Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
Janko Glazer, pesnik Pohorja, po katerem so v Mariboru poimenovana najvišja priznanja za ustvarjalnost na področju kulture, je, kot je zapisal literarni zgodovinar dr. Bruno Hartman, »od konca prve svetovne vojne do svoje smrti leta 1975 bistveno oblikoval duhovni svet Maribora: bogatil ga je s poezijo, mu utiral pot k znanju in znanosti ter ga utrjeval v slovenstvu«. 1. januarja 1931 je prevzel vodenje tedanje Študijske knjižnice v Mariboru in ji služil, dokler ga niso nacisti z družino dobro desetletje kasneje izgnali v Srbijo. Janko Glazer je že kot dijak zbiral knjige, njegova zapuščina, vključno s pisalno mizo in v njenih predalih skoraj pol stoletja nedotaknjeno vsebino, je na željo pesnikovih najbližjih našla svoj dom in pregledno postavitev v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.
Letošnje spominjanje vseh žrtev holokavsta, ki se jim poklonimo konec januarja, je posebno, saj je minilo 75 let od osvoboditve Auschwitza. Predvsem na vzhodu države, na katerem so pred več kot desetletjem začeli obujati spomin, so obletnico letos pripravili še pozorneje kot po navadi. Te dni si je mogoče na različnih krajih v Mariboru in Prekmurju ogledati štiri vsebinsko različne razstave, ki jim je skupen le boj za preživetje v okviru nacistične »dokončne rešitve«. Del letošnjega spominjanja žrtev holokavsta povzema Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
1. Svetovna vojna se je končala in v ZDA so nastopila rjoveča 20. leta – obdobje dekadentnih zabav v ritmu charlestona in gospodarskega napredka. Lahko bi rekli, da so si ljudje po koncu vojne dali duška. Vendar je po mnenju nekaterih posameznikov, pozneje društev in nato celo zveznih držav slavje trajalo predolgo. Začelo se je tiho, nato pa vedno bolj glasno in tudi odmevno nasprotovanje alkoholu, ki je vodilo v eno izmed najbolj zanimivih poglavij tako ameriške kot tudi svetovne zgodovine. Prohibicijo. Kako je ta povzročila razcvet organiziranega kriminala, pahnila revne sloje v uživanje strupenih nadomestkov alkohola in hkrati statistično zmanjšala število obolelih zaradi posledic alkohola? Kako je prohibicija našla svoje podpornike tudi na naših tleh in kako se je končala, je v oddaji Sledi časa na Prvem raziskoval Jure K. Čokl.
V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob stoletnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!« Kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne in kakšen je bil razvoj izobraževanja slepih v zadnjih sto letih, pa tudi o ključni vlogi, ki jo je imela v izobraževanju slepih Minka Skaberne, ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, in o sami razstavi bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Koliko let mora miniti in kaj vse se mora zgoditi, da se v ozadje potisnjene resnice prebijejo na plano? Univerzalnega odgovora ni. Mogoče bi bil edino primeren odgovor sestavljen le iz dveh besed – skupek okoliščin. Skupek okoliščin je v 19. stoletju pripomogel k temu, da je bil za avtorja prve slovenske posvetne pesniške zbirke imenovan Valentin Vodnik. Pesniška zbirka nosi naslov Pesme za pokušino. To se je zgodilo leta 1805. Toda tudi takrat je krog, ki si je privoščil to netočnost, vedel, da to ni res. Tudi sam Valentin Vodnik je vedel, saj je imel prvo slovensko posvetno pesniško zbirko v svojih rokah. Izšla je pet let prej, leta 1801 v Kranju. Njen naslov je Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, napisal pa jo je ljudski pesnik ali bukovniški verzifikator, kot so ga imenovali – Pavel Knobl, Notranjec, doma iz Orehka pri Postojni. Kdo je bil Pavel Knobl in kakšne pesmi je pisal? Odgovor na to vprašanje je iskal Jurij Popov.
Pomurski muzej je v zadnjih tednih leta 2019 izdal drobno knjižico etnologinje Jelke Pšajt z naslovom Debeli sneg je düno. V njej se raziskovalka ukvarja s spominjanjem na vreme, ki ga je našla in analizirala na področju Slovenskih Goric in Pomurja. Ne le vremenski pregovori, temveč tudi vremenske statistike, zapisi o vremenu in predvsem usodna povezanost med človekom in vremenom so temelj tega zanimivega dela. Knjižica je avtorju Marku Radmiloviču služila kot opora za oddajo Sledi časa, v kateri se s pomočjo avtorice podaja v razmišljanje o našem odnosu do vremena nekoč in danes.
Korte so največji kraj izolskega zaledja ter središče izolskega podeželja, župnije in krajevne skupnosti. V Nedeljski reportaži Jurija Popova se ne bomo poglabljali v tako daljno zgodovino tega kraja s tipično mediteransko podobo, ampak se bomo ob pomoči spominov treh domačinov preselili v božično-novoletno obdobje pred petimi oziroma šestimi desetletji. Takrat je bilo to območje še del Svobodnega tržaškega ozemlja, to pa je na poseben način zaznamovalo tudi Korte. To obdobje se je končalo leta 1954, revščina pa je kraje zapustila veliko let pozneje. Na seznamu zgodovinskih vaških praznikov smo jih našteli 11, posebej pa bosta v oddaji odmevala dva – koledovanje otrok z voščili in običajem “dobra roka” na novega leta dan in božična vilja, večerja z raznovrstno zelenjavo, bakalajem na belo, palento in fritlami ter odhod k polnočnici. V oddaji bomo izvedeli tudi, kdo sta šanta teta in fioco ter kakšna vez ju druži, pa kdaj je bil Šentnikolo, kaj je bila kvaternica in tudi s kako malim so morali biti otroci zadovoljni. Pomaranča je bila v tistem obdobju že zelo luksuzno darilo, po navadi so se morali zadovoljiti z mandlji. Preselili se bomo torej v obdobje, ki ga najbolje lahko opišemo z eno samo besedo – skromnost.
Med zadnjimi peripetijami okoli državljanstva koroške Slovenke Angelike Mlinar so naši rojaki na avstrijskem Koroškem spet prišli v žarišče javnosti. In le še enkrat več se je pokazalo, kako malo vemo o današnjem trenutku, kaj šele o preteklosti življenja naše manjšine onkraj Karavank. Zato se Marko Radmilovič v Sledeh časa odpravlja iskat spomin med koroške Slovence in po čem se njihovo spominjanje na preteklost razlikuje od spominov matičnega naroda.
Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev prijaznejša kot druga. Tako obdobje je bilo tudi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so na tem pozabljenem koncu zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov se je z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnil Jure K. Čokl.
Pogovorna fraza, češ da naj bi se vedelo »kdo v hiši nosi hlače«, bi morala že zdavnaj romati na »smetišče zgodovine«. Kajti zdaj že davnega leta je francoski modni oblikovalec Poul Poiret v Parizu predstavil tri modele tako imenovanih jupe-culotte oziroma hlačnih kril, kot smo oblačilo poimenovali na Slovenskem, ki pa se zaradi širokih hlačnic niti ni bistveno razlikovalo od »navadnega« ženskega krila. Širom po Evropi je potem prišlo že pred prvo svetovno vojno do različnih odmevov. Eni so bili pozitivni, saj so nekateri novo oblačilo povezovali z emancipacijo žensk, po drugi strani pa je bilo predvsem med moškimi tudi veliko negativnih odzivov. V Italiji je tako na primer vojaški častnik, ko je hčerko videl v hlačah, zaradi sramote naredil samomor, v Romuniji pa je zaročenec ubil svojo partnerko, ko jo je v hlačah videl na ulici …
Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu. Leta 1929 se je vpisal na gimnazijo v Kopru in se leto pozneje prepisal v Gorico. Tam je leta 1938 tudi maturiral. Nato je študiral klasično in moderno filologijo na univerzi v Padovi do leta 1943. Po kapitulaciji Italije se je pridružil borcem prekomorskih brigad in bil dodeljen prvi tankovski diviziji, za katero je uredil pet številk glasila Čelična - Jeklena pest. Po demobilizaciji iz Jugoslovanske ljudske armade leta 1945 se je zaposlil kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani, vendar je že leta 1952 postal prvi redno zaposleni član Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU-ju v Ljubljani. Tu je osnoval arhiv slovenskih ljudskih pripovedi. Doktoriral je leta 1955 s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Med letoma 1975 in 1985 je bil upravnik na Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU, v letih od 1995 do 2008 pa predsednik njegovega znanstvenega sveta. Leta 1995 je postal izredni in 2001 redni član SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Milko Matičetov je desetletja zbiral ljudsko gradivo predvsem v Reziji, zbral je več kot 3000 pravljic, raziskoval pa je tudi po drugih slovenskih pokrajinah, od Istre do Porabja. V oddaji Sledi časa bomo Milka Matičetovega, ki se je od nas poslovil leta 2014, spoznali nekoliko drugače, skozi spomine njegovih svojcev in znancev. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Že zdavnaj znana, pa tudi manj znana poglavja naše zgodovine zadnja leta dobivajo novo konotacijo. Pogosto dogodke ali ljudi izkopljemo iz pozabe, ne le več samo zaradi akademskega zanimanja, temveč tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov. Na primer zaradi promocije različnih krajev, regij ali pokrajin. To pa ne pomeni, da je obujena zgodovina zato manj vredna ali manj žlahtna. To načelo se je nedavno uresničilo v majhni vaški dvorani na Goričkem, v kateri so naredili prvi korak pri obuditvi "krucev". Kdo ali kaj so bili, boste izvedeli ob poslušanju oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Berlinski zid oziroma po nemško Berliner Mauer je bil svojevrsten simbol železne zavese, ki je tisočem ljudi pomenil ločnico med obljubljenim boljšim življenjem na zahodu in ponekod kruto resničnostjo, ki so jo živeli na vzhodu. Pomenil je mejo med dvema ideologijama – socializmom na eni in kapitalizmom na drugi strani. Njegov konec pred skoraj natanko 30 leti je bil kamenček, ki je za seboj potegnil mogočen plaz, ki ga ni bilo več mogoče zaustaviti. Po 9. novembru 1989 stara celina ni bila nikoli več taka, kot je bila do tedaj. Jure K. Čokl je s sogovornikoma, ki sta bila v dogajanje vsak na svoj način vpeta neposredno, skušal odgovoriti na nekatera vprašanja, ki lahko pomagajo razumeti, zakaj se je zid podrl in kaj bi se zgodilo, če bi stal še danes.
Včasih se zdi, da je kdo pozabljen, pa v resnici ni. Mogoče nekaj časa ni v središču pozornosti, toda ob kakšnem posebnem dogodku pride na dan, da v resnici ni nikoli bil povsem izbrisan iz spomina. Za legendarnega kočevskega lutkarja Matijo Glada je bila to postavitev razstave o njegovem življenju in delu ter poimenovanje dvorane, v kateri je razstava, po njem. Že na samem začetku razstave obiskovalce pozdravijo njegove prve lutke Dedek, Babica, Žogica Nogica, Zdravnik in Mati Ježonka. Nekatere so stare 50 in več let. Vse lutke na razstavi je naredil sam. Najprej je delal marionete, najbolj zahtevne lutke, tako za izdelavo kot za vodenje, zatem triprstne in na koncu iz pene. Bil je deklica za vse. V Šeškovem domu, kjer je imel delavnico, je tudi stanoval z družino, tam je bil hišnik in predsednik tamkajšnjega kulturno-umetniškega društva, predvsem pa je bil lutkar. Poleg vsega je tudi novačil mlade lutkarje, jih učil voditi lutke, z njimi vadil posamezne igrice, ki jih je sam tudi režiral, sam je izbiral program in se nenehno izobraževal. Ljudje so ga poznali kot predanega in prijaznega človeka, najbolj pa otroci, ki so ga v Kočevju cukali za površnik in ga spraševali: »Stric, kdaj bodo spet lutke?« Matija Glad ni bil le lokalni lutkar, s svojimi 43 znanimi lutkami in več kot 40-imi uprizoritvami lutkovnih igric je sooblikoval tudi zgodovino slovenskega lutkarstva. Življenjsko pot je sklenil kot kipar v lesu. Njegovo življenje je v oddaji Sledi časa povzel Jurij Popov.
Dobra dva meseca po tistem, ko je regent Aleksander Karađorđević podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani« in natanko na dan, ko je bil v mariborskem gledališču premierno odigran Jurčičev Tugomer, se je pri tedanji Sveti Barbari v Halozah, današnjih Cirkulanah, rodil Vladimir Bračič. Sojenice so mu namenile, da bo najprej učitelj in nato doktor znanosti, dobrega pol stoletja pozneje pa je postal rektor druge slovenske univerze – Univerze v Mariboru. V tokratnih Sledeh časa se bomo pomudili v rojstnem kraju dr. Vladimirja Bračiča in na Oddelku za geografijo mariborske Filozofske fakultete, ki jo je v podobi nekdanje Pedagoške akademije začel graditi skladno z leta 1975 ustanovljeno univerzo. Za nekdanjim rektorjem je ostal spoštljiv spomin, zajeten znanstveni opus… in še vedno živa lončnica v kabinetu sedanjega predstojnika oddelka. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Te dni se spominjamo vrhunca bitke, ki je v zgodovino odšla kot soška fronta. Meglenega oktobrskega jutra so namreč enote sil osi prebile italijanske linije v Soški dolini in nekoliko nenatančno je ta akcija znana kot "preboj pri Kobaridu". Čez nekaj dni se je zato zrušila vsa fronta, a zgodovina se je, sploh za Slovence, ki so živeli v zaledju fronte, kljub vsemu zavrtela v neprijazno smer. O bitki sami radi rečemo, da je bilo prelito že ogromno črnila, pa je ravno nasprotno. Tehtnih, predvsem vojaških študij je sorazmerno malo, čeprav se štabi raznih vojska v zadnjih sto letih še kako radi ozirajo na strategije in taktike, uporabljene na Soči. Več o tem prinaša oddaja Sledi časa, ki jo tokrat prijavlja Marko Radmilovič.
Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.
Ribolov se je skozi tisočletja in stoletja iz ene najstarejših oblik človekovega črpanja naravnih virov za preživetje preobrazil v priljubljeni način preživljanja prostega časa. Oddaja razkriva, kako se je ta razvoj zgodil ob slovenskih rekah in jezerih.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Od leta 1900 do leta 1939, celih štirideset let, je v Ljubljani izhajala mladinska revija Zvonček, ki jo je ustanovil pesnik, pisatelj, esejist, dramatik, kritik, med drugim tudi mladinski pisatelj, sicer pa prosvetni delavec Engelbert Gangl. Sam jo je urejal do leta 1929. V devetnajsti številki, izdani januarja leta 1918, je izšel prvi del Vandotove mladinske povesti Kekec na hudi poti. To je prva izmed treh pripovedi o Kekcu, ki jih je napisal Kranjskogorčan Josip Vandot. Drugi dve sta Kekec na volčji sledi, izšla je leta 1922, in Kekec nad samotnim breznom iz leta 1924. Vse tri so bile objavljene v reviji Zvonček, in sicer vsaka v dvanajstih nadaljevanjih. V Mariboru, kjer je živel, preden so ga Nemci z družino vred izgnali v bližino Slavonskega Broda, je imel v rokopisni obliki pripravljeno že četrto pripoved o tem pogumnem pastirčku, vendar so ga zažgali skupaj s številnimi drugimi literarnimi osnutki in približno tri tisoč knjigami iz Vandotove osebne knjižnice. Pripovedke o pastirčku Kekcu so bile in ostale tako priljubljene, da so celo potisnile v ozadje zanimanje za drugo delo njihovega avtorja. Tako se zdi, da je Josip Vandot napisal le te tri mladinske pripovedi in z njim dosegel skoraj pravljični uspeh, kar pa ne drži. Manj znano je, da je bil najprej pesnik. Napisal je več kot dvesto pesmi, vse niso bile objavljene, veliko pesmi in črtic pa je že kot gimnazijec objavil v Domu in svetu. Njegov opus zajema tudi približno dvesto petdeset črtic in povesti. Pisal je tudi kritike, ocene in študije o mladinski literaturi. Med drugim je napisal tudi daljšo pripoved Begunci o primorskih rojakih, ki so morali zaradi bojev na soški fronti zapustiti svoje domove. Pred leti je bil objavljen tudi njegov dnevnik, ki ga je pisal do svoje tragične smrti v Trnjavski Kuti na Hrvaškem leta 1944. Umrl je kot žrtev bombardiranja, njegova žena, hči in vnukinja pa so bile ranjene, a so preživele. Kakšna je bila življenjska pot Josipa Vandota, desetega od dvanajstih otrok družine Vandot, in o tem, koliko je cenjen v slovenski literaturi in svojem rojstnem kraju, govori oddaja Jurija Popova Sledi časa, ki je bila deloma posneta tudi v Kekčevi deželi v Kranjski Gori.
Neveljaven email naslov