Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

574 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


01.04.2023

Škof Bizjak: Nemogoče je živeti brez vere v tem svetu

Na cvetno nedeljo kristjani vstopajo v praznovanje velike noči, najpomembnejšega krščanskega praznika. Po mnenju škofa Škofije Koper dr. Jurija Bizjaka velika noč poveličuje človekov odhod s tega sveta. Škof Bizjak, ki čaka svojega naslednika na škofovskem sedežu, pa bo v sredini junija gostil enega izmed pomembnejših dogodkov v Katoliški cerkvi v Sloveniji – medverstveno srečanje verskih voditeljev različnih veroizpovedi zahodnega Balkana. Na srečanje se že zelo pripravljajo, ob tem se odpira tudi vprašanje, kakšna je moč verskih voditeljev v današnji sekularizirani družbi.


25.03.2023

Kaj je sporočilo letošnjega tedna družine v Katoliški cerkvi v Sloveniji?

Ob koncu tradicionalnega tedna družine v Katoliški cerkvi v Sloveniji, ki letos poteka pod geslom Mir se začne v družini, gostimo Heleno Rozman, mamo petih otrok, in Aleša Čerina, očeta štirih otrok, letošnja soustvarjalca tedna družine. Skozi njuno pričevanje bomo spoznali, kako gradita pripadnost in občutek varnosti znotraj družinske celice, kar vodi v ljubezen in mir v družini.


18.03.2023

Povezanost in sodelovanje v župniji Limbuš

Župnik v župniji Limbuš pri Mariboru Andrej Firbas in član pastoralnega sveta župnije ter cerkveni ključar Franci Mulec sta osrednja protagonista izredno razgibanega duhovno -družabnega življenja omenjene velike primestne župnije.


11.03.2023

Izidor Pečovnik Dori: Po zaslugi medijev me ljudje v Sloveniji še vedno poznajo, zato nimam občutka, da sem v tujini

Z upokojenim župnikom Izidorjem Pečovnikom Dorijem, ki smo ga obiskali na pepelnično sredo v berlinskem Schönbergu, o postnem času, o migrantih in njihovih duhovnih potrebah, o slovenskih izseljencih in o svojih izkušnji zdomstva. Župnik Dori vodi slovensko katoliško misijo, ki domuje od leta 1989 v prostorih pri cerkvi sv. Elizabete. Kljub upokojitvi ne počiva. Poleg rednega dela v štirih nemških župnijah še naprej skrbi za duhovno oskrbo in pastoralo Slovencev. Ob sobotah mašuje v cerkvi sv. Elizabete v slovenskem jeziku. V večnamenskih prostorih katoliške misije gosti slovenski dopolnilni pouk in vrtec. Dejaven je tudi pri organizaciji kulturnega življenja Slovencev v Berlinu.


04.03.2023

Duhovniki dušni pastirji, managerji, ves čas v izložbi; kaj pa potrebujejo oni; kaj od njih pričakujejo farani

Kakšna je vloga duhovnika danes? Kakšnega duhovnika si želijo vernice in verniki? Kaj nagovori, spodbudi mladega moža, da stopi na pot duhovništva? O tem duhovnika Jože Pibernik, župnik v župniji Trebnje in Šentlovrenc, in Vlado Bizjak, župnik v Žalcu, posvečena sestra v skupnosti Emanuel Helena Reberc laika Gregor Čušin in Klara Curk.


25.02.2023

Postni čas je priložnost za molitev, da v kotičku srca poiščemo Boga in za dobra dela

Kakšna je vrednost postnega časa danes, ali je to za večino ljudi morda le obdobje prehranske diete ali pomembno sredstvo za duhovno in telesno poglobitev vere pred veliko nočjo, za kristjane najpomembnejšim verskim praznikom. O teh vprašanjih premišljujejo škof Andrej Saje, evangeličanski duhovnik in nekdanji škof Geza Filo, posvečena sestra iz skupnosti Emanuel Helena Reberc in dramski igralec Gregor Čušin.


18.02.2023

Igor Bahovec: Evropa ni več krščanska, ni pa Evrope brez kristjanov

Življenje v Rimskokatoliški cerkvi po vsem svetu že več kot leto dni zaznamuje tudi sinoda – pogovor o prihodnosti Cerkve, ki ga je sprožil papež Frančišek. Ta razprava se je iz krajevnih cerkva letos preselila na celinsko raven. V začetku februarja se na celinskem zasedanju za Evropo je v Pragi zbralo 200 delegatov, med njimi so bili škofje in laiki, in še dvakrat več na daljavo, iz 39-ih evropskih krajevnih cerkva. O razlikah med krajevnimi cerkvami, o zavzemanju za drugačno vlogo žensk, laikov, pa tudi skupnosti LGBT v cerkvi premišljuje udeleženec celinske sinode v Pragi dr. Igor Bahovec, profesor na teološki fakulteti univerze v Ljubljani.


11.02.2023

Študij na Teološki fakulteti je primeren za vsakogar, ki ga zanimata človek in njegova duhovnost

Pred bodočimi študentkami in študenti je odločitev, kam po srednji šoli. Ponudba visokošolskih zavodov je izjemno pestra. Visokošolski razpis za vpis v novo študijsko leto prinaša nekaj novosti, med njimi je tudi novi študijski program na dodiplomski stopnji na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Človek in medosebni odnosi. Kakšna znanja bodo osvojili med študijem bodoči diplomanti na tej študijski smeri? O tem in vlogi Teološke fakultete danes s prodekanom za študijske zadeve na Teološki fakulteti dr. Tadejem Stegujem.


04.02.2023

Stalni diakon Candellari: moja prva poklicanost diakona je, da sem družinski oče in mož

V Katoliški cerkvi na Slovenskem je vse manj duhovnikov in vse starejši so. Narašča pa število stalnih diakonov, posvečenih poročenih mož, ki prevzemajo nekatere naloge duhovnikov v župnijah. V letu 2021 je v Katoliški cerkvi v Sloveniji delovalo 40 stalnih diakonov, pred desetimi leti jih je bilo 21. Eden od stalnih diakonov v škofiji Novo mesto je Miran Candellari, ki je na to pot stopil jeseni lani. Že leta pa skupaj s soprogo vodita Skupnost Emanuel v Sloveniji. Kdo je lahko posvečen v službo stalnega diakona, katere so njegove naloge v Cerkvi in ali nadomesti duhovnika?


28.01.2023

Duhovnik Martin Golob in novinar Lojze Grčman o pisanju knjižne uspešnice; Golob: ne ukvarjam se s svojim medijskim vplivom na ljudi

V Katoliški cerkvi 24. januarja praznujejo god svetega Frančiška Saleškega, cerkvenega učitelja in zavetnika katoliških novinarjev. Med slovenskimi duhovniki med najbolj medijsko prepoznavne osebnosti sodi Martin Golob, župnik v Župniji Grosuplje, ki je ustvaril skupaj z novinarjem spletnega portala Aleteia Lojzetom Grčmanom knjižno uspešnico Na spletni prižnici. Golob kot sv. Frančišek Saleški v srednjem veku išče poti, kako ljudem oznanjati Boga, se pa ob tem ne ukvarja s svojim vplivom na ljudi. Pisanje knjige pa je za oba avtorja izjemna izkušnja.


21.01.2023

Razlike med krščanskimi Cerkvami niso pomembne, če uresničujejo ljubezen do Boga in sočloveka

Letošnji teden molitve za edinost kristjanov – ki je eden izmed ekumenskih dogodkov – poteka pod svetopisemskim geslom Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Krščanske cerkve v Sloveniji v omenjenem tednu organizirajo več dogodkov po svojih cerkvah; največkrat se kristjani različnih veroizpovedi zberejo pri ekumenskem bogoslužju. O sporočilu tedna molitve, sodelovanju med Cerkvami pri nas in njihovi morebitnem še tesnejšem povezovanju premišljujejo celjski katoliški škof Maksimilijan Matjaž, evangeličanski škof Leon Novak, pravoslavni celjski paroh Goran Šljivić in superintendent evangelijskih binkoštnih kristjanov Daniel Grabar.


14.01.2023

Evropsko srečanje mladih kristjanov bo konec leta privabilo v Ljubljano 10 tisoč mladih, več kot pol jih bo iz tujine

Ljubljana bo konec decembra letos gostila petdnevno taizéjsko Evropsko srečanje mladih kristjanov. Organizacija Romanja zaupanja na zemlji, kot se imenuje tudi omenjeno evropsko srečanje mladih, bo velik izziv. V naši prestolnici se bo po prvih ocenah zbralo 6 tisoč mladih iz drugih evropskih držav in približno 4 tisoč mladih Slovenk in Slovencev. Večina teh romarjev bo prebivala pri domačinih, zato organizatorji upajo na gostoljubje Ljubljančank in Ljubljančanov. Podporo pri organizaciji srečanja mladih romarjev bo zagotavljala Katoliška mladina, njeni številni prostovoljke in prostovoljci. Zato gostimo koordinatorja Evropskega srečanja mladih Tilna Čebulja iz Katoliške mladine in katoliškega duhovnika ter direktorja Katoliške mladine Matevža Mehleta.


07.01.2023

Ljubljanski paroh Borislav Livopoljac ob praznovanju božiča poudarja, da se število vernikov pri bogoslužjih povečuje; pa tudi o želji, da se v vojski in policiji zaposli vikar pravoslavne veroizpovedi

Večina pravoslavnih vernikov praznuje božič, praznik Jezusovega rojstva, 13 dni po katoličanih in protestantih. Predstavnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji, ljubljanski paroh Borislav Livopoljac, poudarja, da nam božič sporoča, da je na ta dan Bog postal človek, da bi mi skozi njega postali božji otroci. Predstavlja stališča Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji do nekaterih posvetnih tem, kot je želja, da bi tudi pravoslavni vikar ponujal duhovno oskrbo v slovenski policiji in vojski.


01.01.2023

Sledi večnosti v letu 2022

V pvih Sledeh večnosti v letu 2023 se oziramo v preteklo leto. Predstavljamo nekaj najpomembnejših poudarkov iz leta 2022.


23.12.2022

Sporočilo plamena luči miru iz Betlehema naj zagori v naših srcih

V številnih domovih, pa tudi nekaterih državnih in občinskih ustanovah sveti luč miru iz Betlehema. Njen plamen so tudi letos ponesli po Sloveniji katoliški skavtinje in skavti; spremlja ga geslo Vstani in sveti! Kakšno je sporočilo gesla in na kaj opozarjajo skavtinje in skavti v letošnji poslanici? Ta skavtska akcija ima dobrodelni pomen, zato skavtinja Ana Medvešček in skavta Jernej Gačnikar in Matija Kerin pojasnjujejo, komu vse bodo podarili zbrana sredstva, pa tudi to, kako ponavadi preživijo sveti večer in kaj jim pomeni.


17.12.2022

Evangeličanski duhovnik in policijski vikar Aleksander Erniša o duhovni oskrbi v policiji in verskem življenju v Trstu

Policistke in policisti ter njihovi družinski člani imajo od leta 2007 na voljo tudi duhovno oskrbo kot eno od oblik pomoči. 14 let jim jo je zagotavljal le en katoliški duhovnik, lani sta se mu pridružila še en katoliški duhovnik ter stalni diakon pri Katoliški cerkvi v Sloveniji. Letos poleti je poslanstvo policijskega vikarja nastopil tudi evangeličanski duhovnik dr. Aleksander Erniša. Ta se je po štirih letih vodenja evangeličansko-luteranske župnije v Trstu v začetku junija vrnil v Ljubljano. Poslanstvo vojaškega vikarja, ki ga je prekinil zaradi odhoda v Trst, zdaj nekaj mesecev opravlja v Slovenski policiji, pri kateri je odgovoren za duhovno oskrbo na policijskih upravah Maribor in Murska Sobota.


10.12.2022

Cerkev in vera ne smeta biti predmet političnega obračunavanja; verujoči so v celotnem političnem spektru

Kakšni so sadovi sinode v Katoliški cerkvi v Sloveniji, kakšni so odnosi v duhovščini v luči anonimne prijave škofa Andreja Sajeta, da je zagrešil davčno utajo? Po mnenju nekaterih škofov jo je podal nekdo iz duhovščine. Prvi škof odločno zagovarja ničelno toleranco do spolnih zlorab v Cerkvi in poudarja, da katekizem Katoliške cerkve istospolno usmerjene ljudi sprejema s spoštovanjem. Tudi o tem, kakšna je vloga Cerkve pri blaženju sovražnega govora v družbi, o odprtih vprašanjih med državo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji in njenem plačevanju davkov.


02.12.2022

Cilj je vzpostaviti transparentne postopke na področju odkrivanja spolnih zlorab otrok v Katoliški cerkvi v Sloveniji

Za Vatikan je boj proti spolnim zlorabam v Katoliški cerkvi v obdobju papeža Frančiška najpomembnejše področje življenja in delovanja Cerkve. Lokalne Cerkve morajo v skladu z dokumenti papeža Frančiška vzpostaviti dvostopenjski sistem odkrivanja in pomoči žrtvam spolnih zlorab. Večina slovenskih škofov je po škofijah že ustanovila urade za sprejemanje in spremljanje žrtev spolnih zlorab, več kot leto dni pa škofje ne zmorejo ustanoviti neodvisne komisije za zaščito otrok na ravni Cerkve v Sloveniji. Obljubljajo, da jo bodo v nekaj mesecih, pri tem jih spodbuja tudi tajnik Papeške komisije za zaščito mladoletnih p. Andrew Small, ki se je pred dnevi udeležil plenarnega zasedanja Slovenske škofovske konference na temo zaščite otrok, mladostnikov in ranljivih odraslih ljudi v Cerkvi. Vatikan ugotavlja, da zdajšnja obravnava pedofilije v Cerkvi pri nas ni najboljša. Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje zagotavlja, da je cilj vzpostaviti transparentne postopke na področju odkrivanja spolnih zlorab otrok v Katoliški cerkvi v Sloveniji; medtem ko duhovnik Janez Cerar iz zavoda Dovolj je poziva škofe, naj ustanovitev komisije prestavijo iz prve v šesto prestavo.


26.11.2022

V adventnem času se osredinimo na odnose z ljudmi, ne pa na zunanji blišč

Na prvo adventno nedeljo kristjani vstopijo v adventni čas, ki ga zaokrožijo na sveti večer, 24. decembra. To je čas duhovne in bogoslužne priprave na božič, ko se kristjani spominjajo rojstva svojega Božjega sina Jezusa. Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Ljudje pri nas v cerkvah in po domovih tradicionalno pripravijo adventni venec s štirimi svečami. Prvo na njem prižgejo na prvo adventno nedeljo. Potem pa vsako nedeljo naslednjo svečo, naraščajoča svetloba simbolno sporoča rast dobrega v življenju. Dijaki katoliške Gimnazije Želimlje, ki med tednom prebivajo v Domu Janeza Boska: Zala Peternelj, Marija Kričelj, Izak Debeljak in Matic Žibrik, premišljujejo o dejavnostih v adventnem času v dijaškem domu, ki jim bogatijo proste ure. V središče postavljajo duhovno dimenzijo adventnega časa kot priložnost za krepitev osebne vere in izboljšanja odnosov z vrstniki ter drugimi ljudmi, ne pa zunanjega blišča.


19.11.2022

Praznovanje in povezovanje mladih kristjanov z obeh strani meje v Novi Gorici

Na predvečer praznika Kristusa, Kralja vesolja, ko se končuje tudi cerkveno leto in ko svetovna Katoliška cerkev praznuje svetovni dan mladih, je v Novi Gorici potekalo prvo srečanje mladih vernic in vernikov Katoliške cerkve z obeh strani italijansko-slovenske državne meje. Namenjeno je bilo njihovemu spoznavanju, skupni molitvi in sveti maši, ki sta jo darovala goriški in koprski škof. Želja organizatorjev je, da bi tovrstno srečanje mladih postalo tradicionalno in da bi bilo tudi del praznovanja evropske prestolnice kulture, to bosta namreč obe Gorici v letu 2025. Vsebino novogoriškega srečanja mladih katoličanov in priprave na svetovno srečanje mladih v Lizboni na Portugalskem, udeležili se ga bodo tudi številni mladi iz Slovenije, predstavlja duhovnik koprske škofije, pristojen za pastoralo mladih v škofiji, in šolski kaplan na Škofijski gimnaziji Vipava Primož Erjavec.


Stran 5 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov