Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
Po svetu se pričenja obeleževanje 500. obletnice reformacije. ki je pomenila začetek drugačnega krščanstva in drugačne Cerkve. Ključna prispevka protestantizma k sodobni družbi sta svoboda človeka, odgovornost ter zavzemanje za osnovne vrednote, ki jih danes mnogi pogrešajo. Več v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Za verujočega je Bog objekt verovanja, poslednja dejanskost ali sveto bitje, ki ga človek časti. Religijska predstava o Bogu je raznolična in odvisna od posamezne religije in tipa religije. V politeizmu si Boga predstavljajo kot mnoštvo antropomorfnih likov, panteizem si ga predstavlja kot neoseben kozmični zakon, v monoteizmu pa je Bog eno, absolutno, duhovno in onstransko bitje, stvarnik in pratemelj vsega, kar obstaja. O tem, kako si verniki različnih duhovnih tradicij predstavljajo Boga, v oddaji, ki jo je pripravil Peter Frank.
V Katoliški Cerkvi je poklic duhovnika povezan s celibatom, ki ga kandidat sprejme pred diakonskim posvečenjem. Zgodi se, da življenje prinese številne preizkušnje, ki botrujejo, da se nekateri duhovniki iz različnih razlogov odločijo za izstop iz kleriškega stanu. Podrobneje v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu. Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je. V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo. Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.
Oriše so energije narave, ki se manifestirajo v vidnem svetu, kot naravni pojavi in kot človeško vedenje. V nevidnem svetu se manifestirajo kot duhovne energije, s pomočjo katerih lahko posameznik pozitivno vpliva tako na naravne pojave, kot na človeško vedenje. Podrobneje v oddaji, kjer smo predstavili Duhovno skupnost Oriš v Sloveniji.
Sobota v septembru, ki je najbližja Slomškovemu godu, je v Katoliški Cerkvi na Slovenskem določena za praznik slovenskih učiteljev. Pedagoški poklic, ki otroke v dobi njihove največje dojemljivosti izobražuje in vzgaja, je v moderni dobi postavljen pred številne izzive. O tem se je Marko Rozman pogovarjal s psihologom dr. Hubertom Požarnikom.
Med hladno vojno, leta 1986, je papež Janez Pavel II. sklical voditelje verstev, da bi v Assisiju skupaj molili za mir na svetu. Letošnjo 30. obletnico bo zaznamovalo ponovno srečanje med 18. in 20. septembrom, ki se ga naj bi poleg papeža Frančiška udeležili tudi pravoslavni patriarh Bartolomej, anglikanski nadškof Welby ter voditelji muslimanskih, judovskih in budističnih verskih skupnosti. Lahko religije pripomorejo za mir v svetu ali pa so ravno različni verski pogledi razlog za nasilje? Gosta oddaje: dr. Edvard Kovač in dr. Vojko Strahovnik.
Pred muslimanskim praznikom kurban bajram smo v oddaji Sledi večnosti gostili muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji dr. Nedžada Grabusa.
Mati Tereza, ikona dobrodelnosti, je še danes navdih mnogim rodovom, saj je s svojim delom vtisnila neizbrisan pečat 20. stoletju. Papež Frančišek jo bo s postopkom kanonizacije proglasil za svetnico. V oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman, bomo lahko prisluhnili tudi pričevanju albanskega duhovnika, ki je Mater Terezo spremljal skoraj 30 let.
V času baroka sta umetnost in krščanstvo ustvarila pomemben del kulture in duhovnosti, ki ju poznamo danes na zahodu. Kako se to odraža na slovenskih tleh, bomo v oddaji razpravljali z izredno profesorico za umetnostno zgodovino, doktorico Metodo Kemperl in z Vlasto Kramperšek iz Muzeja baroka v Šmarju pri Jelšah. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Med poletnimi počitnicami potekajo po Sloveniji številni oratoriji, ki vsako leto privabijo več tisoč otrok in mladostnikov. Oratorij za nekaj dni, en teden ali več tednov poveže med seboj otroke, mlade animatorje in njihove voditelje, razveseli starše, marsikje pa vključi še razne druge skupine in sodelavce. V osnovi gre za mladinski vzgojni projekt, preko katerega mladi pridobivajo kompetence in razvijajo svoje sposobnosti na različnih področjih. Večino oratorijev povezuje glavni junak iz literature, Svetega pisma ali nekdo izmed svetnikov, ki se preko zgodbe predstavi otrokom. Tako na privlačen način navdušuje otroke za vrednote krščanskega življenja. Nepogrešljive sestavine oratorija so molitev, zgodba, kateheza, delavnice in igre ter seveda razne dogodivščine. Oratorij na Brezovici pri Ljubljani sta predstavila voditeljica oratorija Valentina Celarc in župnik Jože Poje.
Na veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja, se številni verniki podajo k Marijinim svetiščem. V Zahodni Sloveniji je še posebej priljubljena Sveta Gora z baziliko Svetogorske Kraljice, kamor romajo Slovenci, Italijani in Furlani. Začetki tukajšnjega božjepotništva segajo v čase turških vpadov in reformacije, ko se je leta 1539 med ljudmi razširila vest o tem, da se naj bi pastirici Urški Ferligoj prikazala Marija in ji naročila, naj tu sezidajo novo cerkev. Gost oddaje je gvardijan in rektor svetišča p. Simon Peter Berlec.
V Krakovu na Poljskem je v preteklih dneh potekal svetovni dan mladih, ki se ga je udeležilo tudi 560 mladih iz Slovenije. Glavni namen srečanja mladih katoličanov z vsega sveta, katerega je obiskal tudi papež Frančišek, je bilo predvsem druženje. Podrobneje v reportaži, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Cerkvica sv. Vladimirja pod Vršičem, znana tudi kot Ruska kapelica, je bila postavljena v spomin na ruske vojne ujetnike, ki so izgubili življenje pri gradnji tamkajšnje ceste. Spominjala naj bi na nesmiselnost vojne ter na povezanost slovenskega in ruskega naroda. Ob letošnji 100. obletnici kapelice o tem, koliko nas še vedno druži skupni slovanski izvor in kakšne so duhovne vezi med Slovenijo in Rusijo. Gosta: kulturni antropolog Silvester Gaberšček in poznavalec vzhodne teologije dr. Anton Štrukelj.
Ena najstarejših človeških institucij, ki presega zgodovinske zapiske, se je v teku tisočletij razvijala in spreminjala. Poroka je (formalni ali neformalni) pravni akt, ki ga najdemo v vseh civilizacijah. Z vidika religij pa ima poroka tudi presežno naravo.
V vseh obdobjih zgodovine si je človek zastavljal vprašanja o smislu življenja, od kje prihaja, kaj bo po smrti… S pomočjo znanosti odkrivamo zapletene strukture sveta, ko govorimo o duhovnosti pa so stvari veliko bolj zapletene. Že sam pojem duhovnosti se izmika natančni opredelitvi; ne obstaja namreč neke enotne definicije in predstave. Gosta: filozof dr. Borut Ošlaj in sociolog dr. Igor Bahovec.
Stoletja pričakovani vsepravoslavni koncil na Kreti je pokazal na vso raznovrstnost pravoslavnih cerkva. Med drugim so prišle na dan številne razlike, ki so bile na koncu tudi razlog za odpoved nekaterih cerkva. Katere skupne imenovalce so našli delegati koncila in katere so glavne ovire, ki preprečujejo sodelovanje med pravoslavnimi cerkvami? Gost: dr. Bogdan Dolenc.
Salát, arabska beseda za srečanje, označuje v islamu obredno molitev, ki naj bi jo vsak musliman opravil petkrat dnevno: ob zori, opoldne, popoldne, ob sončnem zahodu in zvečer. Pred molitvijo vernik opravi obredno umivanje in se z molilno preprogo orientira proti Meki. Med molitvijo sta pomembna drža telesa in izgovarjanje koranskih verzov. Več o islamski molitvi tajnik Islamske skupnosti Nevzet Porić ter svetovalec za finance in administracijo Haris Muratagić.
V času, ko človek kot posameznik želi biti vedno bolj avtonomen in prost vseh moralnih in družbenih vezi, se zdi, da je ovira na tej poti tudi nacionalnost. Je v sodobnem globaliziranem svetu narod še vrednota? Kakšen je duhovni pomen naroda in narodnosti? Gosta: sociolog in kulturni antropolog dr. Igor Škamperle in teolog Milan Knep.
Vede so ena najstarejših zbirk besedil, ki pomenijo enega izmed temeljev indijske filozofije in religij, nastalih na ozemlju Indije. Vede so bile svete, imeli so jih za nekaj, kar obstaja vse večne čase, in so jih pozneje zapisovali z veliko skrbnostjo, velikansko pozornost pa so namenjali pravilni izgovarjavi. Gosta: dr. Tina Košir Mazi in Vojko Kercan. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Neveljaven email naslov