Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Sprehod po krajini skozi oči prednikov in po sledeh ostankov izročila
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onostranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, igle, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onostranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno.
Mitska gora Krasa je Nanos, ki naj bi na svojih stebrih grozil s poplavo iz svoje notranjosti, na njem naj bi živela nadnaravna kača, bele žene in druga folklorna bitja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013).
Krajina je našim prednikom veljala za zapis preteklosti oziroma tradicije. Ljudje niso poznali neke abstraktne preteklosti, ampak so to vedenje o svoji zgodovini preoblikovali v povsem materialno domačo krajino. To pomeni, da če so v vasi poznali zgodbe o Turkih in njihovih vpadih, potem so se ti tudi udejanjili v domači krajini. Podobno velja za izročilo o vdorih hunskih bojevnikov, in zato najdemo v številnih krajih tudi domnevni grob njihovega poveljnika Atile. Enako velja to tudi za čas uveljavljanja krščanstva na naših tleh. Ljudje niso sprejemali tega, kar uči Cerkev o abstraktnih čudežih, ki so se zgodili nekje daleč v sveti deželi. Te čudeže so materializirali v domačem okolju, v krajini. Zato imamo v vsaki vasi Marijine stopinje in Marijin sedež.
Potem sta tu recimo Jezus in sveti Peter, ki hodita po svetu in ustvarjata kraške jame. S temi prenosi so ljudje posvetili domači kraj in okolico. V dojemanju krajine, okolja, ki je ljudi obdajalo, so od nekdaj igrali zelo pomembno vlogo katastrske meje, križišča, mrtva počivala-kjer so se pogrebci, ki so nosili krsto s pokojnikom ustavili, zmolili molitve, in zamenjali nosače ( s taki postankom se je pokojni tudi "obredno poslovil" od domače vasi, doma) pove naša sogovornica dr. Katja Hrobat Virloget.
Prehod med svetom živih in mrtvih je v tradicijski kulturi najbolj odprt na križiščih, zato so na njih postavljena tudi krščanska znamenja ( vir: Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.)
Kot so zapisali na spletni strani primorci.si:
Je znanstvena sodelavka na Univerzi na Primorskem Znanstveno-raziskovalnem središču in docentka na Fakulteti za humanistiko in na Turistici. Diplomirala je na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani z delom o povezavi ustnega izročila in arheologije v Brkinih in v okolici. Od 2004 do 2009 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka/asistentka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bila v okviru raziskovalnega projekta zaposlena do 2011. Na istem oddelku je doktorirala leta 2009 z disertacijo o percepciji časa, prostora in mitične krajine skozi ustno izročilo o krajini Krasa. Leta 2009 je bila na isti fakulteti zaposlena kot koordinatorka za izvedbo mednarodnega projekta Noč raziskovalcev. Vključena je v več raziskovalnih projektov. Trenutno v okviru podoktorskega etnološkega raziskovalnega projekta z naslovom Breme preteklosti, Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije raziskuje konfliktne spomine/pozabe različnih narodnosti na povojni čas v Istri, njihov odnos do nacionalnega spomina, identitet, nacionalizme ipd. Sicer je stalnica njenega raziskovanja tema ustnega izročila in mitologije s poudarkom na Krasu, ki ga postavlja v širši slovanski in predslovanski kontekst. Je avtorica znanstvene monografije in več člankov v tujini in doma, kjer se je udeležila več mednarodnih znanstvenih simpozijev. Članek o povezavi arheologije in folklore iz European Journal of Archeology je na izpitni literaturi na Univerzi v Washingtonu. Je prejemnica več mednarodnih štipendij in skupaj s sodelavci Parka Škocjanske jame so prejemniki Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo. Področja raziskovanja: ustno izročilo, etnogeografija, percepcija prostora, časa, mitično izročilo in pokrajina, povezava arheologije z etnologijo, konflikti spomina, pozaba, identiteta, nacionalizem.
Dušica Kunaver, upokojena profesorica angleščine, že 30 let zbira in zapisuje ustno izročilo in ga tudi predstavlja zaniteresirani javnosti, tako v pisni obliki kot z besedo na predavanjih in srečanjih bodisi v vrtcih, osnovnih šolah, kot v domovih za starejše. Po njenem prepričanju je v vsaki zgodbi kanček resnice, na opise kamnitih osamelcev pa gleda z velikim spoštovanjem.
Kot lahko preberemo na spletni strani Geološkega zavoda Slovenije; je Bogomir Celarc vodja organizacijske enote Regionalna geologija.
Raziskovalna področja: stratigrafija triasa, strukturna geologija, aktivna tektonika.
Izobrazba
2004 : Doktor znanosti. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba severovzhodnega dela Kamniško - Savinjskih Alp
2001 : Magister geologije. Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta.
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Logarske doline
1996 : Univerzitetni doiplomirani inženir geologije. Univerza v Ljubljani. Naravoslovnotehniška fakulteta
Naslov zaključne naloge: Geološka zgradba ozemlja okolice Borovnice
Izbrani projekti
Seizmotektonski model Ljubljanske kotline
Geohazard - razvoj metodologije za oceno geološko pogojene nevarnosti
Geološke in strukturno geološke raziskave za 2. tir Diavača - Koper
Raziskave geosfere in hidrosfere za potencialno lokacijo odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na potencialni lokaciji Vrbina.
Dr. Katja Hrobat Virloget je leta 2010 izdala izjemno pomembno znanstveno monografijo- Ko Baba dvigne krilo, Prostor in čas v folklori Krasa.
V uvodu je zapisala: " Ko Baba dvigne krilo, " pomeni, drugi dan, da bo lepo vreme," pravijo v Rodiku. Na Vipavskem "se zjasni, ko Furlanka dvigne krilo." V naslovu sem se poigrala s kraškim izročilom o "stari šmrkavi babi", pa čeprav se bo marsikomu zdelo preveč opolzko. V resnici je knjiga kot znanstveno delo daleč od tega. Baba, v naslovu predstavlja eno izmed treh preučevanih tematik v ustnem izročilu Krasa, mitično izročilo oziroma mitično krajino. Za naslovom se skriva namig na občutke večine sogovornikov ob spominih na ustrahovanje s "šmrkavo babo", ki so se počutili nelagodno, sramežljivo ali so se smejali. Na babo se pač veže precej opolzka tradicija, kar pa ni nič nenavadnega, gledano z vidika staroslovanskih in drugih verovanj, ki jih je povrh vsega še krščanska cenzura izrinila na raven zasmehljivega, odvratnega. Kljub temu ali pa prav zaradi tega so se na Krasu in drugod dragocena stara verovanja ohranila vse v današnje čase...."
"V folklori slovanskih narodov Baba označuje pojave od ženskega demona, starke, do kruha, zadnjega snopa žita, delov orodij in arhitekture, hribov, padavinskih pojavov, ozvezdij, delov leta itd. Po njej ali delih njenega telesa so poimenovani hribi, skale, gore, polja, jame..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Babe so imele različne vloge, z njo so recimo strašili otroke. "Z vidika učinkovanja folklore je groteskna in strašljiva baba, starka veljala za učinkovit element družbene kontrole- nadzora nad gibanjem otrok v pokrajini. Ker so se otroci bali odvratne starke, so ostajali doma, medtem ko so njihovi starši odhajali po opravkih v bližnje mesto..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 57). Na spodnji risbi, ki jo je leta 2010 narisala Jasna Majda Peršolja, je danes uničena Baba iz Rodika, otroke spominjala na staro babo s prsmi, popkom in zadnjico.
Babe se pojavljajo tudi v navezavi s spolnostjo, pa tudi minljivostjo, najdemo jo v rastlinskem svetu.
Kamnite osamelce najdemo ne samo na področju Slovenije, ampak tudi daleč na jugu v Makedoniji, na Dinarskem območju, pa tudi v romanskem svetu, od Italije do Francije.
Kot je zapisala dr. Katja Hrobat Virloget: " Na hrvaškem Velebitu, na Rujanski kosi na meji med Velikim in Malim Rujnom, so pastirice na določen dan prinesle nekaj plodov Babi, kamnitemu bloku, v zahvalo za varstvo in plodnost živine ..."(Hrobat, 2010, 201).
"Na Babi nad Prilepom v Makedoniji, na robu višinske akropole iz helenističnega (4. stoletje pr.n.št.), pozno rimskega in slovansko-bizantinskega obdobja stoji mogočen monolit po imenu Baba. Tik pod njo stoji izstopajoča oblikovana skala, ki deluje kot kultna kapela...Po pripovedi, naj bi Baba nastala zaradi okamenitve starke kot kazen zaradi nespoštljivega odnosa do mitično personificiranih mesecev..." (Hrobat, 20120, 205).
"Ob poti v Gropado stoji skala Mati ali Pri Materi, ki pooseblja znanilko domačega, ob kateri so si domačini na poti domov odpočili. Po imenu in izročilu spominja na kamnite babe. Kamen neposredno povezujejo z napovedjo vremena- dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi okrog njega suhi, so Gropajci rekli, da "se je poscal" in takrat so vedeli, "da se bo menjalo vreme". Zaradi napovedi dežja po njem spominja Mati na druga folklorna bitja in hribe z imenom baba, starka, po katerih so ravno tako napovedali dež..."(Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 67).
"Na klifu pod Devinskim gradom, ki izhaja iz besede deva, stoji kamen Baba ali Lepa Vida, ki naj bi okamenela po tem, ko je skočila iz gradu. Nekateri povezujejo vseslovanski motiv devinega skoka z mitično pripovedjo o tem, da je slovansko božanstvo Perun kaznovalo Mokoš zaradi njene nezvestobe ..." (Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, 2015, 56).
Dr. Katja Hrobat Virloget pravi, da so kraške jame povezane v Babami. Tu gre tako za obrede plodnosti, vendar je treba biti pri tem previden. Jame predstavljajo stik z onostranstvom in so prostor za darovanje predmetov in živali in tudi človeških pokopov že od bronaste dobe dalje. Tak primer so Škocjanske jame, kjer je svetovno znana Mušja jama, v kateri so odkrili številne obredno darovane predmete.
So pa znane povezave "starovercev" s črno Babo, monolitom ob katerem so izvajali določene obrede, njihovo kultno središče pa je bilo v Babji jami. Sicer pa imajo med tisočerimi jamami mitični vidik le nekatere, primer je Triglavca, kjer sta kapnika z imenom- Deva in Devač, kjer naj bi izvajali obrede plodnosti.
Šlavrova jama- tu naj bi škrat ali zmaj ženske, ki so naredile samomor v breznu, ponesel v nebesa.
Cikova jama- skozi to jamo se je v krajini okrog Rodika odpiral prehod v onostranstvo. Iz nje pa naj bi se tudi po sto letih vrnil pastirček, ki je nekoč padel v brezno.
Dušica Kunaver je skupaj s sodelavkami in sodelavci v zbirki: Slovenija dežela legend, Legende treh rek, 2017, zapisala legende, kjer nastopajo mitična bitja, okamenele osebe in podobno.
Tak primer je zapis o Ajdovski deklici.
Tu najdemo legendo o Babjem zobu pod Jelovico, ki se je nekoč imenoval Zmajev zob.
Zaradi krutosti pa je okamenela tudi grofična, in njen kamniti lik imenujejo danes Poljanska Baba.
Kogar podrobneje zanimajo predstavljene teme dodajam nekaj predlogov:
Med kamenjem, Snovna in nesnovna krajina Krasa, Ines Beguš, Katja Hrobat Virloget, Aleksander Pajenk, 2015, Trst, v okviru Mednarodnega Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija- Italija 2007-2013.
Nesnovna krajina Krasa, 2015, urednici Katja Hrobat Virolget in Petra Kavrečič, Koper.
Percepcija_URN_NBN_SI_DOC-BXH3KDJ3 (1)
Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov