Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vsak začetek leta med drugimi bolj ali manj bizarnimi obredji obeležijo tudi novoletne poslanice. V glavnem iz vrhov politike, se počasi spuščajo po lestvici in zadnja leta, sploh z eksplozijo socialnih omrežij, se čuti poklican že vsak malo bolj ambiciozen uradnik sporočiti "mestu in svetu" misel zazrto v prihodnost. Od kod novoletne poslanice prihajajo, predvsem pa kam gredo v prvih Sledeh časa leta 2017 izpod peresa Marka Radmiloviča .
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice. O trgovanju z ledom, ki so ga prodajali celo v Egipt pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Gradišča so prazgodovinske naselbine utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pr. n. št., doživela razcvet v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.); in so stala na vzpetinah ali nižinah. Pri nas najdemo gradišča zlasti na Krasu, v Posočju Vipavski dolini, Istri pa tudi na Notranjskem. Te naselbine uvrščamo v tako imenovano kulturo kaštelirjev. V oddaji bomo spoznali eno naših največjih in najbolje ohranjenih gradišč- Debelo grižo, ki je v neposredni bližini Komna na Krasu. To gradišče je spodbudilo podjetnika Gorana Živca, ki namerava to lokacijo približati širšemu krogu obiskovalcev. Zato je del površin že odkupil, ustanovil tudi javni zavod, ki bo skrbel za promocijo, povezave, predstavitve in drugo. Prav tako pa je skupaj s sodelavci pripravil zanimivo razstavo- gradišča neme priče zgodovine. Ta je trenutno postavljena v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kmalu pa bo na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Janez Puhar se je rodil v ugledni kamnoseški družini v Kranju. Že med šolanjem na gimnaziji v Ljubljani se je lahko pogovarjal v kar štirih tujih jezikih, med najboljšimi dijaki pa je bil tudi pri pouku matematike, fizike in kemije. Rad je tudi risal, slikal in pisal pesmi, svojo nadarjenost na glasbenem področju pa je čez čas nadgradil celo z izdelovanjem instrumentov. Po maturi se je tako nameraval posvetiti umetnosti, vendar je na materino željo vstopil v semenišče in bil leta 1838 posvečen v duhovnika. S fotografijo, ki je bila takrat znana kot dagerotipija, naj bi se začel ukvarjati že naslednje leto med službovanjem v Metliki. Pri tem je za slikovno podlago namesto posrebrene bakrene plošče uporabil cenejše in predvsem prosojno steklo, hkrati pa temu postopku prilagodil tudi uporabo kemikalij - žveplovih izparin. Prvo novico o Puharjevem izumu, ki ga je sam poimenoval hyalotipija oziroma svetlopis, je časnik Carniolla objavil že 10. maja leta 1841, žal pa so za njegove dosežke na cesarskem Dunaju izvedeli šele čez devet let, v Parizu pa še dve leti pozneje. Za izumitelja fotografije na steklo je tako v enciklopedije vpisan Abel Niépce, ki je francosko Akademijo znanosti obvestil o svojem izumu oktobra leta 1847 ? Pripravlja: Dušan Berne.
Dokumentarno uredništvo se ob Martinovem, prazniku vina, praviloma posveča tudi etnološko-zgodovinskim pogledom na evolucijo slovenskega vinogradništva. V oddaji na tokratno "Martinovo nedeljo" se vračamo do same geneze sodobnega vinogradništva, ki se je zgodila devetnajstem stoletju. Prav v tem času, zaznamovanem s katastrofo trtne uši, na novo vzpostavljenimi posestnimi in socialnimi odnosi, se je pričelo rojevati slovensko vinogradništvo, kot ga poznamo danes. Več torej v oddaji Sledi časa, očiščeni vse mitološke in komercialne navlake, ki jo na vino obešamo v poznojesenskih dneh. "Ko se je rodilo vino," avtorja Marka Radmiloviča.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bitka za ohranitev dediščine se v glavnem še zmeraj bije po muzejih, izza pultov predavalnic, ali pri nepregledni množici navdušenih zbirateljev. Počasi pa se vzpostavlja tudi drugačen pogled na dediščino. Že pred leti so pričeli predvsem v Skandinaviji s tako imenovano eksperimentalno arheologijo. Dogodke in dosežke globoko v preteklosti so pričeli fizično ponavljati in na tak način tudi vrednotiti. Postavljanje recimo srednjeveških stavb ali celo plovil, s katerimi so se odpravljali tudi preko oceana, je povzročilo pravo revolucijo v zanimanju za pozabljene tehnologije in posledično obrti, ki so jih poznali in implementirali naši predniki. V Sloveniji smo na tem področju šele na začetku poti, a spremenjen odnos predvsem do oživljanja pozabljenih obrti, se počasi kaže že tudi pri nas. O tem in še o čem bo govorila oddaja Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
V Arhivu Republike Slovenije hranijo prepis tako imenovanega Jegličevega dnevnika, v katerem lahko med drugim preberemo: "Od vseh strani se čuje o nemoralnosti naših oficirjev: dobro jedo in pijejo, pa z ženskami nesramno žive. Mnogo je sifilističnih in marsikateri se sam nalašč okuži, da mu na fronto ni treba." V časopisnem članku z naslovom "Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču" pa piše: "Blagohotna svarila moralnih avtoritet, ki so bila slehernemu vojaku velikega habsburškega imperija polagana na srce, da naj ob junaškem zavračanju zunanjega sovražnika na meji enako zavzeto odbija tudi zavratne in skrivne napade spolne nevarnosti, so bila zaman." O tem, kako je čoln morale nasedel na čereh velike svetovne vojne in kakšno je bilo spolno vedenje avstroogrskih vojakov med prvo svetovno vojno, bomo govorili v Sledeh časa. Avtor: Dušan Berne
Velikokrat utemeljeno dejstvo pravi, da življenja brez zgodovine ni. Na tak ali drugačen način ter na tej ali neki drugi ravni se nas dotika vsak dan in njen vpliv na naš vsakdan je večji, kot se morda tega zavedamo. Navsezadnje je tako pomembna, da se je razvila do najvišje stopnje znanosti. Kot vsak družbeni pojav, tudi zgodovina pozna svoje pozitivne in negativne plati. Ker je tako pomembna, razširjena in seveda uporabna, je navzoča tudi na naših radijskih valovih in to vse od radijske premiere 1.septembra leta 1928 naprej. V zgoščeni in vsakodnevni obliki pa se je usidrala na naš program pred petdesetimi leti. Poleg vseh drugih oblik seveda. Takrat smo začeli objavljati oddajo NA DANAŠNJI DAN, ki je najstarejša vsakodneva oddaja naše radijsko hiše. Vsak dan jo objavljamo ob 12.05 in traja približno pet minut, v povprečju pa omeni pet pomembnih dogodkov in ljudi, ki so vezani na tekoči datum. Vsako leto torej objavimo po 364 ali 365 tovrstnih oddaj. Oddaja je imela zanimivo pot od svojega nastanka do današnjega dne, ko jo pripravlja in ureja Pavle Jakopič, prvi "vremenko" TV Ljubljana (danes Slovenija), od njenega samega začetka 11. oktobra leta 1958. Kaj vse je zgodovina, na kakšen način smo jo predstavljali in jo predtavljamo danes, koliko zanimivih in nenavadnih dejstev smo odkrili in objavili, kako zanimivo je poslušanje starih radijskih posnetkov in tako naprej. Oddaja Sledi časa, pripravlja jo Jurij Popov, bo tako na poseben način ovrednotila eno izmed pomembnih in pogosto spregledanih funkcij naše radijske hiše, hranjenje zvočnega arhiva naše mlade dežele in naroda, ki mu je ta dežela dom. Tudi to je zgodovina. Pripravlja: Jurij Popov
Lokostrelstvo je za nekatere "prestižen šport", za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves ta trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi zares posvetiš, ne odnehaš več. Tak zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti, v 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je "zastrupilo" lokostrelstvo in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Je človek gospodar časa ali je čas njegov gospodar? V oddaji Sledi časa se bomo posvetili uram in urarski obrti, ki počasi izumira. Pogledali bom globoko v zgodovino k sončnim uram in se prestavili v sedanjost k atomski uri, ki jo imamo tudi v Sloveniji. Zgodovino si bomo razložili s pomočjo ur, ki so bile sprva dragocen, znanstveni instrument, ki so ga znali uporabljati le redki posamezniki, kasneje pa so ure vse bolj začele oblikovati življenje slehernega posameznika. In tako se že več stoletij človek prilagaja stroju, ki ga je sam ustvaril. Po sledeh časa se je odpravila Petra Medved.
Ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, predvsem na Solčavskem, ima bogato tradicijo, saj je bilo to področje naše domovine, od nekdaj nekako odmaknjeno od glavnih prometnih povezav in velikih mestnih središč. Zato so se morali ljudje sami spopadati z boleznimi, tako s svojimi, kot z boleznimi svojega največjega bogastva - živine. Pri tem so uporabljali tako zdravilne rastline, minerale in druge snovi, kot tudi zagovore, uroke, molitve in ne nazadnje magične prakse. V oddaji Sledi časa bomo spoznali enega najbolj prepoznavnih zdravilcev v Solčavi, Vida Strgarja - Fido, ki skoraj sto let po smrti še vedno buri duhove. Spomin nanj je ohranjen v ustnem izročilu, tega zdravilca pa lahko vsaj malo spoznamo, če obiščemo Fidov gaj, etnološko zbirko, ki so jo leta 2012 odprli v gostišču Jože Firšt v Solčavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Da bi pomagal krajem, ki so jih prizadeli turški vpadi, je avstrijski cesar Friderik III. Habsburški že leta 1492 izdal tako imenovani krošnjarski patent, ki je, sicer večkrat posodobljen, ostal v veljavi do konca monarhije in celo v obdobju med obema vojnama. S to listino je Kočevarjem dovolil izvažati živino, doma izdelano platno in lesene predmete po vseh deželah monarhije. Sčasoma pa so krošnjarji postali mali trgovci, ki so po znižanih cenah kupovali drobno galanterijsko blago pri velikih trgovcih, si oprtali na ramena krošnjo oziroma leseno ogrodje, v katerem so prenašali svojo "robo", in jo skušali na sejmih in s prodajo od vrat do vrat čim dražje prodati. Zgodovino krošnjarstva pri nas bomo osvetlili v Sledeh časa. Pripravlja: Dušan Berne
Tokratna oddaja se pričenja tam, kjer se je ena prejšnjih končala. Bilo je leta nazaj. Marko Radmilovič je obiskal mlin na potoku Kozarici pod Resevno v občini Šentjur. Z lastnikom sta bila pri koncu pogovora se poslavljala. Tik preden je pomahal v pozdrav, je videl na steni mlina nad strugo zarisano črto. Ker je že videl znamenja, s katerimi v glavnem nesrečni lastniki označijo najvišji vodostaj vodotoka, je le vprašujoče pogledal lastnika. »To je iz avgusta leta 1898, ko so v Šentrupertu pokopali župnika!« In nato mu je povedal zgodbo, preveč fantastično da bi ji v celoti verjel.
Kultura mora med ljudi, so si mislili ljubitelji umetniškega ustvarjanja zbrani v dveh kulturnih društvih, enem v Žalcu in drugem na Vranskem. Umentost ni sama sebi namen, saj je potreba po ustvarjanju organsko vezana na potrebo po predstavljanju. Kar je napisano, kar je narisano, kar je uglasbeno, skratka vse, kar je ustvarjeno in samo diši po umetnosti v ožjem pomenu besede, mora biti videno ali slišano, zaznano s človeškimi očmi in čutili. S takšno temeljno mislijo v podzavesti so se rodili Kavarniški večeri v spodnji Savinjski dolini, ki potekajo že skoraj desetletje. Prvi je bil septembra leta 2007 v kavarni na Vranskem, stoti, ki se ga je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel oddajo Sledi časa, pa avgusta tega leta v dvorcu Novo Celje. Vmes so bili kavarniški večeri še na dveh lokacijah in kmalu se bodo spet selili, kar ni nič hudega, le da ne ugasnejo. Kakšen je značaj teh kavarniških večerov? Predvsem niso smrtno resni in filozofsko globokoumni. Oblikovalci teh večerov vedno zdruižijo tri ali vsaj dve različni umetnosti, literaturo in glasbo na primer, ali še likovno umetnost zraven in jo ponudijo ljudem, ki so prišli v kavarno na kavico, vino ali pivo in klepet. Zraven lahko slišijo še dela kantavtorjev in umetnikov pisane besede, si ogledajo skulpture, slike ali grafike raznih ustvarjalcev in to je to. Z umetniki lahko povsem nenačrtno preživijo zanimiv večer, ki vsem in vsakomur posebaj prinese nekaj dobrega. Kultura namreč ne boli, vsaj večinoma ne.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov