Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

568 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


31.08.2024

Nika Kržišnik - Prostovoljka Mlade Karitas

Nika Kržišnik je prostovoljka pri Mladi Karitas. V svet prostovoljstva se je podala pri šestnajstih letih, k temu jo je spodbujalo tudi domače okolje. Je diplomantka Fakultete za socialno delo v Ljubljani, junija pa je prejela državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva za leto 2023. Kako v svoje življenje vpleta vero in kaj ji ta pomeni? Se vidi kot prostovoljka tudi na daljši rok?


23.08.2024

Verniki podarili bogato pisno kulturno dediščino evangeličanski gmajni Puconci

V Evangeličanski cerkveni občini Puconci so se na pobudo tam delujoče duhovnice Katje Ajdnik že pred leti odločili, da skušajo zbrati čim več pisne verske kulturne dediščine, ki jo vernice in verniki hranijo v svojih domovih. Gre za izdaje Kuzmičevega Nouvoga zakona, dela drugih evangeličanskih avtorjev, pesmarice cerkvenih in mrtvečih pesmi v prekmurščini, slovesna potrdila za krst in konfirmacijo … Zbrano gradivo je zdaj na ogled na začasni razstavi v Spominskem domu Štefana Kuzmiča v Puconcih, razstavo pa bodo prej ali slej preoblikovali v stalno. O vrednosti razstave premišljujejo duhovnica Katja Ajdnik, dr. Klaudija Sedar iz zavoda Primož Trubar in direktorica razvojnega zavoda občine Puconci Ksenija Flegar.


17.08.2024

Gibanje Vera in luč v Mariboru

Vera in luč je gibanje znotraj Cerkve, skupnost srečevanj, kjer se zbirajo otroci, mladostniki in odrasli z motnjami v duševnem razvoju, njihove družine in prijatelji. Gibanje se je začelo 1971 v Lourdu v Franciji, zbralo se je 15.000 ljudi, od tega 4000 »lučk«, kot imenujejo osebe s posebnimi potrebami v gibanju. Do danes se je gibanje razvilo v številnih državah, v Sloveniji deluje od leta 1983.


10.08.2024

15. avgusta številni romajo v Marijina svetišča

Pred vrati je praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, ki je praznik upanja in poudarja dostojanstvo ter poklicanost vsake ženske. 15. avgusta številni množično romajo v Marijina svetišča in cerkve po vsej državi. Na veliki šmaren se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v slovenskem prostoru globoko zakoreninjeno. Obiskali smo Brezje in Ptujsko Goro.


03.08.2024

Kako vera v Boga skozi hvaležnost pomaga mladim

Hvaležnost je globoko prepletena tudi z vero. Za kaj so mladi najbolj hvaležni v času in prostoru v katerem živimo? Kako na hvaležnost gledajo mladi iz mariborske nadškofije? O tej temi bomo govorili s katoliškim duhovnikom Juretom Sojčem, ki je vodja odbora za mlade pri mariborski nadškofiji ter Urbanom Hajncem, ki bo med drugim povedal, kako on in njegovi vrstniki gledajo na hvaležnost in jo povezujejo z Bogom.


26.07.2024

Vključenost laikov in njihova vloga pri poslanstvu Cerkve

Drugi vatikanski koncil je še dodatno poudaril pomen laikov, ki imajo pomembno vlogo v življenju Cerkve. Kako dobro razumemo njihovo poklicanost in vlogo? Jih poznamo denimo po branju Božje besede, krašenju cerkve, petju, po sodelovanju v župnijskem pastoralnem svetu,… ? Laiki dopolnjujejo delo duhovnikov, so aktivni, po župnijah njihovo delo poteka zelo različno. V oddaji lahko slišite, kako imajo organizirano to občestveno dejavnost v Slovenj Gradcu.


20.07.2024

Zakaj prihaja do upada cerkvenih porok?

Podatki Statističnega urada RS kažejo, da se največ parov poroči na soboto, lani je bil september mesec z največ sklenjenimi zakonskimi zvezami, sledila sta junij in maj. V letu 2023 je zakonsko zvezo sklenilo 6.388 parov. Kaj pa cerkvene poroke? V Sloveniji se je v dvajsetih letih število cerkvenih porok prepolovilo, na 1000 katoličanov beležimo 1,4 poroke. Podatki so razvidni iz letnega poročila Katoliške cerkve v Sloveniji za leto 2023, ki zajema podatke za desetletje od 2012 do 2022. Zakaj prihaja do upada porok, kje tičijo glavni razlogi? Naši gostje bodo župnik Jože Vehovar iz Rogaške Slatine ter zakonca Minka in Jože Erjavec.


13.07.2024

Razgibana kulturno-turistična in duhovna dejavnost v župniji Sv. Peter pri Mariboru - Malečnik

Na god sv. Petra in Pavla, smo prav v času župnijskega praznovanja Petrovo, obiskali župnijo Sv. Peter pri Mariboru – Malečnik. Predstavili smo razgibano kulturno-turistično in duhovno dejavnost ter se med drugim ustavili pri tamkajšnji Marijini romarski cerkvi, kamor romarji od vsepovsod prinašajo sveče in rožne vence.


06.07.2024

Oratorij mladih v župniji Sv. Urban - Destrnik

Oratorij je počitniški program za otroke, ki ga pripravljajo mladi prostovoljci. Vsako leto poteka že v 300 krajih po Sloveniji, med seboj pa združi otroke, mlade in odrasle. Kakšen je utrip v Slovenskih goricah? Obiskali smo župnijo Sv. Urban – Destrnik. Skozi oddajo pa nas popeljejo: Mirjana Fladung, ki je že več kot 10 let voditeljica oratorija, otroci in mladi, župnik Jože Škofič, animatorka Eva Petek, pa tudi ena izmed staršev Nina Horvat, ki svoje otroke redno vključuje v oratorij.


28.06.2024

Z Romanom Globokarjem o blagoslovu istospolnih parov

Vatikanski Dikasterij za nauk vere je pred pol leta omogočil duhovnikom v Katoliški cerkvi, da podelijo blagoslov parom, ki po katoliškem nauku živijo v »neurejenih zvezah«, torej istospolnim parom, ločenim in ponovno poročenim. Lokalne cerkve so se na omenjeni dokument odzvale različno. Kako ga razlaga moralni teolog dr. Roman Globokar, ali gre za nov nauk v Cerkvi?


20.06.2024

Novomašniki: Mel Kovic, Gregor Markelc, Luka Jesenko, Matjaž Venta in Vid Grdadolnik

Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.


06.06.2024

O zlorabi četrte božje zapovedi

»Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na Zemlji.« To je četrta krščanska božja zapoved. Aleš Čerin iz katoliškega društva Družina in življenje ugotavlja, da zloraba te zapovedi v družinah povzroča veliko gorja. Kdaj četrto božjo zapoved zlorabljajo starši, kdaj njihovi potomci? Kako lahko v teh primerih pomagajo duhovniki?


04.06.2024

V EHO Podpornici natančno vemo, kdo potrebuje našo pomoč

Evangeličanska humanitarna organizacija Podpornica organizira drugo nedeljo v juniju 56. tradicionalni shod vernic in vernikov pri gradu Grad na Goričkem. O poslanstvu Podpornice, njenih programih pomoči z njenim predsednikom in evangeličanskim duhovnikom Petrom Andrejčakom.


30.05.2024

Sv. Nazarij, oče mesta Koper

V Škofiji Koper junija z več prireditvami častijo 1500. obletnico imenovanja in prihoda sv. Nazarija v Koper. Ta svetnik je zavetnik mesta Koper in naj bi bil po zgodovinskih virih njegov prvi škof, posvečen za koprskega škofa leta 524, zato Koper letos praznuje 1500. obletnico nastanka. Več o sv. Nazariju, njegovi vlogi pri razvoju krščanstva v slovenski Istri, pa tudi o dogodkih, s katerimi bo koprska škofija praznovala visoko obletnico prihoda omenjenega svetnika v mesto, koprski stolni župnik dr. Primož Krečič.


24.05.2024

Z mladimi laiškimi misijonarji o izzivih v misijonu v Keniji, Turčiji, Kazahstanu in na Madagaskarju

50 prostovoljk in prostovoljcev se pod pokroviteljstvom Katoliške mladine v okviru programa POTA odpravlja na misijonsko delo v Kenijo, Indijo, Argentino, Kazahstan, Ukrajino in na Madagaskar. Kdo so ti prostovoljci, zakaj so se odločili za evangelizacijo in za služenje bližnjemu? Kako se že več mesecev pripravljajo na pot? Elizabeta Žust je bila lani kot prostovoljka v misijonu v Ukrajini, letos bo v Turčiji; Jana Tisovic bo drugo leto zapored mesec dni delala kot prostovoljka na Madagaskarju; Trina Posedel in Martin Peterka Skobe pa se to poletje kot laiška misijonarja, prostovoljca, odpravljata prva v Kazahstan, drugi v Kenijo.


17.05.2024

Simbolna sporočila rastlin v Svetem pismu in drugih svetih knjigah

Muzej krščanstva na Slovenskem gosti mednarodno razstavo iz Portugalske z naslovom Simbolika rastlin v Svetem pismu in drugih svetih knjigah. Kakšna simbolna sporočila imajo drevesa, sončnice, nekatere cvetlice, sadna drevesa, na primer granatno jabolko, za kristjane, muslimane in jude? Koordinatorica razstave dr. Dijana Pita da Costa: »Rastline ne poznajo meja, ne verskih in ne političnih meja; nas povezujejo na različne načine.«


08.05.2024

O moči prijaznosti

Katoliški duhovnik Lawrence G. Lovasik je v svojem delu Skrita moč prijaznosti zapisal: »Človek je lahko ljubezniv, usmiljen in požrtvovalen, vendar ni prijazen.« Kaj vse je prijaznost, kako ohranjati prijazno držo v tem mnogokrat nič kaj prijaznem svetu, kako prijaznost udejanjati v vsakdanjih odnosih? O teh vprašanji s katoliškim duhovnikom mag. Markom Rijavcem in Davidom Ahačičem iz založbe Družina.


04.05.2024

Marijin mesec maj

V maju smo še bolj poglobljeno povezani z Marijo. Bila je del Jezusovega življenja in ga tudi sooblikovala. Kdaj pa se je začelo njeno čaščenje, kje o njej beremo v Svetem pismu? Kako pomembna je njena vloga in kako nas danes spremlja, ki ji posvetimo celoten mesec. O tem pa z asistentko in raziskovalko Inštituta za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Lizo Primc.


26.04.2024

Ela Porić: V slovenskem šolskem sistemu vse reprezentacije na temo islama, muslimank in muslimanov, krepijo proti islamski diskurz

Pred kratkim so muslimanke in muslimani praznovali ramazanski bajram – enega izmed svojih dveh najpomembnejših verskih praznikov; Radiotelevizija Slovenija je prvič v zgodovini iz ljubljanske džamije prenašala bajramsko molitev na drugem programu Televizije Slovenija. Strokovna komentatorka tega prenosa je bila Ela Porić, magistrica kulturologije in religijskih študij iz Muslimanskega kulturnega centra; s prevodi molitev in citatov iz za muslimane svete knjige koran iz arabščine je gledalkam in gledalcem nemuslimanom razložila molitve in obrede tako, da so jo lahko razumeli. O odzivih na prenos bajramske molitve, o stereotipih o islamu in delovanju muslimanskega kulturnega centra.


19.04.2024

Z Mihaelo Kastelec iz skupnosti Emanuel o pripravi na zakrament svetega zakona

Pomladni čas je tudi obdobje porok. Ustaljena praksa je, da škofijske in redovne službe organizirajo tečaje za pripravo para na zakrament svetega zakona. Tudi v okviru skupnosti Emanuel izvajajo pripravo na zakon; med drugim jo skupaj s svojim soprogom med drugim vodi mag. Mihaela Kastelec. Kdo so udeleženci priprave na zakon, o čem se pogovarjajo na pripravah in kaj pomeni dobra priprava na zakonsko zvezo, zakaj jo param priporoča, ali se zgodi, da par skozi pripravo ugotovi, da nista za skupaj?


Stran 1 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov