Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rabin Ariel Haddad o pashi in Judovski skupnosti Slovenije

23.04.2017


Ob pashi ali prazniku nekvašenega kruha Judje praznujejo izhod, s katerim jih je Gospod rešil iz Egipta. Dogodek podrobno opisuje Druga Mojzesova knjiga, ki se ravno zaradi tega imenuje tudi Eksodus ali izhod.

V času pashe Judje ne jedo kvašenega kruha oziroma ničesar, kar vsebuje kvas. Med drugim ne pijejo piva. K praznovanju sodi velikonočno jagnje in značilen ploščat nekvašen kruh ali opresnik, kakršnega so uživali Izraelci med naglim umikanjem. Po judovskem koledarju se praznik se začne 14. nísana (letos 10. april) in v diaspori traja 8 dni.

O praznovanju pashe in življenju Judovske skupnosti Slovenije se je z rabinom Arielom Haddadom pogovarjal Peter Frank.


Slovenijo ste obiskali ob prazniku pashi, ki se je letos začela 10. aprila; praznovanje je trajalo 8 dni. Ob pashi se spominjate rešitve iz egiptovske sužnosti …

Res je. To je vrhunec judovske zgodovine, ki presega samo zgodovino in nosi tudi duhovno sporočilo. Takrat je bilo namreč prvič mogoče govoriti o Judih kot o svobodnih ljudeh. Ko so prišli v Egipt, so prišli le kot potomci dvanajstih plemen. V tem egiptovskem obdobju, ki ni bilo samo suženjsko, torej ni bilo mogoče govoriti o judovskem narodu. Ko pa so bili Judje osvobojeni suženjstva, ne samo fizičnega, ampak tudi duhovnega, je bil to prvi korak, da so se Izraelovi sinovi lahko imenovali narod.

Kako pa praznujete pasho? Začne se s posebno večerjo, ki jo imenujete séder…

Seder je posebna večerja, ki se začne po sončnem zahodu. Simbolna hrana nas spominja na stisko egiptovskega suženjstva. Jemo grenka zelišča in uporabljamo veliko hrena, ki je zelo močan. Vidim, da se smejete, torej veste, o čem govorim. Uporabljamo tudi zelenjavo, pripravljeno v slani vodi. Namen vsega tega je, da nas spominja na trdoto in stisko suženjstva v Egiptu in prehod iz suženjstva v svobodo. Na krožniku imamo jagnjetino, ki simbolizira začetek osvoboditve. V Egiptu si je vsaka judovska družina morala priskrbeti jagnje za jed in zato, da je s krvjo pomazala podboje ter se tako izognila kazni, ki je doletela Egipčane.

Zapisano je tudi, da so morali Izraelci pripravljeno hrano jesti naglo. Se še danes držite tega običaja?

Da, prvi seder moramo pojesti do polnoči. To je lahko malce zapleteno, saj gre za prazničen obed, zberejo se družina in prijatelji in večerja lahko traja kar nekaj časa.

Prebirate pa tudi odlomke iz judovske obredne knjige Hagade, ki vključuje svetopisemske zgodbe in molitve …

Da, uporabljamo posebno besedilo, ki ga imenujemo Hagada, to pomeni pripoved, zgodba ali legenda. Vzeto je iz Biblije, v kateri piše: »In svojemu sinu na ta dan povej…«. To je zelo pomemben odlomek za pasho, namen pashe – da jo vedno znova ponavljamo svojim sinovom. To je osnovno vzgojno in izobraževalno načelo.

Kakšen pa je duhovni pomen pashe? Že prej ste omenili, da vsebuje tudi duhovno sporočilo …

Da, v resnici ne gre samo za zgodovinsko spominjanje. Ne gre samo za praznovanje, kot je na primer 4. julij v Združenih državah Amerike ali pa 25. april v Italiji. Čeprav tudi ti praznovanji vsebujeta delček svetega, sta konec koncev civilna praznika in kažeta samo na dogodke v preteklosti. Pri pashi je pomen praznika globlji. Osvoboditev iz egiptovske sužnosti pomeni več kot samo to. Zgodovina nam pove, da je judovski narod zaradi majhnosti veliko trpel, doživel je številne diaspore, izgnanstva, veliko suženjstev, vendar prva osvoboditev osvetljuje tudi vse preostale. To je duhovni pomen, ki si ga je vredno zapomniti. A tu so še drugi. Mitzráyim, judovska beseda za Egipt, vsebuje isti koren kot Metzarým, ki pomeni meje ali omejevanje. Ko govorimo o zgodovinski osvoboditvi iz Egipta, simbolično govorimo tudi o osvoboditvi od svojih lastnih omejitev. Danes živimo v obdobju svobode: religijske, kulturne svobode, svobode govora, svobode misli. Živimo v dobi družbene in osebne svobode in zdi se, kot da je to poudarjanje svobode odveč. Vendar ni tako, saj nas vedno kaj omejuje.

Vedno smo s čim zasužnjeni, pa naj bo to naš ponos, naša mnenja ali pa šef v službi. Kar koli lahko dojemamo kot omejitev. Osvoboditev iz Egipta simbolično pomeni tudi osvoboditev od naših lastnih omejitev. Mislim, da je to zelo pomembno osebno sporočilo za vsakogar.

Leta 2002 se je samo 99 Slovencev izreklo za judovsko vero. Glavni rabin za Slovenijo ste postali leta 2003. Kako velika je judovska skupnost Slovenije danes?

Število članov počasi raste. Z rastjo nimamo težav, nekaj težav pa imamo z vodenjem. Judovska skupnost Slovenije je žal majhna in zato je majhna tudi zmožnost upravljanja. Tu in tam imamo nekaj pomoči, vodstvo skupnosti se trudi po najboljših močeh in opravlja svoje delo prostovoljno. Gotovo je še prostor za izboljšanje, a mislim, da smo na dobri poti. Vedno so vzponi in padci, mislim pa, da smo na poti velikega vzpona.

Kakšna pa je judovska verska slika v Sloveniji? Imamo na eni strani verne, ortodoksne Jude in na drugi strani Jude, ki morda niso religiozni?

Reči, da so v Sloveniji ortodoksni Judje, bi bilo morda malce pretirano. Veliko slovenskih Judov se trudi po svojih najboljših močeh. V Sloveniji razmere za verne Jude, če že ne za ortodoksne, niso lahke, vendar se vedno najde pot. Za kakšne posebne ali izrecne potrebe je navadno najboljša pot sodelovanje med rabinom in ljudmi. Skupnost je seveda zelo mlada …

Mlada tudi glede na starost članov?

Temu vprašanju se bova morda posvetila pozneje, ampak skupnost kot institucija je precej mlada. Obstaja od leta 2002, morda je nastala še kakšno leto prej, torej je zelo mlada skupnost. Naši modreci pravijo, da je vsak začetek težak. Če posamezniku ali skupnosti uspe narediti korak naprej, je delo opravljeno in mislim, da smo na dobri poti.

Skupnost kot institucija je torej še mlada, kako pa je z biološko starostjo? Je v skupnosti več starejših ali imate tudi mladi rod, ki živi po judovskih pravilih in tradicijah?

Obstajajo mladi, ki jih vedno spodbujamo k življenju po judovskih pravilih, vendar je na koncu to osebna odločitev vsakega posameznika. Na nikogar ne pritiskamo. Judovska duhovnost je vedno na istem mestu, do nje lahko dostopa vsak. To je tako, kot bi odtrgali jabolko z drevesa: pred teboj je drevo in na njem jabolko, moraš ga le prijeti in odtrgati.

Vendar ne vem, ali je to drevo na voljo prav vsakomur. Moje vprašanje je: kdo je pravzaprav Jud oziroma kdo lahko to postane?

Ko govorimo o judovstvu, je tehnično gledano Jud tisti, ki ga je rodila judovska mati. Judovstvo torej navadno izhaja z materine strani, obstaja pa tudi možnost spreobrnitve v judovstvo.

Imate tudi v današnjem času primere spreobrnjencev?

Da, imamo nekaj prošenj.

Jude imenujejo tudi »ljudje knjige«. V slovenščino imamo prevedeno Toro, Preroke in Spise. Lahko pričakujemo tudi slovenski Talmúd?

Sem del ekipe, ki prevaja Talmud v italijanščino. Zelo se opiramo na hebrejske in angleške prevode, ki so se razširili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevajanje Talmuda pomeni neverjetno, velikansko prizadevanje. Zahteva veliko sposobnih ljudi, ki morajo poznati hebrejščino. Potrebno je tudi široko poznavanje talmudskega učenja, saj drugače logika besedil ni razumljiva in prevod ne prenaša izvornega sporočila. V druge jezike so Talmud prevajale delovne skupine po 50 ali 100 ljudi, to pomeni, da gre za ogromno delo, ki je tudi zelo drago. Povem vam lahko, da za italijanski prevod to pomeni na milijone evrov: plače za prevajalce, vodje, pregledovalce, urednike, pripravo za tisk, za samo tiskanje … To je veliko, obširno delo, ki je hkrati na neki način tudi poskusno, saj je vsak prevod v nov jezik nekaj novega. Uporabiš lahko rešitve in izkušnje, pridobljene s prejšnjimi prevodi, vendar vedno nastane nekaj novega. Rečem lahko samo, da bi bil prevod v slovenščino zelo zanimiv.

Judje imajo v slovenščino prevedeno Toro in nekatera druga besedila, tudi dele obredne knjige Hagade. Kako živijo judovsko vero v Sloveniji, ki je po večini katoliška država?

Skoraj v vseh evropskih državah je podobno. Italija je po večini katoliška država, prav tako Francija. Nemčija ni katoliška, ampak protestantska. Kot sem že dejal, na koncu gre za vprašanje osebne odločitve. Kot rabin sem vedno na voljo in spodbujam osebne odločitve. Ljudi ne smemo siliti, raje jih prepričajmo.

V Sloveniji obstajata sinagogi v Mariboru in Lendavi, vendar ju ne uporabljate za verske namene. Služita kot judovska muzeja.

Da, drži. Ti zgradbi žal nista več judovska last, ampak pripadata mariborski in lendavski občini. V Lendavi je tudi judovsko pokopališče.

Tudi v Ljubljani …

Da, v Ljubljani je del večjega pokopališča, v Lendavi pa je samostojno. To kaže tudi na to, da je bila v Lendavi živahna judovska skupnost. Ampak to je že zgodovina, danes te zgradbe niso več v judovski lasti, ampak jih upravlja občinska uprava. Zgodovina je opravila svoje. Imeli smo drugo svetovno vojno, ki je bila za slovenske Jude enako tragična kot za katere koli druge v Evropi. Sledilo je obdobje državnega lastninjenja. Tako je pač bilo.

Ali danes greste boljšim časom naproti?

Da, veselimo se boljših časov in prepričani smo, da bodo prišli. Saj že živimo v boljših časih. Nekaj malenkosti se mora še urediti, vendar jih bomo uredili.

Judje so znani tudi po tem, da upoštevajo številna pravila, znana kot »micvot«. Talmúd navaja 613 zapovedi. Se je v Sloveniji sploh mogoče držati teh pravil?

Prvič, veliko teh pravil ne zadeva Judov, ki živijo zunaj Izraela. Pravila, ki se nanašajo na službe v starem Jeruzalemskem templju, se ne uporabljajo več, ker ni več templja. Prav tako se ne uporabljajo pravila v zvezi z duhovniki, saj so ti delovali v Jeruzalemskem templju in danes služba duhovnika in vèlikega duhovnika ne obstaja več. Obstajajo sicer še po rodu, vendar ne več kot delujoči družbeni razred. Zunaj Izraela tudi ne veljajo pravila, ki se nanašajo na kmetovanje, saj so primerna samo za izraelsko zemljo. Tisto, kar še ostane, je mogoče izpolnjevati tudi v Sloveniji. Menim, da bi ta pravila lahko izpolnjevali kjer koli, celo na Luni.

Prej sva omenila, da ob pashi jeste posebno hrano. V judovstvu obstaja tudi posebna versko čista hrana, ki se imenuje košêr. Imate to hrano tudi v Sloveniji?

V Sloveniji nimamo organizirane. Ko se košer potrebuje za obrede in praznovanja, ga navadno prinesem s seboj. To kaže, da bi lahko bil na voljo tudi v Sloveniji. Moram povedati, da danes obstaja tudi veliko spletnih strani, ki prodajajo košer po običajnih trgovinskih cenah, seveda pa je treba plačati še za dostavo. Moje sporočilo je torej: če želi kdo v Sloveniji jesti košer, ga lahko. Mimogrede, tudi sam uporabljam tako spletno stran.

Kako pa je s šabatom, sobotnim počitkom? To je verjetno malce bolj zahtevno?

Da, to je teže, precej zahtevneje. Vendar mislim, da če si kdo zares želi izpolniti šabatno dolžnost, jo mora opraviti pravilno. Včasih me ljudje vprašajo: »Zakaj ne smeš uporabljati mobilnega telefona? Zakaj ne smeš gledati televizije?« Poznam namreč verne Jude, ki v soboto gledajo televizijo. Vendar je moje vprašanje: »Ali je to v skladu z namenom sobote?« Če je smisel sobote, šabata, da je drugačen od preostalega dela tedna, ti opustitev telefona in televizije pomaga, da preživiš drugačen dan. Pomaga ti, da se odklopiš od običajnega življenja. Če v soboto delaš iste stvari kot med tednom, kje je potem razlika? Da spiš kakšno uro dlje? Je to res tako velika razlika? Mislim, da ne. Da zjutraj spiš nekoliko dlje ali da si privoščiš popoldanski dremež, je seveda fantastično. Ampak ne gre samo za to.

Namen sobote je, da se odklopiš, ločiš od običajnega življenja in narediš prostor za nekaj drugega: za branje, za učenje. Kot rabin seveda vedno govorim o prebiranju in učenju judovskih tem. V telesu moraš narediti tudi prostor za duha. In če na šabat delaš isto kot preostale dni, se to ne bo zgodilo.

Se kot glavni rabin za Slovenijo udeležujete tudi judovskih porok in pogrebov?

Da, žal po večini pogrebov. Vendar obstaja tudi možnost judovske poroke, to ni težava, izpolnjeni pa morajo biti določeni pogoji.

Obstaja tudi možnost mešanih zakonov?

Ne. Mešani zakoni po judovskih pravilih ne obstajajo.

Ob koncu najinega pogovora bi me še zanimalo, kateri so po vaši oceni največji izzivi za judovsko skupnost v Sloveniji in kje jo vidite čez nekaj desetletij.

Ni dobro vedno govoriti o istih težavah, vendar obstaja veliko vprašanje finančne zmožnosti. To je velik problem, saj je skupnost zelo majhna. Vsaka skupnost, ki opravlja kakršne koli obrede, se mora spoprijeti s stroški. Temu se ni mogoče izogniti. Vsi delujemo prostovoljno, trudimo se po najboljših močeh in nam je vedno žal, da ne moremo narediti več. In čeprav tega ne želim poudarjati, moram, ker je to velika težava. Drugo problematično področje je izobraževanje. Ljudje morajo vedeti, o čem govorimo, kaj je judovstvo, kaj predstavlja in kako je združljivo s sodobnim življenjem. Menim namreč, da ima judovstvo pomembno sporočilo tudi za današnjega človeka in da nas lahko veliko nauči. To so naši glavni izzivi. Ko jih bomo rešili, bomo odgovorili tudi na velika vprašanja judovstva po vsem svetu. Znova poudarjam, da ne smemo podcenjevati moči in potrebe po izobraževanju. Ljudje morajo vedeti, o čem govorimo. Ne govorimo samo o Izraelu in praznovanju pashe, ampak o tem, kako se judovstvo vklaplja v današnje sodobno življenje in, znova poudarjam, kako lahko vodi in navdihuje sodobnega človeka. Mislim, da lahko judovsko izročilo prebudi navdušenje za dobro.

Rabin Ariel Haddad, hvala za ta pogovor. Vam in Judovski skupnosti Slovenije želim vse dobro.

Hvala za povabilo.


Sledi večnosti

575 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Rabin Ariel Haddad o pashi in Judovski skupnosti Slovenije

23.04.2017


Ob pashi ali prazniku nekvašenega kruha Judje praznujejo izhod, s katerim jih je Gospod rešil iz Egipta. Dogodek podrobno opisuje Druga Mojzesova knjiga, ki se ravno zaradi tega imenuje tudi Eksodus ali izhod.

V času pashe Judje ne jedo kvašenega kruha oziroma ničesar, kar vsebuje kvas. Med drugim ne pijejo piva. K praznovanju sodi velikonočno jagnje in značilen ploščat nekvašen kruh ali opresnik, kakršnega so uživali Izraelci med naglim umikanjem. Po judovskem koledarju se praznik se začne 14. nísana (letos 10. april) in v diaspori traja 8 dni.

O praznovanju pashe in življenju Judovske skupnosti Slovenije se je z rabinom Arielom Haddadom pogovarjal Peter Frank.


Slovenijo ste obiskali ob prazniku pashi, ki se je letos začela 10. aprila; praznovanje je trajalo 8 dni. Ob pashi se spominjate rešitve iz egiptovske sužnosti …

Res je. To je vrhunec judovske zgodovine, ki presega samo zgodovino in nosi tudi duhovno sporočilo. Takrat je bilo namreč prvič mogoče govoriti o Judih kot o svobodnih ljudeh. Ko so prišli v Egipt, so prišli le kot potomci dvanajstih plemen. V tem egiptovskem obdobju, ki ni bilo samo suženjsko, torej ni bilo mogoče govoriti o judovskem narodu. Ko pa so bili Judje osvobojeni suženjstva, ne samo fizičnega, ampak tudi duhovnega, je bil to prvi korak, da so se Izraelovi sinovi lahko imenovali narod.

Kako pa praznujete pasho? Začne se s posebno večerjo, ki jo imenujete séder…

Seder je posebna večerja, ki se začne po sončnem zahodu. Simbolna hrana nas spominja na stisko egiptovskega suženjstva. Jemo grenka zelišča in uporabljamo veliko hrena, ki je zelo močan. Vidim, da se smejete, torej veste, o čem govorim. Uporabljamo tudi zelenjavo, pripravljeno v slani vodi. Namen vsega tega je, da nas spominja na trdoto in stisko suženjstva v Egiptu in prehod iz suženjstva v svobodo. Na krožniku imamo jagnjetino, ki simbolizira začetek osvoboditve. V Egiptu si je vsaka judovska družina morala priskrbeti jagnje za jed in zato, da je s krvjo pomazala podboje ter se tako izognila kazni, ki je doletela Egipčane.

Zapisano je tudi, da so morali Izraelci pripravljeno hrano jesti naglo. Se še danes držite tega običaja?

Da, prvi seder moramo pojesti do polnoči. To je lahko malce zapleteno, saj gre za prazničen obed, zberejo se družina in prijatelji in večerja lahko traja kar nekaj časa.

Prebirate pa tudi odlomke iz judovske obredne knjige Hagade, ki vključuje svetopisemske zgodbe in molitve …

Da, uporabljamo posebno besedilo, ki ga imenujemo Hagada, to pomeni pripoved, zgodba ali legenda. Vzeto je iz Biblije, v kateri piše: »In svojemu sinu na ta dan povej…«. To je zelo pomemben odlomek za pasho, namen pashe – da jo vedno znova ponavljamo svojim sinovom. To je osnovno vzgojno in izobraževalno načelo.

Kakšen pa je duhovni pomen pashe? Že prej ste omenili, da vsebuje tudi duhovno sporočilo …

Da, v resnici ne gre samo za zgodovinsko spominjanje. Ne gre samo za praznovanje, kot je na primer 4. julij v Združenih državah Amerike ali pa 25. april v Italiji. Čeprav tudi ti praznovanji vsebujeta delček svetega, sta konec koncev civilna praznika in kažeta samo na dogodke v preteklosti. Pri pashi je pomen praznika globlji. Osvoboditev iz egiptovske sužnosti pomeni več kot samo to. Zgodovina nam pove, da je judovski narod zaradi majhnosti veliko trpel, doživel je številne diaspore, izgnanstva, veliko suženjstev, vendar prva osvoboditev osvetljuje tudi vse preostale. To je duhovni pomen, ki si ga je vredno zapomniti. A tu so še drugi. Mitzráyim, judovska beseda za Egipt, vsebuje isti koren kot Metzarým, ki pomeni meje ali omejevanje. Ko govorimo o zgodovinski osvoboditvi iz Egipta, simbolično govorimo tudi o osvoboditvi od svojih lastnih omejitev. Danes živimo v obdobju svobode: religijske, kulturne svobode, svobode govora, svobode misli. Živimo v dobi družbene in osebne svobode in zdi se, kot da je to poudarjanje svobode odveč. Vendar ni tako, saj nas vedno kaj omejuje.

Vedno smo s čim zasužnjeni, pa naj bo to naš ponos, naša mnenja ali pa šef v službi. Kar koli lahko dojemamo kot omejitev. Osvoboditev iz Egipta simbolično pomeni tudi osvoboditev od naših lastnih omejitev. Mislim, da je to zelo pomembno osebno sporočilo za vsakogar.

Leta 2002 se je samo 99 Slovencev izreklo za judovsko vero. Glavni rabin za Slovenijo ste postali leta 2003. Kako velika je judovska skupnost Slovenije danes?

Število članov počasi raste. Z rastjo nimamo težav, nekaj težav pa imamo z vodenjem. Judovska skupnost Slovenije je žal majhna in zato je majhna tudi zmožnost upravljanja. Tu in tam imamo nekaj pomoči, vodstvo skupnosti se trudi po najboljših močeh in opravlja svoje delo prostovoljno. Gotovo je še prostor za izboljšanje, a mislim, da smo na dobri poti. Vedno so vzponi in padci, mislim pa, da smo na poti velikega vzpona.

Kakšna pa je judovska verska slika v Sloveniji? Imamo na eni strani verne, ortodoksne Jude in na drugi strani Jude, ki morda niso religiozni?

Reči, da so v Sloveniji ortodoksni Judje, bi bilo morda malce pretirano. Veliko slovenskih Judov se trudi po svojih najboljših močeh. V Sloveniji razmere za verne Jude, če že ne za ortodoksne, niso lahke, vendar se vedno najde pot. Za kakšne posebne ali izrecne potrebe je navadno najboljša pot sodelovanje med rabinom in ljudmi. Skupnost je seveda zelo mlada …

Mlada tudi glede na starost članov?

Temu vprašanju se bova morda posvetila pozneje, ampak skupnost kot institucija je precej mlada. Obstaja od leta 2002, morda je nastala še kakšno leto prej, torej je zelo mlada skupnost. Naši modreci pravijo, da je vsak začetek težak. Če posamezniku ali skupnosti uspe narediti korak naprej, je delo opravljeno in mislim, da smo na dobri poti.

Skupnost kot institucija je torej še mlada, kako pa je z biološko starostjo? Je v skupnosti več starejših ali imate tudi mladi rod, ki živi po judovskih pravilih in tradicijah?

Obstajajo mladi, ki jih vedno spodbujamo k življenju po judovskih pravilih, vendar je na koncu to osebna odločitev vsakega posameznika. Na nikogar ne pritiskamo. Judovska duhovnost je vedno na istem mestu, do nje lahko dostopa vsak. To je tako, kot bi odtrgali jabolko z drevesa: pred teboj je drevo in na njem jabolko, moraš ga le prijeti in odtrgati.

Vendar ne vem, ali je to drevo na voljo prav vsakomur. Moje vprašanje je: kdo je pravzaprav Jud oziroma kdo lahko to postane?

Ko govorimo o judovstvu, je tehnično gledano Jud tisti, ki ga je rodila judovska mati. Judovstvo torej navadno izhaja z materine strani, obstaja pa tudi možnost spreobrnitve v judovstvo.

Imate tudi v današnjem času primere spreobrnjencev?

Da, imamo nekaj prošenj.

Jude imenujejo tudi »ljudje knjige«. V slovenščino imamo prevedeno Toro, Preroke in Spise. Lahko pričakujemo tudi slovenski Talmúd?

Sem del ekipe, ki prevaja Talmud v italijanščino. Zelo se opiramo na hebrejske in angleške prevode, ki so se razširili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prevajanje Talmuda pomeni neverjetno, velikansko prizadevanje. Zahteva veliko sposobnih ljudi, ki morajo poznati hebrejščino. Potrebno je tudi široko poznavanje talmudskega učenja, saj drugače logika besedil ni razumljiva in prevod ne prenaša izvornega sporočila. V druge jezike so Talmud prevajale delovne skupine po 50 ali 100 ljudi, to pomeni, da gre za ogromno delo, ki je tudi zelo drago. Povem vam lahko, da za italijanski prevod to pomeni na milijone evrov: plače za prevajalce, vodje, pregledovalce, urednike, pripravo za tisk, za samo tiskanje … To je veliko, obširno delo, ki je hkrati na neki način tudi poskusno, saj je vsak prevod v nov jezik nekaj novega. Uporabiš lahko rešitve in izkušnje, pridobljene s prejšnjimi prevodi, vendar vedno nastane nekaj novega. Rečem lahko samo, da bi bil prevod v slovenščino zelo zanimiv.

Judje imajo v slovenščino prevedeno Toro in nekatera druga besedila, tudi dele obredne knjige Hagade. Kako živijo judovsko vero v Sloveniji, ki je po večini katoliška država?

Skoraj v vseh evropskih državah je podobno. Italija je po večini katoliška država, prav tako Francija. Nemčija ni katoliška, ampak protestantska. Kot sem že dejal, na koncu gre za vprašanje osebne odločitve. Kot rabin sem vedno na voljo in spodbujam osebne odločitve. Ljudi ne smemo siliti, raje jih prepričajmo.

V Sloveniji obstajata sinagogi v Mariboru in Lendavi, vendar ju ne uporabljate za verske namene. Služita kot judovska muzeja.

Da, drži. Ti zgradbi žal nista več judovska last, ampak pripadata mariborski in lendavski občini. V Lendavi je tudi judovsko pokopališče.

Tudi v Ljubljani …

Da, v Ljubljani je del večjega pokopališča, v Lendavi pa je samostojno. To kaže tudi na to, da je bila v Lendavi živahna judovska skupnost. Ampak to je že zgodovina, danes te zgradbe niso več v judovski lasti, ampak jih upravlja občinska uprava. Zgodovina je opravila svoje. Imeli smo drugo svetovno vojno, ki je bila za slovenske Jude enako tragična kot za katere koli druge v Evropi. Sledilo je obdobje državnega lastninjenja. Tako je pač bilo.

Ali danes greste boljšim časom naproti?

Da, veselimo se boljših časov in prepričani smo, da bodo prišli. Saj že živimo v boljših časih. Nekaj malenkosti se mora še urediti, vendar jih bomo uredili.

Judje so znani tudi po tem, da upoštevajo številna pravila, znana kot »micvot«. Talmúd navaja 613 zapovedi. Se je v Sloveniji sploh mogoče držati teh pravil?

Prvič, veliko teh pravil ne zadeva Judov, ki živijo zunaj Izraela. Pravila, ki se nanašajo na službe v starem Jeruzalemskem templju, se ne uporabljajo več, ker ni več templja. Prav tako se ne uporabljajo pravila v zvezi z duhovniki, saj so ti delovali v Jeruzalemskem templju in danes služba duhovnika in vèlikega duhovnika ne obstaja več. Obstajajo sicer še po rodu, vendar ne več kot delujoči družbeni razred. Zunaj Izraela tudi ne veljajo pravila, ki se nanašajo na kmetovanje, saj so primerna samo za izraelsko zemljo. Tisto, kar še ostane, je mogoče izpolnjevati tudi v Sloveniji. Menim, da bi ta pravila lahko izpolnjevali kjer koli, celo na Luni.

Prej sva omenila, da ob pashi jeste posebno hrano. V judovstvu obstaja tudi posebna versko čista hrana, ki se imenuje košêr. Imate to hrano tudi v Sloveniji?

V Sloveniji nimamo organizirane. Ko se košer potrebuje za obrede in praznovanja, ga navadno prinesem s seboj. To kaže, da bi lahko bil na voljo tudi v Sloveniji. Moram povedati, da danes obstaja tudi veliko spletnih strani, ki prodajajo košer po običajnih trgovinskih cenah, seveda pa je treba plačati še za dostavo. Moje sporočilo je torej: če želi kdo v Sloveniji jesti košer, ga lahko. Mimogrede, tudi sam uporabljam tako spletno stran.

Kako pa je s šabatom, sobotnim počitkom? To je verjetno malce bolj zahtevno?

Da, to je teže, precej zahtevneje. Vendar mislim, da če si kdo zares želi izpolniti šabatno dolžnost, jo mora opraviti pravilno. Včasih me ljudje vprašajo: »Zakaj ne smeš uporabljati mobilnega telefona? Zakaj ne smeš gledati televizije?« Poznam namreč verne Jude, ki v soboto gledajo televizijo. Vendar je moje vprašanje: »Ali je to v skladu z namenom sobote?« Če je smisel sobote, šabata, da je drugačen od preostalega dela tedna, ti opustitev telefona in televizije pomaga, da preživiš drugačen dan. Pomaga ti, da se odklopiš od običajnega življenja. Če v soboto delaš iste stvari kot med tednom, kje je potem razlika? Da spiš kakšno uro dlje? Je to res tako velika razlika? Mislim, da ne. Da zjutraj spiš nekoliko dlje ali da si privoščiš popoldanski dremež, je seveda fantastično. Ampak ne gre samo za to.

Namen sobote je, da se odklopiš, ločiš od običajnega življenja in narediš prostor za nekaj drugega: za branje, za učenje. Kot rabin seveda vedno govorim o prebiranju in učenju judovskih tem. V telesu moraš narediti tudi prostor za duha. In če na šabat delaš isto kot preostale dni, se to ne bo zgodilo.

Se kot glavni rabin za Slovenijo udeležujete tudi judovskih porok in pogrebov?

Da, žal po večini pogrebov. Vendar obstaja tudi možnost judovske poroke, to ni težava, izpolnjeni pa morajo biti določeni pogoji.

Obstaja tudi možnost mešanih zakonov?

Ne. Mešani zakoni po judovskih pravilih ne obstajajo.

Ob koncu najinega pogovora bi me še zanimalo, kateri so po vaši oceni največji izzivi za judovsko skupnost v Sloveniji in kje jo vidite čez nekaj desetletij.

Ni dobro vedno govoriti o istih težavah, vendar obstaja veliko vprašanje finančne zmožnosti. To je velik problem, saj je skupnost zelo majhna. Vsaka skupnost, ki opravlja kakršne koli obrede, se mora spoprijeti s stroški. Temu se ni mogoče izogniti. Vsi delujemo prostovoljno, trudimo se po najboljših močeh in nam je vedno žal, da ne moremo narediti več. In čeprav tega ne želim poudarjati, moram, ker je to velika težava. Drugo problematično področje je izobraževanje. Ljudje morajo vedeti, o čem govorimo, kaj je judovstvo, kaj predstavlja in kako je združljivo s sodobnim življenjem. Menim namreč, da ima judovstvo pomembno sporočilo tudi za današnjega človeka in da nas lahko veliko nauči. To so naši glavni izzivi. Ko jih bomo rešili, bomo odgovorili tudi na velika vprašanja judovstva po vsem svetu. Znova poudarjam, da ne smemo podcenjevati moči in potrebe po izobraževanju. Ljudje morajo vedeti, o čem govorimo. Ne govorimo samo o Izraelu in praznovanju pashe, ampak o tem, kako se judovstvo vklaplja v današnje sodobno življenje in, znova poudarjam, kako lahko vodi in navdihuje sodobnega človeka. Mislim, da lahko judovsko izročilo prebudi navdušenje za dobro.

Rabin Ariel Haddad, hvala za ta pogovor. Vam in Judovski skupnosti Slovenije želim vse dobro.

Hvala za povabilo.


12.02.2022

Kaj bo drugače na področju odkrivanja spolnih zlorab v Cerkvi?

Slovenska škofovska konferenca je pred časom sprejela odločitev, da bodo spolne zlorabe, pedofilijo, ki so jih zagrešili kleriki, odkrivali in preganjali na dveh ravneh: vsak škof bo imenoval pooblaščeno osebo, laika, in njegova naloga bo sprejemanje prijav žrtev ter dajanje pravne in druge pomoči; na slovenski ravni pa bodo po vzoru dobrih praks iz tujine – Avstrije, Italije, Francije – ustanovili neodvisno komisijo strokovnjakov za zaščito otrok. Tako bodo uresničili Apostolsko pismo papeža Frančiška Vi ste luč sveta, ki škofijam nalaga ustanovitev stalnih sistemov za prijavo spolnih zlorab, ki so jih zagrešili kleriki. Celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž je kot prvi škof v Sloveniji ustanovil urad škofije Celje za sprejemanje prijav in spremljanje žrtev spolnih zlorab. V praksi to pomeni, da je pooblastil odvetnika Pavla Terška v Laškem, ki bo sprejemal prijave žrtev spolnih zlorab. Kako bo pooblaščenec celjske škofije vodil postopke in zaščito žrtev, kakšna bo vloga škofa pri tem, pa tudi o tem, kaj bo drugače na področju odkrivanja spolnih zlorab v Cerkvi, s škofom dr. Matjažem.


05.02.2022

Redovnice klarise in uršulinke so zaznamovale vsakdan v Kamniku in okoliških krajih

Kristjanke in kristjani so 2. januarja praznovali Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Od leta 1997 pa na ta dan v katoliški cerkvi po odločitvi papeža Janeza Pavla II. obhajajo tudi dan Bogu posvečenega življenja. V Katoliški cerkvi na Slovenskem po njenih podatkih deluje 31 redovnih skupnosti, redovnikov in redovnic je blizu 750, škofijskih duhovnikov pa je kakih 800. Število posvečenih oseb v slovenski katoliški cerkvi upada; zato samevajo številne stavbe, v katerih so nekoč bivale posvečene osebe, ali pa so dobile drugo vsebino. Tak primer je samostan Mekinje, ki so ga redovnice uršulinke pred šestimi leti predale v upravljanje občini Kamnik. Javni zavod za kulturo Kamnik je v samostanu Mekinje konec lanskega leta na ogled postavil stalno razstavo Življenje za samostanskimi vrati: Klarise in uršulinke v Mekinjah. Redovnice klarise so za zidovi omenjenega samostana delovale skoraj 500 let, medtem ko uršulinke nekaj več kot 100 let. Gre za dva zelo različna ženska redova, ki sta delovala v različnih političnih in družbenih okoliščinah, a sta kljub temu zaznamovala versko, gospodarsko in kulturno življenje v Mekinjah in okoliških krajih. Avtorji razstave – med njimi Katarina Mihelič, ki nas popelje po razstavi – so novo stalno razstavo zasnovali interaktivno, tako da obiskovalec dobi vpogled v skrivnostno življenje redovnic.


29.01.2022

Družina je verodostojen medij, zavezan resnici, ki poroča o vseh temah v luči evangelija

Osrednji slovenski katoliški tednik Družina bo letos na začetku maja praznoval 70. jubilej izhajanja. To je prvi slovenski katoliški časnik, ki ga je oblast po drugi svetovni vojni dovolila izdajati najprej Goriški administraturi kot štirinajstdnevnik leta 1952; leta 1965 je postal last vseh slovenskih škofij, leta 1973 pa ga je Cerkev začela izdajati kot tednik. V uredništvu Družine se po besedah njenega odgovornega urednika Boštjana Debevca na praznovanje visokega jubileja pripravljajo že dlje časa; tednik je na začetku leta 2019 doživel celovito prenovo; zdaj poteka digitalizacija vseh njegovih izdaj od leta 1952; tako bodo vse njegove številke dostopne njegovim zvestim bralcem, naročnikom, v digitalni obliki. Vse več bralcev pa ima novičarska spletna stran Družine, pravi urednik Debevec in dodaja, da ni teme, ki je časnik Družina ne bi obravnaval in je osvetlil s krščanskega, evangelijskega vidika. Za prihodnost pa si želi, da bi Družina znala odgovarjati na izzive časa.


22.01.2022

Arhitekt Debevec o svetopisemskih vsebinah v sakralni arhitekturi Jožeta Plečnika

»Plečnik je videl krščanski sakralni prostor kot tisti prostor, ki mora biti v odnosu do običajnih bivalnih prostorov radikalno drugačen; domačnost v sakralne prostore je vnesel z bogato ikonografijo, materiali, obliko; kar je še posebej drugačno pri njegovem delu,« meni arhitekt dr. Leon Debevec. Ugotavlja, da v sakralnem opusu arhitekta Jožeta Plečnika kot globoko vernega kristjana prepoznavamo svetopisemske vsebine na treh ravneh: na ravni citatov, ikonografije in arhitekturnih arhetipov.


15.01.2022

Andrej Gosar se ni pustil ujeti v neproduktivno razdvojenost slovenske družbe, zato je aktualen še danes

Družbeno-politična in ekonomska misel ter etična drža pred drugo svetovno vojno delujočega pravnika, politika, sociologa in pedagoga dr. Andreja Gosarja ostajata aktualni še danes, meni dr. Alen Širca s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Svoje mnenje utemeljuje z ugotovitvijo, da se dr. Gosar nikoli ni pustil ujeti v neproduktivno razdeljenost družbe, ampak je na vseh področjih delovanja zagovarjal srednjo pot, ki temelji na pogovoru in dogovoru med vpletenimi. V uredništvu igranega programa našega radia smo pred kratkim objavili premierno radijsko igro o tem izjemnem človeku z naslovom: Andrej Gosar, utrinki iz nekega življenja.


08.01.2022

Odlike nagrajencev so širina duha, načitanost, medverski dialog in trdnost v njihovi veri

Predsednik republike Borut Pahor je trem verskim dostojanstvenikom različnih veroizpovedi ob koncu leta 2021, ko je Slovenija praznovala 30 let samostojnosti, vročil visoka državna odlikovanja za njihove zasluge na posvetnem področju. Nagrajenci so: kardinal dr. Franc Rode iz rimskokatoliške cerkve, duhovnik mag. Geza Filo iz evangeličanske cerkve v Sloveniji in nekdanji mufti islamske skupnosti v Sloveniji dr. Nedžad Grabus.


01.01.2022

Sledi večnosti v letu 2021

Predstavljamo izbor dogodkov in tem iz življenja verskih skupnosti v preteklem letu. To je v marsičem zaznamovala epidemije covida-19.


25.12.2021

Krščanska vsebina božiča se izgublja; številni otroci ne vedo, kaj je sporočilo tega praznika

Na krščanski praznik božič sestra uršulinka Andreja Perc ter študentki, aktivni kristjanski pri Katoliški mladini in skavtih Jana Hočevar in Nika Černač premišljujejo, kaj jim pomeni božič, kako se pripravljajo nanj in kako ga praznujejo.


18.12.2021

Narediti je treba več za vladavino prava in enakost pred zakoni, pa tudi za pravo demokracijo, kjer menjamo oblast na volitvah, ne na ulici

Decembra naredimo pregled iztekajočega se leta. Ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore ugotavlja, da je Katoliška cerkev na Slovenskem kljub zahtevnim pandemičnim okoliščinam uresničevala svoje pastoralno delo, dobila je dva nova škofa in stopila na sinodalno pot. V tem letu, ko praznujemo 30-letnico samostojnosti in neodvisnosti, nadškof Zore poudarja, da ne smemo spregledati napredka v družbi na različnih področjih. Dodaja, da je tudi Cerkev veliko dosegla v odnosu z državo, čisto vsega pa zagotovo nikoli ne bo. Zato je po njegovem pomembno, da se v tem odnosu vzpostavita sožitje in sodelovanje, ne pa izključevanje. Meni, da nekateri posamezniki in skupine potrebujejo razklanost oziroma razdeljenost slovenske družbe kot življenjsko okolje, v katerem lahko uspevajo. Želi si, da bi v Sloveniji vzpostavili resnično vladavino prava, da bi bili vsi enaki pred zakonom in da se sodni postopki ne bi vlekli kot jara kača; pa tudi, da bi oblast menjali na volitvah, ne pa na ulici, ker le to zagotavlja pravo demokracijo. Zdi se mu pomembno, da kristjani hodijo na volitve, kajti le tako krščanske vrednote živijo v parlamentu, v predsedniški palači in na občini.


11.12.2021

Slovenski učenci v javni šoli se poleg francoskih najmanj učijo o religiji

V Evropi ni enotnega modela poučevanja o religiji v javni šoli. V Sloveniji podobno kot v Franciji učenci religijskim vsebinam lahko prisluhnejo pri pouku različnih predmetov, v zadnjem triletju osnovne šole si lahko izberejo predmet verstva in etika, ki pa ni zaživel v praksi. Gre za tako imenovani dimenzionalni pouk, in kot ugotavlja dr. Aleš Črnič, redni profesor za religiologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, se učitelji pri svojem predmetu velikokrat izogibajo religijskim vsebinam ali pa jih podajajo v skladu s svojimi osebnimi prepričanji. Zato ne preseneča ugotovitev - ki jo preberemo v monografiji Religija in šola -, da slovenski osnovnošolci v javni šoli poleg francoskih v primerjavi z vrstniki iz drugih evropskih držav izvedo najmanj o religiji. Dr. Črnič ne pričakuje skorajšnje rešitve religijske nepismenosti naših otrok. »Slovenija je ena od tistih družb, kjer je najbolj nemogoč, na znanstvenih dejstvih utemeljen pogovor o religiji. Religija je popolnoma spolitizirana.«


04.12.2021

Čudež hanuke naj se ponovi pri pandemiji koronavirusa

Judje praznujejo osemdnevni praznik hanuka, praznik luči, ko obujajo spomin na obnovo in ponovno delovanje jeruzalemskega templja v 2. stoletju pr. n. št., v obdobju makabejskih vojn. Judovska skupnost Slovenije bo zadnji dan praznika luči praznovala pred ljubljansko sinagogo. Pred kratkim jo je odprlo Združenje judovskih skupnosti Gradca in Ljubljane. Ta povezava ima korenine v avstro-ogrskem cesarstvu. O zgodovinskih povezavah med Judi v Ljubljani in Gradcu, o prostorih ljubljanske sinagoge, o prazniku hanuka in o običajih, ki ga spremljajo, s predstavnico sinagoge v Ljubljani Majo Kutin.


27.11.2021

Okrepimo odnos z Bogom, s sočlovekom v solidarnosti in medsebojni pomoči

Na prvo adventno nedeljo se kristjani začnejo pripravljati na božič, ko se spominjajo rojstva Jezusa Kristusa. Na enega najpomembnejših krščanskih praznikov in družinskih praznovanj se pripravljajo z zunanjimi znamenji; s prižigom svečk na adventnem venčku, še prej ga bodo katoličani odnesli k blagoslovu v cerkev. Pravoslavni verniki – ki uporabljajo julijanski koledar – se bodo na božič pripravljali s šesttedenskim postom. V središču priprave na božič pa niso zunanja znamenja, ampak duhovna: z molitvijo, premišljevanjem o svojem duhovnem življenju, odnosu do Boga in bližnjega. Čemu bodo dali poudarek v letošnjem predbožičnem času in kako ga bodo sooblikovali z vernicami in verniki premišljujejo katoliški župnik pater Pepi Lebreht, evangeličanski duhovnik Geza Filo in pravoslavni paroh Dejan Mandić.


20.11.2021

Marijan Arhar, duhovnik, karizmatik, eksorcist

Marijan Arhar je bil duhovnik, ki na prvi pogled ni deloval kot izjemna oseba. Deloval je nekoliko posebno, odmaknjeno, za koga je bil tudi čudak, nekateri duhovniki so trdili, da ni posebej blestel. Pa vendar je spreminjal življenja in to s preprostimi besedami, kot so »Ne boj se«. Te je izrekal na tak način, da je ljudem podelil trajni mir, tudi notranje ozdravljenje. Okrog njega se je zbrala velika skupnost ljudi, ki jih je spremljal posamezno, na romanjih ali v vlogi eksorcista. Tudi na tisoče Hrvatov ga je obiskalo na Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu. Pri njem so iskali tolažbo, nasvete, mir in ozdravljenje. Gosta oddaje sta Helena Reberc, avtorica nedavno izdanje knjige o pokojnem Arharju z naslovom Pokliči me, in Robert Štaba, ki mu je srečanje z Arharjem spremenilo življenje.


13.11.2021

Božo Rustja: Kar pripomore k duhovni rasti, je lahko izvedeno tudi v cerkvi

Katoliški duhovnik mag. Božo Rustja, duhovnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji Milan Jovanović, imam Islamske skupnosti v Sloveniji Nevres Mustafić in podpredsednik Judovske skupnosti v Sloveniji Igor Vojtic o izvajanju neverskih vsebin v sakralnih objektih, pa tudi o sodelovanju laikov pri oblikovanju verskega obreda.


06.11.2021

Sodelovanje v občini in župniji Sv. Ana

S tokratno oddajo Sledi večnosti se mudimo na obisku v občini Sveta Ana v Slovenskih Goricah… Sodelujejo: tamkajšnji župnik Tonček Fras, župan Silvo Slaček, zdajšnji in bivši ravnatelj osnovne šole Sandi Šijanec in Boris Mlakar ter gostilničar Marjan Kramberger. Že dobro desetletje se ti gospodje zbirajo enkrat tedensko in možujejo mnogih stvareh, tudi o tem kako v kraju sodelujeta cerkvena in civilna oblast.


30.10.2021

V reformacijskem duhu moramo še naprej ostati zvesti maternemu jeziku

31. oktobra v Sloveniji praznujemo dan reformacije kot državni praznik in dela prosti dan. Reformacijsko gibanje v 16. stoletju je Slovenkam in Slovencem prineslo prvo knjigo v slovenščini, zato ta dan zaznamujemo tudi kot rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Tudi letos smo s številnimi dogodki zaznamovali dan reformacije, z državno proslavo v Krškem, prazničnim bogoslužjem v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti na dan praznika. V Prekmurju, kjer živi največ pripadnikov protestantskih cerkva, večina od njih pripada Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi v Sloveniji, so tradicionalno pripravili največ dogodkov ob tem prazniku. Med drugim dva simpozija, posvečena 500. obletnici rojstva Adama Bohoriča in 250-letnici izida Nouvoga zakona Štefana Kuzmiča. Ta prevod je – kot pravi direktorica zavoda Primoža Trubarja pri evangeličanski cerkvi v Sloveniji ter dobra poznavalka protestantizma in zgodovine Prekmurja dr. Klaudija Sedar – temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva.


23.10.2021

Hvaležna za vso lepoto in trpljenje petih desetletij misijonarskega dela v Afriki

50 let mineva od prvega koraka sestre usmiljenke Bogdane Kavčič na afriških tleh. V vsem tem času je celino zapustila le za kratke počitnice. Poslanstvo misijonarke in medicinske sestre je opravljala v Ruandi, Srednjeafriški republiki, zdaj ga v Burundiju, kjer je pred petimi desetletji začela misijonarsko pot. Čeprav je na črni celini videla veliko gorja, od lačnih, zanemarjenih otrok do odraslih, zaznamovanih z vojnami v vseh njihovih razsežnostih, je - kot poudarja - hvaležna za vse izkušnje in preizkušnje pri svojem delu, ker ve, da je skupaj s sestrami pomagala številnim ljudem zaživeti bolje.


16.10.2021

Trudimo se za sožitje in mir med ljudmi

Župan prleške občine Razkrižje ob slovensko-hrvaški meji Stanko Ivanušič in tamkajšnji župnik Franc Režonja ugotavljata, da predstavniki občine in Cerkve dobro sodelujejo v dobro občank in občanov, pristni pa so tudi odnosi med ljudmi z obeh strani meje. Polegle so se tudi napetosti, do katerih je prihajalo po osamosvojitvi Slovenije. Župnija Razkrižje je namreč upravno spadala pod zagrebško škofijo vse do leta 1994.


09.10.2021

Vztrajnost v razblinjajočem se svetu

V Združenih državah Amerike živi največ Slovencev zunaj meja Slovenije. Ameriških Slovencev naj bi bilo približno 180.000, po nekaterih ocenah celo do 300.000. A nekoč strnjene in močne skupnosti, značilne zlasti za Ohio, Pensilvanijo, Minnesoto, Illinois in še nekatere druge ameriške zvezne države, razpadajo. Potomci izseljencev so vse bolj Američani in vse manj Slovenci, novodobne izseljence pa življenje v skupnostih, katerih središče so cerkve oziroma župnije, ne zanima več. Zato je od nekoč precejšnjega števila od 40 do 50 slovenskih župnij ostala le četverica takšnih, kjer imajo bogoslužja še zmeraj v slovenskem jeziku. Nekatere cerkve pa ostajajo tradicionalno slovenske, čeprav tam ni več slovensko govorečih duhovnikov.


02.10.2021

Plečnikov skriti biser

Duhovnik o malo znanem dogodku o rušitvi dveh cerkva za Bežigradom v Ljubljani zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča in postavitve nove Plečnikove cerkve. O tej zgodbi govori tudi novi dokumentarni film režiserja Matjaža Feguša Plečnikov skriti biser.


Stran 8 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov