih prej ni bilo mogoče. Seznam vrhunskih slovenskih plezalk in plezalcev zapisanih v knjigi Zgodovina slovenskega alpinizma, sicer zajema samo 37 imen, toda to je vrh ledene gore imenovane slovenski alpinizem. Dokaz za svetovni ugled našega alpinizma je navsezadnje tudi število zlatih cepinov, najimenitnejšega alpin
Nad Kojskim v Goriških brdih je podružnična romarska cerkvica sv. Križa na Taboru. Gotska cerkvica ima za Slovenijo nenavaden zvonik, ki spominja na majhno utrdbo. Zaključuje se s cinami, ki so značilne za Brda in v njej so zakladi izjemne umetniške vrednosti. Naključnega obiskovalca najprej premamijo sijaj dveh baročnih stranskih oltarjev in freske na stenah, toda pravi biser je glavni gotski krilni oltar iz leta 1515. To je edini in največji, skoraj popolnoma ohranjen gotski krilni oltar v Sloveniji. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Deblak iz hrastovega lesa je v Ljubljanici v osemdesetih letih prejšnjega stoletja našel potapljač Miro Potočnik. Minilo je kar 30 let, preden je tehnologija toliko napredovala, da so ga končno uspeli dvigniti in prenesti v restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Kaj se bo potem zgodilo z njim? Kako pomembna najdba je to in kaj je njena največja vrednost? Kaj se je dogajalo na tem področju nekoč in kaj so arheologi našli pod ostanki deblaka? Globoko v mulj in daleč v zgodovino se bo v oddaji Sledi časa s sogovorniki potopil Jure K. Čokl.
Sledi časa bomo nekoliko zapletli. V oddaji bo namreč tekla beseda o Koroški, vendar ne o pokrajini, ampak o cesti. Še podrobneje bo oddaja govorila o Rožu, Podjuni in Zili, vendar ne o "vencu treh dolin", temveč o treh bifejih. "Rož, Podjuna, Zila" je tudi naslov oddaje, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov