Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca
Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.
Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Poleg tega je sneg slovenskemu narodu dal identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič
V obdobju novega leta sta združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. Zato tokratna oddaja Sledi časa razmišlja o času kot eni temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem.
»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja. Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku. Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo. Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.
Neveljaven email naslov