Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

568 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


21.04.2019

Krst odraslih v Katoliški cerkvi

V Katoliški cerkvi na Slovenskem ugotavljajo, da se vse več odraslih ljudi odloča za sprejem krsta. Lani se je krstilo 642 odraslih, dvakrat več kot pred desetimi leti. Krsti se več ljudi, kot pa jih izstopi iz Katoliške cerkve. Na veliko noč se bomo v Sledeh večnosti pogovarjali o krstu odraslih. Dan pred veliko nočjo – namreč na veliko soboto zvečer, kot to veleva katoliški nauk – so v številnih cerkvah odrasli prejeli zakramente uvajanja, kot so krst, obhajilo in birma. Kaj je spodbudilo ljudi, da so se odločili za prehod iz posvetnega življenja v božji svet, in to v današnji vse bolj sekularizirani družbi. Kako poteka priprava katehumenat, verouk za odrasle?


14.04.2019

Škof Stanislav Lipovšek

V tokratni oddaji gostimo upokojenega celjskega škofa dr.Stanislava Lipovška. Spregovorili bomo o nekaterih ključnih dilemah sodobnega slovenskega in evropskega krščanstva, o tem kako le osebno doživetje Evangelija, ki je ustava Ljubezni, ljudem prinaša notranji mir in gotovost in seveda o Veliki noči, ki je za kristjane praznik radikalnega upanja.


07.04.2019

Kdaj življenje ni več vrednota?

Kristjani se pripravljajo na praznovanje velike noči, ki je simbol upanja in vere v življenje. Kdaj človekovo življenje, ki ga naša humana civilizacija, znotraj nje tudi krščanska etika, opredeljuje kot nedotakljivo in sveto, izgubi vrednost? Je dopustno hudo bolnemu in zato trpečemu skrajšati življenje, da ohrani dostojanstvo? O tem bodo - tudi v luči javne polemike o evtanaziji - razmišljali zdravnici Mateja Lapuh in Zvonka Zupanič Slavec, teolog in filozof Robert Petkovšek ter filozof Borut Ošlaj.


31.03.2019

Izganjanje hudiča 2.del

V evangelijih je veliko opisov Jezusovega izganjanja zlih duhov ali demonov iz obsedencev. Jezusa je hudič skušal v puščavi. O biblijskih opisih izganjanja hudiča pa tudi o svojih osebnih izkušnjah v boju proti zlu bo spregovoril uradni eksorcist novomeške škofije, frančiškan p. Peter Vrabec.


24.03.2019

Izganjanje hudiča

Izganjanje hudiča ali eksorcizem je občutljiva tema. Marsikdo, tudi med kristjani, ne more prepoznati ali definirati zlega duha. V številnih verovanjih je razvit koncept zla in tudi zavedanje, da se le-to lahko polasti človeka. O svojih izkušnjah izganjanja hudiča bo v oddaji spregovoril župnik iz Žič Marijan Veternik, ki je že skoraj dve desetletji uradni eksorcist mariborske nadškofije.


17.03.2019

Družina in življenje - zakonca Sitar

V tokratni verski oddaji bosta naša gosta zakonca Vilma in Dani Siter iz Leskovca pri Krškem, ki že skoraj dvajset let vodita civilno-družbeno iniciativo Družina in življenje katere moto je: gradimo odnose za katere je vredno živeti. Krščanska družina je naročje ljubezni, ki se trajno inspirira v Božji besedi.


10.03.2019

Simbolni pomen čebel v različnih verovanjih

Čebele in njihov sladki proizvod-med so že tisočletja prisotne v različnih verovanjih. V antiki so veljale kot simbol pridnosti, čebelarjenje pa je bil dar bogov. Čebele omenja tudi Stara zaveza, močan simbolni, pozitivni pomen pa imajo tudi v krščanstvu. Omenja jih tudi znani pridigar Janez Svetokriški. O čebelah je gostja oddaje ddr. Marija Stanonik nedavno izdala knjigo "Čebele na cvetu in v svetu."


03.03.2019

Filmi z versko tematiko

Film je še vedno močno izrazno sredstvo, ki prodre do številnih ljudi. Pred nekaj dnevi je Ameriška filmska akademija podelila najbolj znane nagrade oskarje, nedavno je minil znani filmski festival v Berlinu. V različnih filmih dosti krat obravnavajo tudi verske tematike ali pa so sami filmi posvečeni biblijskim temam. O tem kako v filmih obravnavajo to tematiko bosta v oddaji razpravljala filmska kritičarka Lucija Čakš in katoliški duhovnik, jezuit Primož Jakop.


24.02.2019

Mladinski krščanski tabor v Ženavljah

Z današnjo versko oddajo Sledi večnosti smo na zaključku vseslovenskega najstniškega zimskega tabora v binkoštnem duhovnem centru v Ženavljah v Prekmurju. Vzgojitelji, starši in mladi bodo spregovorili o tem kako pomembna je spontana prisotnost božjega za naš celovit duhovni, duševni in telesni razvoj. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek.


17.02.2019

Prenova katoliških medijev

Slovenski katoliški tednik Družina, izhaja že skoraj sedem desetletij, je nedavno osvežil svojo grafično podobo in prenovil nekatere vsebine. Odgovorni urednik Boštjan Debevec bo spregovoril o delu tega tiskanega katoliškega medija. Urednica spletne strani Aleteia Urška Makovec pa o katoliških vsebinah na spletnih medijih. Slovenska Aleteia je del mednarodnega projekta, pred dobrim letom se je pridružila sedmim podobnim spletnim medijem.


10.02.2019

Romarji iz Slovenije na Svetovnem dnevu mladih

Od 17. do 27. januarja letos je v Panami potekal Svetovni dan mladih. Kakih tristo tisoč mladih katoličanov z vsega sveta se je tokrat srečalo v najjužnejši srednjeameriški državi. Iz Slovenije se je na to romarsko pot odpravilo 35 mladih. Med njimi sta bili  tudi gostji oddaje Špela Pucelj in Urška Senekovič. Med drugim nam bosta orisali, kako se ju je dotaknilo druženje z romarji z vseh celin, kakšno je duhovno bogastvo tovrstnega srečanja. Vrhunec vsakokratnega svetovnega dneva mladih pa je srečanje s papežem. Papež Frančišek je mladim v Panam dejal, naj ne živijo v prihodnosti, ampak danes.


03.02.2019

Pomoč Slovenske karitas Afriki

Slovenska Karitas pošilja pomoč afriškim državam. Sodeluje tudi v projektu MIND o migracijah. Sodelavka Karitas Jana Lampe je obiskala Centralno Afriško republiko, od koder je zaradi nasilja in revščine pobegnilo milijon in pol ljudi. Zaradi teh vzrokov zelo trpijo tudi prebivalci Madagaskarja, kjer na enem od najrevnejših predelov tega otoka deluje slovenski misijonar Janez Krmelj.


27.01.2019

Teološka fakulteta ob stoti obletnici Univerze v Ljubljani

Teološka fakulteta je bila leta 1919 med ustanoviteljicami prve slovenske visokošolske ustanove Univerze v Ljubljani. Zametki visokošolskega študija pri nas so se sicer oblikovali že z Jezuitskim kolegijem v Ljubljani na začetku 17. stoletja. O zgodovini Teološke fakultete in njenem sedanjem delu bosta spregovorila njena predavatelja prof. dr. Bogdan Kolar in doc. dr. Tadej Stegu.


20.01.2019

800 letnica delovanja Srbske pravoslavne cerkve

Srbska pravoslavna cerkev letos slavi 800-letnico samostojnosti. Letos je tudi 600-letnica rojstva zadnje celjske grofice Katarine Branković Kantakuzine, ki je najbolj zaslužna, da se je jelo pravoslavje širiti tudi na naših tleh. Gost oddaje, ki jo pripravlja Tone Petelinšek, bo dr. Bojan Cvelfar – avtor odmevne monografije z naslovom Pravoslavna cerkev v Sloveniji med obema vojnama.


13.01.2019

Duhovni portret Martina Luthra Kinga ml.

Letos mineva 90 let od rojstva enega najbolj prepoznavnih in vplivnih družbenih voditeljev ter velikega borca za državljanske pravice Martina Luthra Kinga ml. (1929-1968). Zanimalo nas bo, iz kakšnega okolja je izhajal in kako je njegova krščanska zavest oblikovala njegovo miselnost o socialni pravičnosti. Na čem je temeljil nenasilen odpor, za katerega si je prizadeval v reševanju sporov med rasnimi skupinami? Kakšna je povezava med segregacijo na eni strani in evangelijem na drugi, med družbenimi in duhovnimi vrednotami? In končno, od kod je Martin Luther King ml. črpal moč za osebno zavzetost in delovanje v nemirnih časih najbolj očitnega rasnega sovraštva belcev nad črnci? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s sociologom kulture dr. Nenadom Vitorovićem.


06.01.2019

Pravoslavni božič

Medtem ko so v katoliških in protestantskih cerkvah praznovali božič 25. decembra, bodo v pravoslavnih cerkvah, ki se držijo julijanskega koledarja – praznovali praznik Kristusovega rojstva jutri, 7. januarja. Tudi zato namenjamo megaherčno pozornost v tokratnih Sledeh večnosti pravoslavnim vernikom. Naša gosta sta Milan Jovanović – duhovnik srbske pravoslavne cerkve v Mariboru in upokojena dramska igralka Milada Kalezić – članica slavilne skupine v tej cerkvi.


30.12.2018

Pomembnejši dogodki in oddaje v letu 2018

V tokratni oddaji Sledi večnosti boste lahko slišali povzetek pomembnejših oddaj iz leta 2018. Z zanimivimi gosti smo se pogovarjali o temeljnih vprašanjih človeštva v prizmi duhovnosti in religij ter drugih humanističnih ved.


23.12.2018

Pesem, ki je svetu približala božič

Sveta noč, blažena noč, v izvirniku Stille Nacht! Heil’ge Nacht! se je vpisala v srca ljudi. Letos mineva 200 let od njene uglasbitve in prve izvedbe. Besedilo pesmi je napisal duhovnik Joseph Mohr (1792-1848), na čigar prošnjo jo je 24. decembra 1818 uglasbil učitelj in organist Franz Xaver Gruber (1787-1863). Še isti večer sta pesem ob spremljavi kitare prvič javno zapela v Oberndorfu v Avstriji. V oddaji se bomo pogovarjali o zgodovinskih okoliščinah nastanka najbolj prepoznavne božične skladbe. Kdaj je bila prvič natisnjena in objavljena? Z muzikološkega vidika nas bo zanimala njena kompozicijska vrednost. Kaj je v njej tako privlačnega, da jo danes poznajo in prepevajo po vsem svetu? In še: Kako se je pesem širila na Slovenskem? Gosta oddaje: umetnostna zgodovinarka in etnologinja mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem, ter muzikolog in pedagog dr. Matej Podstenšek s Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru.


16.12.2018

Novi dokazi o krščanstvu v Emoni

Arheološka izkopavanja ob prenovi Gosposvetske ulice v Ljubljani so prinesla nova dognanja o krščanstvu v poznoantični Emoni. Arheologi so poleg grobov odkrili tudi stavbo, ki bi lahko bila uporabljena za krščansko liturgijo, torej je bila neke vrste cerkev. Arheološke najdbe so pokazale, da je v Emoni konec 4. stoletja že obstajala razmeroma močna krščanska skupnost. O arheoloških dokazih za to, bo govoril dr. Andrej Gaspari, vodja arheološkega oddelka Filozofske fakultete univerze v Ljubljani.


09.12.2018

Odnos Ivana Cankarja do religioznosti

Ivan Cankar je v svojih delih veliko uporabljal krščansko simboliko. Verjetno se je tudi štel za katoličana, čeprav je bil v sporu s tedanjimi avtoritetami Katoliške cerkve na Slovenskem. Cankar je ostro kritiziral t. i. klerikalizem. Ob stoti obletnici smrti tega velikega pisatelja bo o njegovem odnosu do krščanstva, še posebej katolištva spregovorila poznavalka Cankarjevega dela ddr. Irena Avsenik Nabergoj.


Stran 15 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov