Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
Sledi časa predstavljajo tragično zgodbo ameriške kitolovke Essex, ki se je v južnem Pacifiku leta 1820 potopila potem, ko jo je napadel kit in ji raztreščil premec. Člane posadke je nato v čolnih po odprtem morju premetavalo tri mesece, pri čemer so se za preživetje morali zateči tudi h kanibalizmu.
Ob 60. obletnici prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu
Se še spominjate, kako čaroben je bil svet, ko ste se igrali kot otroci? Sploh če ste imeli srečo, da ste odraščali v bližini česa starodavnega, kot so na primer grajske ruševine. Tokratne Sledi časa kopljejo za zakladom, skritem v rovu pod gradom Šalek v Velenju, skupaj s številnimi generacijami tamkajšnjih domačinov.
Medtem ko se ves svet čudi, kako je lahko prišlo do kolapsa zavezniških vojska v Afganistanu, pečica posvečenih natančno ve, kaj in kako se je zgodilo. To so ameriški obveščevalci, ki so se, kar je danes skoraj pozabljeno, svoje obrti učili tudi v naših krajih. Zgodbo o njih pripoveduje Marko Radmilovič v oddaji »Sledi časa«.
V šestdesetih letih 20. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se obsežen del slovenskega železniškega omrežja elektrificira. To je vodilo tudi v nakup večjega števila drugačnih vlakov, kot so do tedaj po večini vozili po slovenskih progah. Tako so k nam prišli elektromotorni vlaki, ki so jih izdelali na Poljskem, v tovarni Pafawag v Vroclavu. Uradna oznaka Slovenskih železnic in njihovih predhodnih organizacijskih enot v okviru Jugoslavije je bila "serija 311/315", med železničarji in kmalu tudi širše med potniki pa se je uveljavilo žargonsko poimenovanje gomulka. V oddaji Sledi večnosti bo velik poznavalec gomulk Andraž Briški Javor spregovoril o njihovi življenjski poti: o njihovem razvoju na Poljskem, tehničnih značilnostih in zunanjem izgledu, o postopku nakupa za Slovenijo, o desetletjih njihovega obratovanja tako na Poljskem kot pri nas, o njihovih zadnjih letih in o možnostih, da po aktivni službi gomulke postanejo del tehnične dediščine in najdejo svoje mesto v muzeju.
Dvaindvajsetega maja 1961 je na Prevaljah kinodvorana pokala po šivih. Na svečanem kulturnem dogodku, ki se ga je udeležil pisatelj France Bevk, ena od takratnih osrednjih slovenskih kulturnih osebnosti, so prvič podelili Prežihove bralne značke. Odlična zamisel, ki sta jo prepoznala in razvijala Leopold Suhodolčan, ravnatelj in že takrat znan pisatelj, ter profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik, se je po Sloveniji bliskovito širila. Bralna značka letos praznuje 6o let. Po vseh teh letih ne izgublja zagona. Ravno nasprotno. Ubira sodobne poti, hkrati pa ostaja zvesta osnovnemu poslanstvu – povezovanju knjig ter mladih bralk in bralcev.
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenski duh je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočil pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove Jožefa barona Erberga in Žige barona Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Ergberg in Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik, asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Pred zdaj že več kot stoletjem zmaga letala v bitki za nebo še ni bila tako zelo samoumevna. Danes nesporni vladarji zračnega prevoza so takrat imeli veliko konkurence; najprej v balonih in potem še v napravah, imenovanih »cepelini«! Te velikanske zračne ladje so ime dobile po pionirju ideje o vodljivem balonu, nemškem plemiču grofu von Zeppelinu. In prav ta izumitelj je dal ime največji zračni ladji, zgrajeni do tridesetih let preteklega stoletja. Pozneje bo Grafa Zepppelina premagal nesrečni Hindenburg, ki pa je tudi končal ero teh mogočnih plovil. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v Maribor leta 1931, ko je mesto dobilo prav posebnega obiskovalca.
Pred 40 leti, neko spomladansko nedeljo leta 1981, je otroke ob 7. uri zjutraj na Prvem programu Televizije Slovenija pozdravila uvodna špica novega 50-minutnega programskega pasu risank, na ekranu pa se je izpisalo Živ žav.
Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.
Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.
Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Neveljaven email naslov