Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.