Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
900 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neizmerni vrtni svet baronov Erberg in baronov Zois
Pozno 18. stoletje in prva desetletja 19. stoletja so tudi na Kranjsko prinesla nove pobude v oblikovanju vrtov. Razsvetljenska klima je s poudarjeno naklonjenostjo naravoslovju omogočila pravi razcvet, ki mu pri nas lahko najlepše sledimo ob pogledu na vrtove barona Jožefa Kalasanc Erberga in barona Žige Zoisa. Oba plemiča sta bila velika ljubitelja vrtne umetnosti, ponosna lastnika vrtov, ljubiteljska botanika, raziskovalca novega vrtnega sloga, predvsem pa samostojna avtorja vrtnih zasnov. Pri tem sta pokazala neizmerno zanimanje, ki ju je vodilo v tkanje stikov in iskanje vzorov od dežel Habsburške monarhije, do Francije, Anglije in celo prek širjav Sredozemskega morja vse do Južne Afrike. Tako je v spremnem besedilu, ob predavanju o neizmernem vrtnem svetu baronov Erberg in baronov Zois v Dolu pri Ljubljani in Brdu pri Kranju, zapisala docentka dr. Ines Babnik asistentka z doktoratom na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V oddaji Sledi časa se bomo tako sprehodili skozi vrtove baronov Erberg in Zois.
Docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Doc. dr. Miha Preinfalk
Docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU.
Vrtno-arhitekturna dediščina je pri nas zelo slabo ohranjena in zato je tudi nekako nimamo v splošni zavesti. Druga svetovna vojna je namreč zabrisala veliko sledi, številni dvorci in gradovi so bili izropani, požgani in uničeni, vendar pa njihove bolj ali manj ohranjene ostanke še vidimo. Vrtovi ob teh stavbah pa so večinoma izginili, saj zanje ni nihče skrbel, zato jih je prerasla narava, mnoge vrtne površine pa so enostavno preorali v njive ali pa so na njih nastala igrišča in drugi objekti.
In kdo je bil pravzaprav baron Jožef Kalasanc Erberg? Spoznajmo najprej rodbino baronov Erberg , kot nam je povedal docent dr. Miha Preinfalk, višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU, je ta rodbina stopila v ospredje v 17. stoletju, njihov izvor pa je nekoliko zavit v temo.
V oddaji spoznamo tudi rodbino baronov Zois, njen najbolj znan predstavnik je bil baron Žiga Zois, nam je povedal dr. Miha Preinfalk. Tudi nastanek rodbine Zois je zavit v tančico skrivnosti.
Med plemiškimi vrtovi je zanimiv vrt barona Jožefa Erberga v Dolu pri Ljubljani. Družina Erberg je imela zelo zanimivo zgodovino. Baron Jožef Erberg in njegova žena Jožefina sta namreč vzgajala cesarske otroke in bodočega cesarja Ferdinanda. Zato sta nekaj časa živela v gradu Laxenburg pri Dunaju, ki je slovel po svojem urejenem vrtu. Prav ta pa je najbrž vplival tudi na barona Jožefa Erberga, pri snovanju in zasaditvi njegovega vrta v Dolu pri Ljubljani, nam je povedala docentka dr. Ines Babnik, asistentka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vrt plemiške družine Erberg v Dolu pri Ljubljani je imel veliko število rastlinskih vrst, točno število vseh sicer ni znano, pravi dr. Ines Babnik. Na podlagi zapisa samega barona Erberga pa je ta imel več kot 7000 tujih rastlin, tem pa je treba prišteti še domače, avtohtone rastline, tako da lahko govorimo o številu več kot 15.000 rastlin.
Detajl iz načrta Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Detajl franciscejskega katastra, 1825 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 176/L/L147/g/A04)
Načrt Dola z okolico, 1816 (Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: SI AS 207r - Rokopisna zbirka; Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.)
Danes lahko v Dolu pri Ljubljani najdemo zelo malo znamenj, ki bi kazala, da je bil tu eden najlepših kranjski vrtov na prehodu iz 18. v 19. stoletje.
Drugi navdušenec nad botaniko in vrtovi pa je bil baron Žiga Zois in njegov brat Karel. Družina je imela v lasti vrt na Brdu pri Kranju in tudi v Ljubljani. Žiga Zois je leta 1776 od svojega očeta Michelangela Zoisa, veletrgovca, fužinarja in zemljiškega posestnika, prevzel posest Brdo pri Kranju, kjer je skupaj s svojim bratom ustvaril park po sodobnih smernicah. Aktivno je začel urejati vrta nekako po letu 1780.
Pol tisočletja je dolga doba, še zlasti za današnje razumevanje časa. Kot da bi ta pridobival pri hitrosti. Zato je posebna vrednost, da se kaj, na primer družbeno gibanje, ohrani tako dolgo. Pred pol tisočletja, leta 1517, se je nemški duhovnik in teolog Martin Luter v Wittenbergu z znanimi 95 tezami postavil po robu predvsem papeški prodaji odpustkov in zahteval spoštovanje božje besede, kot je zapisana v Bibliji. Tako je povzročil enega najhujših razkolov v zgodovini krščanstva, ki je med drugim sto let pozneje, leta 1618, povzročil tridesetletno vojno, v kateri so se spopadle evropske katoliške in protestantske države. To je negativna posledica reformacije, teh pa je bilo še nekaj, toda protestantizem kot gibanje se je ohranil predvsem zaradi pozitivnih učinkov, ki jih je gotovo več kot negativnih. Temeljnim vrednotam reformacije je posvečen tudi spomenik Spametnost v Puconcih, ki so od letos eno izmed 41-ih evropskih mest reformacije. Ta naziv je mestu podelila Skupnost protestantskih cerkva v Evropi s sedežem na Dunaju. Evropsko mesto reformacije je tudi Ljubljana. V tamkajšnjem Parku reformacije so letos v neposredni bližini evangeličanske cerkve odkrili spomenik, posvečen slovenskim protestantskim piscem 16. stoletja – Primožu Trubarju, Juriju Dalmatinu, Adamu Bohoriču in Sebastijanu Krelju, ki so odločilno vplivali na nastanek slovenskega knjižnega jezika. Avtor spomenika je kipar Luj Vodopivec. Zakaj pa so Puconci dobili naziv mesto reformacije? V Puconcih je nastala prva protestantska občina in bila zgrajena prva protestantska cerkev na današnjem slovenskem ozemlju. Zapisali smo, da je spomenik Spametnost posvečen desetim bistvenim vrednotam reformacije. Te so: svoboda, pismenost, apologija, materinščina, ekumena, toleranca, napredek, odgovornost, svetost in transcendenca. Jurij Popov je prav tem vrednotam namenil Sledi časa, k sodelovanju je povabil škofa Evangeličanske cerkve na Slovenskem Gezo Fila in enega izmed očetov preučevanja religije na Slovenskem, doktorja Marka Kerševana.
Na današnji dan pred sto leti se je v Šentjanžu pri Sevnici končala vsestransko bogata in uspešna življenska pot duhovnika, politika, teologa, pisatelja, publicista in časnikarja dr. Janeza Evangelista Kreka, ki velja za začetnika krščansko-socialnega gibanja na Slovenskem. Od leta 1895 pa vse do upokojitve leta 1916 je bil vodja na novo ustanovljene stolice za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo, bil je državni in deželni poslanec ter zelo dober predavatelj in govornik. Deloval je na socialnem, gospodarskem, izobraževalnem in narodnopolitičnem področju, pisal je daljša literarna dela, pesmi in sociološko-filozofske razprave, kot časnikar pa je objavil približno šest tisoč člankov o najbolj perečih socialnih, političnih in družbenih vprašanjih tistega prelomnega obdobja, ko so se v politično odločanje vključile tudi množice. Tako imenovani zgodovinski portret dr. Janeza Evangelista Kreka bomo izoblikovali v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
Misel, da je trgovina z ljudmi pojav nam nedosegljive preteklosti, je v prvi vrsti zmotna. Prav tako je zmotna misel, da so trgovino z ljudmi odpravili z zakoni, ki so jih začeli po posameznih državah sprejemati pred več kot 250-imi leti. Zadnja država, ki je kriminalizirala to trgovino, je Mavretanija leta 2007. Suženjstvo oziroma trgovanje s sužnji, torej z ljudmi, je staro toliko, kot je stara zgodovina človeštva in tudi danes ni preteklost. Na vprašanje, koliko je danes ljudi v tej trgovini, ni mogoče odgovoriti. Različne organizacije po svetu postrežejo z različnimi podatki. V letnem poročilu UNODC (United Nations Office on Drugs and Crime – Urad Združenih narodov za mamila in kriminal) za leto 2016 med drugim piše, da nobena država na svetu ni imuna pred tem pojavom. V Evropi na primer, so prepoznali žrtve iz 137-tih držav sveta. Med letoma 2012 in 2014 so zabeležili več kot 500 »valov« trgovanja z ljudmi. Vsi ti valovi pljuskajo iz revnejših delov sveta v bogatejše dele. Žrtev trgovine z ljudmi je več kot sto milijonov, vendar gre le za ocene, saj se trgovina z ljudmi prepleta s številnimi drugimi pojavi kot, so zakonite in nezakonite migracije, tihotapljenje ljudi, različne oblike neformalne ekonomije in ne nazadnje kriminalom. Koliko je v med žrtvami žensk, koliko otrok in koliko moških, za kaj vse uporabljajo žrtve trgovine z ljudmi in podobna vprašanja imajo le medle odgovore, ki nikakor ne razkrijejo celotne slike tega pojava. Kakšne pa so razmere pri nas? Danes je znano, da je val trgovine z ljudmi tudi v Slovenijo pljusknil že pred petindvajsetimi leti, in da Slovenija v tej trgovini nastopa, kot država izvora, država tranzita in končna destinacija, predvsem za ženske. Pred petnajstimi leti je bila ustanovljena tudi še vedno ednina nevladna organizacija za boj proti temu pojavu Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi, ki ima tudi svojo varno stanovanje za neposrdno pomoč žrtvam, ki se zanjo odločijo. Z nekaterimi članicami te organizacije je Jurij Popov posnel oddajo Sledi časa v kateri teče beseda o »gibanju« tega pojava pri nas. Kakšen je razvoj tega pojava od začetkov zaznavanja in začetkov organiziranega boja proti njemu? Koliko žrtvam so doslej pomagali in za kakšne zlorabe so žrtve pretežno namenjene? To je le nekaj vprašanj nakatera bo dala odgovore oddaja.
"Slišim naenkrat močno bobnenje v zraku. Hitro stopim iz župnišča in ugledam ravno nad našo vasjo plavati okoli 10 aeroplanov. Na prvi pogled nisem mogel razločiti, čigavi da so, zato letim po daljnogled in jih opazujem. Takoj sem spoznal, da so italijanski. Hitro tečem skozi vas in ljudi silim iz vasi venkaj pod Lebniče, češ, ako bi kaka bomba padla na vas, da ne bi ubila kakega človeka. Aeroplani so plavali dalje in kmalu zaslišimo močan pok, ki se je ponavljal, kar nam je bilo znamenje, da padajo bombe ?" Tako je takratni župnik Franc Košir v Kroniki župnije opisal začetek bombardiranja Koroške Bele, ki je 14. avgusta leta 1917 spremenilo vas v veliko pogorišče in kup ruševin. Po sledeh Koširjevih zapisov, doslej ugotovljenih in le deloma raziskanih zgodovinskih dejstev, pa tudi še nekaterih odprtih vprašanj, bomo skušali povedati vsaj širši javnosti tako rekoč neznano zgodbo o še enem tragičnem nesmislu prve svetovne vojne. Kajti zdi se, da so tistega vročega poletnega dne italijanska letala bombardirala strateško povsem nepomembno Koroško Belo pravzaprav po pomoti ?
Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. To dokazuje tudi podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi “klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva” postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.
Na slovenskem Parnasu častimo nabor imen, ki se ni spremenil že desetletja. Kdo so slovenski literati in kakšna zasluga jim gre pri mitološki ohranitvi slovenstvo, se učimo že z maternim mlekom. Zato se zdi možnost odkriti novega poeta, pa čeprav neznatnega in oddaljenega, skoraj zanemarljiva. A je kljub temu mogoče! Marko Radmilovič se v Sledeh časa odpravlja do življenja Leopolda Volkmerja.
Ljudje so že od pradavnine dojemali krajino, prostor drugače kot danes. Niso ga dojemali dvodimenzionalno, tako kot to velja po sodobnem zahodnjaškem modelu, ampak so trem vidnim silam dodali še četrto dimenzijo, ki je pomenila onstranstvo. V krajini najdemo tudi številne nenavadne naravne oblike: kamnite osamelce, stebre, monolite, stene in podobno. V številnih primerih so take oblike imenovali Babe in Dedci, najdemo pa tudi Kamnite mize, Kamnite lovce, Kamnite svate in druge. Vendar vse skalne oblike niso mitične, in prav tako imamo tudi na tisoče kraških jam, pa imajo le nekatere mitično vlogo in pomenijo stik z onstranstvom. V oddaji Sledi časa se bomo sprehodili po krajini skozi oči prednikov oziroma bomo sledili ostankom izročila, ki je ohranjeno v številnih povedkah, opisih in podobno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Na območju Kapiteljske njive v Novem mestu so letos, že 31. leto po vrsti, potekala znanstvena raziskovanja prazgodovinskega grobišča. Doslej so izkopali že 51 gomil s 1100 skeletnimi grobovi iz starejše in več kot 720 žganih grobov iz mlajše železne dobe ter več kot 320 žganih grobov iz pozne bronaste dobe. Kakšni so letošnji rezultati, kakšne so bile najdbe, kaj nam povedo in kdo so bili ljudje, ki so nekoč živeli na tem področju, o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Marija Štefanija Debelak se je rodila 26. decembra 1904 v Sarajevu. Bila je najmlajši otrok prvega slovenskega direktorja Jugoslovanske pošte, dr. Janka Debelaka. Drobna deklica je prva leta preživela v Sarajevu in Zadru, potem pa se je skupaj s starši preselila v Ljubljano. Študirala je na Likovni akademiji v Zagrebu, učila se je celo pri takih mojstrih, kot sta bila Šubic in Stele. Njena mladost je bila brezskrbna – njen oče je dobro zaslužil in spadali so v višje sloje tedanje družbe. V Ljubljani so živeli v meščanskem stanovanju nasproti hotela Slon, in dokler je Mira živela pri starših, ji pravzaprav ni manjkalo ničesar. Vedno bolj pa se je kazal njen nemirni duh – najprej se je kot 17-letnica včlanila v takrat ustanovljeno Turistovsko društvo Skala, potem se je po vsega dveh letih in nekaj mesecih po v naprej dogovorjeni poroki ločila od svojega moža, zamenjala celo svojo vero in odšla s svojim bodočim možem, boemskim slikarjem in prav tako plezalcem Edom Deržajem. Sliši se filmsko, a to je le začetek zgodbe o Miri Marko Debelak, ženski, zaradi katere alpinizem v Sloveniji ni bil nikoli več tak, kot je bil prej.
Ob besedi tržnica si pogosto predstavljamo živopisno podobo stojnic z najrazličnejšimi pridelki, izdelki in še marsičem. V večjih urbanih središčih je obisk tržnice del vsakodnevnih opravil. V manjših krajih pa je tržnica odprta le ob koncu tedna. Ne glede na to, kakšen je urnik, je tržnica kraj, kjer srečujemo znance, prijatelje. Na njej kupujemo ali prodajamo. In kot so zapisali na straneh Tolminskega muzeja, na tržnici si izmenjujemo recepte, iščemo nasvete, se pogovarjamo o vremenu, politični in gospodarski situaciji ali včerajšnji televizijski oddaji. Tržnice imajo torej več pomenov - od družbenega do gospodarskega in turističnega. To so prostori komunikacije, družabnosti, tu poteka večplastna interakcija med kupci, prodajalci ali samo opazovalci. Kako so prebivalci Gornjega Posočja prodajali svoje izdelke in pridelke takrat, ko tržnic pri nas še ni bilo in sta bila najbližja trga v Gorici in Čedadu? O tem in o različnih oblikah trgovanja na našem območju pripoveduje slovenski del muzejske razstave, ki sta jo pripravila Etnografski muzej Istre/Museo Etnografico dell'Istria iz Pazina in Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka v sodelovanju s Tolminskim muzejem. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali pomen tržnic, trgov in sejmov v Posočju nekoč in danes.
Slovenci so v drugi Jugoslaviji predstavljali kakih osem odstotkov prebivalstva. V jugoslovanski armadi je bilo poklicnih vojakov slovenskega rodu še manj - približno dva odstotka. Toda med podmorničarji je bil kar vsak tretji Slovenec! Kaj je Slovence pravzaprav gnalo pod morske valove? Kakšne spretnosti je moral imeti podmorničar in kako je potekalo njegovo življenje? Kakšne spomine so slovenski podmorničarji navsezadnje prinesli s seboj, pa preverjamo ob obisku žepne oziroma diverzantske podmornice razreda Una, ki jo hranijo v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Spomladi leta 1906 je bila pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze ustanovljena telovadna organizacija Orel, ki se je potem v relativno kratkem času izoblikovala v pomembno mladinsko telovadno in vzgojno organizacijo na Slovenskem. Eden glavnih namenov te orlovske, ali, kot so jo tudi imenovali, klerikalne organizacije je bil, postati konkurenca sokolskemu oziroma liberalnemu gibanju. Medtem ko je imelo sokolstvo poudarek na telesni vzgoji, cilj orlovstva ni bila izključno telovadba, ampak naj bi bila telesna vzgoja le ena izmed panog izobraževalnega dela. Pripravlja: Dušan Berne
"V začetku septembra leta 1920 so v nekem gozdu v bližini Lenarta v Slovenskih goricah našli truplo." Tako se začne eden najodmevnejših slovenskih sodnih procesov, sploh pa najodmevnejši sodni proces na Štajerskem med obema vojnama. Glavni igralci v tem več kot desetletje dolgem kazenskem procesu, so bili člani družine Markuzzi. Njihov priimek danes zgodovinarka Mateja Ratej razume kot simbol rojstva človekovih pravic v pravni pokrajini, uničeni v vihri prve svetovne vojne. Zgodbo procesa povzema v Sledeh časa Marko Radmilovič z naslovom: "Markuzzujev madež!"
Mlini na veter so zagotovo eden od simbolov Nizozemske, najdemo pa jih tudi v Skandinaviji, Španiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Na Nizozemskem naj bi jih bilo nekoč več kot 10.000, danes pa jih je le še okrog tisoč. Uporabljali so jih za črpanje vode, mletje žita, žaganje lesa in številne druge industrijske ali kmetijske dejavnosti. Med posebnostmi je treba omeniti, da so bili mlini na veter nekoč tako zanimivi, da so bile nizozemske oblasti prisiljene leta 1752 celo prepovedati izvoz sestavnih delov zanje. Tuji popotniki so namreč hodili po deželi in želeli dobiti potrebne podatke za izdelavo mlinov, ob tem pa so nagovarjali tiste, ki so obvladali tehnologijo izdelovanja in rokovanja z mlini, da bi odšli z njimi v tujino. Zaščitni ukrepi seveda niso zalegli in kmalu so mlini na veter rezali veter tudi izven svoje domovine Nizozemske. V oddaji Sledi čas pa bomo spoznali edini pri nas še ohranjeni in delujoči mlin na veter, ki stoji na Stari Gori v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Vas Orehek danes leži tam kjer je včeraj, a vendar se zdi, da se je v zadnjih desetletjih umaknila v svoj mir in »prežvekovanje« svoje lastne preteklosti. Čas se pač lahko kaže kot merska ali psihološka enota. Vas, ki je del postojnske občine in leži med Hruševjem in Prestrankom, je bila včeraj veliko bolj dinamična kot je danes. Bila je tudi bolj na očeh, zato ker je skozi njo vodila edina cesta v Trst in ker je bila dolgo časa domovanje več plemiških družin. Dvorec na vzpetini danes žalostno in pospešeno propada, v preteklosti pa je bil središče vaškega življenja. Lastniki so se menjavali,vmes je malo propadal in sameval, pa so ga obudili, prenovili in stilsko spreminjali, gospoda je nekaterim domačinom dajala kruh, drugi so živeli od kmetijstva, le malo pa je znanega, kakšne misli so vaščane obhajale, ko so sredi poletja videvali »gnado«, kako se je sprehajalo pod senčniki po vasi. V Orehku je še nekaj tipčnih pivških vaških hiš s petimi stenami, stoletne lipe pa rastejo še naprej in se košatijo. Najstarejša je pred dvorcem in je tretja najstarejša na Slovenskem. Te dni je slavila rojstni dan, ki se vrti okoli številke 800, drugi najstarejši lipi v vasi pa se spominjata celo turških vpadov. Štejeta po približno tristo let manj in se bohotita na cerkvenem dvorišču. Tam, ob nekdanji grajski kapeli in sedaj vaški cerkvi svetega Florjana, tam, kjer je bil nekoč turški tabor in zdaj stoji tudi najvišji zvonik na Notranjskem, tam je tudi kamnita miza, ki je bila nekoč eno od središč družbenega življenja. Ljudje so se zbirali tudi v gostilnah, ki jih je bilo nekoč šest, danes pa ni nobene več. Je pa na vasi prenovljen kulturni dom in vanj zahajajo tudi tri ženske, naše vodičke na poti skozi vas in njeno preteklost in sedanjost, tri ženske, ki pomenijo za Orehek svežo kri za obujanje spominov na bogato vaško preteklosti. Ena izmed njih je poskrbela za obuditev spomina na prvega posvetnega slovenskega pesnika, ki je svojo pesniško zbirko Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi izdal celo pet let pred Vodnikovimi Pesmimi za pokušino. To je bil pesnik, skladatelj, cerkvonik-orglar in učitelj Pavel Knobl, spregledani starosta slovenskih pesnikov, domačin iz Orehka. Menda so ga potisnili v pozabo, ker ni pisal tako imenovane visoke literature, poleg tega je eno pesem posvetil prdenju. O vsem tem v Sledeh časa Jurija Popova, ki je z omenjenimi tremi ženskami pretaknil skoraj vsak kotiček Orehka, vasi, ki ima skoraj pred vsako hišo najmanj dva oreha.
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V današnji oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo predstavili mogoče malo manj znano vlogo elektrodistribucijskih podjetij pri osamosvojitvi naše države, ko je bila tudi elektrika orožje v osamosvojitveni vojni. Podlaga za to nam bo knjiga docenta dr. Draga Paplerja z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991.
Na pragu jeseni leta 1914, ko so se začeli na Kranjsko zgrinjati prvi begunci iz Dalmacije, Galicije in Bukovine, je časnik Slovenec naslovil na bralce tale poziv: "Priporočit te reveže usmiljenim srcem, pišemo te vrstice. Niso vsiljivci, niso postopači ali beračenja vajeni potepuhi, nego pošteni ljudje, ki so s svojim pridnim delom živeli na svojih posestvih, pa jim je vojska za nekaj časa vzela dom in jih pognala po svetu ?" Po sledeh tega zapisa bomo nizu oddaj ob stoletnici prve svetovne vojne dodali še eno in osvetlili tudi to manj znano poglavje iz naše zgodovine.
V medijih je starih obrti več kot sodobnih rokodelskih spretnosti. Verjetno je romantični pridih in obstret skrivnostnosti za medijske ustvarjalce in medijske odjemalce dovolj privlačen, da se vsakodnevno sprehajajo skozi medijsko krajino bataljon mlinarjev, pekov, mizarjev, čevljarjev in seveda kovačev. A resnica je najbrž ta, da v medijih živi več mojstrov starih obrti, kot jih je v resnici preživelo v Sloveniji… Ne stvari do dna, temveč stvari do nakovala poskuša v Sledeh časa priti Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov