Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
908 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
Pred nekaj leti je skupina opernih zanesenjakov pričela iz pozabe obujati operno pevko Valerijo Heybal. Rojeno Kamničanko je osebno in z njim testno povezano umetniško življenje premetavalo iz operne hiše v operno hišo, iz mesta v mestu, dokler ni pod večer življenja pristala v Ljubljani. Njena zgodba pa ni le zgodba o umetniku, ki se sooča s poklicnimi izzivi, z branjenem svoje umetniške integritete, temveč tudi zgodba o nemirnem času, skozi katerega je morala tudi glasba, kot najbolj posvečena med vsemi umetnostmi v nemirnem dvajsetem stoletju. Več o usodi, vsaj med ljubitelji opere znameniti Slovenke, lahko slišite v tokratni oddaji.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sledi časa nas tokrat peljejo daleč v preteklost; v čas, ko je svet razlagala in življenje usmerjala mitologija. Ko so se takratni ljudje odločali za gradnjo novega objekta – predvsem večjega, kot sta most ali svetišče – se je bilo o tem treba posvetovati tudi z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za gradnjo. Da so ta bitja gradnjo dovolila in postavljenega niso rušila, so v zameno zahtevala žrtev, vzidano v temelje ali zidove novogradnje. Danes, ko se marsikdaj gradi vsepovprek, nas na to, da stavbe za trdnost in varnost nujno potrebujejo daritev, spominjajo le še dobro skriti drobci pripovedi, pesmi, šeg in navad.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V zakladnicah nemške, avstrijske in slovenske literarne zapuščine je njenih 26 objavljenih in 32 pomembnejših, še ne objavljenih, žanrsko različnih proznih del.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistih dob očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom: »Iz vseh topov!«
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
izu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V obdobju, ko se planet spopada z največjimi presežki hrane kot tudi še vedno z bičem lakote, se zdi pogled v preteklost prehranjevanja več kot primerna tema. Prehranjevanje se je iz potrebe, v kulturo in končno sistem izgradilo v globoki preteklosti, antika pa je tej temeljni človeški potrebi dala smisel. Tako je v Rimskem cesarstvu sistem prehranjevanja zaokrožala svetovna prehranska politika, imenovana annona, ki jo je država izoblikovala skozi zapleten sistem prehranskih subvencij. Zanimivo pa je, da lahko antično prehransko politiko, ki jo je imperij večkrat uporabljal tudi kot orožje, brez prevelikega napora prepoznamo tudi v današnjih, umetno vsiljenih prehranskih navadah in težnji po svetovno, od korporacij nadzorovanem prehranskem sistemu.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled razstavi Stiški urbarji iz 16. stoletja in Dolga zgodovina urbarjev. Kakšna je zgodovina urbarjev, kakšen pomen imajo za slovensko zgodovino in kakšni so izsledki raziskav o stiških urbarjih iz 16. stoletja Cistercijanskega samostana v Stični, ki je v srednjem in novem veku močno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
V zgodovini človeštva je bilo približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Od vseh je bila najhujša pandemija španske gripe v letih 1918/1919. Izbruhnila je oktobra leta 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu kot navadna gripa, ki so jo ameriški vojaki v zadnjem letu prve svetovne vojne prinesli v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen, saj je sejal smrt po vsem svetu. Dosegel je tudi samotne otoke v Tihem oceanu. Šele po 86 letih so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtipa H1N1. Drugi val te gripe, ki se je končal čez noč, in sicer isti dan kot se je končala prva svetovna vojna – 11.11.1918, je zahteval najmanj trikrat toliko žrtev, kot takrat končana prva svetovna vojna. Svetovna zdravstvena organizacija je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo o pol milijarde obolelih, kar je takrat pomenilo tretjino prebivalstva sveta, in 100 milijonov žrtev. Gripa je bila atipična, saj je izbruhnila v za gripo neprimernem času in je prizadela mlade ljudi v starosti od 20 do 40 let. Vzrok za to je mogoče iskati v dejstvu, da je šlo za zadnje leto tako imenovane velike vojne, ko je bilo prebivalstvo izčrpano, podhranjeno, lačno in tudi psihično precej na tleh. Zaradi vojne in drugačne medicinske politike pred sto leti, so podatki o natančnem številu obolelih in umrlih le ocene. Razlogov, zakaj gre za takšno razliko glede števila okuženih in umrlih je še več. Kar zadeva današnje slovensko ozemlje, tudi tu razpolagamo le z ocenami o posledicah te pandemije. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno šest tisoč ljudi, na območju takratne države SHS pa približno 60 tisoč. Več v oddaji, v kateri bomo zvedeli tudi zakaj so to gripo poimenovali španska, v Španiji pa so ji rekli francoska. Povejmo še, da je gripa še edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu in zato je pomembno, da poznamo njene vzroke in mehanizme delovanja ter genetske kode, da se ji lahko postavimo po robu s primernim cepljenjem.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zdi skoraj neverjetno je še vedno (ali pa vedno več) posameznikov, kot tudi političnih organizacij po svetu, ki dvomijo, da se je ta velika tragedija sploh kdaj zgodila. Ne gre za dvom ali zanikanje, ki sega v svet trivialnosti, kot so skupine, ki propagirajo zemljo kot ploskev, temveč gre za načrtno zanikanje enega najgrozovitejših poglavij v pestri zgodovini človeške bestialnosti. Avtor Marko Radmilovič nas vodi po dokumentih, ki ne dopuščajo nobenega dvoma.
Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v najrazličnejših ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah. Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v črtici Moje življenje. Pred njim pa je " enajsta šola na Vrhniki" veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O "enajsti šoli" in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zadnji dve desetletji lahko spremljamo zelo velik razmah zanimanja za hrano; to gre po mnenju nekaterih strokovnjakov pripisati tudi razvoju elektronskih medijev in družbenih omrežij. Sicer pa je hrana samo del porabe, na to so sociologi opozarjali že v 19. stoletju. Hrana je v človeški zgodovini že od samega začetka imela zelo pomembno vlogo, tudi v antropološkem, sociološkem, kulturnem in še kakšnem pomenu besede. V nekaterih obdobjih je bila plačilno sredstvo, danes pa je orožje, s katerim manipulirajo velike prehranske verige, trgovci, izdelovalci in najrazličnejši medijski in še kakšni učitelji, ki iščejo sveti gral, imenovan superhrana, eliksir dolgega življenja in podobno. Hrano in prehranjevanje bomo v oddaji Sledi časa spoznavali malce drugače; avtor oddaje je Milan Trobič.
Da je Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica ena daleč najlepših stavb v Ljubljani, pravi pravcati zaklad slovenske kulture, se menda strinjamo vsi. Toda to še zdaleč ni edini zaklad, ki se skriva na Turjaški ulici 1. V kleti knjižnice, daleč od pogledov radovedne javnosti, se za dobro varovanimi, trikrat zapahnjenimi vrati skriva sicer ne prevelika, a skrbno klimatizirana soba s knjižnimi policami. Na njih pa najdemo nekaj največjih zakladov oziroma svetinj slovenskega naroda. Če namreč drži, da smo Slovenci Slovenci predvsem zavoljo književnosti, tedaj je najbrž treba reči, da so dokumenti, ki jih knjižničarji tu hranijo – med drugim gre za rokopise Prešernovih pesmi in Cankarjevih romanov –, pravzaprav rojstno mesto našega naroda. Kaj vse se torej skriva v zakladnici NUK-a, kaj nam ti rokopisi pravzaprav pripovedujejo in kako zahtevno jih je hraniti za prihodnje rodove, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar Matija Ogrin, ravnateljica NUK-a, Martina Rozman Salobir, in vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov, Marijan Rupert. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: pomožno skladišče Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK-u (Goran Dekleva)
Neveljaven email naslov