Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

574 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


05.01.2024

Sledi večnosti v letu 2023

Sledi večnosti v letu 2023.


30.12.2023

Mladi kristjani iz 48. držav obogatili prednovoletno dogajanje v Ljubljani in njeni okolici

V Ljubljani in okoliških krajih se je zbralo več tisoč mladih kristjanov iz različnih krščanskih cerkva iz 48-ih držav; udeležujejo se petdnevnega 46. Evropskega srečanja mladih, ki ga Taizejska ekumenska skupnost v sodelovanju z lokalnimi krščanskimi cerkvami vsako leto pripravi v katerem izmed evropskih mest.


22.12.2023

O božičnih jaslicah in njihovem sporočilu ob 800-letnici njihove prve postavitve

Letos mineva 800 let, od kar je sveti Frančišek Asiški v votlini Greccio v osrednji Italiji postavil prve božične jaslice. O njihovem sporočilu in zgodovinskem razvoju z dr. patrom Robert Bahčič, rektorjem Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah. Ob baziliki Marije Pomagaj je pred 22. leti vrata odprl tudi Muzej jaslic, ki hrani preko 450 jaslic iz različnih krajev po svetu.


15.12.2023

Evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar po 45. letih duhovniškega poklica: Jaz obožujem svojo službo, zato ker imam rada ljudi

Evangeličanska duhovnica iz cerkvene občine Gornji Petrovci na Goričkem Jana Kerčmar po 45. letih opravljanja duhovniškega poslanstva ugotavlja, da jih idej in navdiha kljub letom ne primanjkuje. Po vsakem bogoslužju seže v roko vsakemu verniku, odraslemu ali otroku, in ga objame, zato ker – kot pravi – obožuje svojo službo in ima rada ljudi. Tudi če bo kdaj v prihodnosti odložila talar za vedno, bo ostala duhovnica, ker je najpomembnejše tisto, kar človek nosi v srcu.


08.12.2023

Misijonar Pedro Opeka: Jaz ne prosjačim, jaz samo prosim pravičnost za ljudi, ki delajo

Slovenijo je po osmih letih obiskal misijonar slovenskega rodu, lazarist Pedro Opeka, ki že 50 let svojega življenja posveča revnim ljudem s smetišč na Madagaskarju. S svojimi pričevanji je navdušil mnogo ljudi. Rdeča nit njegovega obiska je bila dobrodelnost, zbiranje sredstev za humanitarno združenje Akamasoa. Gonilna sila te organizacije je Opeka, ki je s pomočjo darov iz Evrope in sodelavcev ter domačinov zgradil več vasi s šolami, z zdravstvenimi dispanzerji ter te spodbudil, da z zaslužkom od dela vzdržujejo družine. Med petdnevnim obiskom je odprl tudi druge vroče teme: migracije iz Afrike, vojne, bratstvo med narodi in se vnovič zavzel za spravo med slovenskim narodom.


02.12.2023

Povezovanje v sinodalnem procesu

Spregovorili bomo o sinodi. Kako jo uresničujemo znotraj Katoliške cerkve v celoti in v župnijah. Kdo je pobudnik in čemu nas sinoda spodbuja? Kako prisluhniti drug drugemu in se povezovati z bližnjimi? Kako ima sedaj vsak možnost spregovoriti, k temu spodbuja tudi papež Frančišek. O tem z gospo Anjo Kastelic.


23.11.2023

Katere zakramente v Katoliški cerkvi bodo po novem lahko prejemali transspolne osebe in istospolni pari?

Katoliški duhovniki bodo lahko na podlagi odločitve Dikasterija za nauk vere, z njo se je strinjal papež Frančišek, dovolili dostop transspolnim osebam, istospolnim parom in njihovim otrokom do nekaj zakramentov. Katerih in kaj to pomeni v praksi, pojasnjuje moralni teolog, med drugim tudi tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, dr. Gabriel Kavčič.


18.11.2023

Prenovljena frančiškanska knjižnica in pinakoteka

Frančiškanski samostan na Tromostovju v Ljubljani hrani več zelo dragocenih knjig in dokumentov. Knjižnico je uredil p. Žiga Škerpin v prvi polovici 18. stoletja, vsebuje pa veliko še starejših knjig. Kot stalna knjižnična ustanova deluje že od leta 1233. Prenovljena knjižnica je s pinakoteko tudi del frančiškanskega muzeja. O pomenu teh ustanov bo govoril knjižničar frančiškan p. Jan Dominik Bogataj. Oddajo pripravlja Tomaž Gerden.


11.11.2023

Živeti radostno krščanstvo

Oddaja je nastala v binkoštni protestantski cerkvi v Murski Soboti. Ob tamkajšnjem pastorju Andreju Bojnecu so v oddaji še tri kristjanke iz celjskih koncev spregovorile o svojem doživljanju krščanstva: Vasiljka Gamser iz Ljubečne pri Celju ter Milena in Angelina Janel iz okolice Slovenskih Konjic.


04.11.2023

Spomin na pokojne

V mesecu novembru obeležujemo praznik Vseh svetih, ki je tudi dan spomina na umrle, ki so se poslovili od tega zemeljskega sveta. Kaj simbolizira ta dan v letu in čemu nas spodbuja? Kaj je žalovanje, za bližnjimi? Od kod črpati moč za to? O tem s predavateljem na TEOF jezuitom dr. Ivanom Platovnjakom.


27.10.2023

Lutrovska klet – najstarejši ohranjeni protestantski objekt na Slovenskem

Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana letošnje bogoslužje na dan reformacije organizira v Lutrovski kleti, v najstarejši ohranjeni protestantski kapeli na Slovenskem. Ta stoji na sevniškem griču nad starim delom mesta. O zgodovini Lutrovske kleti in pomenu protestantizma za današnji čas premišljujeta literarni zgodovinar dr. Jonatan Vinkler in duhovnik mag. Geza Filo.


21.10.2023

Adventisti o krščanstvu kot veri ljubezni

Štirje verniki, ki pripadajo občestvu protestantske Adventistične cerkve na Slovenskem: Dragica Kuzma iz Ljubljane, Matjaž Šimenc iz Mengša, Tej Drevenšek iz Maribora in Tom Drevenšek iz Kopra govorijo o krščanstvu kot veri ljubezni, osebne svobode in upanja.


13.10.2023

Pot cistercijanov – priložnost za odkrivanje bogate kulturne dediščine, ki so nam jo v skoraj tisoč letih zapustili menihi cistercijani

Slovenija je bogatejša za še eno označeno pohodniško-romarsko pot – Pot cistercijanov. Gre za dve krožni poti, dolgi 14 in 24 kilometrov. Njuna izhodiščna točka je samostan Stična in sta del mednarodne pohodniške poti Cisterscapes, ki povezuje šest evropskih držav in sedemnajst cistercijanskih samostanov. Prior stiških menihov p. Nikolaj Aracki in direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem mag. Nataša Polajnar Frelih o bogati kulturni dediščini, ki so nam jo zapustili menihi.


06.10.2023

Škof Matjaž: izziv sinode ni graditi Cerkev kot organizacijo moči, ampak občestvo medsebojnega sodelovanja

V Katoliški cerkvi ta mesec poteka eden največjih letošnjih dogodkov. V Rimu so se na sinodi o sinodalnosti zbrali kardinali in škofje, ter duhovniki in laiki, med njimi je prvič večje število žensk. Govorijo o prihodnosti Katoliške cerkve, kako naj živi, odgovarja na potrebe današnjega časa. Kako odmeva sinoda o sinodalnosti v Vatikanu in kako v krajevni Cerkvi pri nas? Katoliško cerkev na Slovenskem v Vatikanu zastopa celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž.


29.09.2023

Misijonarka s. Urša Marinčič: Naš misijon deluje v pretežno protestantskem okolju; ko pomagamo, pomagamo vsem ljudem, ne glede na vero

Redovnica Urša Marinčič, članica ženske redovne skupnosti - šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja, deluje kot misijonarka že pet let v Ugandi. Njen misijon so na jugu Ugande na novo postavile redovnice iz bosansko-hrvaške province šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, in sicer v župniji sv. Frančiška Rushooka, v kraju Rwentobo. Z misijonarko Uršo o pogojih bivanja, draginji, ki je močno prizadela tudi Afričane, pa tudi o drobnih iskricah, ki njej in drugim redovnicam dajejo upanje, da njihovo poslanstvo – pomagati ljudem ne glede na veroizpoved – pa tudi širiti Jezusov nauk, ni zaman.


22.09.2023

Finančna pomoč za verske uslužbence vnovič razburja

Državni zbor je ta teden znižal državno finančno pomoč za plačilo socialnih prispevkov verskim uslužbencem iz 100 odstotkov na 60 odstotkov povprečne mesečne plače. Avgusta letos je bilo do omenjene pomoči upravičenih 746 verskih uslužbencev, večina upravičencev je iz Katoliške cerkve. Gre za odpravo nezakonitega stanja in v bistvu za zvišanje prispevkov opravičuje svojo odločitev vladna koalicija, medtem ko opozicija in vse večje cerkve in verske skupnosti ocenjujejo znižanje socialnih prispevkov za njihove duhovnike kot poseg v pridobljene pravice in za neustavno odločitev.


15.09.2023

Z župnikom Dejanom Horvatom o duhovni oskrbi rojakov v Porabju

Na Gornjem Seniku, na hribu Grebenšček, v Porabju naši rojaki pripravijo vsakoletno bogoslužje na prostem. Letos sta poleg slovenskega duhovnika Ferenca Merklija, nekdanjega gornjeseniškega župnika, ki odhaja na študij v Rim, somaševala še Tibor Tóth in Dejan Horvat. Župnik Dejan Horvat, ki prihaja med Slovence v Porabju iz Prekmurja, premišljuje o duhovni oskrbi rojakov v Porabju, njihovih vezeh z matico.


08.09.2023

V Stični, na krščaskem festivalu mladih, pričakujejo vsaj 3500 mladih

V Katoliški cerkvi na Slovenskem na drugo nedeljo v septembru obhajajo nedeljo mladih, tej bo sledil teden mladih. Cilj nedelje in tedna mladih je, da mladi predstavijo svoje dejavnosti v župnijah. Teden mladih v Katoliški cerkvi v Sloveniji zaokrožijo s tradicionalnim festivalom katoliške mladine Stična mladih. Ta dogodek bo letos potekal že 42. pred cistercijanskim samostanom v Stični na Dolenjskem. Organizator, zavod Katoliška Mladina, pričakuje 3500 mladih.


02.09.2023

Skavtski tabor in pomoč v poplavah

Katoliški skavti in skavtinje so pred dnevi pripravili velik, tridnevni tabor v Želodniku pri Domžalah. Del aktivnosti okoli 700 udeleženk in udeležencev je bila tudi pomoč pri odpravi posledic poplav po vsej Sloveniji. O taboru in delu skavtinj in skavtov bosta spregovorili najbolj odgovorni za izvedbo in organizacijo Katja Černelič in Martina Rupčič.


26.08.2023

Ob 50. letnici smrti Staneta Kregarja

V začetku avgusta je minilo 50. let od smrti zelo pomembnega slovenskega likovnega umetnika, katoliškega duhovnika Staneta Kregarja. Bil je eden od pionirjev modernizma v slovenskem slikarstvu, po različnih slovenskih cerkvah je ustvaril več del. O ustvarjanju Staneta Kregarja bo spregovoril umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar.


Stran 3 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov