Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
V časih, ko se počasi sesuva javno zdravstvo, se zdi smiselno ozreti v čase, ko zdravstva še ni bilo. Sploh pa ne javnega. Etnologi imajo z zdravstvom podobno veselje kot z vsemi vidiki človekovega življenja v preteklosti. Le da so razprave in dela na to temo zaradi težko dostopnih virov sorazmerno redki. Zato veseli pred kratkim obelodanjeno delo etnologinje dr.Mojce Ramšak, ki govori o zdravju in boleznih na Pohorju v predindustrijskem času. O tegobah minulih stoletij se ob premisleku k današnjim zdravstvenim stranpotem posvečamo v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Med imeni, ki so zaznamovala naše glavno mesto Ljubljano, je prav gotovo kipar Francesco Robba, ki ga večina pozna prav zaradi istoimenskega vodnjaka, ki stoji pred mestno hišo. Malo manj znano pa je, da najdemo njegova kiparska dela tudi v drugih krajih od Zagreba, Karlovca do Reke in v vasi na Pivškem, v Slavini. To je zelo zanimivo in presenetljivo, saj gre za vas, ki je, lahko bi rekli, v senci večjih središč, kot sta Pivka in Postojna. Toda Slavina je bila očitno nekoč zelo pomemba, da so lahko naročali take kiparske mojstrovine, kot so jih izdelovali v tedaj izjemno priznani delavnici Francesca Robbe. Ta baročni kipar se je rodil v Benetkah 1. maja 1689 v družini, v kateri so se, to pa še ni dokazano, nekateri predniki ukvarjali tudi s kamnoseštvom in kiparstvom. Robba se je skupaj s kiparjem iz Padove Jacobom Contierijem okrog leta 1720 pojavil v Ljubljani in tu tudi ostal. Poročil se je s Terezijo, hčerko kamnoseka Luke Misleja. Po njegovi smrti pa je Robba leta 1727 prevzel kamnoseško delavnico, v kateri je lahko sprejemal velika kamnoseška in kiparska naročila. Njegova dela nato najdemo v različnih krajih, med njimi tudi v vasi Slavina. Povezavo Robbe in omenjene pivške vasi bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Kakšna so bila geopolitična razmerja moči v obdobju pred 1. septembrom leta 1939, ko se je začela Hitlerjeva invazija na Poljsko, in kakšen je bil razvoj dogodkov na stari celini v prvih dneh in tednih po okupaciji Poljske? Vse to in še več ob 80. obletnici začetka druge svetovne vojne analitično osvetljujemo v pogovoru z zgodovinarji z ljubljanske Filozofske fakultete in z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani.
O oglarstvu lahko govorimo že v času tako imenovane prazgodovine, saj je imelo osnovno vlogo pri pridobivanju in taljenju kovin, kot so baker, bron in železo. Svojo vlogo pa je imelo oglje tudi v postopkih balzamiranja v egipčanski kulturi. Največji razcvet je v naših krajih doživelo oglarstvo v 19. stoletju, ko so se razvile fužine. Tako naj bi bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 oglarskih kop ali kopišč. Oglje so kuhali na številnih območjihod Gorenjske, Kočevske do Dolenjske in Notranjske ter v Trnovskem gozdu, kjer so z ogljem oskrbovali zlasti rudnik živega srebra v Idriji. Z ogljem so trgovali v Trstu, Ljubljani in na Reki, odkupovali so ga različni trgovci in ga prodajali tudi v Furlaniji. Oglarstvo je kulturni pojav in je bilo nekoč pomemba dopolnilna gospodarska dejavnost, danes pa seveda nima več takega obsega kot nekoč. Je pa zanimiva popestritev turistične ponudbe, ko obiskovalci lahko spremljajo celoten postopek – od priprave lesa, kope do kuhanja oglja. O oglarstvu bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Viri pričajo, da se je leta 1919 v Beltincih zbralo dvajset tisoč ljudi v podporo združitvi Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In se je slednje tudi zgodilo. Kaj se šele zgodi, če se v Prekmurju zbere štirideset tisoč ljudi. Marko Radmilovič v oddaji "Sledi časa," prinaša zgodbo o tej veliki manifestaciji, ki jo je raziskoval ravno na dan, ko se je v Beltincih mudil cvet slovenske politike.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Na pred kakšnim mesecem odkriti pološči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.
Nad Čopovo ulico v Ljubljani se dviguje mogočna bela zgradba Mestne hranilnice ljubljanske – prve slovenske bančne ustanove. Nastala je na višku slovenskega narodnega prebujanja in je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje odigrala ključno vlogo pri poslovnem osamosvajanju in finančnem opismenjevanju Slovencev.
Vsaj na našem programu bomo spomin na vznemirjanje izpred petdesetih let, ko je posadka Apolla 11 poletela proti Luni, podaljšali še za teden. V oddaji Sledi časa nam Marko Radmilovič prinaša malo znano, ali vsaj že skoraj pozabljeno zgodbo o vlogi tedanje Jugoslavije pri tem veličastnem uspehu. Če izdamo – niti ni bila tako neznatna, kot bi dandanašnji pričakovali.
V množici zgodb, ki si jih pripovedujemo vsak dan, se najdejo tudi takšne, v katerih nekomu s premetenostjo uspe prelisičiti sistem in se ob tem še okoristiti. Če jih poslušamo pozorneje, nam veliko povedo tudi o nas samih in o naših skritih fantazijah, da bi podrli ustaljeni družbeni red inse uprli korporacijam, oblastem in drugim družbenim avtoritetam. Te zgodbe, ki spremljajo človeštvo že od pradavnine, pripoveduje oddaja Sledi časa.
Zbirateljstvo ima tudi na Slovenskem dolgo in bogato zgodovino in je nastalo enako kot drugod po svetu ter ima podobno usodo. Pred leti so pri nas delali popis zasebnih zbirk in ugotovili, da jih je veliko, če ne največ v Posočju in na Koroškem. Verjetno je največ tako imenovanih kmečkih muzejev. Ni pa nujno. Zato smo se odpravili na teren, da bi ugotovili, kakšne so razmere vsaj v delu Slovenije, seveda tudi na Koroškem in v Posočju. Jurij Popov je skušal ugotoviti, kakšno je življenje tamkajšnjih zasebnih zbirk in v kakšnem razmerju so do javnih.
Aprila letos je minilo 145 let od ustanovitve Dunajskega kasaškega kluba, ki velja za najstarejši tovrstni klub v Evropi. Pet mesecev in dva dni pozneje so v Ljutomeru – med križema na Lokavskem polju in Globetkinem mostu – priredili prve konjske dirke. Bile so uspešno izvedene in dobro obiskane, zato so Prleki konec avgusta 1874 poslali dopis Štajerski kmetijski družbi v Gradcu. V njem je Avgust pl. Schenkel, predsednik ljutomerske podružnice te družbe, pojasnil, da je bil na zborovanju tamkajšnjih rejcev konj sprejet sklep, da bodo za izboljšanje kakovosti konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. Društvo za dirkanje s kobilami v kasu, predhodnik današnjega Kasaškega kluba Ljutomer, je bilo registrirano maja 1875 – dobro leto za Dunajskim. Letos bo tako minilo 145 let od prvih konjeniških prireditev v Ljutomeru, zato bomo v Sledeh časa obiskali muzej Ljutomerski kasač in se ustavili ob najpomembnejših postajah tega športa v obdobju zadnjega nekaj manj kot poldrugega stoletja.
Minilo je 120 let od rojstva Ivana Rudolfa, manj znanega primorskega rojaka, ki se je rodil in živel v obdobju, polnem usodnih izzivov. Ko se ga spominjamo danes, govorimo o zavednem Slovencu, o borcu za severno in zahodno mejo, o obveščevalcu zahodnih protifašističnih sil, oblikovalcu prekomorskih vojaških enot, liberalcu in demokratu. Oddajo sledi časa o njegovem delu in življenju je pripravil Jurij Popov.
V mesecu, ko praznujemo prvo obletnico svetovnega dneva čebel, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa pripravlja miniserijo o teh neverjetnih žuželkah. V eni prejšnjih oddaj nam je predstavil ključna imena slovenskega čebelarstva, v tokratni pa nas pelje po sledeh obrti, ki je bila neposredno vezana na čebelarstvo. Pred nekaj meseci so namreč v Slovenskem etnografskem muzeju postavili celotno Svečarsko in lectarsko delavnico, ki jo je družina Krbavčič dolga desetletja vodila na Trubarjevi cesti v Ljubljani. O postavitvi, pa tudi preteklem in zdajšnjem trenutku svečarstva in medarstva v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Frederika Ireneja Barage, odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. Po študiju na liceju v Ljubljani se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje in potem šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Čez dve leti je prvič stopil na afriška tla in leta 1848 postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«. Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«.
Dostop do zdravstvene oskrbe je za tiste, ki živijo v odmaknjenih krajih, še vedno zelo otežen. Še posebno če govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva. Zato so si ljudje že od nekdaj pomagali sami ali pa so se zatekali k domačim zdravilkam in zdravilcem. Ti so jim skušali olajšati težave z zdravilnimi zelišči in med drugim tudi z magičnimi pripomočki, kot so recimo zagovori in uroki. Zato ni čudno, da je bilo zdravilk in zdravilcev na podeželju precej, predvsem zato, ker ljudje niso imeli dostopa do uradnih zdravnikov. Če pa so do zdravnika le nekako prišli, je bil vsak obisk pri njem zelo drag, tega pa si revni prebivalci niso mogli privoščiti. Tudi obiski zdravnikov na domu so bili bolj ali manj redki, odvisno od socialnega, premoženjskega statusa bolnika. Pa vendar lahko v zadnjih 100 letih naletimo na vrsto zdravnikov, ki so svoje delo opravljali predvsem na terenu. Danes so terenske zdravnike zamenjali družinski, ki delajo v zdravstvenih ustanovah in se med dežurstvi odpravijo tudi na teren. Tam pa svoje delo vestno opravljajo tudi patronažne sestre in bratje. In po sledeh zdravstva na terenu bomo šli v današnji oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.
Ob vseh kataklizmičnih prerokbah zadnjih časov je najbolj zanimiva tista, ki govori o koncu sveta zaradi izumrtja čebel. Da bi mogočni človeški rod izumrl, ker bi prej k izumrtju prisilil čebele, se zdi skoraj neverjetno, a če že ne gre verjeti čebelarjem, gre mogoče verjeti soodvisnosti kot glavnemu principu narave. V tednu, ko čebele po najuspešnejši akciji slovenske diplomacije v njeni zgodovini doživljajo svoj globalni trenutek, se v oddaji Sledi časa podajamo v preteklost. Pa ne v preteklost čebel – te so na planetu dlje kot človek – temveč v zgodovino čebelarstva. Slovenskega čebelarstva. Nekaj ikon je splošno znanih povprečno informiranemu Slovencu, kdo pa so še ljudje, ki so zgradili slovenske panje?
Pred slabimi tridesetimi leti je potekala zadnja seja Zveznega zbora Skupščine Jugoslavije, ki je imela hkrati še zbor republik in pokrajin. Leta 1991 se je vrenje v nekdanji državi približevalo vrelišču zato nesoglasij ter sovražnosti, ki so pripeljale do krvavega razpada nekdaj skupne države, ni bilo več mogoče zaustaviti. Osmega maja letos so se v Ljubljani srečali nekateri slovenski delegati, ki so sestavljali delegacijo v zveznem zboru, v katerem je bilo po 30 predstavnikov iz vsake republike in po 20 iz obeh avtonomnih pokrajin. Čeprav so spomini v skoraj treh desetletjih že nekoliko zbledeli, so v večurnem klepetu razmišljali o viharnih časih in tudi o prizadevanjih slovenske delegacije, da bi se jugoslovanska kriza rešila drugače. Nekatera pričevanja bodo osvežila spomin v današnji oddaji Sledi časa. Pripravil jo je Marjan Rogelj. .
Od leta 1845 do leta 1940 je nastalo 14 različic severne meje, ki naj bi ločevala slovenski svet od nemškega. Pozneje je nastala še ena. To je meja, ki je nastajala v dolgem zgodovinskem ciklusu vse od devetega stoletja naprej. V tem obdobju se je ozemlje na katerem živimo Slovenci, skrčilo za več kot tri četrtine. Eno ključnih let za oblikovanje naše severne meje je bilo leto 1919, leto po koncu prve svetovne vojne. V Evropi so nastajale nove države in celina je bila polna mejnih sporov. Za našo severno mejo so bili ključni general Maister, ki je zasedel Maribor, nadporočnik Malgaj je odigral odločilno vlogo v Slovenj Gradcu, ki je 8. maja 1919 padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa bil osvobojen, zaradi sodelovanja pri zmanjševanju vpliva madžarske sovjetske republike, pa je država SHS dobila Prekmurje. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
Neveljaven email naslov