Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenski skavti in skavtinje že 25 let živijo obljubo Bogu in domovini
»Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« je geslo, ki skavte opozarja, da morajo biti vedno in povsod pripravljeni izvrševati tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Skavti so v Sloveniji uradno prisotni od leta 1990, njihov osnovni namen pa je prispevati k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti.
»Skavti smo tu zato, da vzgajamo za odgovorno državljanstvo; da tisti, ki bo na koncu zapustil našo organizacijo in zaključil s svojo aktivno skavtsko potjo, ne bo zaključil skavtstva kot načina življenja, ampak bo vedno spreminjal družbo, v svoji družini, v službi in povsod, kjer bo prisoten,« je njihovo vlogo povzela načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Irena Mrak Merhar.
Ustanovitelj skavtov sir Robert Baden-Powel se je rodil v Londonu leta 1857. Kot otrok je v naravi preživel mnoge ure, saj so mu veščine, kot so postavljanje šotora, vozlanje ali kurjenje ognjev, šle dobro od rok. Uglednost družine ter njegova izredna spretnost, vzdržljivost in moč so mu omogočile, da se je z vojaško kariero konjeniškega oficirja povzpel zelo visoko. V vojski je veliko potoval po svetu in je bil med tovariši zaradi mnogih zanimanj in vedre osebnosti zelo priljubljen. Ob koncu vojaške kariere je bil povišan v general-majorja in generalnega inšpektorja konjenice, napisal pa je tudi več knjig.
Njegovo delo o izvidništvu je postalo prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. To je bil zanj znak, da je opustil vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor, ki velja za začetek skavtska, je Baden-Powel pripravil leta 1907 na otoku Brownsea na jugu Anglije. Leta 1908 je izdal knjigo Skavtstvo za fante, kjer je prvič uporabil načelo »učenja z delom«, skavtstvo pa je preraslo angleške meje in se hitro razširilo po svetu. Dobrih 10 let pozneje se je odvilo prvo svetovno srečanje skavtov v Londonu, ki se ga je udeležilo 8.000 skavtov iz 34 držav. Na svetovnem srečanju leta 1929 pa je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel.
Skavtstvo se je v Sloveniji začelo že 22. oktobra 1922. Takrat se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja. Za zgled so potrebovali odraslega skavta, zato so našli poljskega skavtskega inštruktorja, ki jim je na začetku pomagal. Kot je povedal skavtski duhovni asistent Janez Kobal je bila organizacija med drugo svetovno vojno ukinjena:
»Vojaška oblast je poskušala uporabiti ali pa zlorabiti znanja, ki so jih imeli skavti. Ni pa prenesla razmišljanja s svojo glavo, zato so totalitarni režimi vedno ukinjali skavtske organizacije, ker so v njih videli konkurenta. Po drugi svetovni vojni so bile prepovedane vse krščanske organizacije, razen tistih, ki so bile izrecno dovoljene. Kljub temu je marsikateri pedagog na skrivaj uporabljal metode iz skavtske knjige. To je bilo nekakšno zakopano seme, ki je vzkalilo potem, ko je prišla prava vlaga in prava pomlad.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je ob ustanovitvi štelo 70 članov, danes pa jih ima več kot 4.500. ZSKSS je bila ena izmed prvih skavtskih organizacij v takratni Jugoslaviji, v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V preteklih petindvajsetih letih je skavtske vrste obiskovalo več kot 20.000 mladih. ZSKSS je član Svetovnega združenja skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts) – WAGGGS, v okviru katere spadajo v Evropsko regijo. 1996 so postali pridruženi, leta 1999 pa polnopravni člani.
Skavti se organizacijsko delijo na lokalne enote oziroma stege. ZSKSS trenutno sestavlja 72 stegov, ki se nahajajo na področju celotne Slovenije. »Na nacionalni ravni imamo sedež v Ljubljani in eno podružnico v Mariboru, sicer pa smo razdeljeni v tri regije: primorsko, mariborsko in ljubljansko. V lokalnem okolju so stegi navadno vezani na neko župnijo, pokrivajo pa območje ene ali več občin,« je povedala Irena Mrak Merhar.
Skavti so razdeljeni v štiri starostne skupine od šest do 30 let, vodi pa jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev. »Stari 6 in 7 let so bobri in bobrovke, od 8 do 10 volčiči in volkuljice, od 11 do 15 izvidniki in vodnice, in potem še popotniki in popotnice do 21. leta. Starejši smo voditelji,« še dodaja načelnica.
Vsako leto izvedejo več kot 300 večdnevnih zimskih in poletnih taborov ter drugih dejavnosti, kjer si mladi pridobivajo veščine za samostojno življenje. Neformalne vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo s pomočjo skavtske metode, ki je po navedbah ZSKSS v svetu priznana kot ena najučinkovitejših metod za vzgojo samostojnih ljudi in okoljsko vzgojo.
»Skavtska metoda je res celosten pristop. Ima 8 elementov vzgoje, od pomena simbolne govorice, učenja z delom, pa do služenja v družbi. V ZSKSS pa smo dodali še štiri in sicer, da vzgajamo za enakopravnost ter sobivanje fantov in deklet, da vzgajamo tudi za mednarodno razsežnost, da spoštujemo vse in hkrati preko tega še bolj spoznavamo sebe. Dodajamo pa tudi duhovnost in skavtsko okoljsko vzgojo,« nam je pojasnila Merharjeva.
Poleg skavtov pri nas obstajajo tudi taborniki, ki so združeni v Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS). Oboji so povezani z naravno in taborjenji. Kot je povedal Janez Kobal, na prvi pogled ni očitnih razlik, oboji si prizadevajo tudi za medsebojno sodelovanje. »Organizaciji sta različni po barvi kroja in statutu. Sam menim, da je bistvena razlika v antropologiji. Če vzameš, da je človek tudi duhovno bitje, potem boš to dimenzijo postavil v vzgojo in ji boš dal primerno velik del. Mi se tega precej držimo in se zato imenujemo tudi katoliški skavti. Kot je rekel že Bi-Pi, naj bi vsak skavt imel neko religiji, ker mu to odpira eno dobro dimenzijo v življenju. Religija pa ni samo osebna vera, nekaj kar čutiš v srcu, ampak je tudi skupek obredov. Religiozna pripadnost je tudi pripadnost cerkvi, takšni ali drugačni. Mi ne samo, da toleriramo, da je nekdo veren, ampak se tega veselimo in celo spodbujamo.«
Razlika med sicer sorodnima organizacijama pa je tudi na mednarodni ravni. Svetovna skavtska organizacija (WOSM) je bila ustanovljena leta 1922, v njo je danes včlanjenih 161 skavtskih združenj iz vsega sveta. WOSM predstavlja največjo vzgojno mladinsko organizacijo na svetu, njena članica iz Slovenije pa je Zveza tabornikov Slovenije, ki tako nosi tudi naziv »nacionalna skavtska organizacija« (v skladu s sprejeto politiko, da je članica WOSM-a lahko samo ena skavtska organizacija ali zveza iz posamezne države). Kljub temu pa taborniki (ZTS), slovenskim skavtom (ZSKSS) na podlagi obojestranskega sporazuma zagotavljajo pravico do osebnega članstva v WOSM-u, medtem ko ZSKSS zagotavlja tabornikom udeležbo na vseh aktivnostih, ki jih organizira druga mednarodna skavtska organizacija WAGGGS.
575 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Slovenski skavti in skavtinje že 25 let živijo obljubo Bogu in domovini
»Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« je geslo, ki skavte opozarja, da morajo biti vedno in povsod pripravljeni izvrševati tri skavtske vrline: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Skavti so v Sloveniji uradno prisotni od leta 1990, njihov osnovni namen pa je prispevati k telesnemu, duševnemu, duhovnemu in družbenemu razvoju mladih ljudi, da bodo lahko postali zrele osebnosti.
»Skavti smo tu zato, da vzgajamo za odgovorno državljanstvo; da tisti, ki bo na koncu zapustil našo organizacijo in zaključil s svojo aktivno skavtsko potjo, ne bo zaključil skavtstva kot načina življenja, ampak bo vedno spreminjal družbo, v svoji družini, v službi in povsod, kjer bo prisoten,« je njihovo vlogo povzela načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) Irena Mrak Merhar.
Ustanovitelj skavtov sir Robert Baden-Powel se je rodil v Londonu leta 1857. Kot otrok je v naravi preživel mnoge ure, saj so mu veščine, kot so postavljanje šotora, vozlanje ali kurjenje ognjev, šle dobro od rok. Uglednost družine ter njegova izredna spretnost, vzdržljivost in moč so mu omogočile, da se je z vojaško kariero konjeniškega oficirja povzpel zelo visoko. V vojski je veliko potoval po svetu in je bil med tovariši zaradi mnogih zanimanj in vedre osebnosti zelo priljubljen. Ob koncu vojaške kariere je bil povišan v general-majorja in generalnega inšpektorja konjenice, napisal pa je tudi več knjig.
Njegovo delo o izvidništvu je postalo prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. To je bil zanj znak, da je opustil vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor, ki velja za začetek skavtska, je Baden-Powel pripravil leta 1907 na otoku Brownsea na jugu Anglije. Leta 1908 je izdal knjigo Skavtstvo za fante, kjer je prvič uporabil načelo »učenja z delom«, skavtstvo pa je preraslo angleške meje in se hitro razširilo po svetu. Dobrih 10 let pozneje se je odvilo prvo svetovno srečanje skavtov v Londonu, ki se ga je udeležilo 8.000 skavtov iz 34 držav. Na svetovnem srečanju leta 1929 pa je bilo že 50.000 skavtov iz 72 dežel.
Skavtstvo se je v Sloveniji začelo že 22. oktobra 1922. Takrat se je zbrala skupina fantov pod vodstvom Franca Pintarja. Za zgled so potrebovali odraslega skavta, zato so našli poljskega skavtskega inštruktorja, ki jim je na začetku pomagal. Kot je povedal skavtski duhovni asistent Janez Kobal je bila organizacija med drugo svetovno vojno ukinjena:
»Vojaška oblast je poskušala uporabiti ali pa zlorabiti znanja, ki so jih imeli skavti. Ni pa prenesla razmišljanja s svojo glavo, zato so totalitarni režimi vedno ukinjali skavtske organizacije, ker so v njih videli konkurenta. Po drugi svetovni vojni so bile prepovedane vse krščanske organizacije, razen tistih, ki so bile izrecno dovoljene. Kljub temu je marsikateri pedagog na skrivaj uporabljal metode iz skavtske knjige. To je bilo nekakšno zakopano seme, ki je vzkalilo potem, ko je prišla prava vlaga in prava pomlad.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov je bilo ustanovljeno 31. marca 1990 in je ob ustanovitvi štelo 70 članov, danes pa jih ima več kot 4.500. ZSKSS je bila ena izmed prvih skavtskih organizacij v takratni Jugoslaviji, v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V preteklih petindvajsetih letih je skavtske vrste obiskovalo več kot 20.000 mladih. ZSKSS je član Svetovnega združenja skavtinj (World Association of Girl Guides and Girl Scouts) – WAGGGS, v okviru katere spadajo v Evropsko regijo. 1996 so postali pridruženi, leta 1999 pa polnopravni člani.
Skavti se organizacijsko delijo na lokalne enote oziroma stege. ZSKSS trenutno sestavlja 72 stegov, ki se nahajajo na področju celotne Slovenije. »Na nacionalni ravni imamo sedež v Ljubljani in eno podružnico v Mariboru, sicer pa smo razdeljeni v tri regije: primorsko, mariborsko in ljubljansko. V lokalnem okolju so stegi navadno vezani na neko župnijo, pokrivajo pa območje ene ali več občin,« je povedala Irena Mrak Merhar.
Skavti so razdeljeni v štiri starostne skupine od šest do 30 let, vodi pa jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev. »Stari 6 in 7 let so bobri in bobrovke, od 8 do 10 volčiči in volkuljice, od 11 do 15 izvidniki in vodnice, in potem še popotniki in popotnice do 21. leta. Starejši smo voditelji,« še dodaja načelnica.
Vsako leto izvedejo več kot 300 večdnevnih zimskih in poletnih taborov ter drugih dejavnosti, kjer si mladi pridobivajo veščine za samostojno življenje. Neformalne vzgojno-izobraževalne dejavnosti izvajajo s pomočjo skavtske metode, ki je po navedbah ZSKSS v svetu priznana kot ena najučinkovitejših metod za vzgojo samostojnih ljudi in okoljsko vzgojo.
»Skavtska metoda je res celosten pristop. Ima 8 elementov vzgoje, od pomena simbolne govorice, učenja z delom, pa do služenja v družbi. V ZSKSS pa smo dodali še štiri in sicer, da vzgajamo za enakopravnost ter sobivanje fantov in deklet, da vzgajamo tudi za mednarodno razsežnost, da spoštujemo vse in hkrati preko tega še bolj spoznavamo sebe. Dodajamo pa tudi duhovnost in skavtsko okoljsko vzgojo,« nam je pojasnila Merharjeva.
Poleg skavtov pri nas obstajajo tudi taborniki, ki so združeni v Zvezo tabornikov Slovenije (ZTS). Oboji so povezani z naravno in taborjenji. Kot je povedal Janez Kobal, na prvi pogled ni očitnih razlik, oboji si prizadevajo tudi za medsebojno sodelovanje. »Organizaciji sta različni po barvi kroja in statutu. Sam menim, da je bistvena razlika v antropologiji. Če vzameš, da je človek tudi duhovno bitje, potem boš to dimenzijo postavil v vzgojo in ji boš dal primerno velik del. Mi se tega precej držimo in se zato imenujemo tudi katoliški skavti. Kot je rekel že Bi-Pi, naj bi vsak skavt imel neko religiji, ker mu to odpira eno dobro dimenzijo v življenju. Religija pa ni samo osebna vera, nekaj kar čutiš v srcu, ampak je tudi skupek obredov. Religiozna pripadnost je tudi pripadnost cerkvi, takšni ali drugačni. Mi ne samo, da toleriramo, da je nekdo veren, ampak se tega veselimo in celo spodbujamo.«
Razlika med sicer sorodnima organizacijama pa je tudi na mednarodni ravni. Svetovna skavtska organizacija (WOSM) je bila ustanovljena leta 1922, v njo je danes včlanjenih 161 skavtskih združenj iz vsega sveta. WOSM predstavlja največjo vzgojno mladinsko organizacijo na svetu, njena članica iz Slovenije pa je Zveza tabornikov Slovenije, ki tako nosi tudi naziv »nacionalna skavtska organizacija« (v skladu s sprejeto politiko, da je članica WOSM-a lahko samo ena skavtska organizacija ali zveza iz posamezne države). Kljub temu pa taborniki (ZTS), slovenskim skavtom (ZSKSS) na podlagi obojestranskega sporazuma zagotavljajo pravico do osebnega članstva v WOSM-u, medtem ko ZSKSS zagotavlja tabornikom udeležbo na vseh aktivnostih, ki jih organizira druga mednarodna skavtska organizacija WAGGGS.
God blaženega škofa Antona Martina Slomška obhajamo 24. septembra, ta dan leta 1862 pa je tudi dan njegove smrti. Cerkev na Slovenskem je zato nedelji najbližji temu septembrskemu dnevu dala oznako »Slomškova nedelja«. Njeno letošnje praznovanje je v nedeljo, 26. septembra, pri sv. Jožefu v Celju. Da pa je bila Slomškova nedelja pred tridesetimi leti – v letu razglasitve samostojne slovenske države nekaj posebnega pa se spominjamo v tokratni oddaji Sledi večnosti.
Kot narekuje tradicija že 40 let, na tretjo soboto v septembru se mlade katoličanke in mladi katoličani zberejo na vseslovenskem srečanju pred in v cistercijanskem samostanu v Stični. Geslo jubilejne 40. obletnice Stične mladih je Utrdi moje korake. Kot pojasnjuje duhovnik in direktor Katoliške mladine Matevž Mehle, so geslo vzeli iz Svetega pisma, psalma 40. Oblikovali so ga kot prošnjo Bogu in spodbudo mladim katoličanom, da premagajo strah pred posledicami epidemije in pred javnim izkazovanjem svoje vere. Po oceni organizatorjev se je letošnje Stične mladih udeležilo nekaj več kot 2 tisoč mladih iz vse države ali pol manj kot pred epidemijo. Predsednik republike Borut Pahor je kot častni pokrovitelj jubilejnega srečanja katoliške mladine vročil zahvalo predsednika republike Stični mladih za dolgoletno poslanstvo, ki med mladimi širi in spodbuja vrednote prostovoljstva, sodelovanja, človečnosti in solidarnosti v dobro skupnosti. V oddaji pa se začetkov Stične mladih spominja pater Janez Novak, takratni župnijski upravitelj, danes zaslužni opat.
V Sledeh večnosti smo se ustavili v župniji svetega Andreja apostola v Štandrežu pri Gorici, kjer službuje župnik Karel Bolčina. Dejaven je na številnih področjih, zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov v Furlaniji Julijski krajini je župnijski upravitelj v številnih vaseh Goriške nadškofije. Karel Bolčina je izvedenec za cerkveno pravo, na nadškofiji ima številne zadolžitve, je pa tudi član več komisij Cerkve v Sloveniji.
Društvo katoliških pedagogov v sodelovanju s Slovenskim katehetskim uradom in Komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci je pripravilo četrti Teden vzgoje od 5. do 12. septembra, letos pod naslovom Svetovno vzgojno zavezništvo. Pobudo za to vsebino je dal papež Frančišek. V tokratni oddaji Sledi večnosti pater dr. Silvo Šinkovec, duhovni asistent Društva katoliških pedagogov Slovenije, predstavi Teden vzgoje v Katoliški cerkvi v Sloveniji.
Pred začetkom novega šolskega leta v oddaji Sledi večnosti gostimo duhovnika in učitelja predmeta vera in kultura na Škofijski klasični gimnaziji, ki je ena od enot Zavoda Svetega Stanislava, v Šentvidu pri Ljubljani, Gregorja Bregarja. Ta nam bo v oddaji orisal, s kakšnimi izzivi se dijakinje in dijaki v katoliški gimnaziji soočajo na področju duhovnosti. Te gimnazije ne obiskujejo le mladostniki, ki se izrekajo za katoličanke in katoličane, ampak tudi drugače verujoči in tudi neverujoči. Kako je kot duhovnik vpet v šolski vsakdan in kako se pripravlja na novo šolsko leto.
Katoliška mladina je organizirala poletna petdnevna tabora za mlade, prvič za srednješolce in drugič za birmance v Bohinju. Oba kampa sta potekala pod naslovom »Nov ogenj«. Udeleženci so na omenjenih kampih spoznavali – kot pravijo njuni avtorji – kako v njihovem življenju deluje Sveti duh. Vsebino kampov za mlade nam predstavljajo koordinatorica obeh programov Marta Mehle iz Katoliške mladine, animatorja na birmanskem kampu Mojca Lesnik in Urh Špital ter udeleženca Ela in Jakob.
V Katoliški cerkvi zaznamujejo enega od največjih cerkvenih praznikov, Marijino vnebovzetje. Praznik je znan tudi pod imenoma veliki šmaren ali velika maša. Na ta dan se katoličanke in katoličani, pa tudi verniki v pravoslavnih cerkvah, spominjajo verske resnice o Marijinem vnebovzetju. V tistih pravoslavnih cerkvah, kjer še uporabljajo julijanski koledar, na primer v srbski in ruski, bodo Marijino vnebovzetje častili 28. avgusta. Medtem ko večina protestantskih cerkva ne sprejema Marijine brezmadežnosti kot ne njenega vnebovzetja. V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko cerkva in kapelic, zato je izročilo tega praznika globoko zakoreninjeno med vernicami in verniki. Ti na ta dan tradicionalno romajo v Marijina svetišča. O obhajanju velikega šmarna premišljujeta rektor Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah dr. Robert Bahčič in rektor Bazilike Kraljice Svetogorske na Sveti Gori nad Novo Gorico Bogdan Knavs.
Katoliški duhovnik Stane Kerin se je po letih dela na Karitasu in v Misijonskem središču odločil postati misijonar na Madagaskarju. Tam deluje že tri leta in je kritičen do odnosa razvitega sveta do manj razvitih držav, med katere spada tudi Madagaskar.
V tokratni oddaji Sledi večnosti bomo spregovorili o romarskem turizmu. V oddaji sodelujeta: Slavica Arih iz Maribora, ki je pred skoraj tridesetimi leti skupaj s svojim soprogom ustanovila prvo romarsko agencijo pri nas - Ariturs in mag.Melito Bevc – direktorico Zavoda za turizem, mladino in šport v Šmarju pri Jelšah.
Papež Frančišek je na začetku leta ustanovil Svetovni dan starih staršev in ostarelih. V Katoliški cerkvi ga bodo obhajali četrto nedeljo v juliju. Papež Frančišek je za moto prvega svetovnega dne babic in dedkov ter ostarelih izbral svetopisemsko misel »Jaz sem s teboj vse dni«. Duhovnik Miro Šlibar premišljuje o sporočilu omenjene misli in pojasnjuje, kako bodo prvič zaznamovali v Katoliški cerkvi na Slovenskem omenjeni svetovni dan.
V koprski škofiji, v njeni stolni cerkvi, končujejo štiriletni projekt postavitve največjih cerkvenih orgel pri nas. To bodo druge največje orgle v Sloveniji. Največje jih ima Cankarjev dom v Ljubljani. Največje cerkvene orgle v Sloveniji bodo po načrtih projektne skupine zazvenele v drugi polovici jeseni v koprski stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja. Škofija Koper je orgle pridobila prek donatorskega razpisa iz Švice, kljub temu bo skupaj z donatorji za stroške prevoza in postavitve orgel odštela nekaj več kot 600 tisoč evrov. Mogočne orgle ne bodo le dodatno obogatile liturgije pri obredih v koprski stolnici, ampak glasbeno dejavnost na obali. Župnik v Kopru dr. Primož Krečič pravi, da bodo povezovale ljudi različnih prepričanj, kultur, narodnosti in religij.
Od prvega julija letos največjo nekrščansko versko skupnost pri nas, Islamsko skupnost v Sloveniji, vodi novi mufti mag. Nevzet Porić. V tokratni oddaji Sledi večnosti razmišlja o načrtih Islamske skupnosti v prihodnjih petih letih, kot traja mandat muftija, o reševanju odprtih vprašanjih z državo, o stereotipnih in klišejskih predstavah o muslimanski veri, o posledicah pandemije za versko dejavnost.
Od leta 1136 v Stični na Dolenjskem deluje cistercijanski samostan Stična. To je najstarejši delujoči in še edini cistercijanski samostan pri nas. Ob menihih prostore stiškega samostana že leta med drugim uporablja tudi Muzej krščanstva na Slovenskem. Ta v teh počitniških dneh vabi obiskovalke in obiskovalce na ogled stalnih razstav in do konca septembra še na občasno razstavo z naslovom Cistercijani v mojem kraju. Razstavo, ki pripoveduje o vplivu menihov na gospodarsko, religiozno in tudi izobraževalno življenje na Dolenjskem, so pripravili učenci osnovnih šol Veliki Gaber, Stična in podružnične šole Zagradec. Kako so torej menihi zaznamovali dolenjsko pokrajino, pojasnjujejo učenci, avtorji občasne razstave Cistercijani v mojem kraju.
V Katoliški cerkvi v Sloveniji bo zakrament mašniškega posvečenja letos prejelo sedem novih duhovnikov. Slovenski škofje tradicionalno posvečujejo diakone v duhovnike 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla. Pet novomašnikov se je odločilo za poslanstvo škofijskega duhovnika, dva za redovnega duhovnika. V Škofiji Koper se veselijo novomašnika Tilna Kocjančiča, ki prihaja iz župnije Bertoki. Novomeška škofija bo bogatejša za enega novega duhovnika; to je Jakob Piletič iz župnije Kostanjevica na Krki. V mariborski nadškofiji bo dan pred praznikom omenjenih apostolov na pot duhovništva stopil Simon Lampreht iz župnije Svečina. Nadškofija Ljubljana ima tri nove duhovnike: Petra Čemažarja iz župnije Ljubljana Ježica, Boštjana Dolinška iz župnije Stranje, oba bosta škofijska duhovnika in Jurija Slamnika iz župnije Breznica, ki stopa na pot redovnika kapucina. Sedmi novi duhovnik je Klemen Slapšak, redovnik minorit, iz nadžupnije Laško, ki sodi v celjsko škofijo.
V mozaiku zgodovinskih dogodkov in osebnosti, ki so tlakovali pot države Slovenije v samostojnost, so svoj kamenček dodali številni posamezniki in organizacije; med njimi so pomembno vlogo v prelomnih letih odigrali tudi številni duhovniki in Katoliška cerkev v Sloveniji kot verska skupnost. Vodja tiskovnega urada pri Slovenski škofovski konferenci dr. Tadej Jakopič pojasnjuje, kako bodo v Katoliški cerkvi v Sloveniji zaznamovali 30 let samostojnosti Republike Slovenije. Članica pobude Molitev in post za domovino Mateja Maček predstavlja sporočilo letošnje že enajste omenjene pobude.
V tokratni oddaji Sledi večnosti se mudimo v koroških koncih. Pobliže predstavljamo pastoralno zvezo župnij Dravograd in dva duhovnika, ki v njenem okviru opravljata pastirsko službo – Igorja Glasenčnika in Frančka Kranerja.
Raziskava o položaju mladih v Sloveniji Mladina 2020 na področju religioznosti mladih razgrinja, da se vse manj mladih izreka za verujoče, vse manj jih obiskuje tudi verske obrede v zadnjem desetletju. Od leta 2013 pa se je podvojil delež mladih, ki se redno udeležuje verskih obredov. Raziskovalci Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru v raziskavi Mladina 2020 tako ugotavljajo vse večjo polarizacijo na področju religioznosti mladih. Znani so tudi prvi izsledki Urada za mlade pri Slovenski škofovski konferenci o duhovnosti in veri mladih ter njihovem mnenju o Katoliški cerkvi. O vernosti mladih bosta v tokratni oddaji Sledi večnosti govorita dr. Miran Lavrič, vodja raziskave Mladina 2020, in duhovnik Matevž Mehle.
Verska svoboda je preizkusni kamen vseh pravic, poudarjajo številni strokovnjaki. Samostojna Slovenija je na tem področju naredila pomembne korake za njeno uveljavljanje v javnem življenju. Cerkve in verske skupnosti pa opozarjajo na še odprta vprašanja s področja zagotavljanja verske svobode. V Katoliški cerkvi na Slovenskem si želijo drugačnih rešitev na področjih financiranja verskih uslužbencev, verskega pouka v vzgoji in izobraževanju ter pri skrbi za kulturno dediščino. Za Islamsko skupnost v Sloveniji je nesprejemljivo, da v vojaškem vikariatu ni muslimanskega duhovnika, ki bi zagotavljal duhovno oskrbo vojakom. Muslimanski verniki težko uresničujejo pravico do duhovne oskrbe v bolnišnicah, policiji, domovih za starejše in zaporih, še opozarjajo v Islamski skupnosti. Vlada je pred dnevi ustanovila svet za odprta vprašanja s Katoliško cerkvijo, zdaj si takšnega dialoga z vlado želijo tudi v drugih cerkvah in verskih skupnostih. Vlada je namreč decembra lani ukinila urad za verske skupnosti.
Pandemija covida-19 je prenesla tudi verouk v virtualno okolje. Kakšne bodo posledice verouka na daljavo na versko vzgojo in znanje o verskih vsebinah otrok in mladostnikov? Ali duhovniki beležijo osip veroučencev? O učinkih verouka na daljavo razmišljata redovnica, strokovna sodelavka pri Katehetskem uradu Slovenske škofovske konference, sestra Magda Burger in duhovnik v ljubljanski župniji Igor Dolinšek.
Katoliška cerkev v Sloveniji že več kot 15 let omogoča mladim v okviru programa POTA izkušnjo misijonskega življenja. Pandemija covida-19 je lani prostovoljkam in prostovoljcem preprečila, da bi kot misijonarji pomagali ljudem v stiski na različnih koncih sveta. Letos upajo, da bodo mladi prostovoljci lahko izvedli sedem različnih projektov v Ukrajini, Indiji, Kazahstanu, Južnoafriški republiki, Keniji in na Madagaskarju. Naši sogovorniki Živa Gabrovšek, Zala Žnidaršič in Peter Godeša se odpravljajo v omenjene afriške države. V pogovoru pojasnjujejo, komu bodo pomagali ter kako in zakaj.
Neveljaven email naslov