Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
Jedro vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko pripovedujejo o resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; to še posebno velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in pozneje naturalizma). To je zahtevalo verodostojno pisanje o vsem, kar so književniki opazili okoli sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega obdobja postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti. Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – predvsem zaradi poznejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na vrhuncu svoje politične in ekonomske moči. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič. »Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ,iblajtarji', so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.« Janko Kersnik (1852–1897): Ciklamen
Pred štiridesetimi leti je peščica slovenskih alpinistov zmrzovala na višini 7520 metrov. Nekaj šotorov tabora IV na pobočju Mount Everesta se je imenovalo »Krka«. Ko je orkanski veter skoraj za teden dni odpravo prikoval na mestu, je do 27. aprila končno premagala dva kilometra in pol dolg greben. A do 13. maja sta jo čakala še dobra dva tedna garanja. Ob 40. obletnici jugoslovanske odprave na Everest poslušajmo nekaj zanimivih spominov, ki jih je v oddaji Sledi časa strnil Viki Grošelj, tokratni sogovornik Marka Radmiloviča.
To pomlad mineva 95 let od takrat, ko je Ivan Baša, župnik v Bogojini v Prekmurju, zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrt za novo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Mojster se je odzval, pripravil dva načrta in se septembra 1924 z večernim vlakom iz Ljubljane odpravil v Radence, kjer je prenočil in se naslednji dan prvič srečal s Slovensko krajino, kot so tedaj rekli Prekmurju. Bil je presenečen nad tem, kar je doživel, še zlasti če upoštevamo, da so bila prav dvajseta leta njegovo najustvarjalnejše obdobje pri prenovi gradu Hradčani v Pragi, kamor ga je osebno povabil tedanji češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk. Plečnikovo občutenje ravnice ob Muri in njenih ljudi je povzročilo, da je opustil dve pripravljeni različici načrta za bogojinsko cerkev in se oprijel tretje, povsem nove, s precejšnjo vključitvijo elementov in simbolike prekmurskega okolja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Na to, da je nedelja najsvetejši dan v tednu, je vernika v poznem srednjem veku v alpskem prostoru opominjal tudi poseben ikonografski motiv, imenovan Sveta nedelja. Gre za likovno upodobitev trpečega Kristusa, ki mu povzročamo še večje trpljenje, kadar se v nedeljo lotimo vsakdanjih del in opravil. Med najpomembnejše Svete nedelje v Evropi sodi stenska poslikava na pročelju romarske cerkve Marijinega vnebovzetja v Crngrobu blizu Škofje Loke. Ta freska nam s svojimi miniaturnimi upodobitvami nudi edinstven vpogled v srednjeveški način življenja na naših tleh. Na njej med drugim vidimo delo kmetov in obrtnikov, prostočasne dejavnosti, orodje in oblačilno kulturo.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zgodilo se je 3. decembra leta 1919 dopoldne. Kraj dogajanja je bil Deželni dvorec v Ljubljani, natančneje deželna zbornica. Doktor Fran Ramovš, takrat star 28 let in že mednarodno uveljavljen in cenjen slavist, je imel prvo predavanje na komaj ustanovljeni Univerzi v Ljubljani, prvi po razpadu Avstro-Ogrske. Ni znano, ali gre za slučaj ali ne, toda prvo predavanje je bilo na Prešernov rojstni dan, tema pa historična gramatika slovenskega jezika. Tudi ni znano, koliko slušateljev je poslušalo njegovo prvo predavanje, vendar je znano, da je bilo na novi univerzi, ki te dni slavi 100-letnico obstoja, vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.
Turizem, že sam po sebi zanimiv pojav, ima še bolj navdihujočo zgodovino. Človek bi domneval, da se je razvijal postopno, tako kot vse preostale industrije. Vendar ne! Turizem je bil izumljen z eno samo potezo, z božjim vzgibom, če hočete. Hočemo poudariti, da so vsi turistični triki, obredja in navade, kot tudi velika večina turistične infrastrukture, z nami že vse od tistega dne, ko si je Thomas Cook, ta ozdravljeni alkoholik, izmislil množični turizem. Meka slovenskega turizma, ki je hkrati laboratorij za vse zgoraj navedene trditve, je seveda Portorož in v tokratnih Sledeh časa bomo zgodovino turistični Portorož navili do konca. Oddaja z naslovom Pristati v Piranskem zalivu pripoveduje zgodbo o nenavadni, a redni letalski liniji, ki je Portorož povezovala s svetom sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Srednjeveški položaj Rimskokatoliške cerkve je bil precej drugačen od današnjega, saj je imela glavno vlogo na tako rekoč vseh ravneh življenja. V tem obdobju, pa seveda že tudi prej, so nastajale redovne skupnosti, kjer so izpostavljali predvsem preprostost, nravno čistost in uboštvo. Pri tem pa se je pojavilo različno imenovanje teh redovnih skupnosti. Tako je bilo dolgo časa uveljavljeno ime beraški redovi, pozneje ubožni, zdaj pa se je uveljavilo imenovanje uboštveni redovi. Ti so bili v času nastanka po svoji organizaciji nekaj čisto novega. Strogo uboštvo ni vezalo le posameznikov, ampak tudi skupnost, samostan, cerkev. Preživljali so se z ročnim delom in z miloščino. V zameno so ljudem oznanjali božjo besedo in pomagali pri pastoralnem delu. V dobi, ko se je precejšnji del duhovščine predajal bogastvu in uživanju, ko so se pojavljala krivoverstva, so uboštveni redovi vključevali nove življenjske tokove in tako postali nosilci tedanje reforme Cerkve. V oddaji Sledi časa, bomo predstavili uboštvene redove nekoč in danes in spregovorili tudi o pečatu, ki so ga pustili v arhitekturi.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Neveljaven email naslov