Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

568 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


25.02.2018

Budistična nuna

Lama Karma Wangmo, prej znana kot Tina Poberaj, je danes posvečena tibetanska nuna. Že od nekdaj jo je zanimal budizem, pred 17-imi leti pa se je odpravila v Indijo in se pri največjih učiteljih, tudi pri dalajlami, naučila tibetanskega budističnega nauka. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


18.02.2018

Post in postni ćas

Minulo pepelnično sredo se je začel 40 dnevni postni čas, ki traja do velike noči. V postnem času se v mnogih vzpostavlja dinamično razmerje med dušo, duhom in telesom. Post doživljajo na različnih ravneh, z različno intenziteto in sorodnimi cilji. O tem v oddaji razmišlja katoliški duhovnik, profesor sociologije in psihologije na Teološki fakulteti dr.Vinko Potočnik in Darinka Bukovnik iz Maribora, ki ima bogate osebne postne izkušnje. Oddajo je pripravil Anton Petelinšek.


11.02.2018

Amiši - izgubljeni v času?

V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta in drugih sodobnih pripomočkov. Če bi obiskali katero od bolj konservativnih amiških skupnosti, bi bilo tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja. Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje? Gostja je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.


04.02.2018

Umetnost in presežno

Oddaja ima delovni podnaslov ‘umetnost in sveto’, v njej pa gostimo novorojeno kristjanko, sicer priznano slovensko pianistko Adriano Magdovski, ki je v času študija svoje znanje izpopolnjevala tudi v Angliji in Nemčiji, trenutno pa je izredna profesorica za glasbo na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. V oddaji ji dela družbo tudi binkoštni pastor Srečko Krajnc iz Maribora. Tema pogovora: umetnost kot presežno polje srečavanja in prepletanja svetega-božjega-presežnega in kot neustavljivo hrepenenje po Lepoti, Dobroti in Ljubezni. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek.


28.01.2018

Ekumenizem: edinost v različnosti

Ekumenizem ali gibanje za edinost kristjanov si prizadeva za spravo, zbližanje in enotnost krščanskih Cerkva. Medtem ko medverski dialog zajema vse vere, poteka ekumensko delo znotraj krščanstva in želi zbližati katoličane, pravoslavne in protestante. Ob letošnjem Tednu molitve za edinost kristjanov nas bo zanimalo kako blizu ali kako daleč so si različne krščanske skupnosti in kako zbliževanje kristjanov poteka v praksi. Gosta oddaje sta tajnik Slovenskega ekumenskega sveta dr. Bogdan Dolenc in evangeličanski duhovnik mag. Leon Novak.


21.01.2018

Svetovni dan religij

Na svetovni dan religij se bomo pogovarjali o pomenu in vlogi religij v modernem času. Smo v obdobju globalizacije, ki po eni strani podira meje med državami, po drugi strani pa predstavlja vedno večji izziv za sprejemanje razlik in posebnosti. Mešanje kultur v Evropi prinaša tudi mešanje religij. Ali je možen dialog in soobstoj različnih religijskih sistemov v današnjem času? Oddajo je pripravil Marko Rozman


14.01.2018

Medijska konstrukcija realnosti

V tokratni oddaji Sledi večnosti smo spregovorili o nekaterih krščanskih pogledih na medijsko sooblikovanje tega časa in prostora, tudi verskega. Gosta oddaje sta: murskosoboški škof dr.Peter Štumpf, ki pri slovenski Škofovski konferenci vodi Komisijo za medije in član te komisije Božo Rustja-duhovnik iz Kopra, tudi urednik katoliškega mesečnika Ognjišče. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek.


07.01.2018

Pravoslavni božič

Verniki Srbske pravoslavne cerkve božič praznujejo pozneje kot večina kristjanov, saj uporabljajo julijanski koledar, ki za gregorijanskim zaostaja za 13 dni. O tem, kako poteka samo praznovanje božiča, kakor tudi same priprave nanj – 6 tedensko postenje, prisluhnite v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


31.12.2017

Pomembnejši dogodki in oddaje v letu 2017

V tokratni oddaji Sledi večnosti boste lahko prisluhnili povzetku pomembnejših oddaj leta 2017. Z aktualnimi gosti smo se pogovarjali o temeljnih človekovih vprašanjih skozi prizmo duhovnosti in religij ter drugih humanističnih ved. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


24.12.2017

Pričakovanje božičnega večera v 12-članski družini

V Sloveniji poznamo 14 družin z desetimi otroki. Med njimi najdemo tudi družino Rus z Brezovice pri Ljubljani, ki na svoj način doživlja in praznuje božič. Božični večer si popestri z glasbo, saj prav vsak izmed njenih članov igra na kakšen inštrument. O tem, kakšno je pri njih pričakovanje božičnega večera, v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


17.12.2017

Božični Vojnik

V tokratni oddaji smo se megaherčno pomudili v kraju Vojnik pri Celju, ki v tem predbožičnem času močno spremeni svojo podobo - Trgi in ulice postajajo razstavišče jaslic na prostem… Lansko leto si je ta njihova dogajanja ogledalo okoli 40 tisoč obiskovalcev od blizu in daleč. V ta pester kolorit prireditev je vpetih veliko domačinov, nosilec vsega pa je domače Katoliško kulturno društvo, ki ga vodi nekdanji župan občine Vojnik Beno Podrgajs. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek.


10.12.2017

Mohorjeva in slovenstvo

V tokratni oddaji smo našo pozornost namenili Mohorjevi knjižni založbi iz Celovca. Pred kratkim so predstavili njihov tradicionalni Knjižni dar za prihodnje leto, ki vsebuje Koledar, Pratiko in večernice. V oddaji smo gostili urednika celovške Mohorjeve Hanzija Filipiča in avtorja njihovih večernic, Rudija Mlinarja. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek.


03.12.2017

Dar in presežno

Nakupovanje daril in obdarovanje zaznamujeta decemberske praznične dneve. Pričakovanje nečesa novega je v zraku. Starši obdarujejo otroke z igračami, odrasli se obdarujejo med seboj z darili vseh vrst. Ta darila imajo seveda svojo vrednost, saj izražajo naklonjenost med ljudmi. Toda so darovi, ki si jih človek ne more kupiti: čas, pozornost, prijateljstvo, ljubezen. V življenju vsakega človeka so dogodki in srečanja, ki jih sam ni mogel predvideti in ki so mu bili podarjeni. V njih se kaže nekaj presežnega, nekaj, kar ga navdaja s čudenjem in hvaležnostjo. Podrobneje o tem v oddaji, ki sta jo pripravila Marko Rozman in Robert Kralj.


26.11.2017

33. SKS - Prekmurci in njihov knjižni jezik

Kako so prekmurščina kot nekdanji knjižni jezik naše najvzhodnejše pokrajine in njenih skoraj tisoč različnih knjižnih enot oblikovale nacionalno istovetnost Prekmurcev, o tem se bomo pogovarjali s članom SAZU-ja prof. dr. Markom Jesenškom, strokovnjakom za zgodovino slovenskega jezika, in zgodovinarjem mag. Ferijem Kuzmičem iz Murske Sobote. V drugem delu oddaje bomo s sodelavcema nastajajočega kulturnega Zavoda Zvitorepec spregovorili o knjižni in literarni produkciji invalidov – v pogovoru z zaposlitvenim strokovnjakom za invalide Miodragom Petrovićem iz Maribora in doktorjem politične filozofije Miranom Francem, ki je sicer tudi invalid in pisatelj.


19.11.2017

Staroverstvo

Življenje z naravo, sledenje luninemu koledarju, čaščenje kamnov, izvirov vode in dreves, kačje glave, déhnar - vodja skupnosti, zgodbe o potopu, luni, beli kači in velikanih, verovanje v ponovna rojstva … Vse to in še mnogo več je del staroverstva, načina življenja »po starem«, ki ga je po drugi svetovni vojni v pogovoru z zadnjimi staroverci na levi in desni strani Soče odkrival Pavel Medvešček, lastnik etnološke zbirke Staroverstvo in staroverci, ki je na ogled v Goriškem muzeju. Njegovi zapiski in zbirka so zaradi oglarske prisege čakali več kot 40 let, da so prišli med ljudi, zdaj pa Slovencem odpirajo oči v še vedno zelo skrivno, a ne tako daljnjo preteklost, ko so ljudje na svoji zemlji živeli po svojih pravilih in v skladu z naravo. Oddajo je pripravila Špela Šebenik.


12.11.2017

Anselm Grün: Vino – darilo neba in zemlje

»Vino – darilo neba in zemlje«, tak je naslov knjige benediktinskega meniha Anselma Grüna, ekonoma in glavnega kletarja v nemškem samostanu Münsterschhwarzach. Na Martinovo nedeljo bomo z njim spregovorili, da je človeštvo že več kot šest tisoč let očarano nad tem darilom od zgoraj. Njegova pot od vinske trte do kozarca pa je tudi eno od znamenj kultiviranosti ljudstva, ki z načinom uživanja izkazuje hvaležnost za ta dar. Vino kot pomembna simbolika je v Svetem pismu opisana zlasti v Janezovem evangeliju. O tem bomo govorili z enim najbolj branih krščanskih avtorjev, ki je svetu namenil več kot 14 milijonov izvodov svojih knjig, te pa so prevedene v 32 jezikov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.


05.11.2017

Dvestoletnica rojstva Baha'u'llahja

Verska skupnost bahai, ki deluje tudi v Sloveniji, letos praznuje dvestoletnico rojstva svojega ustanovitelja Baha'u'llahja (1817-1892). Ob tej priložnosti so bahaji pripravili praznovanje s kulturno-umetniškim programom, predstavili pa so tudi dejavnosti bahajske skupnosti. V Baha’u’llahjevi viziji je človeštvo kot eno ljudstvo in zemlja kot skupna domovina. Več o osrednji osebnosti skupnosti bahai in njenem pomenu za sodobni čas v oddaji, ki sta jo pripravila Marko Rozman in Robert Kralj.


29.10.2017

Jezikovno posodobljen prevod Nove zaveze Jurija Dalmatina

Mag. Vinko Ošlak iz Celovca in evangelijski pastor iz Slovenj Gradca mag. Benjamin Hlastan sta najbolj zaslužna, da je nedavno zagledala luč sveta jezikovno posodobljena NOVA ZAVEZA Jurija Dalmatina. Njegov epohalni prevod celotnega Svetega pisma je izšel davnega leta 1584; zdašnjo jezikovno posodbljeno izdajo Nove zaveze je financirala neka mednarodna biblična družba s sedežem na Dunaju – in to v za današnje čase rekordni izdaji – 50 tisoč izvodov – v čast 500 letnice protestantizma. Oddajo je pripravil Anton Petelinšek.


22.10.2017

1. vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi

Cerkev je poročene, ki so se ločili, od nekdaj obravnavala kot izobčene. Kakšne so konkretne izkušnje ločenih v Cerkvi? Ali je Cerkev danes spremenila svoj odnos do ločenih? O tem podrobneje v oddaji, ki sta jo pripravila Marko Rozman in Robert Kralj. Podrobneje: http://ars.rtvslo.si/2017/10/vseslovensko-srecanje-locenih-v-cerkvi/


15.10.2017

100 let oktobrske revolucije

Letos mineva sto let od oktobrske revolucije, simbola zmage ruske različice marksizma. Obravnavana je v luči zgodovine »dolgega trajanja« in na ozadju političnih, vrednostnih in religioznih prepričanj. Podrobneje v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


Stran 18 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov