Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
V življenjepisu protestantskega jezikoslovca in šolnika Adama Bohoriča zevajo praznine, ki jih literarnim in drugim zgodovinarjem z brskanjem po zaprašenih arhivih in drugih pisnih dokumentih še ni uspelo zapolniti. Tako lahko samo domnevamo, da naj bi letos minilo 500 let od njegovega rojstva, prav tako pa ne vemo, kje naj bi leta 1598 v izgnanstvu v Nemčiji umrl in kje je pokopan. Toda iz preverljivo relevantnih pisnih virov, pa tudi posrednih sklepanj na podlagi drugega gradiva, je vseeno mogoče izoblikovati Bohoričev zgodovinski portret, ki ga je za oddajo Sledi časa pripravil Dušan Berne.
Letos mineva devetdeset let od odprtja kopališča na Mariborskem otoku, največjem naravnem rečnem otoku pri nas. Zgodba se je začela, ko je svet mestne občine Maribor iskal prostor za novo mestno letno kopališče. Prvotna ideja je padla v vodo in leta 1927 so se odločili za graditev kopališča na tedaj Felberjevem otoku sredi Drave nekaj kilometrov zahodno od Maribora, kjer je reka po zadnjih brzicah stoletja odlagala naplavni material. Od odločitve o graditvi do odprtja je minilo natanko štirideset mesecev in pet dni. Otok in njegovo kopališče sta sila nostalgično zapisana v srcih številnih, ki so skozi desetletja na njem iskali poletno osvežitev in še vse kaj drugega… Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Prav lahko bi se zgodilo, da bi se na vrh Triglava lahko pripeljali z zobato železnico, si tam v observatoriju ogledali zvezde ter se zjutraj spustili s smučmi v dolino po eni izmed številnih smučarskih prog. In vendar je Triglav, simbol naše države, ostal tak, kakršnega smo dobili od naših prednikov. Jure K. Čokl se je v oddaji Sledi časa podal po sledeh treh zgodb, povezanih z enim skupnimi imenovalcem: finančno neizvedljivostjo, ki se ji lahko zahvalimo za ohranitev simbola slovenstva.
Za raziskovanje zgodovine popularne glasbe, še posebej rocka in rock'n'rolla se je v dokumentaristiki izoblikoval poseben žanr, imenovan rockomentarec. Združena dokumentarnost in rockovske vsebine dosegajo v elektronskih medijih pravcati preporod in v Sledeh časa se poskušamo trendom približati. Ne bomo govorili o posamezni skupini, ali o obdobju, ali katerem rockovskih fenomenov… Pobližje si bomo ogledali zanimivo razstavo, ki so jo na začetku poletja odprli v Muzeju novejše zgodovine Celje. Oddaja nosi pomenljiv naslov: »Za domovino z rockom naprej!«
Ime boga Triglava se pojavlja med slovanskimi narodi vse Evrope. Trimužjat, Troglav, Terglau, Terglou, pri zahodnih, neslovanskih sosedih tudi Dreiherrnspitze in Corno Tre Signori. Imena, ki izpričujejo zgodbo božanstva, ki smo ga Slovenci v obliki gore vzeli kot enega izmed najbolj prepoznavnih narodnih simbolov. Kako je Triglav postal Slovencem tako pomemben simbol, kakšno vlogo je imel pri tem baron Žiga Zois, kakšna je bila tržna vrednost vrha te Slovencem svete gore leta 1895 in kaj nam pomeni danes? Pred dnevom državnosti vam v poslušanje ponujamo ponovitev oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Jure K. Čokl.
Verjetno je najbolj stvarna resnica, da velikih mož nikoli ne spoznamo do obisti, vedno je nekaj, kar še ne vemo, kar je še potrebno dognati in raziskati. Giuseppe Tartini je najbolj sloviti Pirančan, ki je bil že za časa svojega življenja (1692 – 1770) cenjen in spoštovan predvsem kot violinski virtuoz, skladatelj in pedagog. Letos mineva 250 let od njegove smrti, kar je priložnost za utrditev spomina nanj in nadaljevanje preučevanja njegovega dela in življenja. Letos bo veliko pozornosti posvečeno zlasti vprašanju, kako se Tartini kaže skozi svoja pisma, ki jih večino hranijo v piranskem zgodovinskem arhivu. Med drugim bo govor tudi o pismu Maddaleni Lauri Lombardini, njegovi učenki, ki šteje za prvi primer učenja na daljavo, saj ji v njem daje navodila za učenje igranja violine. Žal je pandemija koronavirusa močno omejila in za nekaj časa prekinila obeleževanje te pomembne obletnice v Piranu, vendar ostaja upanje, da bodo do konca leta lahko izpeljali obsežen, predvsem glasbeni program, ki so ga namenili tej obletnici. Program naj bi se sicer iztekel februarja prihodnje leto. Kot skladatelj je Tartini napisal več kot tristo predvsem instrumentalnih skladb. Muzikolog Paul Brainard je na primer preučil njegovih 175 sonat za violino, grški violinist in muzikolog Minos Daunias pa je zbral 125 njegovih violinskih koncertov. Pogosto je v njih zaznati elemente istrskega glasbenega izročila. Med najbolj znanimi sonatami so Vragov trilček, Zapuščena Diadona in Pastorale. Tartini je za življenja veljal za prvega violinista Evrope, kar je nadgradil z zasebno šolo v Padovi, v katero ni bilo lahko priti, saj je bil tako kot virtuoz tudi kot pedagog izjemno zahteven. Njegovi učenci so sicer prihajali iz različnih evropskih držav, zato se ga je tudi prijel naziv Maestro delle Nazione, učitelj narodov. Tartini je znan tudi po teoretskih tehničnih raziskavah, med drugem o violinskem loku. Bil je tudi odličen sabljač. Posebna zgodba je povezana tudi s spomenikom temu glasbenemu velikanu, ki stoji sredi njegovega, Tartinijevega trga v Piranu. Odkrili so ga pred več kot 120-imi leti, leta 1896. Gre za spomenik, ki so ga financirali donatorji iz vse Istre in Furlanije Julijske krajine, njegovo odkritje pa velja še danes za največji dogodek te vrste v Piranu. Spomenik je delo slovitega italijanskega kiparja Antonia Dal Zotta, njegov najboljši, šele ob natančnem pregledu leta 2016 pa so na obodu violine odkrili posvetilo kiparjevi ženi Idi Lessiach Nayi Dal Zotto, ki je med njegovo izdelavo umrla. O tem in še drugih zanimivih podrobnostih iz Tartinijevega dela in življenja v Sledeh časa Jurija Popova.
Karel Pečko. Slovenj Gradec. Ne nujno v tem vrstnem redu, vendar neločljivo povezana na način, ki ga ne more spregledati nihče. Če je koroškemu mestu vsestranski slikar, galerist in muzeolog in še marsikaj Karel Pečko vdahnil dušo, je Slovenj Gradec njemu vrnil navdih, naravo in ljudi, ki so ga cenili. Letos mineva 100 let od rojstva velikega umetnika in njegovo mesto se mu je poklonilo z razstavo njegovih del in življenja. V oddaji Sledi časa je Jure K. Čokl odšel po sledeh te nesmrtne ljubezenske zgodbe.
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v obdobju nastanka, pa tudi pozneje, nekaj posebnega. Na začetku, leta 1864, so bili edini v vsej avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage od železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk opravljali še vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobnih stvari. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni«, po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu, pa so jim rekli »fakino« in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču. Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, pozneje pa se je njihovo število povečalo na 30. Poklic postrešček je nastal v odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo ime postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo oziroma ki ti pomagajo pri prenašanju bremen, še zlasti pri selitvah. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic, so postreščki tudi čistili obleke in ker niso poznali varnostnikov, so zaklepali in odklepali trgovine ter opravljali nadzor. Še več: postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila. O tem zanimivem poklicu, ki pa ni utonil v pozabo, govorimo v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Tokratna oddaja prinaša preplet pripovedi in arhivskih besedil o tragediji v gostišču Struge blizu Luč v Zgornji Savinjski dolini, aprila leta 1884, ko je Karel Čuvan na roparskem pohodu okrutno pokončal tri ljudi. Dogodek je pretresel kraj in dolino ter se zasidral v spomin in zgodbe tamkajšnjih prebivalcev.
Na začetku šestdesetih let je bila Tovarna avtomobilov Maribor eden izmed slovenskih industrijskih gigantov, če že ne prav na vrhu tehnološkega in proizvodnega ponosa socialistične ekonomije. Ena velikih žrtev slovenske osamosvojitve danes živi le še v spominu, njena razvejena dejavnost pa je pristala na pozabljenih dvoriščih balkanskih vojn ali pa v zaprašenih mapah arhivov. Tako sta ušli iz spomina tudi tehnološka naprednost in inventivnost, ki so ju v nasprotju s stereotipi gojili v razvojnih oddelkih tovarne. Nekaj njihove vojaške tehnike je takrat sodilo v sam vrh svetovne proizvodnje takih vozil. Toda ob tem so v majhni stavbi sredi tovarniškega kompleksa načrtovali naprave, ki so šele v zadnjih mesecih prišle v zavest slovenske javnosti. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja usodo prvega slovenskega respiratorja.
Radio Maribor je res star tri četrt stoletja, toda načrtovan je bil že dolgo prej. Ko je jeseni 1928. začel oddajati Radio Ljubljana, je bil od Celja proti slovenskemu severovzhodu slabo slišen. Tam so radijski sprejemniki laže, predvsem pa z manj motnjami, sprejemali vrsto tujih postaj, celo dunajski, budimpeštanski in praški radio. Zato je mariborski župan dr. Alojzij Juvan ob desetletnici Radia Ljubljana napovedal graditev relejne postaje v Mariboru. Zgodba se je sicer začela, vendar jo je prehitela vojna. Po njej pa je bilo nenadoma vse tako zelo drugače in 19-letni radijski navdušenec Vili Mešič je postal osrednja osebnost zgodbe o Radiu Maribor – drugem najstarejšem slovenskem radiu.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«. Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe. Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič.
Libeliče so vas, ki je vkovana pod Libeliško goro v obliki podkve. Podkev je eden od najbolj znanih simbolov sreče v svetu. Simbolizira sožitje človeka in konja. Ker je iz železa, pomeni trdnost, varnost in zaščito, sicer pa spominja na mesec oziroma živalske rogove, kar simbolizira plodnost in rodovitnost. Mogoče je vse to razlog, da so Libeliče, ki so nastale najbrž v desetem stoletju ali kakšno prej, zgrajene prav v obliki tega simbola, vse značilnosti simbola pa so tudi značilnosti, ki do danes krasijo značaje vaščanov. Vas je polna zgodovinskih zgodb in znamenj od ene izmed treh slovenskih kostnic naprej, njena lega ob meji z Avstrijo pa jo je v zgodovini še posebej zaznamovala. Gre za dogajanje ob koncu prve svetovne vojne, ko so se v Evropi risale nove meje in je ta proces potekal z veliko zapleti in ne najboljšimi in pogosto tudi krivičnimi odločitvami. Znano je, da pri določanju teh mej tisti, ki so odločali o njih, niso bili najbolj dosledni. Na naši meji z Italijo, na primer, so upoštevali tajni Londonski sporazum iz leta 1915 med Antanto in Italijo na račun Istre, Dalmacije celo Grčije. Za nekatera sporna območja Evrope so določili plebiscit kot rešitev, ki naj bi bila pravična. Tudi za Koroško so ga. Pred sto leti je bil. Žal so se ljudje na njem večinsko odločili za Avstrijo. K tej novo nastajajoči državi so priključili tudi Libeliče, kar pa večina prebivalstva ni sprejela. Začel se je svojevrsten upor, kakršnega drugod po Evropi ne poznajo. Trajal je dve leti in Libeličani so dosegli svoje. Vrnili so se v objem matične dežele. Kako je to potekalo in kaj vse se je v teh dveh letih dogajalo, pa v oddaji avtorja Jurija Popova. Foto: Jurij Popov, Radio Prvi
Ker so nam planine trenutno nedosegljive, jih obiščimo vsaj iz udobja domačega naslanjača. V Oddaji Sledi časa, bomo stopali po sledeh Franceta Kadilnika in ga spremljali med vzponom na najvišjo goro tedanje monarhije. Takrat se je še Veliki Klek imenoval »Veliki Zvonik,« in France, ki je bil začetnik organiziranega slovenskega planinstva, je vzpon nanj opisal v imenitnem potopisu, ki ga za radijske potrebe prireja Marko Radmilovič.
Jeseni 1844, okrog praznika sv. Martina, je France Prešeren napisal prvo inačico pesmi, ki je ob nastanku imela naslov »Zdravica ob novini leta 1844«. Tankočutni bralci so v poznejših različicah tedaj spočete pesmi začutili slavospev bratstvu, svobodi in enakosti. Ta duh je na pomlad narodov 1848 odprl vrata gibanju, po katerem v monarhiji tudi s Slovenci nič več ni bilo tako kot dotlej. Besedilo je vznemirilo glasbenega ustvarjalca izpod Nanosa, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla. Leta 1917, ko je bila v dunajskem parlamentu prebrana Majniška deklaracija s slovenskimi narodnimi zahtevami, je bila Premrl-Prešernova pesem prvič javno izvedena. Sedem desetletij zatem, v času političnih sprememb, zlasti od leta 1987 naprej, so začeli ljudje ob njenem prepevanju spontano vstajati. Slovenija je dobila himno, ki jo je bilo treba le še formalno potrditi. Da je postala državna himna, pa je morala najprej nastati še slovenska država.
Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obeh je imel odločilno vlogo pri vzgoji in na njuni glasbeni poti oče, oba sta imela popoln posluh in sta nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga brez dvoma zaslužila že za življenja. Danes sta oba simbola mest, v katerih sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca. Rojstno hišo slovenskega Mozarta Huga Wolfa je v oddaji Sledi časa ob 160. obletnici slovenskega skladatelja obiskal Jure K. Čokl.
Ob Ligurski obali, prav tam, kjer leži eno najslikovitejših italijanskih obmorskih območij Cinque Terre, leži še en letoviški kraj, ki ga pri nas pogosto omenjamo, ne da bi se tega zavedali. Gre za Rapallo na širšem območju Genove. Mesta samega po sebi ne omenjamo, omenjamo pa rapalsko mejo. Ime je dobila prav po tem letoviškem kraju, v katerem so predstavniki Kraljevine Italije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 12. novembra leta 1920 podpisali krivični sporazum o meji med državama. Podpis rapalske pogodbe ni bil posledica pogajalskega procesa. Ne, to je bilo dejanje, v katero so Kraljevino SHS prisilili predstavniki antante, zavezniki v prvi svetovni vojni, ki so se bojevali proti centralnim silam in jih premagali. Zato ne more imeti pravne podlage. Predstavniki antante so s pogajanji in darovanjem tujih ozemelj prepričali Italijo, da je leta 1915 odprla novo fronto v vojni proti centralnim silam – fronto na meji med habsburško monarhijo in Italijo, ki je bila dolga 600 kilometrov. Približno 93 kilometorv je je potekalo po današnjem slovenskem ozemlju. Ta del fronte imenujemo soška fronta. Antanta je Italijanom s tajnim londonskim sporazumom leta 1915 obljubila pravico do priključitve vseh ozemelj, ki so jih zahtevali, tako na Slovenskem kot v Istri, Dalmaciji, Albaniji in tako naprej. S tem ni imela težav, saj Italijanom ni obljubila svojih ozemelj ali ozemelj, za katera bi se posebno zanimala. O tem se tudi ni pogovarjala s predstavniki držav, na katerih so ozemlja ležala. Kaj pa je to pomenilo za slovenski narod? To je bila zgodovinska zareza, ki je velik del slovenskega naroda ločila od matice in ga prepustila italijanski politiki preganjanja, poniževanja in ne nazadnje raznarodovanja. V Sledeh časa ob stoti obletnici tega dogodka se je Jurij Popov pogovarjal o življenju ob tej meji in za njo tudi z živima pričama rapalske meje, Andrejem Milavcem iz Planine pri Rakeku in Francem Jerončičem iz Kanalskega Kolovrata.
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja.
Lahko bi rekli, da se je zgodba o vurmoharjih začela veliko prej, kot se je dejansko. Na primer leta 1492, ko je cesar Friderik III Habsburški podelil prebivalcem Kočevske tako imenovani krošnjarski patent. Ta je prebivalcem teh krajev dovoljeval prodajo doma narejenih izdelkov na Hrvaško in v druge dežele cesarstva brez plačila davkov. Začetek te zgodbe lahko pomaknemo še dobro stoletje bolj v preteklost, v obdobje, ko so se začeli turški vpadi na to območje, ki so med ljudi zasejali revščino. To je bil namreč neposredni vzrok za sprejem omenjenega patenta, ki je ljudem omogočal najprej preživetje, pozneje pa tudi boljše življenje. Res pa je tudi, da je bilo krošnjarjenje v teh krajih znano tudi iz obdobja pred turškimi vpadi. Krošnjarji so bili trgovci brez trgovine, ki so prodajali svoje doma narejene izdelke ali pridelke od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše. Poznamo več vrst krošnjarjev – iz ribniškega konca so prihajali zdumarji, ti so prodajali suho robo in lončene izdelke, krošnjarji s Kočevskega in iz Bele krajine so prodajali južno sadje in galenterijsko robo, krošnjarji iz Kostela in Velikih Lašč so prodajali kostanj, krošnjarji iz zgornje doline Kolpe pa so bili žagmojstri in vurmoharji. Ti so se pojavili zadnji, na začetku 19. stoletja. Jurij Popov se je za oddajo Sledi časa odpravil po poti vurmoharjev. To so bili krošnjarji iz zgornje doline Kolpe, ki so prodajali stenske ure in jih nekateri tudi popravljali. Krošnjarili so na Hrvaško, v Vojvodino in tudi na Madžarsko. Tovrstno krošnjarjenje se je ohranilo najmanj časa, dobrega pol stoletja.
Neveljaven email naslov