Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
908 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
Ljubljana je brez pomislekov mesto kulture. Vso njeno zgodovino jo spremlja in to kultura v najširšem pomenu besede. Bila je mesto kulture tudi v obdobju ko so v njej prevladovali tujerodni prebivalci mesta, vse od antične Emone naprej. Zato je zanimivo spremljati njeno pot v kulturo avtohtonega prebivalstva, če temu rečemo tako. Zlasti, kako se je korak po korak osvobajala avstrijskega pritiska in diktata. Na tej poti je nekaj prav posebnih mejnikov, prvi po teži pa gotovo oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v dobi reofrmacije in zažig v slovensščini napisanih knjig nekaj let pozneje pred mestnim magistratom, kar je pomenilo konec reformacijskega gibanja v mestu. Toda knjižni jezik je ostal, domačini so izgubili bitko vojne pa ne. Mesto je z leti in stoletji vse bolj postajalo slovensko. Boj je bil vse hujši, domačini so pritiskalni na vseh področjih. Eno izmed njih je bilo tudi gledališko. Tako je leta 1921, eno leto po nemirih v Ljubljani v katerih sta bila ubita Adamič in Lunder,nastalo Šentjakobsko gledališče. Že v prvem letu je imelo to do danes amatersko repertoarno gledališče 16 premier in 56 predstav. Svoja vrata je zaprlo le v obdobju kulturnega molka med drugo svetovno vojno. Čer pogledamo na to gledališče v luči danes prevladujočih družbenih norm, je presenečenje, da se je ohranilo kot amatersko gledališče, ki je v resničnem pomenu besede gledališče ljudi za ljudi. In vedno je bilo takšno. Jurij Popov je ob pomembni obletnici (95 let) pripravil Sledi časa, ki govorijo predvsem o vrednotah, ki jim je Šentjakobsko gledališče sledilo ob svojem nastanku in jih kljub neugodni klimi, goji še danes. Na prvem mestu je ljubezen do gledališkega dela in ustvarjanja, zase in za ljudi. Pripravlja Jurij Popov
Zlato spremlja človeštvo že od pradavnine. Pomenilo je tako božje solze, kot peklensko prekletstvo, prinašalo srečo in zadovoljstvo in netilo krvave vojne. Zlato je lahko edinstven okras tako kronanih glav kot tistih, ki so čisto na dnu "statusne lestvice". Lahko je del strojev in naprav, lahko ga uporabljamo v zdravilstvu, umetnosti in še kje. Zlato je nikoli dokončna zgodba. In o zlatu, na naših tleh in po svetu, bomo govorili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
"Pisalniki so poleg rokopisov in pisal najbolj avtentične priče pisne ustvarjalnosti. /?/ V lepoti materialov in kompleksnosti njihove izdelave se zrcalijo tako gospodarka in umetnostna zgodovina, kot tudi zgodovina duha tistega časa, ko so jih kupili in uporabljali." Tako na spletnih straneh Narodnega muzeja Slovenije v teh dneh vabijo na ogled razstave Pisalno pohištvo na Slovenskem, njihovo povabilo pa je botrovalo tudi odločitvi, da bomo skušali podobe z razstave preliti v besede in v oddaji Sledi časa povedati tudi nekatere zanimive zgodbe, ki se skrivajo za razstavljenimi eksponati ? Oddajo pripravlja Dušan Berne.
Ali je mogoče iz ene same notne zbirke, iz nekaj listov na papir ujete glasbe, sestaviti zgodbo? Kaj zgodbo! Rekonstruirati življenja in usode posameznikov, kraja in rodbine, ujete v vrtincu časa? Ignacij Attems, mlad plemič katerega rodbina je posedovala ogromna posestva na ozemlju današnje Slovenije, si je sredi osemnajstega stoletja v Rimu ogledal operno predstavo. In to je tudi edini pravi začetek zgodbe, ki jo v oddaji Sledi časa raziskuje Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Franc Rupnik se je izdajal za fotografa iz Celja, ki je iznašel nov način tiskanja brez črk. Skupaj z Jurijem Potočnikom sta se zanimala za ročni tiskarski stroj, ki je primeren za hitro razmnoževanje in tudi za tiskanje v barvah. V Potočnikovi navzočnosti je potem Rupnik kupil stroj za 25 tisoč jugoslovanskih kron in pri tem dejal, da ga bo uporabljal za izdelovanje razglednic." Tako je 16. junija leta 1926, med razpravo pred mariborskim porotnim sodiščem, pričal Stanko Detela, ravnatelj Mariborske tiskarne. Toda na tem tiskarskem stroju ni zlikovski dvojec nikoli tiskal razglednic, ampak ponarejene bankovce za 1000 lir ? Pripravlja: Dušan Berne
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojaška psihologija uči, da potrebujejo sosednji narodi, ki so se zapletli v vojno, štiri rodove, da lahko spet začnejo normalno sobivati. Ker se nov rod odlikuje vsakih petindvajset let, to pomeni, da je za to potrebno sto let. Prav toliko časa mineva od izbruha prve svetovne vojne, prve totalne vojne v zgodovini človeštva. Toliko let mineva tudi od začetka soške fronte. No, eno leto več. Torej je že čas za sobivanje nekoč sprtih narodov.
Ob sodobnih razpravah posvečenim gradnji "drugega tira," bi ne bilo napačno priklicati v zavedanje ene najbolj junaških zgodb naše zgodovine. Južna žleznica in nje gradnja sta bili v programih našega radia že večkrat obdelani, zato se v Sledeh časa poglobljeno posvetimo enemu izmed mnogih detajlov na tej megalomanski progi. Ob mnogih ovirah na katere so naleteli graditelji, je bila kronski problem zagotovo prečkanje reke Drave v Mariboru. O železniškem mostu preko reke bo govorila oddaja Marka Radmiloviča s preprostim naslovom: "Most!"
Stareslike - so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Slovenija ni le dežela polna naravnih lepot in prečudovite kleti, ki jo sestavlja najmanj 11 tisoč jam. Je tudi dežela polna izjemnih umetniških del. Ko beseda nanese na Celjski strop, se začne pogovor o ugankah. Umetnina stara 400 let, ki se je ohranila deloma tudi po naključju. Verjetno gre za edini tak ohranjen strop na jugu in severu celine – Evrope. rva je že ta, koliko ljudi pri nas, tudi v Celju, ve za to izjemno evropsko umetnino? Gre namreč za enega izmed največjih biserov slovenske kulturne dediščine, ki pa je premalo znan. Celjski strop je približno 143 kvadratnih metrov velika poslikava stropa osrednje dvorane stare cesljske grofije. Vendar ne gre za poslikavo na strop, torej za fresko, gre za 11 slik s tempero na platno, ki so pritrjene na strop s pomočjo dekorativnih letev.
Gledališča v glavnih mestih avstrijskih dežel so imenovali »deželna gledališča«, ljubljanskemu pa so rekli tudi Stanovsko gledališče. Stavba Deželnega gledališča na Kongresnem trgu je bila zgrajena leta 1763, v mrzli februarski noči leta 1887, pa je pogorela do tal. Gasilci so si namreč med silovitim požarom prizadevali obvarovati predvsem sosednje hiše, pri čemer so morali zaradi zmrzali celo parno brizgalno polivati z vročo vodo. Poročevalec časnika Slovenski narod je potem med drugim zapisal: »Prizor je bil čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel kot po dnevu, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi ljubljanski grad, svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji.« Natančnega vzroka požara niso ugotovili, menda pa ga je povzročila pozabljena tleča cigara v eni izmed lož. Pogorišče je kupila Filharmonična družba in na njem zgradila stavbo današnje Slovenske filharmonije ... Zanimivo zgodbo o zgodovini hiše, kjer zdaj domuje Slovenska filharmonija in o dogajanjih za njenimi zidovi, bomo povedali v oddaji Sledi časa. Pripravlja: Dušan Berne
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi: Skala, divja skala, kras gorenjskih gor. Skala, divja skala, ti vedno boš nam vzor. Trden kakor skala je slovenski rod, kvišku kakor skala vodi naša pot.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem smo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved. Fotografija: Kopija konjeniškega pečata avstrijskega nadvojvode Rudolfa IV, vir. Dolenjski muzej
V oddaji, ki jo pripravjla Milan Trobič, bomo spoznali enkratno zgodbo o nastanku in razvoju "dolenjskega velikana" avtomobilske tovarne IMV Novo mesto. Izjemen pogum, zagnanost in usmerjenost v razvoj, vseh tistih, ki so verjeli v prihodnost, je tlakovalo pot, ki se še ni končala. Namesto, da bi Dolenjsko poznali le po cvičku, zelju in klobasah, kot so želeli povojni oblastniki, je ta del naše države postal gonilo razvoja. Ta se kaže v podjetjih, ki so nastala iz nekdanjega IMV, to so Revoz, Adria Mobil, TPV in druga.
Med prvo svetovno vojno je večina žensk delovala na takoimenovanih domačih frontah . To pomeni, da so doma zamenjale svoje moške, ki so se borili in umirali na številnih bojiščih velike vojne. Najbližje prvim forntnim linijam so bile predvsem bolniške sestre, ki so delovale v številnih kampih Rdečega križa. Nekaj žensk, kot na primer Birtanka DorothyLawrence, so oblekle vojaško sukno, nekaj pa jih je tlakovalo pot vojnim dopisnicam. Za eno prvih vojnih poročevalk sicer velja Američanka Margaret Fuller , poročala je o vojaškem spopadu med Francijo in Rimsko republiko leta 1849 iz obdobja italijanskih združitvenih vojn. V veliki vojni pa so se uveljavile na primer Britanke in Američanke Corra Haris, Marguerita Higgins, Peggy Hull in na primer Nellie Bly. Med ženskami vojnimi poročevalkami pa ima posebo mesto Dunajčanka Alice Schalek, ki je bila edina članica avstro-ogrskega tiskovnega urada . Še več, bila je edina ženska, ki je poročala tudi iz prve frontne črte. Najprej v Srbiji in Črni gori, leta 1916 pa je preživela štiri mesece na soški fronti in poleg devetnajstih člankov napisala tudi knjigo, ki je izšla istega leta. Njeno delo in poročanje je rdeča nit Sledi časa, ki jih jepripravil Jurij Popov.
Neveljaven email naslov