Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zavod svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je slovenska katoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Letos mineva 25 let od ponovne oživitve zavoda, ki v slovenskem izobraževalnem sistemu predstavlja eno pomembnejših vlog.
Zavod svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je slovenska rimskokatoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Po mnogih zapletih, ko mestne oblasti niso dovolile gradnje v središču mesta, je Jeglič leta 1901 blagoslovil temeljni kamen za gradnjo Škofovih zavodov. Gradnja je trajala več kot 4 leta, del sredstev je škof Jeglič zbral s pomočjo nekaterih duhovnikov, v glavnem pa je bil zavod zgrajen s sredstvi, zbranimi od preprostih slovenskih vernikov.
Prva matura leta 1913 je bila zgodovinska, saj so jo dijaki prvič v zgodovini opravljali v slovenskem jeziku. Med prvo svetovno vojno je bila v zavodu vojaška bolnišnica, učenci višjih razredov so bili v vojaški službi. Ob začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh so zavod najprej zasedli Italijani, leta 1941 pa nemška okupacijska vojska. Škofovi zavodi so postali koncentracijsko taborišče. V učilnice so natrpali slovenske družine z Gorenjske in iz Mežiške doline, ki so jih kasneje izgnali v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in v delovna taborišča v Nemčiji. Po koncu vojne je bilo v prostorih današnjega zavoda zbirno mesto za ujete domobrance, ki so bili pozneje večinoma usmrčeni. Stavba je bila nato namenjena vojski. V njej je bila vojašnica JLA, ki je stavbo leta 1991 zapustila v nezavidljivem stanju.
Po osamosvojitvi leta 1991 je Rimskokatoliška cerkev stavbo dobila nazaj, 31. avgusta 1993 je ponovno začela z delovanjem Škofijska klasična gimnazija. Njen ponovni ustanovitelj nadškof dr. Alojzij Šuštar je po svoji upokojitvi zadnje desetletje svojega zemeljskega življenja (1997 – 2007) preživel med mladimi v zavodu. Njegovo ime danes nosi osnovna šola.
Danes v prostorih Zavoda svetega Stanislava poleg Škofijske klasične gimnazije delujejo tudi Jegličev dijaški dom, Študentski dom Janeza F. Gnidovca, glasbena šola in Slovenski dom.
574 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Zavod svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je slovenska katoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Letos mineva 25 let od ponovne oživitve zavoda, ki v slovenskem izobraževalnem sistemu predstavlja eno pomembnejših vlog.
Zavod svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je slovenska rimskokatoliška ustanova, namenjena izobraževanju in vzgoji. Njeni začetki segajo v zadnja leta 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič predstavil zamisel o gradnji prve povsem slovenske gimnazije. Po mnogih zapletih, ko mestne oblasti niso dovolile gradnje v središču mesta, je Jeglič leta 1901 blagoslovil temeljni kamen za gradnjo Škofovih zavodov. Gradnja je trajala več kot 4 leta, del sredstev je škof Jeglič zbral s pomočjo nekaterih duhovnikov, v glavnem pa je bil zavod zgrajen s sredstvi, zbranimi od preprostih slovenskih vernikov.
Prva matura leta 1913 je bila zgodovinska, saj so jo dijaki prvič v zgodovini opravljali v slovenskem jeziku. Med prvo svetovno vojno je bila v zavodu vojaška bolnišnica, učenci višjih razredov so bili v vojaški službi. Ob začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh so zavod najprej zasedli Italijani, leta 1941 pa nemška okupacijska vojska. Škofovi zavodi so postali koncentracijsko taborišče. V učilnice so natrpali slovenske družine z Gorenjske in iz Mežiške doline, ki so jih kasneje izgnali v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in v delovna taborišča v Nemčiji. Po koncu vojne je bilo v prostorih današnjega zavoda zbirno mesto za ujete domobrance, ki so bili pozneje večinoma usmrčeni. Stavba je bila nato namenjena vojski. V njej je bila vojašnica JLA, ki je stavbo leta 1991 zapustila v nezavidljivem stanju.
Po osamosvojitvi leta 1991 je Rimskokatoliška cerkev stavbo dobila nazaj, 31. avgusta 1993 je ponovno začela z delovanjem Škofijska klasična gimnazija. Njen ponovni ustanovitelj nadškof dr. Alojzij Šuštar je po svoji upokojitvi zadnje desetletje svojega zemeljskega življenja (1997 – 2007) preživel med mladimi v zavodu. Njegovo ime danes nosi osnovna šola.
Danes v prostorih Zavoda svetega Stanislava poleg Škofijske klasične gimnazije delujejo tudi Jegličev dijaški dom, Študentski dom Janeza F. Gnidovca, glasbena šola in Slovenski dom.
Vera in kultura sta v slovenski zgodovini tesno povezani, saj sta skozi stoletja ohranjali slovenski jezik in narodno identiteto. Od prve slovenske tiskane knjige do danes pa se je vloga vere v družbi precej spremenila. Zdi se, da je razkorak med vero in kulturo vedno večji. Ob slovenskem kulturnem prazniku nas bo zanimalo, kakšna je vloga vere v sodobni umetnosti in kako umetniki danes izražajo svojo vero. Gosta oddaje sta skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi in akademski slikar prof. dr. Jožef Muhovič.
Redovništvo je oblika asketskega življenja, ki ga poznajo praktično vse velike svetovne religije kot so judovstvo, krščanstvo, islam, hinduizem, budizem. Največ cerkvenih redov, tako ženskih kot moških, obstaja v okviru Katoliške Cerkve. Večinoma so organizirani na način skupnega sobivanja, dela in molitve. Za vstop v katerikoli cerkveni red mora menih ali redovnica dokazati svojo pripravljenost na različne načine, predvsem pa mora prestati preizkusno dobo, ki od reda do reda traja različno dolgo. Leta 1997 je papež Janez Pavel II, Svečnico, oziroma praznik Jezusovega darovanja v templju, ta dan razglasil tudi za Dan posvečenega življenja. V oddaji Sledi Večnosti bo beseda tekla o vlogi redovništva v današnjem svetu. Gosta oddaje bosta uršulinka s. Božena Kutnar in frančiškan p. Jernej Kurinčič. Pogovor vodi Marko Rozman.
Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini in je prevedena v več kot 2.400 jezikov. V slovenščino je bila prevedena sedemkrat, osmi prevod je v nastajanju. Ima velik pomen za današnjo kulturo in omogoča branje iz različnih zornih kotov, verskega, literarnega ali zgodovinskega. Številni veliki duhovi umetnosti so v Svetem pismu iskali vir navdiha, za druge pa je knjiga dolga stoletja pomenila edino moralno in etično avtoriteto. Ob nedelji Svetega pisma nas bo zanimalo, ali »knjiga knjig« še nagovarja sodobnega človeka.
V dobi globalizacije in sekularizacije se med kristjani postavlja vprašanje, kako preseči zgodovinsko razdeljenost Cerkva, da bi v 21. stoletju pričevali z medsebojno edinostjo. Že nekaj desetletij potekajo intenzivni pogovori med ločenimi Cerkvami. Gibanje za edinost kristjanov se imenuje ekumensko gibanje in ima svoje korenine v začetku 20. stoletja ko je bila v Edinburghu na Škotskem misijonska konferenca protestantskih cerkva, ki velja za zametek sodobnega ekumenizma. Ob tednu za edinost kristjanov, bomo spregovorili o nekaterih odprtih vprašanjih na področju ekumenizma.
V dobi globalizacije in sekularizacije se med kristjani postavlja vprašanje, kako preseči zgodovinsko razdeljenost Cerkva, da bi v 21. stoletju pričevali z medsebojno edinostjo. Že nekaj desetletij potekajo intenzivni pogovori med ločenimi Cerkvami. Gibanje za edinost kristjanov se imenuje ekumensko gibanje in ima svoje korenine v začetku 20. stoletja ko je bila v Edinburghu na Škotskem misijonska konferenca protestantskih cerkva, ki velja za zametek sodobnega ekumenizma. Ob tednu za edinost kristjanov, bomo spregovorili o nekaterih odprtih vprašanjih na področju ekumenizma.
Novo leto, nov začetek, pravijo nekateri. Že stare civilizacije in kulture so zimski sončni obrat razumele kot klic k prenovi in očiščenju. Človek se je želel znebiti slabih navad ter stopiti na pot iskanja osebne in družbene blaginje. Tudi danes iščemo srečo na takšen ali drugačen način. Številni se ob koncu leta zavejo, da se bodo morali čemu odreči ali kaj začeti na novo. Najprej so tu čisto vsakdanja eksistencialna vprašanja, kako priti do denarja, zdravja, lepote, telesne kondicije, izobrazbe. Vmes pa se javljajo tudi globlja vprašanja o smislu tega, kar delamo in sploh življenja kot takega. Tudi to bomo verjetno premlevali v temu letu. V oddaji razmišljamo o duhovni poti, ki ji človek sledi v svojem življenju. Tudi ta pot ima svoje začetke, vzpone in padce. Gostje: Alen Novalija iz Pravoslavne cerkve, Sánel Fazlič iz Islamske skupnosti in Matej Pobežin iz Katoliške cerkve.
Poleg srbske Pravoslavne cerkve julijanski koledar uporabljajo še v Črni gori, Makedoniji, Rusiji in Gruziji pa tudi v jeruzalemski, antiohijski, aleksandrijski in carigrajski patriarhiji. Grška, romunska, bolgarska in nekatere manjše Pravoslavne cerkve pa so sprejele nov pravoslavni koledar, ki je enak gregorijanskemu in zato božič praznujejo skupaj s katoliškimi in protestantskimi kristjani. V oddaji Sledi večnosti bomo v pesmi in besedi odstiramo značilnosti pravoslavne liturgije in duhovnosti.
Nekateri trgovci v mesecu decembru opravijo kar polovico vsega letnega prometa. Takšna in drugačna darila pridno polnijo blagajne. Je pa ta čas tudi priložnost, da se vprašamo, kakšna darila si sploh želimo. Kaj sploh je dar? Ali znamo biti hvaležni za stvari, in ne nazadnje za življenje? Gosta oddaje sta magister teologije in dr. znanosti s področja literarnih ved p. Karel Gržan ter generalni tajnik svetopisemske družbe Slovenije Matjaž Črnivec.
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog …« Uvodne besede Janezovega evangelija govorijo o tem, da se je večni Logos učlovečil in prišel med ljudi. Kakšen pomen in simbolika se skriva v poročilu, da je Bog postal otrok? Na vprašanje odgovarjata: dr. Andreja Poljanec in Peter Pučnik.
Papež Frančišek je po najnovejših raziskavah trenutno najbolj priljubljena osebnost na svetovnem spletu. S svojimi pogumnimi izjavami in radikalnimi spremembami vsak teden znova preseneča svetovno javnost. Zdi se, da na vrhu Katoliške cerkve poteka kopernikanski preobrat. Frančišek ne govori o pravilih, dogmah in morali, ampak o sočutju, odprtosti in ljubezni do vsakega človeka. Ne predstavlja se kot papež, ampak zgolj kot rimski škof, kar je pomembno sporočilo tako za prihodnost vodenja cerkve kot tudi za ekumenski dialog. Gre v ozadju le všečne medijske poteze, ali pa je Frančišek resnični novi veliki reformator? Katere konkretne spremembe lahko še pričakujemo? Lahko res en sam človek očisti usedline, ki so se nabrale v stoletjih? O tem mag. Branko Cestnik ter družbeni analitik in kolumnist dr. Aleš Maver.
Dum spiro, spero! Dokler diham upam, so zapisali stari Latinci. Danes se zdi, da marsikdo sicer diha in živi, nima pa več upanja. Izguba službe, ločitev, bolezen, osamljenost in druge stiske postanejo pretežko breme. Nekateri zato vržejo puško v koruzo in – kot pravijo zase – le še životarijo. Zadnji mesec v letu, kljub mrazu, s seboj prinaša toplino in veselje. Čeprav Jezusovo rojstvo že nekaj časa ni več osrednja točka praznikov, vsi – bolj ali manj – vendarle pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo, nekaj lepega, nekaj čarobnega. Toda še preden ugasnejo kristalne luči in se dvigne praznični zastor, se rado zgodi, da se na oder našega življenja spusti megla in zabriše robove poti prihodnosti. Toda stari Latinci so nedvoumni: Dum spiro spero, dokler diham upam. Kaj je torej upanje? Je res nekaj neugasljivega? K čemu nas odpira? Lahko upamo, da se s smrtjo naše življenje ne konča? Na vprašanja odgovarjata, filozof in teolog dr. Edvard Kovač ter filozof dr. Lenart Škof.
Prižgana sveča na venčku naznanja prvo adventno nedeljo s katero se – v ljudskem in cerkvenem koledarju – začenja adventni čas. V novo obdobje s 1. decembrom vstopa tudi Evangeličanska Cerkev v Sloveniji. Novi škof Geza Filo nam bo povedal katere bodo njegove prioritete pri vodenju.
Pred kratkim so astronomi, s pomočjo Hubblovega teleskopa, odkrili od zemlje najbolj oddaljeno galaksijo. Razdalja znaša nepredstavljivih 13 milijard svetlobnih let. Svetloba, ki potuje s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo za pot od sonca do zemlje potrebuje 8 minut. Že opazovanje sonca je tako v resnici posnetek, vse kar vidimo preko našega osončja pa je dejansko staro že več milijonov svetlobnih let. Pogled v vesolje nam tako odpira vprašanje, kaj sploh je čas? Ali v resnici obstaja ali pa je to zgolj naša iluzija? Kako čas razumejo religijska izročila? O času razmišljata: sociolog in religiolog dr. Igor Škamperle ter filozof in teolog dr. Robert Petkovšek.
S pomočjo znanosti odkrivamo zapletene strukture sveta: od najmanjših delcev atoma, skrivnostnega delovanja človeškega organizma, pa vse do nedoumljivih razsežnosti vesolja. Ko govorimo o duhovnosti pa so stvari veliko bolj zapletene. Že sam pojem duhovnosti se izmika natančni opredelitvi; ne obstaja namreč neke enotne definicije in predstave. Na vprašanje, kaj pravzaprav je duhovnost? odgovarjata: filozof dr. Borut Ošlaj in sociolog Igor Bahovec.
Neveljaven email naslov