Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

574 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


13.12.2020

Verskih vprašanj ne smemo pavšalno odrivati na stran

Novoizvoljeni dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vodičar, član salezijanske katoliške redovne družbe, si kot dekan v dveletnem mandatu želi uresničiti tri cilje: okrepiti vlogo študenta na fakulteti, izboljšati odnose med zaposlenimi na fakulteti, da bodo ti odnosi učno mesto za študente, in verska vprašanja vključiti v javno razpravo. Prepričan je, da se mora slovenska družba ukvarjati z verskimi vprašanji, ne pa jih pavšalno odrivati na stran.


06.12.2020

Izzivi človečnosti

Podnaslov tokratne oddaje Sledi večnosti je »izzivi človečnosti«, v njej pa sodelujeta arhidiakon Jože Vogrin - župnik v Slovenskih Konjicah in direktorica tamkajšnjega doma upokojencev Irena Vozlič Stjepčević. Slišali bomo, kako vseskozi župnija in upokojenski dom zgledno sodelujeta, tudi v tej epidemijskih kriznih časih.


29.11.2020

Epidemija - priložnost za bolj duhovno doživetje božica

Danes je prva adventna nedelja. Za kristjane se z njo začne adventno obdobje, ko se duhovno in tudi z zunanjimi znamenji, kot je prižiganje svečk na adventnem venčku, lotijo priprav na božič. Letos bo vse to znamenju epidemije. Evangeličanski duhovnik v cerkveni občini Ljubljana in nekdanji škof mag. Geza Filo ter direktor zavoda iskreni.net, zavoda za kulturo življenja, Igor Vovk razmišljata o veselju in upanju, ki ga prinaša božič, tudi v epidemiji.


22.11.2020

Pomoč verskim uslužbencem v epidemiji

Vlada je v epidemiji covida-19 verskim uslužbencem prepovedala javno opravljanje obredov. Versko življenje se je umaknilo v zasebnost, kar pri številnih vernikih in tudi verskih uslužbencih – kot ugotavljajo duhovniki – sproža precej žalosti in drugih duševnih stisk. Zaradi prepovedi opravljanja obredov se cerkve in verske skupnosti srečujejo z občutnim zmanjšanjem prostovoljnih prispevkov ljudi. Zmanjkuje jim denarja za vzdrževanje sakralnih objektov, ki so del kulturne dediščine, in tudi za plačilo socialnih prispevkov za verske uslužbence. Zato je vlada tem na predlog cerkva in verskih skupnosti priskočila na pomoč s temeljnim mesečnim dohodkom in višjim prispevkom za socialno varnost. V tokratni oddaji Sledi večnosti o omenjeni pomoči razmišljata dr. Andrej Naglič iz Katoliške cerkve in mag. Nevzet Porić iz Islamske skupnosti v Sloveniji.


15.11.2020

Spoštujmo vsakega človeka in mu priznajmo dostojanstvo

Mineva 100 let od rojstva ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Škofovsko službo je opravljal v prelomnem obdobju demokratičnih sprememb v Sloveniji ter na njeni poti v samostojnost in neodvisnost. S širino duha, strpnostjo in poznanstvi v evropskih visokih cerkvenih in političnih krogih je veliko prispeval k uresničitvi odločitve državljanov Slovenije na plebiscitu pred 30-imi leti. Dr. Šuštar pa je bil predvsem duhovnik, nadškof, ki si je močno prizadeval za uresničitev pravice do javnega izražanja veroizpovedi in za navzočnost cerkve v javnem življenju. Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani so pripravili simpozij ob stoletnici rojstva nadškofa Šuštarja. Pri založbi Družina so izdali vsebinsko in slikovno zelo bogato znanstveno monografijo o nadškofu Šuštarju.


08.11.2020

Dr. Franc Prosenjak - duhovnik dveh cerkva

Naš gost je slovenski rojak- upokojeni duhovnik dr. Franc Prosenjak, ki je večino svojega življenja preživel v Nemčiji. V slovenskem prevodu je nedavno izšel njegov avtobiografski roman Duhovnik dveh cerkva. 6 let je bil katoliški duhovnik, potem se je poročil, si ustvaril družino in prestopil v evangeličansko cerkev, kjer je služboval 33 let. Zanimiva je njegova pripoved o izzivih duhovniškega poklica, o zahtevnosti celibata, zvestobi veri in cerkvi.


01.11.2020

Duhovna povezanost s pokojnikom ni vezana na prostor in čas

Na dan spomina na mrtve v katoliški cerkvi obhajajo praznik vseh svetih, 2. novembra se spominjajo vseh vernih rajnih. Letos je zaradi epidemije zaznamovanje spomina drugačno kot v prejšnjih letih. Kot v tokratni oddaji Sledi večnosti poudarjata duhovnica Simona Prosič Filip in upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, duhovna povezanost z našimi pokojnimi ni vezana na prostor in čas. Zato po njunem mnenju ni nič narobe, če obisk grobov preložimo za nekaj časa. Dan spomina na mrtve nas opominja, da je naše življenje minljivo, in vsak človek drugače doživlja smrt in slovo od najdražjih. Za številne je izjemnega pomena tudi način slovesa od pokojnika. Podjetja za pogrebno dejavnost ugotavljajo, da je pokopov z raztrosom pepela v zrak, zemljo ali vodo vse več. To pomeni, da za pokojnikom ne ostane grob. O duhovnem pogledu na to razmišljata tudi naša sogovornika, duhovnika Simona Prosič Filip in Marjan Turnšek.


25.10.2020

Boleči križ na ramenih nas uči živeti

Pred državnim praznikom dan reformacije gostimo duhovnico v Evangeličanski cerkveni občini Gornji Slaveči na Goričkem Simono Prosič Filip. Zanimalo nas je, ali ji kot duhovnici predstavlja epidemija covida -19 največji zalogaj na duhovnem področju. Kako močna je vera v Boga v današnjem času? Pred kakšnimi izzivi so krščanske cerkve danes? S kakšnimi dejavnostmi kot duhovnica ohranja stik z verniki in vernicami?


18.10.2020

30 let mariborske Karitas

V oddaji Sledi večnosti se bomo vsebinsko dotaknili delovanja nadškofijske karitas v Mariboru ob 30-letnici njene ustanovitve. Pogovarjali se bomo z mariborskim nadškofom in metropolitom mag. Alojzijem Cviklom, ki je sicer tudi predsednik Slovenske karitas in Darkom Bračunom, generalnim tajnikom mariborske.


11.10.2020

Nedelja: najstarejši tednik koroških Slovencev

Ob 100. obletnici koroškega plebiscita predstavljamo slovenski cerkveni list Krške škofije in najstarejši tednik koroških Slovencev Nedelja. Časopis je 6 let po plebiscitu ustanovila skupina slovenskih duhovnikov. Le nacistična oblast je za nekaj let prekinila njegovo izdajanje. Glavna urednica lista Nedelja Mateja Rihter pojasnjuje zgodovinsko in zdajšnjo vlogo tednika za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem.


04.10.2020

Podčetrtek: sodelovanje med posvetno in cerkveno oblastjo

Župan Podčetrtka Peter Misja ter župnik v tem kraju in dekan dekanije Kozje Jožef Rogač predstavljata sodelovanje med cerkveno in civilno oblastjo v občini Podčetrtek.


27.09.2020

Skavtstvo je nekaj neskončno lepega

Slovenski skavtinje in skavti praznujejo tri desetletja delovanja v samostojni državi. Okroglo obletnico praznujejo pod geslom »30 let pogovorov med šotori«. V tej najštevilčnejši nevladni mladinski organizaciji poudarjajo, da je njihovo poslanstvo vzgoja otrok in mladih za pristne, samostojne, zdrave in odgovorne ljudi, kristjane in državljane, ki jim je mar za našo naravo, domovino in sočloveka. V oddaji gostimo nova načelnika Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov Tjašo Sušin in Nejca Kurbusa.


20.09.2020

Odgovor na hrepenenje v srcih mladih je v Bogu

Tretja sobota v septembru je že 39 let rezervirana za srečanje mladih katoličank in katoličanov pri cistercijanskem samostanu v Stični na Dolenjskem. Letos, ko se spoprijemamo s pandemijo koronavirusne bolezni 19, organizatorji srečanja, to je Katoliška mladina, zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih v dogovoru s Slovensko škofovsko konferenco, niso odpovedali Stične mladih, ampak so jo organizirali v drugačni obliki. Mlade katoličanke in katoličani so se, upoštevajoč zdravstvena priporočila, družili v 29 krajih po Sloveniji, med njimi je bila tudi Stična, in tako ohranili duh srečanja. Duhovnik in direktor Katoliške mladine Matevž Mehle predstavlja vsebino letošnje Stične in razmišlja, kako mlade verujoče ljudi nagovoriti, da bodo ostali v cerkvenem občestvu.


13.09.2020

Slovenija ima zelo veliko srce

Slovenska karitas že 15 leto v sredini septembra končuje z zbiranjem finančnih darov prebivalk in prebivalcev za dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zbrani denar karitas namenja zdravstvu, šolstvu, oskrbi z vodo in hrano v osrednji Afriki, tudi na Madagaskarju. V okviru omenjene akcije pa kot dvojček izvaja še program Z delom do dostojnega življenja. Kaj ta pomoč pomeni ljudem v Afriki med drugim pojasnjuje sestra Anka Burger, usmiljenka, ki je že36 let misijonarka v Afriki.


06.09.2020

Nadškof Cvikl o šolskem letu

Mariborski nadškof in metropolit mag. Alojzij Cvikl je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za delo z mladimi, ki sicer v teh dneh znova sedajo v šolske klopi. Tudi zato je gost naše tokratne oddaje o duhovnih, koronskih in siceršnjih izzivih, ki so pred učenci in učitelji, dijaki in profesorji v novem šolskem letu.


30.08.2020

Verska svoboda je lakmusov papir za vse pravice

Pred tednom dni smo obeležili mednarodni dan spomina na žrtve nasilja zaradi izpovedovanja vere ali prepričanja. Tudi v Sloveniji smo zabeležili kar nekaj takšnih dogodkov. O pojavih verske nestrpnosti – ki je po oceni Vatikana med pandemijo Covid 19 porasla – se je Nataša Lang pogovarjala z magistrom kanonsko pravnih znanosti in teologom mag. Sebastijanom Valentanom.


23.08.2020

Matematika in presežno

Tokratna oddaja se bo dogodila na domovanju naše zveste poslušalke Vasiljke Gamser v Ljubečni pri Celju. Pri njej se v teh dneh mudi na počitnicah njen mrzli nečak 18- letni Luka Horjak iz okolice Rimskih toplic. Ona je novorojena kristjanka, on pa najboljši slovenski matematik med najstniki. Skupaj bomo napletli zgodbo o lepoti življenju, matematika, bivanju božjem in še o čem.


16.08.2020

Pogled na Devico Marijo

Ob največjem Marijinem prazniku, njenem vnebovzetju smo pripravili kolaž pogledov iz različnih oddaj na vlogo in čaščenje Device Marije v krščanstvu v različnih obdobjih. Govorili bomo tudi o pomenu Marijinega narodnega svetišča na Brezjah ter o posebnem pomenu Marijinih ikon v pravoslavju.


09.08.2020

Šolske sestre sv. Frančiška - Polonca Majcenovič

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti je naša gostja diplomirana teologinja in magistrica zakonske in družinske terapije Polonca Majcenovič iz Maribora, sicer članica občestva šolskih sester sv.Frančiška. Kako se kot redovnica, živeča v celibatu, znajde v vlogi družinske terapevtke in svetovalke, kako doživlja presežnost na polju konkretne dialoškosti, je le nekaj poudarkov iz oddaje.


02.08.2020

Pomoč Slovencem v Venezueli tudi v pandemiji

Približno pol milijona ljudi s slovenskimi koreninami živi zunaj Slovenije. Med njimi tudi tisoč v Venezueli. Gospodarski zlom v tej državi ob Karibskem morju je spodbudil peščico ljudi s slovenskimi koreninami, da so se v procesu repatriacije vrnili v domovino svojih prednikov, nekaj jim to pot ta hip preprečuje pandemija koronavirusne bolezni. Številni zaradi starosti in bolezni ne bodo zapustili obubožane Venezuele. Slovenski skupnosti v Venezueli pomagata Slovenska karitas in tudi naša država. V oddaji Sledi večnosti gostimo Marijo Voglar, ki je pred dobrega pol leta zapustila Venezuelo, in Jano Lampe iz Slovenske karitas. Ta dobrodelna ustanova že tri leta pomaga Slovencem v Venezueli s hrano, zdravili in denarjem, in to tudi v obdobju pandemije.


Stran 11 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov