Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

574 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


18.09.2021

Stična mladih 2021: Utrdi moje korake

Kot narekuje tradicija že 40 let, na tretjo soboto v septembru se mlade katoličanke in mladi katoličani zberejo na vseslovenskem srečanju pred in v cistercijanskem samostanu v Stični. Geslo jubilejne 40. obletnice Stične mladih je Utrdi moje korake. Kot pojasnjuje duhovnik in direktor Katoliške mladine Matevž Mehle, so geslo vzeli iz Svetega pisma, psalma 40. Oblikovali so ga kot prošnjo Bogu in spodbudo mladim katoličanom, da premagajo strah pred posledicami epidemije in pred javnim izkazovanjem svoje vere. Po oceni organizatorjev se je letošnje Stične mladih udeležilo nekaj več kot 2 tisoč mladih iz vse države ali pol manj kot pred epidemijo. Predsednik republike Borut Pahor je kot častni pokrovitelj jubilejnega srečanja katoliške mladine vročil zahvalo predsednika republike Stični mladih za dolgoletno poslanstvo, ki med mladimi širi in spodbuja vrednote prostovoljstva, sodelovanja, človečnosti in solidarnosti v dobro skupnosti. V oddaji pa se začetkov Stične mladih spominja pater Janez Novak, takratni župnijski upravitelj, danes zaslužni opat.


11.09.2021

Bog je človeku naredil oči spredaj, zato se usmerimo v prihodnost

V Sledeh večnosti smo se ustavili v župniji svetega Andreja apostola v Štandrežu pri Gorici, kjer službuje župnik Karel Bolčina. Dejaven je na številnih področjih, zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov v Furlaniji Julijski krajini je župnijski upravitelj v številnih vaseh Goriške nadškofije. Karel Bolčina je izvedenec za cerkveno pravo, na nadškofiji ima številne zadolžitve, je pa tudi član več komisij Cerkve v Sloveniji.


04.09.2021

Učenje, ustvarjanje zdravih odnosov naj bodo v središču šole, ne pa covid ukrepi

Društvo katoliških pedagogov v sodelovanju s Slovenskim katehetskim uradom in Komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci je pripravilo četrti Teden vzgoje od 5. do 12. septembra, letos pod naslovom Svetovno vzgojno zavezništvo. Pobudo za to vsebino je dal papež Frančišek. V tokratni oddaji Sledi večnosti pater dr. Silvo Šinkovec, duhovni asistent Društva katoliških pedagogov Slovenije, predstavi Teden vzgoje v Katoliški cerkvi v Sloveniji.


28.08.2021

Dijakom sem v oporo z nasveti, bližino in molitvijo

Pred začetkom novega šolskega leta v oddaji Sledi večnosti gostimo duhovnika in učitelja predmeta vera in kultura na Škofijski klasični gimnaziji, ki je ena od enot Zavoda Svetega Stanislava, v Šentvidu pri Ljubljani, Gregorja Bregarja. Ta nam bo v oddaji orisal, s kakšnimi izzivi se dijakinje in dijaki v katoliški gimnaziji soočajo na področju duhovnosti. Te gimnazije ne obiskujejo le mladostniki, ki se izrekajo za katoličanke in katoličane, ampak tudi drugače verujoči in tudi neverujoči. Kako je kot duhovnik vpet v šolski vsakdan in kako se pripravlja na novo šolsko leto.


21.08.2021

Utrip iz birmanskega kampa

Katoliška mladina je organizirala poletna petdnevna tabora za mlade, prvič za srednješolce in drugič za birmance v Bohinju. Oba kampa sta potekala pod naslovom »Nov ogenj«. Udeleženci so na omenjenih kampih spoznavali – kot pravijo njuni avtorji – kako v njihovem življenju deluje Sveti duh. Vsebino kampov za mlade nam predstavljajo koordinatorica obeh programov Marta Mehle iz Katoliške mladine, animatorja na birmanskem kampu Mojca Lesnik in Urh Špital ter udeleženca Ela in Jakob.


14.08.2021

Marijino vnebozetje je praznik, ki počasti vsako žensko

V Katoliški cerkvi zaznamujejo enega od največjih cerkvenih praznikov, Marijino vnebovzetje. Praznik je znan tudi pod imenoma veliki šmaren ali velika maša. Na ta dan se katoličanke in katoličani, pa tudi verniki v pravoslavnih cerkvah, spominjajo verske resnice o Marijinem vnebovzetju. V tistih pravoslavnih cerkvah, kjer še uporabljajo julijanski koledar, na primer v srbski in ruski, bodo Marijino vnebovzetje častili 28. avgusta. Medtem ko večina protestantskih cerkva ne sprejema Marijine brezmadežnosti kot ne njenega vnebovzetja. V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko cerkva in kapelic, zato je izročilo tega praznika globoko zakoreninjeno med vernicami in verniki. Ti na ta dan tradicionalno romajo v Marijina svetišča. O obhajanju velikega šmarna premišljujeta rektor Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah dr. Robert Bahčič in rektor Bazilike Kraljice Svetogorske na Sveti Gori nad Novo Gorico Bogdan Knavs.


07.08.2021

Stane Kerin - misijonar na Madagaskarju

Katoliški duhovnik Stane Kerin se je po letih dela na Karitasu in v Misijonskem središču odločil postati misijonar na Madagaskarju. Tam deluje že tri leta in je kritičen do odnosa razvitega sveta do manj razvitih držav, med katere spada tudi Madagaskar.


31.07.2021

Sodobni vidiki romarstva

V tokratni oddaji Sledi večnosti bomo spregovorili o romarskem turizmu. V oddaji sodelujeta: Slavica Arih iz Maribora, ki je pred skoraj tridesetimi leti skupaj s svojim soprogom ustanovila prvo romarsko agencijo pri nas - Ariturs in mag.Melito Bevc – direktorico Zavoda za turizem, mladino in šport v Šmarju pri Jelšah.


24.07.2021

V Katoliški cerkvi prvič obhajajo svetovni dan starih staršev in starejših

Papež Frančišek je na začetku leta ustanovil Svetovni dan starih staršev in ostarelih. V Katoliški cerkvi ga bodo obhajali četrto nedeljo v juliju. Papež Frančišek je za moto prvega svetovnega dne babic in dedkov ter ostarelih izbral svetopisemsko misel »Jaz sem s teboj vse dni«. Duhovnik Miro Šlibar premišljuje o sporočilu omenjene misli in pojasnjuje, kako bodo prvič zaznamovali v Katoliški cerkvi na Slovenskem omenjeni svetovni dan.


17.07.2021

V koprski stolni cerkvi bodo jeseni zazvenele največje cerkvene orgle

V koprski škofiji, v njeni stolni cerkvi, končujejo štiriletni projekt postavitve največjih cerkvenih orgel pri nas. To bodo druge največje orgle v Sloveniji. Največje jih ima Cankarjev dom v Ljubljani. Največje cerkvene orgle v Sloveniji bodo po načrtih projektne skupine zazvenele v drugi polovici jeseni v koprski stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja. Škofija Koper je orgle pridobila prek donatorskega razpisa iz Švice, kljub temu bo skupaj z donatorji za stroške prevoza in postavitve orgel odštela nekaj več kot 600 tisoč evrov. Mogočne orgle ne bodo le dodatno obogatile liturgije pri obredih v koprski stolnici, ampak glasbeno dejavnost na obali. Župnik v Kopru dr. Primož Krečič pravi, da bodo povezovale ljudi različnih prepričanj, kultur, narodnosti in religij.


11.07.2021

Muslimani smo pomemben in dobronameren člen slovenske družbe

Od prvega julija letos največjo nekrščansko versko skupnost pri nas, Islamsko skupnost v Sloveniji, vodi novi mufti mag. Nevzet Porić. V tokratni oddaji Sledi večnosti razmišlja o načrtih Islamske skupnosti v prihodnjih petih letih, kot traja mandat muftija, o reševanju odprtih vprašanjih z državo, o stereotipnih in klišejskih predstavah o muslimanski veri, o posledicah pandemije za versko dejavnost.


03.07.2021

Učenke in učenci raziskali dediščino menihov cistercijanov

Od leta 1136 v Stični na Dolenjskem deluje cistercijanski samostan Stična. To je najstarejši delujoči in še edini cistercijanski samostan pri nas. Ob menihih prostore stiškega samostana že leta med drugim uporablja tudi Muzej krščanstva na Slovenskem. Ta v teh počitniških dneh vabi obiskovalke in obiskovalce na ogled stalnih razstav in do konca septembra še na občasno razstavo z naslovom Cistercijani v mojem kraju. Razstavo, ki pripoveduje o vplivu menihov na gospodarsko, religiozno in tudi izobraževalno življenje na Dolenjskem, so pripravili učenci osnovnih šol Veliki Gaber, Stična in podružnične šole Zagradec. Kako so torej menihi zaznamovali dolenjsko pokrajino, pojasnjujejo učenci, avtorji občasne razstave Cistercijani v mojem kraju.


26.06.2021

Sedem novomašnikov v Katoliški cerkvi v Sloveniji

V Katoliški cerkvi v Sloveniji bo zakrament mašniškega posvečenja letos prejelo sedem novih duhovnikov. Slovenski škofje tradicionalno posvečujejo diakone v duhovnike 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla. Pet novomašnikov se je odločilo za poslanstvo škofijskega duhovnika, dva za redovnega duhovnika. V Škofiji Koper se veselijo novomašnika Tilna Kocjančiča, ki prihaja iz župnije Bertoki. Novomeška škofija bo bogatejša za enega novega duhovnika; to je Jakob Piletič iz župnije Kostanjevica na Krki. V mariborski nadškofiji bo dan pred praznikom omenjenih apostolov na pot duhovništva stopil Simon Lampreht iz župnije Svečina. Nadškofija Ljubljana ima tri nove duhovnike: Petra Čemažarja iz župnije Ljubljana Ježica, Boštjana Dolinška iz župnije Stranje, oba bosta škofijska duhovnika in Jurija Slamnika iz župnije Breznica, ki stopa na pot redovnika kapucina. Sedmi novi duhovnik je Klemen Slapšak, redovnik minorit, iz nadžupnije Laško, ki sodi v celjsko škofijo.


19.06.2021

Zaznamovanje 30 let samostojnosti v Katoliški cerkvi v Sloveniji

V mozaiku zgodovinskih dogodkov in osebnosti, ki so tlakovali pot države Slovenije v samostojnost, so svoj kamenček dodali številni posamezniki in organizacije; med njimi so pomembno vlogo v prelomnih letih odigrali tudi številni duhovniki in Katoliška cerkev v Sloveniji kot verska skupnost. Vodja tiskovnega urada pri Slovenski škofovski konferenci dr. Tadej Jakopič pojasnjuje, kako bodo v Katoliški cerkvi v Sloveniji zaznamovali 30 let samostojnosti Republike Slovenije. Članica pobude Molitev in post za domovino Mateja Maček predstavlja sporočilo letošnje že enajste omenjene pobude.


12.06.2021

PASTORALNA ZVEZA ŽUPNIJ DRAVOGRAD

V tokratni oddaji Sledi večnosti se mudimo v koroških koncih. Pobliže predstavljamo pastoralno zvezo župnij Dravograd in dva duhovnika, ki v njenem okviru opravljata pastirsko službo – Igorja Glasenčnika in Frančka Kranerja.


05.06.2021

Vse več mladih je neverujočih, sočasno se krepi delež globoko vernih mladih

Raziskava o položaju mladih v Sloveniji Mladina 2020 na področju religioznosti mladih razgrinja, da se vse manj mladih izreka za verujoče, vse manj jih obiskuje tudi verske obrede v zadnjem desetletju. Od leta 2013 pa se je podvojil delež mladih, ki se redno udeležuje verskih obredov. Raziskovalci Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru v raziskavi Mladina 2020 tako ugotavljajo vse večjo polarizacijo na področju religioznosti mladih. Znani so tudi prvi izsledki Urada za mlade pri Slovenski škofovski konferenci o duhovnosti in veri mladih ter njihovem mnenju o Katoliški cerkvi. O vernosti mladih bosta v tokratni oddaji Sledi večnosti govorita dr. Miran Lavrič, vodja raziskave Mladina 2020, in duhovnik Matevž Mehle.


29.05.2021

30 let verske svobode

Verska svoboda je preizkusni kamen vseh pravic, poudarjajo številni strokovnjaki. Samostojna Slovenija je na tem področju naredila pomembne korake za njeno uveljavljanje v javnem življenju. Cerkve in verske skupnosti pa opozarjajo na še odprta vprašanja s področja zagotavljanja verske svobode. V Katoliški cerkvi na Slovenskem si želijo drugačnih rešitev na področjih financiranja verskih uslužbencev, verskega pouka v vzgoji in izobraževanju ter pri skrbi za kulturno dediščino. Za Islamsko skupnost v Sloveniji je nesprejemljivo, da v vojaškem vikariatu ni muslimanskega duhovnika, ki bi zagotavljal duhovno oskrbo vojakom. Muslimanski verniki težko uresničujejo pravico do duhovne oskrbe v bolnišnicah, policiji, domovih za starejše in zaporih, še opozarjajo v Islamski skupnosti. Vlada je pred dnevi ustanovila svet za odprta vprašanja s Katoliško cerkvijo, zdaj si takšnega dialoga z vlado želijo tudi v drugih cerkvah in verskih skupnostih. Vlada je namreč decembra lani ukinila urad za verske skupnosti.


22.05.2021

Verouk na daljavo je bil preizkusni kamen vernosti

Pandemija covida-19 je prenesla tudi verouk v virtualno okolje. Kakšne bodo posledice verouka na daljavo na versko vzgojo in znanje o verskih vsebinah otrok in mladostnikov? Ali duhovniki beležijo osip veroučencev? O učinkih verouka na daljavo razmišljata redovnica, strokovna sodelavka pri Katehetskem uradu Slovenske škofovske konference, sestra Magda Burger in duhovnik v ljubljanski župniji Igor Dolinšek.


15.05.2021

Delati dobro za ljudi - srčika misijonskega prostovoljstva

Katoliška cerkev v Sloveniji že več kot 15 let omogoča mladim v okviru programa POTA izkušnjo misijonskega življenja. Pandemija covida-19 je lani prostovoljkam in prostovoljcem preprečila, da bi kot misijonarji pomagali ljudem v stiski na različnih koncih sveta. Letos upajo, da bodo mladi prostovoljci lahko izvedli sedem različnih projektov v Ukrajini, Indiji, Kazahstanu, Južnoafriški republiki, Keniji in na Madagaskarju. Naši sogovorniki Živa Gabrovšek, Zala Žnidaršič in Peter Godeša se odpravljajo v omenjene afriške države. V pogovoru pojasnjujejo, komu bodo pomagali ter kako in zakaj.


08.05.2021

Cerkev potrebuje zveste in dobre duhovnike, njihovo število ni najpomembnejše

V katoliški cerkvi tako pri nas kot v celotnem zahodnem svetu primanjkuje duhovnih poklicev. Po drugi strani imata na primer evangeličanska cerkev, pa tudi srbska pravoslavna in islamska skupnost v Sloveniji, dovolj duhovnikov za duhovno oskrbo svojih vernic in vernikov. To primerjavo pa je treba pojasniti tudi v luči dejstva, da se po podatkih katoliške cerkve na Slovenskem nekaj čez 70 odstotkov prebivalcev Slovenije izreka za katoličane. O razmerah na področju duhovnih poklicev v oddaji Sledi večnosti govorijo rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani Peter Kokotec, škofom evangeličanske cerkve mag. Leon Novak in paroh Srbske pravoslavne cerkve v Kopru Dejan Mandić.


Stran 9 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov