Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

574 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


26.07.2020

Jakobova pot po Sloveniji je ena od najbolj slikovitih poti

Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji letos praznuje 20 let delovanja. Srce in duša društva sta zakonca Marjeta in Metodij Rigler. V oddaji Sledi večnosti skupaj s prekaljenim romarjem Petrom Štrbenkom predstavljajo slovenski camino. Pravijo, da Jakobovo pot po Sloveniji prehodi vse več pohodnikov in tudi številni so se odpravili po njenih poteh to pomlad, saj jim je pandemija novega korona virusa preprečila romanje po španski Jakobovi poti do Compostele.


19.07.2020

Duhovnost in podjetništvo

Podnaslov tokratne verske oddaje je Duhovnost in podjetništvo. V njej gostimo dva ugledna in renomirana podjetnika Francija Pliberška iz Celja in Gregorja Brajoviča iz Maribora. Tema: kako so lahko tudi v najsodobnejše poslovne procese in sisteme vtkani elementi zdrave in odgovorne duhovnosti, sočutja, empatičnosti, pravičnosti in ljubezni - z okusom svetega, božjega, presežnega.


12.07.2020

Duhovnost in šport

»Človek je duša in telo. Če skrbimo za oba pola, s tem ustvarjamo harmonijo, ki zagotavlja bogato duhovno življenje. Če zjutraj najprej pretečemo od 5 do 10 km in šele nato opravimo molitev, je ta molitev povsem drugačna, kot pa tista, ki jo opravimo takoj, ko se potegnemo iz postelje. Razgibano telo je predpogoj za dobro duhovnost,« razmišlja v oddaji Sledi večnosti pater iz reda minoritov, navdušeni športnik, dr. Andrej Šegula.


05.07.2020

Stična mladih letos drugače

Epidemija novega korona virusa bo otroke in mladino prikrajšala tudi za kakovostne počitniške vsebine. Združenje animatorjev Oratorija napoveduje, da bodo v zdajšnjih zdravstvenih razmerah lahko organiziralo za tretjino manj krajevnih oratorijev po župnijah v primerjavi z lani. Katoliška mladina je po odločitvi škofov odpovedala letošnjo Stično mladih. Bodo pa skušali julija prvič izpeljati Birmanski kamp za mlade in kljub omejitvam nekaj mladih odpeljati na Poletni teden v Taize. V oddaji Sledi večnosti gostimo Matevža Mehleta iz Katoliške mladine in vodjo oratorijskih usposabljanj Tilna Mlakarja.


28.06.2020

Ženska duhovnost

V tokratni oddaji Sledi večnosti s simbolnim podnaslovom ženska duhovnost razmišljamo o tem kako razlike med spoloma vplivajo na različno doživljanje presežnega na ravni naše vsakodnevne intime. Kako ženske, ki so izhodiščno varovalke življenja, v tej drugačnosti doživljajo fenomen svetega, Boga in njegovo prisotnost v nas in med nami. O tem se pogovarjamo v oddaji z dvema kristjankama: binkoštno vernico, ekonomistko Vasiljko Gamser iz Ljubečne pri Celju in katoličanko, ki je še posebej aktivna v gibanju Prenova v duhu Mileno Janel iz okolice Slovenske Bistrice.


21.06.2020

Nuncij v Iraku dr. Mitja Leskovar

Papež Frančišek je dr. Mitja Leskovarja, enega od treh slovenskih duhovnikov na visokih položajih znotraj vatikanske diplomacije, imenoval za novega nadškofa in nuncija v Iraku. Preden bo dr. Leskovar nastopil novo službo na bližnjem vzhodu, bo prejel škofovsko posvečenje predvidoma v prvi polovici avgusta v ljubljanski stolnici. Nato se bo odpravil na pogovore na Sveti sedež in če bodo razmere dopuščale, bo prevzel vodenje nunciature v Iraku v prvi polovici septembra. V oddaji razmišlja o svojem novem poslanstvu v Iraku, kjer so kristjani žrtve verske nestrpnosti, pa tudi o vlogi vatikanske diplomacije v današnji mednarodni skupnosti, medverskem dialogu in sekularizaciji družbe.


14.06.2020

Izzivi duhovniškega poklica

V tokratni oddaji Sledi večnosti z naslovom Izzivi duhovniškega poklica, gostimo 77-letnega gospoda Tonija Štekla, ki opravlja vlogo duhovnega pomočnika na Teznem v Mariboru in na Spodnji Polskavi, predtem pa je bil skoraj tri desetletja duhovnik v Berlinu in na Dunaju. V pogovoru z njim se bomo dotaknili tudi kdaj pereče teme, kako naj si duhovnik poskrbi za svojo konkretno eksistenco. Zato smo v to oddajo povabili tudi njegovo gospodinjo - diplomirano medicinsko sestro Ano Marolt, ki je sicer zaposlena v UKC Ljubljana… Kot boste slišali v oddaji, sobivanje duhovnika in gospodinje ni enostavno, a kjer je medsebojno spoštovanje in ljubezen v služenju, je tudi to lahko osrečujoče.


07.06.2020

V boj proti virusu ob pomanjkanju vode

Človekoljubne organizacije opozarjajo na pogubne posledice pandemije covid 19. Milijoni ljudi se soočajo z izgubo dela, vse večjo revščino in lakoto. Mmisijonarka Bogdana Kavčič predstavlja razmere v času epidemije v najbolj revnem predelu afriške države Ruande, kjer že vrsto let nudi zdravstveno oskrbo tisočim domačinom. Misijonu – kjer deluje misijonarka – finančno pomagata Karitas Slovenija in država Slovenija. O tej in drugi pomoči v času covid 19 govori Jana Lampe iz omenjene človekoljubne organizacije.


31.05.2020

Prenova v duhu

S tokratno oddajo Sledi večnosti se dotikamo današnjega praznika Svetega Duha – Binkošti. Odpravljamo se v župnijo Svetega Venčeslava v Zgornji Ložnici pri Slovenski Bistrici, kjer je že vrsto let zelo aktivna Prenova v duhu. V oddaji sodelujejo: Zoran Kodela - dolgoletni župnik v tej fari, zdaj je pa direktor in urednik krščanske TV Exodus v Mariboru in sicer eden od pionirjev tega duhovnega prenovitvenega gibanja v severovzhodni Sloveniji, Milena Janel ter zakonca Janez in Cvetka Ajd. Cvetka je katehistinja in vseslovenska kordinatorica Prenove v duhu, Janez ji pri tem pomaga, in je tudi stalni diakon.


24.05.2020

Želim si, da bi bili jezuiti v veliko oporo Cerkvi

Jezuit p. Miran Žvanut je novi provincial slovenskih jezuitov. Skupnost, ki šteje 50 članov, bo začel voditi 27. junija letos.


17.05.2020

Župnija sv. Križ pri Rogaški Slatini

S tokratno oddajo Sledi večnosti se odpravljamo na obisk v župnijo Sv.Križa v Rogaški Slatini. Spregovorili nam bodo o svojem duhovnem življenju v teh kriznih koronskih časih, pobliže pa nam bomo predstavili tudi njihovo organiziranost veroučnih dejavnosti… Poleg domačega župnika Jožeta Vehovarja v oddaji sodelujeta tudi dve katehistinji Jožica Kores in Klavdija Nušinović.


10.05.2020

Odnos Beatlov do duhovnega

The Beatles veljajo za eno najbolj znanih glasbenih skupin vseh časov. Poleg ustvarjanja glasbe za vse generacije so se v zgodovino zapisali tudi po svojem odnosu do duhovnosti. V 60-ih letih prejšnjega stoletja so odpotovali v Indijo, kar je med drugim pripomoglo tudi k širjenju verstev z Vzhoda (hinduizem in budizem) v zahodnoevropski kulturi. O tem, kakšen odnos so imeli Beatli do duhovnega, in o njihovih pesmih z duhovno vsebino, se bomo pogovarjali z etnologom in poznavalcem skupine dr. Damjanom J. Ovscem.


03.05.2020

Bogoslužja v epidemiji COVID-19

Življenje se vrača tudi v hrame svetosti. To bo – kot na vseh področjih javnega življenja – drugačno kot pred epidemijo novega koronavirusa. Javna bogoslužja bodo v epidemiji COVID-19 potekala pod strogimi higienskimi ukrepi za preprečevanje širjenja nove koronavirusne bolezni. Navodila katoliških škofov za vzpostavitev javnega bogoslužja v cerkvah v času epidemije COVID-19 pojasnjuje generalni tajnik SŠK dr. Tadej Strehovec.


26.04.2020

Župniki in verniki so bili prestrašeni pred 30. leti

Slovenija zaznamuje 30. obletnico prelomnih dogodkov, ki so leta 1990 tlakovali pot osamosvojitvi. V nizu odločilnih dogodkov za slovenski narod je katoliška cerkev na Slovenskem 1. maja 1990 ustanovila dobrodelno organizacijo, Slovensko karitas. Od snovanja do zagona osrednje katoliške dobrodelne organizacije pri nas je kot njen prvi obraz in gonilna sila desetletja nastopal Imre Jerebic, zdaj upokojenec. V pogovoru opiše začetke Slovenske karitas pred tremi desetletji.


19.04.2020

V spomin nadškofu Uranu

Na letošnjo veliko soboto, torej pred dobrim tednom dni je v 76-tem letu umrl upokojeni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Uran. Pokopali so ga v sredo 15. aprila v ožjem družinskem krogu v ljubljanski stolnici. Spominu na blagopokojnega nadškofa namenjamo tokratno oddajo Sledi večnosti.


12.04.2020

Branko Cestnik

Nihče od nas ne pomni take velike noči, kot je letošnja… brez slovesnih tradicionalnih jutranjih vstajenjskih procesij… škofje in duhovniki mašujejo pred praznimi cerkvami, stik z verniki omogočajo le sodobni mediji… drugačni časi, a kljub temu napolnjeni z globoko vero in zaupanjem v božjo prisotnost med nami. O tem se tokratni verski oddaji Tone Petelinšek pogovarja z znanim slovenskim duhovnikom, župnikom iz Frankolovega pri Celju patrom magistrom Brankom Cestnikom.


05.04.2020

Cvetna nedelja

Da bi zajezili epidemijo novega koronavirusa, so voditelji cerkva in verskih skupnosti zaprli za vernike in vernice hrame svetosti. Duhovniki obrede opravljajo brez navzočnosti vernic in vernikov, ne podeljujejo jim tudi zakramentov. Ti rigorozni ukrepi sovpadajo s praznovanjem velike noči, najpomembnejšega krščanskega praznika. Gre za praznik, ki ga bogatijo številni obredi ter druženje med sorodniki in prijatelji. Kako naj kristjani v zdajšnjih razmerah praznujejo praznik veselja in upanja, kar je velika noč, se bomo pogovarjali z duhovnikom v župniji presvetega odrešenika v Kosezah v Ljubljani Igorjem Dolinškom. »Številni ljudje v teh dneh osamljenosti, odmaknjenosti d njim dragih ljudi razmišljajo, Bog me je kaznoval. To ni res. Bog si tega ne želi, tako kot noben človek dober po srcu, ne želi drugemu človeku slabo.«


29.03.2020

Duhovnost v času krize

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti je naš gost evangeličanski škof mag.Leon Novak iz Murske Sobote. Tema pogovora - kako nam v teh zahtevnih, napornih in vrednostno kdaj tudi kaotičnih časih pomagata živeti božja beseda in iskrena vera v Jezusa Kristusa.


22.03.2020

Evgen Bavčar: Tišina je rojstvo vseh besed

NAPOVED: V tokratni verski oddaji Sledi večnosti je naš gost 73.letni doktor Evgen Bavčar - slepi umetnik, pisatelj, konceptualni ustvarjalec in fotograf. Razpet je med svojima dvema domovinama – med Francijo in Slovenijo, med Parizom in Lokavcem pri Ajdovščini. Z njim se bomo pogovarjali o njegovem doživljanju presežnega, svetega in Božjega.


15.03.2020

EHO Podpornica

Predstavljamo dobrodelno organizacijo Evangeličanske cerkve pri nas EHO Podpornico. Ta deluje od leta 1997. Lani je pomagala z materialno pomočjo in drugimi storitvami 6 - tisoč posameznikom. Delo EHO Podpornice predstavjla njen predsednik, duhovnik v evangeličanski gmajni na Hodoš, Peter Andrejčak.


Stran 12 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov