Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kovaški muzej Klavže

15.12.2019


Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.


Sledi časa

901 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Kovaški muzej Klavže

15.12.2019


Pred pozabo rešena dediščina, ki pripoveduje zgodbo kraja, obrti in družine

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev bolj prijazna kot druga. Tako obdobje je bilo tudi ob prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko so v ta pozabljeni konec zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov sta se z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnila Darja Groznik in Jure K. Čokl.

Bohinjsko progo so začeli graditi med letoma 1900 in 1906. Ljudje so jo najprej sprejeli s precej pomisleki, saj do takrat v Baški Grapi večinoma za kaj takega niso niti slišali. Graparji, kakor si domačini tam pravijo, so se ukvarjali pretežno z živinorejo, gozdarstvom in ponekod tudi poljedelstvom. Veliko potokov z globokimi koriti je pomenilo veliko možnosti za mlinska kolesa in tako je nekoč na Knežici delovalo kar 11 mlinov in tri kovačije. Kovaštvo, ki je že bilo v teh krajih še pred prihodom železnice, je bilo glede na izdelke orodno, podkovno in vozovno. Kar je, glede na to, s čim so se ukvarjali tamkajšnji prebivalci, razumljivo. Ko pa je v Baško grapo pripeljala železnica, so se stvari spremenile – transport je pomenil dodatne možnosti za zaslužek tako tistim, ki so lahko svoje izdelke ali surovine prodajali v kraje, kamor je peljala železnica kot tudi tistim, ki so živeli na račun njene gradnje in vzdrževanja. Eden izmed njih je bil tudi Anton Kogoj, stari oče našega sogovornika Ljuba Kogoja. Ta se je za kovača izučil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem. O njegovem končanem šolanju priča kovaški žig, ki ga njegov vnuk Ljubo Kogoj hrani še danes, najdemo pa ga tudi na izdelkih, ki so v muzeju ohranjeni.

Anton Kogoj se je po končanem šolanju leta 1907 preselil v Klavže, v hišo svoje tete. Ta je stala in stoji še danes na živi skali nad potokom, kar pomeni, da je bila zajezitev potoka Sopote in postavitev vodnega kolesa zaradi lege precej logična in tudi relativno enostavna. Potreba po kovaški dejavnosti zaradi novo zgrajene železniške proge je pomenila poslovno priložnost, za nekaj časa se je ustavilo izseljevanje in rodilo se je kovaštvo Kogoj.

Posel je cvetel. Mojster Kogoj je zaposlil še dva pomočnika in tri vajence, kar pomeni, da mu je dela vse prej kot zmanjkovalo. Ob tem je imel še veliko kmetijo in kar osem otrok. Vodno kolo, ki je ohranjeno in deluje še danes, nosi letnico 1946. Izdelal ga je sin mojstra kovača Antona, prav tako Anton, ki je prevzel očetovo obrt in jo v časih, ko je bilo dela še dovolj, uspešno nadaljeval. Obstoječe vodno kolo je poganjalo mehanizem v delavnici z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, več mehov. Mehanizem je izdelal Anton Kogoj mlajši, kar pomeni, da je imel tudi izumiteljsko žilico. Življenje je bilo dobro.

V Klavžah je kmalu zrasel eden izmed prvih industrijskih obratov – podjetnik Anton Križnič je ustanovil tovarno za pohištvo na debelo in drobno. Odkupil je hišo z mlinom, žago in kozolcem in kmalu je na tem mestu zrasla tovarna, ki je v času razcveta obrti zaposlovala okoli 50 delavcev. Za delovanje žage je v bližini zrasla še elektrarna, ki je bila prvič omenjena leta 1908. Kmalu je bila v Klavžah ta čas največja žaga na Primorskem z ledenico za izdelavo ledu, ki so ga vozili predvsem v Trst. A prišla je 1. svetovna vojna in proga je bila zaprta za ves potniški promet. Baška grapa je postala zaledje fronte, za njene prebivalce pa je to pomenilo izgubo dela ali v najboljšem primeru prekvalifikacijo v poklice, ki so še nudili zaslužek. V Klavžah so postavili oficirjem namenjeno bolnišnico. Križničeva tovarna je propadla, njen stečajni upravitelj je bil sloviti slovenski alpinist in pisatelj Henrik Thuma. Po 1. svetovni vojni so ti kraji spadali pod Italijo. Ljudje so se ob spremembi državnih mej morali znajti, kakor so se vedli in znali. Večina s svojo osnovno dejavnostjo ni mogla preživeti, kar je sprožilo nov val preseljevanja. V Klavžah so podjetniki iz Milana zgradili novo, večjo elektrarno. V tej elektrarni je delo kasneje našel tudi Anton Kogoj mlajši. Kovaško kladivo pri Kogojevih je še zadnjič zapelo leta 1988.

Zgodba bi se na tem mestu lahko tudi končala. Stara hiša je bila poplavljena, kovaštvo pa je kot obrt praktično izumrlo. Kogojevi so se lotili čiščenja poplavljene hiše in rodila se je ideja, ki pa se je na začetku zdela težko izvedljiva, pove vnuk ustanovitelja kovaštva, Ljubo Kogoj. Začel je z delom. Sam vsega ne bi zmogel, doda. A imel je srečo – na pomoč so mu priskočili prijatelji, vsak s svojim znanjem in tisto, kar se je v začetku zdelo kot sanje, je počasi začelo dobivati obliko, o kakršni je razmišljal. Tolminska občina je kovačijo Kogoj leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Kovačija Kogoj je po zaslugi našega sogovornika postala muzejska zbirka. Ljubo Kogoj v svojem muzeju z veseljem sprejema obiskovalce in jim predstavlja svet kovačev, ki ga danes ni več. Zgodbe sekir, klešč, kladiv, volovskih podkev in cele vrste izdelkov, katerih imena so za nas popolna neznanka.

Kovaštvo se vendarle počasi vrača v Slovenijo, vendar ne v obliki, v kakršni je bilo nekoč. Danes kovači izdelujejo predvsem butične izdelke – nože, sekire, posodo in okrase. Morda, pravi Ljubo Kogoj, bi tudi tukaj kladivo nekoč spet lahko zapelo pesem, za katero se zdi, da je odšla skupaj z zadnjimi mojstri te obrti v Klavžah. Delavnico ima, pravi, vendar ni kovač, doda.

Ohranjanje zgodovine je zagotovo tudi naložba v prihodnost. Seveda na dolgi rok, velikih zaslužkov ob tem ne more pričakovati nihče. Muzejev, kakršnega je tako rekoč sam ohranil in ga še ohranja Ljubo Kogoj, ni veliko. In še tisti ki so, so žal včasih na milost in nemilost prepuščeni dobri volji pristojnih, ki včasih so tovrstnim projektom včasih naklonjeni malo bolj, drugič pa malo manj. Tako se dogaja, da včasih objekt ali zbirka propade do te mere, da ga ne more rešiti niti vsa dobra volja skupaj več. Da čas ni na njegovi strani, ve tudi sam. A ostaja optimist in dokler se bo vrtelo vodno kolo njegovih prednikov, bo tako tudi ostalo.

Kaj bo jutri, ne ve nihče, zaključi Ljubo Kogoj, lastnik kovačije Kogoj. Danes muzej še stoji in potomec klavženskih kovačev se ne obremenjuje s tem, da je morda zadnji Kogoj, ki še zna zagnati vodno kolo in pognati stroje, ki so nekoč peli pesem, ki jo danes pozna le še redko kdo.


28.08.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


21.08.2016

OROŽJE IN OKLEPI NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE

Zbiranje orožja in vojaške opreme ima zelo dolgo tradicijo ter uživa prestižno mesto tudi v muzealstvu. Temu v prid govori tudi podatek, da so v ljubljanskem Deželnem muzeju v poznem 19. stoletju začeli sestavljati inventurni popis muzejskega fonda prav z orožjem. Po številu, pestrosti in kakovosti primerkov je zbirka orožja Narodnega muzeja Slovenije najpomembnejša pri nas. Med gradivom izstopa več zaokroženih skupin: bodala, sablje, meči, starejše in novejše strelno orožje. Meč iz zgodnjega 15. stoletja iz struge Ljubljanice, plaščni oklep iz Nurnberga, pištola poprnica in samurajski oklep so samo nekateri izmed izjemnih primerkov, ki jih bomo spoznali, ko bomo šli po sledeh zbirke orožja Narodnega muzeja Slovenije. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.


14.08.2016

Praški Jezušček in druge voščene figure iz Slovenskega verskega muzeja

Praški Jezušček in druge voščene figure iz Slovenskega verskega muzeja so izjemna zbirka štiridesetih voščenih figur, ki je največja tovrstna zbirka na Slovenskem in je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur so Slovenskemu verskemu muzeju med letoma 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. V muzeju tako med drugim hranijo tudi dve kopiji svetovno znanega Jezuščka iz Prage. Čaščenje deteta Jezusa je bilo razširjeno po evropskih  deželah predvsem v 17. in 18. stoletju, znanje izdelovanja takšnih voščenih figur pa se je prenašalo iz samostana v samostan. Kako je potekalo čaščenje deteta Jezusa na Slovenskem, zakaj je škofjeloški praški Jezušček tudi čudodelen ter kako so se v muzeju lotili zahtevnega konserviranja in restavriranja figur, boste izvedeli v današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.


07.08.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


31.07.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


24.07.2016

Utrinki iz zgodovine tenisa na Slovenskem

»Dama se lahko udeleži partije, ako so ji bili predstavljeni vsi udeležniki. Gospodom, ki nimajo tenisove obleke, je dovoljeno igrati brez suknjiča. Srajca ne sme biti prepotena, ampak popolnoma čista. Dame naj nosijo kratka krila in športne čevlje ter naj gledajo še pri tako razvneti igri, da so mične in dostojne. Zato naj ne delajo prevelikih skokov in naj ne zvijajo preveč telesa.« Te napotke je leta 1932 objavil Domači vedež, mi pa se bomo na našem potepanju po zgodovini tenisa na Slovenskem ustavili že vsaj v letu 1897, ko je dal pisatelj Ivan Tavčar na svojem posestvu na Visokem zgraditi prvo igrišče za tenis.


17.07.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


10.07.2016

Grand hotel Adelsberg

Na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, je nekoč stal slavni Grand hotel Adelsberg. Zgradili so ga pred 140 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Zato ni čudno, da so si ga za svoje bivanje poleg bogatih Tržačanov izbirali tudi Francozi, Angleži, Američani in drugi. Razvoj hotela je šel z roko v roki z razvojem turizma v Postojnski jami. Hotel so obiskovale tudi kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni bomo obudili v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.


03.07.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


26.06.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


19.06.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


12.06.2016

Poldrugo stoletje šolstva in čitalništva v Šentvidu pri Ljubljani

Z nizom kulturnih prireditev, razstav in srečanj so v teh dneh v Šentvidu pri Ljubljani praznovali 150-letnico šolstva in čitalništva v tem kraju. Leta 1866 je bil namreč v Šentvidu položen temeljni kamen prve uradne državne šole, poleti istega leta pa so krajani pod vodstvom takratnega šentviškega duhovnika Blaža Potočnika ustanovili tudi narodno čitalnico, »katere namen je bil prebujanje narodne zavesti in slovenstva pri ljudeh,« so med drugim poudarili organizatorji praznovanja.


05.06.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


29.05.2016

95 let gledališke ljubezni in dela

Ljubljana je brez pomislekov mesto kulture. Vso njeno zgodovino jo spremlja in to kultura v najširšem pomenu besede. Bila je mesto kulture tudi v obdobju ko so v njej prevladovali tujerodni prebivalci mesta, vse od antične Emone naprej. Zato je zanimivo spremljati njeno pot v kulturo avtohtonega prebivalstva, če temu rečemo tako. Zlasti, kako se je korak po korak osvobajala avstrijskega pritiska in diktata. Na tej poti je nekaj prav posebnih mejnikov, prvi po teži pa gotovo oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v dobi reofrmacije in zažig v slovensščini napisanih knjig nekaj let pozneje pred mestnim magistratom, kar je pomenilo konec reformacijskega gibanja v mestu. Toda knjižni jezik je ostal, domačini so izgubili bitko vojne pa ne. Mesto je z leti in stoletji vse bolj postajalo slovensko. Boj je bil vse hujši, domačini so pritiskalni na vseh področjih. Eno izmed njih je bilo tudi gledališko. Tako je leta 1921, eno leto po nemirih v Ljubljani v katerih sta bila ubita Adamič in Lunder,nastalo Šentjakobsko gledališče. Že v prvem letu je imelo to do danes amatersko repertoarno gledališče 16 premier in 56 predstav. Svoja vrata je zaprlo le v obdobju kulturnega molka med drugo svetovno vojno. Čer pogledamo na to gledališče v luči danes prevladujočih družbenih norm, je presenečenje, da se je ohranilo kot amatersko gledališče, ki je v resničnem pomenu besede gledališče ljudi za ljudi. In vedno je bilo takšno. Jurij Popov je ob pomembni obletnici (95 let) pripravil Sledi časa, ki govorijo predvsem o vrednotah, ki jim je Šentjakobsko gledališče sledilo ob svojem nastanku in jih kljub neugodni klimi, goji še danes. Na prvem mestu je ljubezen do gledališkega dela in ustvarjanja, zase in za ljudi. Pripravlja Jurij Popov


22.05.2016

Zlato

Zlato spremlja človeštvo že od pradavnine. Pomenilo je tako božje solze, kot peklensko prekletstvo, prinašalo srečo in zadovoljstvo in netilo krvave vojne. Zlato je lahko edinstven okras tako kronanih glav kot tistih, ki so čisto na dnu "statusne lestvice". Lahko je del strojev in naprav, lahko ga uporabljamo v zdravilstvu, umetnosti in še kje. Zlato je nikoli dokončna zgodba. In o zlatu, na naših tleh in po svetu, bomo govorili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.


15.05.2016

Oris zgodovine pisalnega pohištva na Slovenskem

"Pisalniki so poleg rokopisov in pisal najbolj avtentične priče pisne ustvarjalnosti. /?/ V lepoti materialov in kompleksnosti njihove izdelave se zrcalijo tako gospodarka in umetnostna zgodovina, kot tudi zgodovina duha tistega časa, ko so jih kupili in uporabljali." Tako na spletnih straneh Narodnega muzeja Slovenije v teh dneh vabijo na ogled razstave Pisalno pohištvo na Slovenskem, njihovo povabilo pa je botrovalo tudi odločitvi, da bomo skušali podobe z razstave preliti v besede in v oddaji Sledi časa povedati tudi nekatere zanimive zgodbe, ki se skrivajo za razstavljenimi eksponati ? Oddajo pripravlja Dušan Berne.


08.05.2016

Ahil na Skirosu!

Ali je mogoče iz ene same notne zbirke, iz nekaj listov na papir ujete glasbe, sestaviti zgodbo? Kaj zgodbo! Rekonstruirati življenja in usode posameznikov, kraja in rodbine, ujete v vrtincu časa? Ignacij Attems, mlad plemič katerega rodbina je posedovala ogromna posestva na ozemlju današnje Slovenije, si je sredi osemnajstega stoletja v Rimu ogledal operno predstavo. In to je tudi edini pravi začetek zgodbe, ki jo v oddaji Sledi časa raziskuje Marko Radmilovič.


01.05.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


24.04.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


17.04.2016

Ponarejevalci denarja - od prostoročnega risanja do tiskarskega stroja

"Franc Rupnik se je izdajal za fotografa iz Celja, ki je iznašel nov način tiskanja brez črk. Skupaj z Jurijem Potočnikom sta se zanimala za ročni tiskarski stroj, ki je primeren za hitro razmnoževanje in tudi za tiskanje v barvah. V Potočnikovi navzočnosti je potem Rupnik kupil stroj za 25 tisoč jugoslovanskih kron in pri tem dejal, da ga bo uporabljal za izdelovanje razglednic." Tako je 16. junija leta 1926, med razpravo pred mariborskim porotnim sodiščem, pričal Stanko Detela, ravnatelj Mariborske tiskarne. Toda na tem tiskarskem stroju ni zlikovski dvojec nikoli tiskal razglednic, ampak ponarejene bankovce za 1000 lir ? Pripravlja: Dušan Berne


Stran 21 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov