Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kovaški muzej Klavže

15.12.2019


Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.


Sledi časa

900 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Kovaški muzej Klavže

15.12.2019


Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.


04.03.2018

Pristanišče Zalog

Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal, "da reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje." Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili za tiste čase moderno skladišče. To rečno pristanišče, njegov nastanek, razvoj in zaton bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.


25.02.2018

Lakota je hujša od meča

V obdobju, ko se planet spopada z največjimi presežki hrane kot tudi še vedno z bičem lakote, se zdi pogled v preteklost prehranjevanja več kot primerna tema. Prehranjevanje se je iz potrebe, v kulturo in končno sistem izgradilo v globoki preteklosti, antika pa je tej temeljni človeški potrebi dala smisel. Tako je v Rimskem cesarstvu sistem prehranjevanja zaokrožala svetovna prehranska politika, imenovana annona, ki jo je država izoblikovala skozi zapleten sistem prehranskih subvencij. Zanimivo pa je, da lahko antično prehransko politiko, ki jo je imperij večkrat uporabljal tudi kot orožje, brez prevelikega napora prepoznamo tudi v današnjih, umetno vsiljenih prehranskih navadah in težnji po svetovno, od korporacij nadzorovanem prehranskem sistemu.


18.02.2018

Stiški urbarji iz 16. stoletja

V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled razstavi Stiški urbarji iz 16. stoletja in Dolga zgodovina urbarjev. Kakšna je zgodovina urbarjev, kakšen pomen imajo za slovensko zgodovino in kakšni so izsledki raziskav o stiških urbarjih iz 16. stoletja Cistercijanskega samostana v Stični, ki je v srednjem in novem veku močno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.


11.02.2018

Pandemija gripe iz Kansasa v svet

V zgodovini človeštva je bilo približno 30 pandemij gripe, ki so pustile različne posledice. Od vseh je bila najhujša pandemija španske gripe v letih 1918/1919. Izbruhnila je oktobra leta 1918 v ameriškem vojaškem oporišču v Kansasu kot navadna gripa, ki so jo ameriški vojaki v zadnjem letu prve svetovne vojne prinesli v Evropo. V Franciji je virus mutiral in postal smrtonosen, saj je sejal smrt po vsem svetu. Dosegel je tudi samotne otoke v Tihem oceanu. Šele po 86 letih so v New Yorku odkrili genetsko kodo tega virusa. Zdaj vemo, da je šlo za čisti ptičji virus gripe tipa A, podtipa H1N1. Drugi val te gripe, ki se je končal čez noč, in sicer isti dan kot se je končala prva svetovna vojna – 11.11.1918, je zahteval najmanj trikrat toliko žrtev, kot takrat končana prva svetovna vojna. Svetovna zdravstvena organizacija je na podlagi natančnega preučevanja sprejela oceno, da je španska gripa povzročila 50 milijonov žrtev in okužila 20 odstotkov svetovnega prebivalstva. Skrajne ocene govorijo o pol milijarde obolelih, kar je takrat pomenilo tretjino prebivalstva sveta, in 100 milijonov žrtev. Gripa je bila atipična, saj je izbruhnila v za gripo neprimernem času in je prizadela mlade ljudi v starosti od 20 do 40 let. Vzrok za to je mogoče iskati v dejstvu, da je šlo za zadnje leto tako imenovane velike vojne, ko je bilo prebivalstvo izčrpano, podhranjeno, lačno in tudi psihično precej na tleh. Zaradi vojne in drugačne medicinske politike pred sto leti, so podatki o natančnem številu obolelih in umrlih le ocene. Razlogov, zakaj gre za takšno razliko glede števila okuženih in umrlih je še več. Kar zadeva današnje slovensko ozemlje, tudi tu razpolagamo le z ocenami o posledicah te pandemije. V slovenskih deželah naj bi za špansko gripo umrlo približno šest tisoč ljudi, na območju takratne države SHS pa približno 60 tisoč. Več v oddaji, v kateri bomo zvedeli tudi zakaj so to gripo poimenovali španska, v Španiji pa so ji rekli francoska. Povejmo še, da je gripa še edina neobvladana nalezljiva bolezen, ki grozi človeštvu in zato je pomembno, da poznamo njene vzroke in mehanizme delovanja ter genetske kode, da se ji lahko postavimo po robu s primernim cepljenjem.


04.02.2018

Zgodovina radijskih iger

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


28.01.2018

Resnica iz Yad Vashema!

Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, se zdi skoraj neverjetno je še vedno (ali pa vedno več) posameznikov, kot tudi političnih organizacij po svetu, ki dvomijo, da se je ta velika tragedija sploh kdaj zgodila. Ne gre za dvom ali zanikanje, ki sega v svet trivialnosti, kot so skupine, ki propagirajo zemljo kot ploskev, temveč gre za načrtno zanikanje enega najgrozovitejših poglavij v pestri zgodovini človeške bestialnosti. Avtor Marko Radmilovič nas vodi po dokumentih, ki ne dopuščajo nobenega dvoma.


21.01.2018

Enajsta šola

Letos se bomo spominjali najrazličnejših pomembnih dogodkov in oseb, ki so zaznamovali domačo in svetovno zgodovino. Pri nas se bomo spomnili 100-te obletnice smrti velikega slovenskega književnika Ivana Cankarja. In v Cankarjevem letu se bo veliko dogajalo v njegovem rojstnem kraju Vrhniki in po vsej Sloveniji. Spomine na njegovo življenje in delo bodo obujali v najrazličnejših ustanovah in zavodih, na takih in drugačnih prireditvah. Mi bomo obudili spomin na ''enajsto šolo pod mostom'', ki jo je proslavil in ji dal nov pomen z opisom v črtici Moje življenje. Pred njim pa je " enajsta šola na Vrhniki" veljala za zbadljivko, ki so jo očitno poznali daleč naokrog. O "enajsti šoli" in pomenu podobnih zbadljivk bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


14.01.2018

Edinstvenost Inštituta za krasoslovje

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


07.01.2018

Tragični konec Pohorskega bataljona

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


31.12.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


24.12.2017

Kult hrane

Zadnji dve desetletji lahko spremljamo zelo velik razmah zanimanja za hrano; to gre po mnenju nekaterih strokovnjakov pripisati tudi razvoju elektronskih medijev in družbenih omrežij. Sicer pa je hrana samo del porabe, na to so sociologi opozarjali že v 19. stoletju. Hrana je v človeški zgodovini že od samega začetka imela zelo pomembno vlogo, tudi v antropološkem, sociološkem, kulturnem in še kakšnem pomenu besede. V nekaterih obdobjih je bila plačilno sredstvo, danes pa je orožje, s katerim manipulirajo velike prehranske verige, trgovci, izdelovalci in najrazličnejši medijski in še kakšni učitelji, ki iščejo sveti gral, imenovan superhrana, eliksir dolgega življenja in podobno. Hrano in prehranjevanje bomo v oddaji Sledi časa spoznavali malce drugače; avtor oddaje je Milan Trobič.


17.12.2017

V zakladnici NUK-a

Da je Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica ena daleč najlepših stavb v Ljubljani, pravi pravcati zaklad slovenske kulture, se menda strinjamo vsi. Toda to še zdaleč ni edini zaklad, ki se skriva na Turjaški ulici 1. V kleti knjižnice, daleč od pogledov radovedne javnosti, se za dobro varovanimi, trikrat zapahnjenimi vrati skriva sicer ne prevelika, a skrbno klimatizirana soba s knjižnimi policami. Na njih pa najdemo nekaj največjih zakladov oziroma svetinj slovenskega naroda. Če namreč drži, da smo Slovenci Slovenci predvsem zavoljo književnosti, tedaj je najbrž treba reči, da so dokumenti, ki jih knjižničarji tu hranijo – med drugim gre za rokopise Prešernovih pesmi in Cankarjevih romanov –, pravzaprav rojstno mesto našega naroda. Kaj vse se torej skriva v zakladnici NUK-a, kaj nam ti rokopisi pravzaprav pripovedujejo in kako zahtevno jih je hraniti za prihodnje rodove, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa. Gostje pred mikrofonom so bili literarni zgodovinar Matija Ogrin, ravnateljica NUK-a, Martina Rozman Salobir, in vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov, Marijan Rupert. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: pomožno skladišče Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK-u (Goran Dekleva)


10.12.2017

Pol stoletja folklorne skupine Emona

Leto, ki trka na vrata, je leto evropske kulturne dediščine. Osnovni cilj te razglasitve je spodbujati in podpirati prizadevanja za zaščito, varstvo, ponovno uporabo, krepitev, vrednotenje in predstavitev evropske kulturne dediščine. Ljubljanska folklorna skupina Emona to počne še pol stoletja. V oddaji bomo z nekaterimi starejšimi in mlajšimi člani skupine prehodili to pot.


03.12.2017

Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči

Kljub načelno odprtemu, preglednemu trenutku naše civilizacije, so nekatere teme še vedno tabu. Ena takšnih je smrt. Že dejstvo, da se o koncu življenja zdi smiselno pogovarjati le v začetku novembra govori samo zase. Morebiti gre za naključje, morebiti ne: prav na dan, ki slavi Pesnikovo rojstvo, namesto prazničnega obhajanja Prešernove smrti v Pomurskem muzeju odpirajo razstavo Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči.


26.11.2017

Zgodovina smučarske vsakdanjosti

Z zimo prihaja tudi na naših prostorih nadvse priljubljeno smučanje. Že dolgo ne gre več le za rekreacijo, smučanje sega v vse pore družbe. Mnoge njegove vidike smo v oddajah Dokumentarnega uredništva že osvetlili, v oddaji Sledi časa pa se bomo tokrat posvetili zgodovini smučarske vsakdanjosti. Govorili bomo o zgodovini smučarske mode, trgovine, oglaševanja in tehnologije.


19.11.2017

Odlivanje smrti in posmrtne maske

Je posmrtna maska stvar preteklosti ali je še vedno del žive kiparske prakse? Kakšno vlogo ima in kdo so bili umetniki in politiki, katerih obličja so bila nekoč odlita? Koliko posmrtnih mask hranijo javne zbirke po Sloveniji in kako so nastali kulturni svetniki? Društvo za domače raziskave je v galeriji Vžigalica v Ljubljani v sodelovanju z akademskim kiparjem Viktorjem Gojkovičem pripravilo razstavo z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na samo prakso odlivanja, hranjenja in arhiviranja posmrtnih mask ter na njihovo večnamensko uporabnost.


12.11.2017

Hokej v mestu športa

Za Celje pravijo, da je malo mesto velikih športnih uspehov. Podobno kot to velja za Slovenijo, le da je Slovenija mala dežela velikih športnih uspehov. Vsi ti uspehi so vsakokratni vrhovi mnogih malih in velikih športnih zgodb. Ko govorimo o slovenskem hokeju, pomislimo predvsem na vlogo, ki sta jo v tej zgodbi odigrali tradicionalni središči te zimske igre na ledu, Jesenice in Ljubljana.


05.11.2017

Staroverci

Čaščenje dreves in kamnov, dobro poznavanje luninega koledarja, déhnar - duhovni vodja, zdravilci, črna vahta, verovanje v ponovna rojstva in zduhca, zgodbe o vesoljnem potopu in beli kači ? Ne, to ne bo potovanje v mitologijo druidov ali zgodovino starih ameriških plemen. Ne, ostali bomo doma in spoznali zapuščino starovercev v Zahodni Sloveniji - takšno, kot jo je v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče po drugi svetovni vojni spoznal Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju. Njegovi zapiski in zbirka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljno preteklost, ko so na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo.


29.10.2017

Benko, Zorko, Laimiš - tri radijske legende

Dušan Benko, Zvone Zorko in Florijan Laimiš so trije komentatorji in uredniki, ki so vtisnili globok pečat ne samo radijskemu ampak slovenskemu novinarstvu nasploh. Pred skoraj dvema desetletjema je zato Dušan Berne vsakega posebej portretno predstavil v takratnih oddajah Naš gost, zdaj pa je iz kamenčkov v mozaikih njihovih pripovedi izoblikoval novo celoto in jo zaokrožil v oddajo Sledi časa, ki jo uvrščamo v program ob rob 89-letnici delovanja naše radijske postaje. Pripravlja: Dušan Berne


22.10.2017

Preteklost pod mikroskopom - Naravoslovne raziskave v muzeju

Koliko je stara neandertalčeva piščal? Je bil v loncu, ki so ga našli pri Drnovem, skrit zaklad? Kakšen je bil zadnji celjski grof Ulrik II.? Kaj nam pripovedujejo muzejski predmeti in kakšna vprašanja nam zastavljajo? So sporočilo naše preteklosti, toda ali znamo pogledati v njihovo notranjost tako, da vidimo tudi očem nevidno? Kako pri tem pomagajo naravoslovne raziskave? Kakšen je njihov namen pri preučevanju muzejskih predmetov in do kakšnih novih ugotovitev se lahko dokopljemo ob njihovi pomoči? Odgovore na to bo dala prihajajoča razstava Narodnega muzeja Slovenije Preteklost pod mikroskopom - naravoslovne raziskave v muzeju, ki bo na ogled od srede, 25. oktobra. Kaj nam pripovedujejo znani predmeti iz slovenske arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine, ki bodo na razstavi, pa bomo izvedeli tudi v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.


Stran 17 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov