Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenski skavti in skavtinje že 25 let živijo obljubo Bogu in domovini
»Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« je geslo, ki skavte opozarja, da morajo biti vedno in povsod pripravljeni izvrševati tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Skavti so v Sloveniji uradno prisotni od leta 1990, njihov osnovni namen pa je prispevati k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti.
»Skavti smo tu zato, da vzgajamo za odgovorno državljanstvo; da tisti, ki bo na koncu zapustil našo organizacijo in zaključil s svojo aktivno skavtsko potjo, ne bo zaključil skavtstva kot načina življenja, ampak bo vedno spreminjal družbo, v svoji družini, v službi in povsod, kjer bo prisoten,« je njihovo vlogo povzela načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Irena Mrak Merhar.
Ustanovitelj skavtov sir Robert Baden-Powel se je rodil v Londonu leta 1857. Kot otrok je v naravi preživel mnoge ure, saj so mu veščine, kot so postavljanje šotora, vozlanje ali kurjenje ognjev, šle dobro od rok. Uglednost družine ter njegova izredna spretnost, vzdržljivost in moč so mu omogočile, da se je z vojaško kariero konjeniškega oficirja povzpel zelo visoko. V vojski je veliko potoval po svetu in je bil med tovariši zaradi mnogih zanimanj in vedre osebnosti zelo priljubljen. Ob koncu vojaške kariere je bil povišan v general-majorja in generalnega inšpektorja konjenice, napisal pa je tudi več knjig.
Njegovo delo o izvidništvu je postalo prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. To je bil zanj znak, da je opustil vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor, ki velja za začetek skavtska, je Baden-Powel pripravil leta 1907 na otoku Brownsea na jugu Anglije. Leta 1908 je izdal knjigo Skavtstvo za fante, kjer je prvič uporabil načelo »učenja z delom«, skavtstvo pa je preraslo angleške meje in se hitro razširilo po svetu. Dobrih 10 let pozneje se je odvilo prvo svetovno srečanje skavtov v Londonu, ki se ga je udeležilo 8.000 skavtov iz 34 držav. Na svetovnem srečanju leta 1929 pa je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel.
Skavtstvo se je v Sloveniji začelo že 22. oktobra 1922. Takrat se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja. Za zgled so potrebovali odraslega skavta, zato so našli poljskega skavtskega inštruktorja, ki jim je na začetku pomagal. Kot je povedal skavtski duhovni asistent Janez Kobal je bila organizacija med drugo svetovno vojno ukinjena:
»Vojaška oblast je poskušala uporabiti ali pa zlorabiti znanja, ki so jih imeli skavti. Ni pa prenesla razmišljanja s svojo glavo, zato so totalitarni režimi vedno ukinjali skavtske organizacije, ker so v njih videli konkurenta. Po drugi svetovni vojni so bile prepovedane vse krščanske organizacije, razen tistih, ki so bile izrecno dovoljene. Kljub temu je marsikateri pedagog na skrivaj uporabljal metode iz skavtske knjige. To je bilo nekakšno zakopano seme, ki je vzkalilo potem, ko je prišla prava vlaga in prava pomlad.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je ob ustanovitvi štelo 70 članov, danes pa jih ima več kot 4.500. ZSKSS je bila ena izmed prvih skavtskih organizacij v takratni Jugoslaviji, v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V preteklih petindvajsetih letih je skavtske vrste obiskovalo več kot 20.000 mladih. ZSKSS je član Svetovnega združenja skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts) – WAGGGS, v okviru katere spadajo v Evropsko regijo. 1996 so postali pridruženi, leta 1999 pa polnopravni člani.
Skavti se organizacijsko delijo na lokalne enote oziroma stege. ZSKSS trenutno sestavlja 72 stegov, ki se nahajajo na področju celotne Slovenije. »Na nacionalni ravni imamo sedež v Ljubljani in eno podružnico v Mariboru, sicer pa smo razdeljeni v tri regije: primorsko, mariborsko in ljubljansko. V lokalnem okolju so stegi navadno vezani na neko župnijo, pokrivajo pa območje ene ali več občin,« je povedala Irena Mrak Merhar.
Skavti so razdeljeni v štiri starostne skupine od šest do 30 let, vodi pa jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev. »Stari 6 in 7 let so bobri in bobrovke, od 8 do 10 volčiči in volkuljice, od 11 do 15 izvidniki in vodnice, in potem še popotniki in popotnice do 21. leta. Starejši smo voditelji,« še dodaja načelnica.
Vsako leto izvedejo več kot 300 večdnevnih zimskih in poletnih taborov ter drugih dejavnosti, kjer si mladi pridobivajo veščine za samostojno življenje. Neformalne vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo s pomočjo skavtske metode, ki je po navedbah ZSKSS v svetu priznana kot ena najučinkovitejših metod za vzgojo samostojnih ljudi in okoljsko vzgojo.
»Skavtska metoda je res celosten pristop. Ima 8 elementov vzgoje, od pomena simbolne govorice, učenja z delom, pa do služenja v družbi. V ZSKSS pa smo dodali še štiri in sicer, da vzgajamo za enakopravnost ter sobivanje fantov in deklet, da vzgajamo tudi za mednarodno razsežnost, da spoštujemo vse in hkrati preko tega še bolj spoznavamo sebe. Dodajamo pa tudi duhovnost in skavtsko okoljsko vzgojo,« nam je pojasnila Merharjeva.
Poleg skavtov pri nas obstajajo tudi taborniki, ki so združeni v Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS). Oboji so povezani z naravno in taborjenji. Kot je povedal Janez Kobal, na prvi pogled ni očitnih razlik, oboji si prizadevajo tudi za medsebojno sodelovanje. »Organizaciji sta različni po barvi kroja in statutu. Sam menim, da je bistvena razlika v antropologiji. Če vzameš, da je človek tudi duhovno bitje, potem boš to dimenzijo postavil v vzgojo in ji boš dal primerno velik del. Mi se tega precej držimo in se zato imenujemo tudi katoliški skavti. Kot je rekel že Bi-Pi, naj bi vsak skavt imel neko religiji, ker mu to odpira eno dobro dimenzijo v življenju. Religija pa ni samo osebna vera, nekaj kar čutiš v srcu, ampak je tudi skupek obredov. Religiozna pripadnost je tudi pripadnost cerkvi, takšni ali drugačni. Mi ne samo, da toleriramo, da je nekdo veren, ampak se tega veselimo in celo spodbujamo.«
Razlika med sicer sorodnima organizacijama pa je tudi na mednarodni ravni. Svetovna skavtska organizacija (WOSM) je bila ustanovljena leta 1922, v njo je danes včlanjenih 161 skavtskih združenj iz vsega sveta. WOSM predstavlja največjo vzgojno mladinsko organizacijo na svetu, njena članica iz Slovenije pa je Zveza tabornikov Slovenije, ki tako nosi tudi naziv »nacionalna skavtska organizacija« (v skladu s sprejeto politiko, da je članica WOSM-a lahko samo ena skavtska organizacija ali zveza iz posamezne države). Kljub temu pa taborniki (ZTS), slovenskim skavtom (ZSKSS) na podlagi obojestranskega sporazuma zagotavljajo pravico do osebnega članstva v WOSM-u, medtem ko ZSKSS zagotavlja tabornikom udeležbo na vseh aktivnostih, ki jih organizira druga mednarodna skavtska organizacija WAGGGS.
575 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Slovenski skavti in skavtinje že 25 let živijo obljubo Bogu in domovini
»Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« je geslo, ki skavte opozarja, da morajo biti vedno in povsod pripravljeni izvrševati tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Skavti so v Sloveniji uradno prisotni od leta 1990, njihov osnovni namen pa je prispevati k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti.
»Skavti smo tu zato, da vzgajamo za odgovorno državljanstvo; da tisti, ki bo na koncu zapustil našo organizacijo in zaključil s svojo aktivno skavtsko potjo, ne bo zaključil skavtstva kot načina življenja, ampak bo vedno spreminjal družbo, v svoji družini, v službi in povsod, kjer bo prisoten,« je njihovo vlogo povzela načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Irena Mrak Merhar.
Ustanovitelj skavtov sir Robert Baden-Powel se je rodil v Londonu leta 1857. Kot otrok je v naravi preživel mnoge ure, saj so mu veščine, kot so postavljanje šotora, vozlanje ali kurjenje ognjev, šle dobro od rok. Uglednost družine ter njegova izredna spretnost, vzdržljivost in moč so mu omogočile, da se je z vojaško kariero konjeniškega oficirja povzpel zelo visoko. V vojski je veliko potoval po svetu in je bil med tovariši zaradi mnogih zanimanj in vedre osebnosti zelo priljubljen. Ob koncu vojaške kariere je bil povišan v general-majorja in generalnega inšpektorja konjenice, napisal pa je tudi več knjig.
Njegovo delo o izvidništvu je postalo prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. To je bil zanj znak, da je opustil vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor, ki velja za začetek skavtska, je Baden-Powel pripravil leta 1907 na otoku Brownsea na jugu Anglije. Leta 1908 je izdal knjigo Skavtstvo za fante, kjer je prvič uporabil načelo »učenja z delom«, skavtstvo pa je preraslo angleške meje in se hitro razširilo po svetu. Dobrih 10 let pozneje se je odvilo prvo svetovno srečanje skavtov v Londonu, ki se ga je udeležilo 8.000 skavtov iz 34 držav. Na svetovnem srečanju leta 1929 pa je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel.
Skavtstvo se je v Sloveniji začelo že 22. oktobra 1922. Takrat se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja. Za zgled so potrebovali odraslega skavta, zato so našli poljskega skavtskega inštruktorja, ki jim je na začetku pomagal. Kot je povedal skavtski duhovni asistent Janez Kobal je bila organizacija med drugo svetovno vojno ukinjena:
»Vojaška oblast je poskušala uporabiti ali pa zlorabiti znanja, ki so jih imeli skavti. Ni pa prenesla razmišljanja s svojo glavo, zato so totalitarni režimi vedno ukinjali skavtske organizacije, ker so v njih videli konkurenta. Po drugi svetovni vojni so bile prepovedane vse krščanske organizacije, razen tistih, ki so bile izrecno dovoljene. Kljub temu je marsikateri pedagog na skrivaj uporabljal metode iz skavtske knjige. To je bilo nekakšno zakopano seme, ki je vzkalilo potem, ko je prišla prava vlaga in prava pomlad.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je ob ustanovitvi štelo 70 članov, danes pa jih ima več kot 4.500. ZSKSS je bila ena izmed prvih skavtskih organizacij v takratni Jugoslaviji, v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V preteklih petindvajsetih letih je skavtske vrste obiskovalo več kot 20.000 mladih. ZSKSS je član Svetovnega združenja skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts) – WAGGGS, v okviru katere spadajo v Evropsko regijo. 1996 so postali pridruženi, leta 1999 pa polnopravni člani.
Skavti se organizacijsko delijo na lokalne enote oziroma stege. ZSKSS trenutno sestavlja 72 stegov, ki se nahajajo na področju celotne Slovenije. »Na nacionalni ravni imamo sedež v Ljubljani in eno podružnico v Mariboru, sicer pa smo razdeljeni v tri regije: primorsko, mariborsko in ljubljansko. V lokalnem okolju so stegi navadno vezani na neko župnijo, pokrivajo pa območje ene ali več občin,« je povedala Irena Mrak Merhar.
Skavti so razdeljeni v štiri starostne skupine od šest do 30 let, vodi pa jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev. »Stari 6 in 7 let so bobri in bobrovke, od 8 do 10 volčiči in volkuljice, od 11 do 15 izvidniki in vodnice, in potem še popotniki in popotnice do 21. leta. Starejši smo voditelji,« še dodaja načelnica.
Vsako leto izvedejo več kot 300 večdnevnih zimskih in poletnih taborov ter drugih dejavnosti, kjer si mladi pridobivajo veščine za samostojno življenje. Neformalne vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo s pomočjo skavtske metode, ki je po navedbah ZSKSS v svetu priznana kot ena najučinkovitejših metod za vzgojo samostojnih ljudi in okoljsko vzgojo.
»Skavtska metoda je res celosten pristop. Ima 8 elementov vzgoje, od pomena simbolne govorice, učenja z delom, pa do služenja v družbi. V ZSKSS pa smo dodali še štiri in sicer, da vzgajamo za enakopravnost ter sobivanje fantov in deklet, da vzgajamo tudi za mednarodno razsežnost, da spoštujemo vse in hkrati preko tega še bolj spoznavamo sebe. Dodajamo pa tudi duhovnost in skavtsko okoljsko vzgojo,« nam je pojasnila Merharjeva.
Poleg skavtov pri nas obstajajo tudi taborniki, ki so združeni v Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS). Oboji so povezani z naravno in taborjenji. Kot je povedal Janez Kobal, na prvi pogled ni očitnih razlik, oboji si prizadevajo tudi za medsebojno sodelovanje. »Organizaciji sta različni po barvi kroja in statutu. Sam menim, da je bistvena razlika v antropologiji. Če vzameš, da je človek tudi duhovno bitje, potem boš to dimenzijo postavil v vzgojo in ji boš dal primerno velik del. Mi se tega precej držimo in se zato imenujemo tudi katoliški skavti. Kot je rekel že Bi-Pi, naj bi vsak skavt imel neko religiji, ker mu to odpira eno dobro dimenzijo v življenju. Religija pa ni samo osebna vera, nekaj kar čutiš v srcu, ampak je tudi skupek obredov. Religiozna pripadnost je tudi pripadnost cerkvi, takšni ali drugačni. Mi ne samo, da toleriramo, da je nekdo veren, ampak se tega veselimo in celo spodbujamo.«
Razlika med sicer sorodnima organizacijama pa je tudi na mednarodni ravni. Svetovna skavtska organizacija (WOSM) je bila ustanovljena leta 1922, v njo je danes včlanjenih 161 skavtskih združenj iz vsega sveta. WOSM predstavlja največjo vzgojno mladinsko organizacijo na svetu, njena članica iz Slovenije pa je Zveza tabornikov Slovenije, ki tako nosi tudi naziv »nacionalna skavtska organizacija« (v skladu s sprejeto politiko, da je članica WOSM-a lahko samo ena skavtska organizacija ali zveza iz posamezne države). Kljub temu pa taborniki (ZTS), slovenskim skavtom (ZSKSS) na podlagi obojestranskega sporazuma zagotavljajo pravico do osebnega članstva v WOSM-u, medtem ko ZSKSS zagotavlja tabornikom udeležbo na vseh aktivnostih, ki jih organizira druga mednarodna skavtska organizacija WAGGGS.
Slovenska škofovska konferenca je pred časom sprejela odločitev, da bodo spolne zlorabe, pedofilijo, ki so jih zagrešili kleriki, odkrivali in preganjali na dveh ravneh: vsak škof bo imenoval pooblaščeno osebo, laika, in njegova naloga bo sprejemanje prijav žrtev ter dajanje pravne in druge pomoči; na slovenski ravni pa bodo po vzoru dobrih praks iz tujine – Avstrije, Italije, Francije – ustanovili neodvisno komisijo strokovnjakov za zaščito otrok. Tako bodo uresničili Apostolsko pismo papeža Frančiška Vi ste luč sveta, ki škofijam nalaga ustanovitev stalnih sistemov za prijavo spolnih zlorab, ki so jih zagrešili kleriki. Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž je kot prvi škof v Sloveniji ustanovil urad škofije Celje za sprejemanje prijav in spremljanje žrtev spolnih zlorab. V praksi to pomeni, da je pooblastil odvetnika Pavla Terška v Laškem, ki bo sprejemal prijave žrtev spolnih zlorab. Kako bo pooblaščenec celjske škofije vodil postopke in zaščito žrtev, kakšna bo vloga škofa pri tem, pa tudi o tem, kaj bo drugače na področju odkrivanja spolnih zlorab v Cerkvi, s škofom dr. Matjažem.
Kristjanke in kristjani so 2. januarja praznovali Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Od leta 1997 pa na ta dan v katoliški cerkvi po odločitvi papeža Janeza Pavla II. obhajajo tudi dan Bogu posvečenega življenja. V Katoliški cerkvi na Slovenskem po njenih podatkih deluje 31 redovnih skupnosti, redovnikov in redovnic je blizu 750, škofijskih duhovnikov pa je kakih 800. Število posvečenih oseb v slovenski katoliški cerkvi upada; zato samevajo številne stavbe, v katerih so nekoč bivale posvečene osebe, ali pa so dobile drugo vsebino. Tak primer je samostan Mekinje, ki so ga redovnice uršulinke pred šestimi leti predale v upravljanje občini Kamnik. Javni zavod za kulturo Kamnik je v samostanu Mekinje konec lanskega leta na ogled postavil stalno razstavo Življenje za samostanskimi vrati: Klarise in uršulinke v Mekinjah. Redovnice klarise so za zidovi omenjenega samostana delovale skoraj 500 let, medtem ko uršulinke nekaj več kot 100 let. Gre za dva zelo različna ženska redova, ki sta delovala v različnih političnih in družbenih okoliščinah, a sta kljub temu zaznamovala versko, gospodarsko in kulturno življenje v Mekinjah in okoliških krajih. Avtorji razstave – med njimi Katarina Mihelič, ki nas popelje po razstavi – so novo stalno razstavo zasnovali interaktivno, tako da obiskovalec dobi vpogled v skrivnostno življenje redovnic.
Osrednji slovenski katoliški tednik Družina bo letos na začetku maja praznoval 70. jubilej izhajanja. To je prvi slovenski katoliški časnik, ki ga je oblast po drugi svetovni vojni dovolila izdajati najprej Goriški administraturi kot štirinajstdnevnik leta 1952; leta 1965 je postal last vseh slovenskih škofij, leta 1973 pa ga je Cerkev začela izdajati kot tednik. V uredništvu Družine se po besedah njenega odgovornega urednika Boštjana Debevca na praznovanje visokega jubileja pripravljajo že dlje časa; tednik je na začetku leta 2019 doživel celovito prenovo; zdaj poteka digitalizacija vseh njegovih izdaj od leta 1952; tako bodo vse njegove številke dostopne njegovim zvestim bralcem, naročnikom, v digitalni obliki. Vse več bralcev pa ima novičarska spletna stran Družine, pravi urednik Debevec in dodaja, da ni teme, ki je časnik Družina ne bi obravnaval in je osvetlil s krščanskega, evangelijskega vidika. Za prihodnost pa si želi, da bi Družina znala odgovarjati na izzive časa.
»Plečnik je videl krščanski sakralni prostor kot tisti prostor, ki mora biti v odnosu do običajnih bivalnih prostorov radikalno drugačen; domačnost v sakralne prostore je vnesel z bogato ikonografijo, materiali, obliko; kar je še posebej drugačno pri njegovem delu,« meni arhitekt dr. Leon Debevec. Ugotavlja, da v sakralnem opusu arhitekta Jožeta Plečnika kot globoko vernega kristjana prepoznavamo svetopisemske vsebine na treh ravneh: na ravni citatov, ikonografije in arhitekturnih arhetipov.
Družbeno-politična in ekonomska misel ter etična drža pred drugo svetovno vojno delujočega pravnika, politika, sociologa in pedagoga dr. Andreja Gosarja ostajata aktualni še danes, meni dr. Alen Širca s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Svoje mnenje utemeljuje z ugotovitvijo, da se dr. Gosar nikoli ni pustil ujeti v neproduktivno razdeljenost družbe, ampak je na vseh področjih delovanja zagovarjal srednjo pot, ki temelji na pogovoru in dogovoru med vpletenimi. V uredništvu igranega programa našega radia smo pred kratkim objavili premierno radijsko igro o tem izjemnem človeku z naslovom: Andrej Gosar, utrinki iz nekega življenja.
Predsednik republike Borut Pahor je trem verskim dostojanstvenikom različnih veroizpovedi ob koncu leta 2021, ko je Slovenija praznovala 30 let samostojnosti, vročil visoka državna odlikovanja za njihove zasluge na posvetnem področju. Nagrajenci so: kardinal dr. Franc Rode iz rimskokatoliške cerkve, duhovnik mag. Geza Filo iz evangeličanske cerkve v Sloveniji in nekdanji mufti islamske skupnosti v Sloveniji dr. Nedžad Grabus.
Predstavljamo izbor dogodkov in tem iz življenja verskih skupnosti v preteklem letu. To je v marsičem zaznamovala epidemije covida-19.
Na krščanski praznik božič sestra uršulinka Andreja Perc ter študentki, aktivni kristjanski pri Katoliški mladini in skavtih Jana Hočevar in Nika Černač premišljujejo, kaj jim pomeni božič, kako se pripravljajo nanj in kako ga praznujejo.
Decembra naredimo pregled iztekajočega se leta. Ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore ugotavlja, da je Katoliška cerkev na Slovenskem kljub zahtevnim pandemičnim okoliščinam uresničevala svoje pastoralno delo, dobila je dva nova škofa in stopila na sinodalno pot. V tem letu, ko praznujemo 30-letnico samostojnosti in neodvisnosti, nadškof Zore poudarja, da ne smemo spregledati napredka v družbi na različnih področjih. Dodaja, da je tudi Cerkev veliko dosegla v odnosu z državo, čisto vsega pa zagotovo nikoli ne bo. Zato je po njegovem pomembno, da se v tem odnosu vzpostavita sožitje in sodelovanje, ne pa izključevanje. Meni, da nekateri posamezniki in skupine potrebujejo razklanost oziroma razdeljenost slovenske družbe kot življenjsko okolje, v katerem lahko uspevajo. Želi si, da bi v Sloveniji vzpostavili resnično vladavino prava, da bi bili vsi enaki pred zakonom in da se sodni postopki ne bi vlekli kot jara kača; pa tudi, da bi oblast menjali na volitvah, ne pa na ulici, ker le to zagotavlja pravo demokracijo. Zdi se mu pomembno, da kristjani hodijo na volitve, kajti le tako krščanske vrednote živijo v parlamentu, v predsedniški palači in na občini.
V Evropi ni enotnega modela poučevanja o religiji v javni šoli. V Sloveniji podobno kot v Franciji učenci religijskim vsebinam lahko prisluhnejo pri pouku različnih predmetov, v zadnjem triletju osnovne šole si lahko izberejo predmet verstva in etika, ki pa ni zaživel v praksi. Gre za tako imenovani dimenzionalni pouk, in kot ugotavlja dr. Aleš Črnič, redni profesor za religiologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, se učitelji pri svojem predmetu velikokrat izogibajo religijskim vsebinam ali pa jih podajajo v skladu s svojimi osebnimi prepričanji. Zato ne preseneča ugotovitev - ki jo preberemo v monografiji Religija in šola -, da slovenski osnovnošolci v javni šoli poleg francoskih v primerjavi z vrstniki iz drugih evropskih držav izvedo najmanj o religiji. Dr. Črnič ne pričakuje skorajšnje rešitve religijske nepismenosti naših otrok. »Slovenija je ena od tistih družb, kjer je najbolj nemogoč, na znanstvenih dejstvih utemeljen pogovor o religiji. Religija je popolnoma spolitizirana.«
Judje praznujejo osemdnevni praznik hanuka, praznik luči, ko obujajo spomin na obnovo in ponovno delovanje jeruzalemskega templja v 2. stoletju pr. n. št., v obdobju makabejskih vojn. Judovska skupnost Slovenije bo zadnji dan praznika luči praznovala pred ljubljansko sinagogo. Pred kratkim jo je odprlo Združenje judovskih skupnosti Gradca in Ljubljane. Ta povezava ima korenine v avstro-ogrskem cesarstvu. O zgodovinskih povezavah med Judi v Ljubljani in Gradcu, o prostorih ljubljanske sinagoge, o prazniku hanuka in o običajih, ki ga spremljajo, s predstavnico sinagoge v Ljubljani Majo Kutin.
Na prvo adventno nedeljo se kristjani začnejo pripravljati na božič, ko se spominjajo rojstva Jezusa Kristusa. Na enega najpomembnejših krščanskih praznikov in družinskih praznovanj se pripravljajo z zunanjimi znamenji; s prižigom svečk na adventnem venčku, še prej ga bodo katoličani odnesli k blagoslovu v cerkev. Pravoslavni verniki – ki uporabljajo julijanski koledar – se bodo na božič pripravljali s šesttedenskim postom. V središču priprave na božič pa niso zunanja znamenja, ampak duhovna: z molitvijo, premišljevanjem o svojem duhovnem življenju, odnosu do Boga in bližnjega. Čemu bodo dali poudarek v letošnjem predbožičnem času in kako ga bodo sooblikovali z vernicami in verniki premišljujejo katoliški župnik pater Pepi Lebreht, evangeličanski duhovnik Geza Filo in pravoslavni paroh Dejan Mandić.
Marijan Arhar je bil duhovnik, ki na prvi pogled ni deloval kot izjemna oseba. Deloval je nekoliko posebno, odmaknjeno, za koga je bil tudi čudak, nekateri duhovniki so trdili, da ni posebej blestel. Pa vendar je spreminjal življenja in to s preprostimi besedami, kot so »Ne boj se«. Te je izrekal na tak način, da je ljudem podelil trajni mir, tudi notranje ozdravljenje. Okrog njega se je zbrala velika skupnost ljudi, ki jih je spremljal posamezno, na romanjih ali v vlogi eksorcista. Tudi na tisoče Hrvatov ga je obiskalo na Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu. Pri njem so iskali tolažbo, nasvete, mir in ozdravljenje. Gosta oddaje sta Helena Reberc, avtorica nedavno izdanje knjige o pokojnem Arharju z naslovom Pokliči me, in Robert Štaba, ki mu je srečanje z Arharjem spremenilo življenje.
Katoliški duhovnik mag. Božo Rustja, duhovnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji Milan Jovanović, imam Islamske skupnosti v Sloveniji Nevres Mustafić in podpredsednik Judovske skupnosti v Sloveniji Igor Vojtic o izvajanju neverskih vsebin v sakralnih objektih, pa tudi o sodelovanju laikov pri oblikovanju verskega obreda.
S tokratno oddajo Sledi večnosti se mudimo na obisku v občini Sveta Ana v Slovenskih Goricah… Sodelujejo: tamkajšnji župnik Tonček Fras, župan Silvo Slaček, zdajšnji in bivši ravnatelj osnovne šole Sandi Šijanec in Boris Mlakar ter gostilničar Marjan Kramberger. Že dobro desetletje se ti gospodje zbirajo enkrat tedensko in možujejo mnogih stvareh, tudi o tem kako v kraju sodelujeta cerkvena in civilna oblast.
31. oktobra v Sloveniji praznujemo dan reformacije kot državni praznik in dela prosti dan. Reformacijsko gibanje v 16. stoletju je Slovenkam in Slovencem prineslo prvo knjigo v slovenščini, zato ta dan zaznamujemo tudi kot rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Tudi letos smo s številnimi dogodki zaznamovali dan reformacije, z državno proslavo v Krškem, prazničnim bogoslužjem v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti na dan praznika. V Prekmurju, kjer živi največ pripadnikov protestantskih cerkva, večina od njih pripada Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi v Sloveniji, so tradicionalno pripravili največ dogodkov ob tem prazniku. Med drugim dva simpozija, posvečena 500. obletnici rojstva Adama Bohoriča in 250-letnici izida Nouvoga zakona Štefana Kuzmiča. Ta prevod je – kot pravi direktorica zavoda Primoža Trubarja pri evangeličanski cerkvi v Sloveniji ter dobra poznavalka protestantizma in zgodovine Prekmurja dr. Klaudija Sedar – temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva.
50 let mineva od prvega koraka sestre usmiljenke Bogdane Kavčič na afriških tleh. V vsem tem času je celino zapustila le za kratke počitnice. Poslanstvo misijonarke in medicinske sestre je opravljala v Ruandi, Srednjeafriški republiki, zdaj ga v Burundiju, kjer je pred petimi desetletji začela misijonarsko pot. Čeprav je na črni celini videla veliko gorja, od lačnih, zanemarjenih otrok do odraslih, zaznamovanih z vojnami v vseh njihovih razsežnostih, je - kot poudarja - hvaležna za vse izkušnje in preizkušnje pri svojem delu, ker ve, da je skupaj s sestrami pomagala številnim ljudem zaživeti bolje.
Župan prleške občine Razkrižje ob slovensko-hrvaški meji Stanko Ivanušič in tamkajšnji župnik Franc Režonja ugotavljata, da predstavniki občine in Cerkve dobro sodelujejo v dobro občank in občanov, pristni pa so tudi odnosi med ljudmi z obeh strani meje. Polegle so se tudi napetosti, do katerih je prihajalo po osamosvojitvi Slovenije. Župnija Razkrižje je namreč upravno spadala pod zagrebško škofijo vse do leta 1994.
V Združenih državah Amerike živi največ Slovencev zunaj meja Slovenije. Ameriških Slovencev naj bi bilo približno 180.000, po nekaterih ocenah celo do 300.000. A nekoč strnjene in močne skupnosti, značilne zlasti za Ohio, Pensilvanijo, Minnesoto, Illinois in še nekatere druge ameriške zvezne države, razpadajo. Potomci izseljencev so vse bolj Američani in vse manj Slovenci, novodobne izseljence pa življenje v skupnostih, katerih središče so cerkve oziroma župnije, ne zanima več. Zato je od nekoč precejšnjega števila od 40 do 50 slovenskih župnij ostala le četverica takšnih, kjer imajo bogoslužja še zmeraj v slovenskem jeziku. Nekatere cerkve pa ostajajo tradicionalno slovenske, čeprav tam ni več slovensko govorečih duhovnikov.
Duhovnik o malo znanem dogodku o rušitvi dveh cerkva za Bežigradom v Ljubljani zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča in postavitve nove Plečnikove cerkve. O tej zgodbi govori tudi novi dokumentarni film režiserja Matjaža Feguša Plečnikov skriti biser.
Neveljaven email naslov