Ob pashi ali prazniku nekvašenega kruha Judje praznujejo izhod, s katerim jih je Gospod rešil iz Egipta. Dogodek podrobno opisuje Druga Mojzesova knjiga, ki se ravno zaradi tega imenuje tudi Eksodus ali izhod.

V času pashe Judje ne jedo kvašenega kruha oziroma ničesar, kar vsebuje kvas. Med drugim ne pijejo piva. K praznovanju sodi velikonočno jagnje in značilen ploščat nekvašen kruh ali opresnik, kakršnega so uživali Izraelci med naglim umikanjem. Po judovskem koledarju se praznik se začne 14. nísana (letos 10. april) in v diaspori traja 8 dni.

O praznovanju pashe in življenju Judovske skupnosti Slovenije se je z rabinom Arielom Haddadom pogovarjal Peter Frank.

Slovenijo ste obiskali ob prazniku pashi, ki se je letos začela 10. aprila; praznovanje je trajalo 8 dni. Ob pashi se spominjate rešitve iz egiptovske sužnosti …

Res je. To je vrhunec judovske zgodovine, ki presega samo zgodovino in nosi tudi duhovno sporočilo. Takrat je bilo namreč prvič mogoče govoriti o Judih kot o svobodnih ljudeh. Ko so prišli v Egipt, so prišli le kot potomci dvanajstih plemen. V tem egiptovskem obdobju, ki ni bilo samo suženjsko, torej ni bilo mogoče govoriti o judovskem narodu. Ko pa so bili Judje osvobojeni suženjstva, ne samo fizičnega, ampak tudi duhovnega, je bil to prvi korak, da so se Izraelovi sinovi lahko imenovali narod.

Kako pa praznujete pasho? Začne se s posebno večerjo, ki jo imenujete séder…

Seder je posebna večerja, ki se začne po sončnem zahodu. Simbolna hrana nas spominja na stisko egiptovskega suženjstva. Jemo grenka zelišča in uporabljamo veliko hrena, ki je zelo močan. Vidim, da se smejete, torej veste, o čem govorim. Uporabljamo tudi zelenjavo, pripravljeno v slani vodi. Namen vsega tega je, da nas spominja na trdoto in stisko suženjstva v Egiptu in prehod iz suženjstva v svobodo. Na krožniku imamo jagnjetino, ki simbolizira začetek osvoboditve. V Egiptu si je vsaka judovska družina morala priskrbeti jagnje za jed in zato, da je s krvjo pomazala podboje ter se tako izognila kazni, ki je doletela Egipčane.

Zapisano je tudi, da so morali Izraelci pripravljeno hrano jesti naglo. Se še danes držite tega običaja?

Da, prvi seder moramo pojesti do polnoči. To je lahko malce zapleteno, saj gre za prazničen obed, zberejo se družina in prijatelji in večerja lahko traja kar nekaj časa.

Prebirate pa tudi odlomke iz judovske obredne knjige Hagade, ki vključuje svetopisemske zgodbe in molitve …

Da, uporabljamo posebno besedilo, ki ga imenujemo Hagada, to pomeni pripoved, zgodba ali legenda. Vzeto je iz Biblije, v kateri piše: »In svojemu sinu na ta dan povej…«. To je zelo pomemben odlomek za pasho, namen pashe – da jo vedno znova ponavljamo svojim sinovom. To je osnovno vzgojno in izobraževalno načelo.

Kakšen pa je duhovni pomen pashe? Že prej ste omenili, da vsebuje tudi duhovno sporočilo …

Da, v resnici ne gre samo za zgodovinsko spominjanje. Ne gre samo za praznovanje, kot je na primer 4. julij v Združenih državah Amerike ali pa 25. april v Italiji. Čeprav tudi ti praznovanji vsebujeta delček svetega, sta konec koncev civilna praznika in kažeta samo na dogodke v preteklosti. Pri pashi je pomen praznika globlji. Osvoboditev iz egiptovske sužnosti pomeni več kot samo to. Zgodovina nam pove, da je judovski narod zaradi majhnosti veliko trpel, doživel je številne diaspore, izgnanstva, veliko suženjstev, vendar prva osvoboditev osvetljuje tudi vse preostale. To je duhovni pomen, ki si ga je vredno zapomniti. A tu so še drugi. Mitzráyim, judovska beseda za Egipt, vsebuje isti koren kot Metzarým, ki pomeni meje ali omejevanje. Ko govorimo o zgodovinski osvoboditvi iz Egipta, simbolično govorimo tudi o osvoboditvi od svojih lastnih omejitev. Danes živimo v obdobju svobode: religijske, kulturne svobode, svobode govora, svobode misli. Živimo v dobi družbene in osebne svobode in zdi se, kot da je to poudarjanje svobode odveč. Vendar ni tako, saj nas vedno kaj omejuje.

Vedno smo s čim zasužnjeni, pa naj bo to naš ponos, naša mnenja ali pa šef v službi. Kar koli lahko dojemamo kot omejitev. Osvoboditev iz Egipta simbolično pomeni tudi osvoboditev od naših lastnih omejitev. Mislim, da je to zelo pomembno osebno sporočilo za vsakogar.

Leta 2002 se je samo 99 Slovencev izreklo za judovsko vero. Glavni rabin za Slovenijo ste postali leta 2003. Kako velika je judovska skupnost Slovenije danes?

Število članov počasi raste. Z rastjo nimamo težav, nekaj težav pa imamo z vodenjem. Judovska skupnost Slovenije je žal majhna in zato je majhna tudi zmožnost upravljanja. Tu in tam imamo nekaj pomoči, vodstvo skupnosti se trudi po najboljših močeh in opravlja svoje delo prostovoljno. Gotovo je še prostor za izboljšanje, a mislim, da smo na dobri poti. Vedno so vzponi in padci, mislim pa, da smo na poti velikega vzpona.

Kakšna pa je judovska verska slika v Sloveniji? Imamo na eni strani verne, ortodoksne Jude in na drugi strani Jude, ki morda niso religiozni?

Reči, da so v Sloveniji ortodoksni Judje, bi bilo morda malce pretirano. Veliko slovenskih Judov se trudi po svojih najboljših močeh. V Sloveniji razmere za verne Jude, če že ne za ortodoksne, niso lahke, vendar se vedno najde pot. Za kakšne posebne ali izrecne potrebe je navadno najboljša pot sodelovanje med rabinom in ljudmi. Skupnost je seveda zelo mlada …

Mlada tudi glede na starost članov?

Temu vprašanju se bova morda posvetila pozneje, ampak skupnost kot institucija je precej mlada. Obstaja od leta 2002, morda je nastala še kakšno leto prej, torej je zelo mlada skupnost. Naši modreci pravijo, da je vsak začetek težak. Če posamezniku ali skupnosti uspe narediti korak naprej, je delo opravljeno in mislim, da smo na dobri poti.

Skupnost kot institucija je torej še mlada, kako pa je z biološko starostjo? Je v skupnosti več starejših ali imate tudi mladi rod, ki živi po judovskih pravilih in tradicijah?

Obstajajo mladi, ki jih vedno spodbujamo k življenju po judovskih pravilih, vendar je na koncu to osebna odločitev vsakega posameznika. Na nikogar ne pritiskamo. Judovska duhovnost je vedno na istem mestu, do nje lahko dostopa vsak. To je tako, kot bi odtrgali jabolko z drevesa: pred teboj je drevo in na njem jabolko, moraš ga le prijeti in odtrgati.

Vendar ne vem, ali je to drevo na voljo prav vsakomur. Moje vprašanje je: kdo je pravzaprav Jud oziroma kdo lahko to postane?

Ko govorimo o judovstvu, je tehnično gledano Jud tisti, ki ga je rodila judovska mati. Judovstvo torej navadno izhaja z materine strani, obstaja pa tudi možnost spreobrnitve v judovstvo.

Imate tudi v današnjem času primere spreobrnjencev?

Da, imamo nekaj prošenj.

Jude imenujejo tudi »ljudje knjige«. V slovenščino imamo prevedeno Toro, Preroke in Spise. Lahko pričakujemo tudi slovenski Talmúd?

Sem del ekipe, ki prevaja Talmud v italijanščino. Zelo se opiramo na hebrejske in angleške prevode, ki so se razširili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevajanje Talmuda pomeni neverjetno, velikansko prizadevanje. Zahteva veliko sposobnih ljudi, ki morajo poznati hebrejščino. Potrebno je tudi široko poznavanje talmudskega učenja, saj drugače logika besedil ni razumljiva in prevod ne prenaša izvornega sporočila. V druge jezike so Talmud prevajale delovne skupine po 50 ali 100 ljudi, to pomeni, da gre za ogromno delo, ki je tudi zelo drago. Povem vam lahko, da za italijanski prevod to pomeni na milijone evrov: plače za prevajalce, vodje, pregledovalce, urednike, pripravo za tisk, za samo tiskanje … To je veliko, obširno delo, ki je hkrati na neki način tudi poskusno, saj je vsak prevod v nov jezik nekaj novega. Uporabiš lahko rešitve in izkušnje, pridobljene s prejšnjimi prevodi, vendar vedno nastane nekaj novega. Rečem lahko samo, da bi bil prevod v slovenščino zelo zanimiv.

Judje imajo v slovenščino prevedeno Toro in nekatera druga besedila, tudi dele obredne knjige Hagade. Kako živijo judovsko vero v Sloveniji, ki je po večini katoliška država?

Skoraj v vseh evropskih državah je podobno. Italija je po večini katoliška država, prav tako Francija. Nemčija ni katoliška, ampak protestantska. Kot sem že dejal, na koncu gre za vprašanje osebne odločitve. Kot rabin sem vedno na voljo in spodbujam osebne odločitve. Ljudi ne smemo siliti, raje jih prepričajmo.

V Sloveniji obstajata sinagogi v Mariboru in Lendavi, vendar ju ne uporabljate za verske namene. Služita kot judovska muzeja.

Da, drži. Ti zgradbi žal nista več judovska last, ampak pripadata mariborski in lendavski občini. V Lendavi je tudi judovsko pokopališče.

Tudi v Ljubljani …

Da, v Ljubljani je del večjega pokopališča, v Lendavi pa je samostojno. To kaže tudi na to, da je bila v Lendavi živahna judovska skupnost. Ampak to je že zgodovina, danes te zgradbe niso več v judovski lasti, ampak jih upravlja občinska uprava. Zgodovina je opravila svoje. Imeli smo drugo svetovno vojno, ki je bila za slovenske Jude enako tragična kot za katere koli druge v Evropi. Sledilo je obdobje državnega lastninjenja. Tako je pač bilo.

Ali danes greste boljšim časom naproti?

Da, veselimo se boljših časov in prepričani smo, da bodo prišli. Saj že živimo v boljših časih. Nekaj malenkosti se mora še urediti, vendar jih bomo uredili.

Judje so znani tudi po tem, da upoštevajo številna pravila, znana kot »micvot«. Talmúd navaja 613 zapovedi. Se je v Sloveniji sploh mogoče držati teh pravil?

Prvič, veliko teh pravil ne zadeva Judov, ki živijo zunaj Izraela. Pravila, ki se nanašajo na službe v starem Jeruzalemskem templju, se ne uporabljajo več, ker ni več templja. Prav tako se ne uporabljajo pravila v zvezi z duhovniki, saj so ti delovali v Jeruzalemskem templju in danes služba duhovnika in vèlikega duhovnika ne obstaja več. Obstajajo sicer še po rodu, vendar ne več kot delujoči družbeni razred. Zunaj Izraela tudi ne veljajo pravila, ki se nanašajo na kmetovanje, saj so primerna samo za izraelsko zemljo. Tisto, kar še ostane, je mogoče izpolnjevati tudi v Sloveniji. Menim, da bi ta pravila lahko izpolnjevali kjer koli, celo na Luni.

Prej sva omenila, da ob pashi jeste posebno hrano. V judovstvu obstaja tudi posebna versko čista hrana, ki se imenuje košêr. Imate to hrano tudi v Sloveniji?

V Sloveniji nimamo organizirane. Ko se košer potrebuje za obrede in praznovanja, ga navadno prinesem s seboj. To kaže, da bi lahko bil na voljo tudi v Sloveniji. Moram povedati, da danes obstaja tudi veliko spletnih strani, ki prodajajo košer po običajnih trgovinskih cenah, seveda pa je treba plačati še za dostavo. Moje sporočilo je torej: če želi kdo v Sloveniji jesti košer, ga lahko. Mimogrede, tudi sam uporabljam tako spletno stran.

Kako pa je s šabatom, sobotnim počitkom? To je verjetno malce bolj zahtevno?

Da, to je teže, precej zahtevneje. Vendar mislim, da če si kdo zares želi izpolniti šabatno dolžnost, jo mora opraviti pravilno. Včasih me ljudje vprašajo: »Zakaj ne smeš uporabljati mobilnega telefona? Zakaj ne smeš gledati televizije?« Poznam namreč verne Jude, ki v soboto gledajo televizijo. Vendar je moje vprašanje: »Ali je to v skladu z namenom sobote?« Če je smisel sobote, šabata, da je drugačen od preostalega dela tedna, ti opustitev telefona in televizije pomaga, da preživiš drugačen dan. Pomaga ti, da se odklopiš od običajnega življenja. Če v soboto delaš iste stvari kot med tednom, kje je potem razlika? Da spiš kakšno uro dlje? Je to res tako velika razlika? Mislim, da ne. Da zjutraj spiš nekoliko dlje ali da si privoščiš popoldanski dremež, je seveda fantastično. Ampak ne gre samo za to.

Namen sobote je, da se odklopiš, ločiš od običajnega življenja in narediš prostor za nekaj drugega: za branje, za učenje. Kot rabin seveda vedno govorim o prebiranju in učenju judovskih tem. V telesu moraš narediti tudi prostor za duha. In če na šabat delaš isto kot preostale dni, se to ne bo zgodilo.

Se kot glavni rabin za Slovenijo udeležujete tudi judovskih porok in pogrebov?

Da, žal po večini pogrebov. Vendar obstaja tudi možnost judovske poroke, to ni težava, izpolnjeni pa morajo biti določeni pogoji.

Obstaja tudi možnost mešanih zakonov?

Ne. Mešani zakoni po judovskih pravilih ne obstajajo.

Ob koncu najinega pogovora bi me še zanimalo, kateri so po vaši oceni največji izzivi za judovsko skupnost v Sloveniji in kje jo vidite čez nekaj desetletij.

Ni dobro vedno govoriti o istih težavah, vendar obstaja veliko vprašanje finančne zmožnosti. To je velik problem, saj je skupnost zelo majhna. Vsaka skupnost, ki opravlja kakršne koli obrede, se mora spoprijeti s stroški. Temu se ni mogoče izogniti. Vsi delujemo prostovoljno, trudimo se po najboljših močeh in nam je vedno žal, da ne moremo narediti več. In čeprav tega ne želim poudarjati, moram, ker je to velika težava. Drugo problematično področje je izobraževanje. Ljudje morajo vedeti, o čem govorimo, kaj je judovstvo, kaj predstavlja in kako je združljivo s sodobnim življenjem. Menim namreč, da ima judovstvo pomembno sporočilo tudi za današnjega človeka in da nas lahko veliko nauči. To so naši glavni izzivi. Ko jih bomo rešili, bomo odgovorili tudi na velika vprašanja judovstva po vsem svetu. Znova poudarjam, da ne smemo podcenjevati moči in potrebe po izobraževanju. Ljudje morajo vedeti, o čem govorimo. Ne govorimo samo o Izraelu in praznovanju pashe, ampak o tem, kako se judovstvo vklaplja v današnje sodobno življenje in, znova poudarjam, kako lahko vodi in navdihuje sodobnega človeka. Mislim, da lahko judovsko izročilo prebudi navdušenje za dobro.

Rabin Ariel Haddad, hvala za ta pogovor. Vam in Judovski skupnosti Slovenije želim vse dobro.

Hvala za povabilo.